Reci, da se hecaš, prvič sem rodila pred 14-timi leti, bila tudi šivana, ampak, ej – ker je bilo zunaj toplo in lepo, sva šli z malo ven po petih dneh – najprej le okoli blokov, kasneje dlje.
Z njo sem šla v trgovino, povsod. Zakaj ne bi?

Mož je dopoldan delal, popoldan je bil na predavanjih, ponoči se je učil – pa nam je zneslo.
Ko sem kuhala, sem skuhala za večkrat in dala v zamrzovalnik, tako sem kak bolj utrujen dan vse le pogrela. Čistila in prala sva, ko sva utegnila, pa je šlo.

Tejel mamici bi rekla – punca, ne kompliciraj.
Olajšaj si vse delo – otroka kopaj v kopalnici, ne delaj znanosti iz nege in zaupaj svojim občutkom – ne pusti, da te mediji prestrašijo.

Pa srečno![/quote]

Prav nič se ne hecam, res ne vem zakaj bi se in rodila sem januarja, ko je najbolj mraz, mogoče bi bilo kaj drugače, če bi rodila spomladi ali poleti. Da bi šla pa s tako majhnim dojenčkom v trgovino, mi pa še na misel ni prišlo. In moram rečt, da še sedaj ko vidim kakšno mamico in očija z enomesečnim dojenčkom v nakupovalnem centru, me prime, da bi ju vprašala, če ni mogel eden ostat z njim doma, ker mislim, da jim tam ni prav nič prijetno.[/quote]

Tole pa podpišem, pa še to v avtosedežu, če bi mamice vedele kakšno škodo delajo novorojenemu bitju….nekatere so res brez možganovine.
Videla sem tudi 4 tedne starega otroka v avionu za na Djerbo.

Mogoče imaš kakšno prijateljico? Bi verjetno prav s ponosom malo povozičkala s tvojo dojenčico, ti bi se pa tedaj malo spočila.

Nekatere poste pa res preskoči, ker tukaj gor je toliko nesramnih ljudi, zakrinkanih pod svojo anonimnostjo, da se meni včasih kar želodec obrne. Za vse takšne: če ne morete pomagati, raje ne napišite nič!!

hvala res za vaše komentarje, nasvete in spodbudne besede. Maja, najlepša hvala za ponujeno pomoč, a žal nisem iz LJ.

Marsikaj od napisanega že počnem – ne kompliciram, ponoči otrok dobiva flašo, saj ga nočno dojenje ne nasiti in rabi dodatek v vsakem primeru, zunaj sva vsak dan, če le ne dežuje, je pa res, da se skušam izogniti šoping centrom, ki so zaradi gneče, čakanja v vrsti itd. že zame nujno zlo. Bom raziskala možnosti spletnega nakupa hrane – hvala za nasvet.
In ne, nisem razvajena, glede na moje otroštvo in mladost to sploh ni opcija.

Tudi komentarje od Yo jemljem za dobro – tudi mene so namreč uspešno zdresirali v duhu dveh zapovedi – bodi močna in bodi popolna. Do nosečnosti sem tudi jaz lahko zmogla vse sama, nisem si dovolila biti nemočna in šibka, potem pa sem se zaradi specifičnih okoliščin (ne zaradi nosečnosti same) morala začeti učiti, da ni nič narobe, če mi (kdaj) ne gre in da nisem slabič, če česa ne zmorem in rabim pomoč oz. prosim zanjo.

Tega se še vedno učim in lažje kot zares in naglas je v neotipljivi svet spustiti sporočilo, da Sivomodra pa, j*** ga, ni perfektna in je kdaj šibka ter ranljiva. Tako povem sebi (z vašo pomočjo), da ni v tem nič sramotnega in nedostojanstvenega.

Hvala še enkrat in srečno, pa upam, da bodo tale pisanja tudi komu drugemu kaj koristila …

boš že zmogla

Mene je pa SRAM, ko berem nekatere poste, tko da sploh ne bom komentirala

matr si dobra…pa obe svetovne vojne si dala skoz a ne?!!

Ob tvojem branju sem se spomnila na svoje začetke z otročkom prav v živo in podoživela vse tiste občutke…Kar jokala bi. Spomnim se, da sem si 1x iz Gioie izrezala srečnega očka z otročkom na ramenih in jokala, ker sva bila z otrokom sama. Bila sem zelo mlada in prijateljice so se še veselo zabavale, jaz pa polna skrbi. Nihče mi ni pomagal, kajti moji sorodniki sprejemajo le uspešne.
Kasneje sem se poročila in kar naenkrat so me spet vsi vabili in silili vame, kot da sem druga oseba…

Me je pa ta izkušnja postavila na realna tla, da nikoli ne računam na nikogar, sama poskrbim zase in prosim za pomoč mamo, če je že nujno. Nikomur nič ne očitam in sem v osnovi srečen in razgledan človek. Šola je bila pa boleča.

Zdaj gledam na to zgodnje obdobje z veliko nežnostjo in lepoto. Nikoli več ne bo otrok tako majhen, zato ga fotografiraj, piši dnevnik, enega zanj in enega svojega.

Več, ko vemo, manj vemo. Iz cele situacije potegni le lepo in naspi se, svojega otroka pa skrbno varuj in ljubi. Napiši v dnevnik tudi lepe stvari o njegovem očetu, da mu daš v najstniških letih samozavest.

Zadnje raziskave so pokazale, da na splošno moški in ženske ne moremo funkcionirati skupaj, ker smo si preveč različni, je pa ceneje za državo in Cerkev. Lahko se zaljubimo in spoštujemo…ali pa se eden nerazumno podredi.

Kakšno škodo?
In kako naj bi sicer otrok prišel tja, če ne z letalom? Ti bi ga vzela s sabo na metli, ali kako?

@Sivomodra.

Občasno sem sam z otrokoma, ker gre žena na službeno pot. Samo dva, tri dni traja, dovolj, da se zavem, kako težko je biti sam. Sam za vse.

Občudujem tvoj pogum, tvojo odločitev, da boš zmogla sama. Upam, da ti življenje kdaj pošlje tudi pravega moškega, zate in za tvojega otroka.

Sram vas je lahko za tak komentar mami ki je v stiski. Se tiste ki imamo moze nam ni lahko, kaj sele samske. Dajte raje korajzo ko pa take blesave komentarje, ki dodatno potolcejo cloveka.

Če preberete datum teme, boste videli, da ima ta forum opcijo aktiviranja starih tem. Avtorja, piscev in vseh tistih, ki naj bi jih bilo sram v tej temi, pa že dolgo ni več tu.