Ženska odide s finančno (psihično-fizično) močnejšim moškim
To je to. Jaz sem uporabil izraz “naveličanost”, resnica je pa tudi, da je to razvajenost.
Če ponovim: Od vse naveličanosti se gremo malo igrati z ognjem > se opečemo > uničimo sebi družino > otroci trpijo > partner je “uničen” > zaradi takih dejanj na koncu trpi veliko ljudi. Zakaj? Zaradi seksa!!! Na začetku je namreč bil samo seks kot aferica.
p.s. prlečka, moj zakon ni razpadel, rešil sem ga in z ženo se zelo dobro ujameva in razumeva.
Nekako že nekaj časa spremljam tale forum in se čudim, ter smehljam pisani “vojni” med “varalicami” in prevaranimi…Seveda se ob tem pisanju nehote človek zazre vase in si postavi kup vprašanj, vendar nekako ne čutim potrebe svojega življenja na milost in nemilost izpostavit neznanim “sodnikom”, ki sodijo po principu lastnih frustracij…Rada bi posredovala odgovor na to, zakaj se pojavlja varanje, pa ga ne najdem…vendar ljudje v osnovi nismo monogamna bitja…zato Matej, če dovoliš, posredujem tukaj link, ki ne bi mogel bolje opisati mojega mišljenja in pogleda na to, o čemer si zastavil vprašanje….
http://www.siol.net/trendi/razmerja/v_dvoje/2010/01/monogamija__da_ali_ne_kaj_pravite.aspx
Pa vendar se moram obregniti ali dregniti v tvoj boj proti vsakemu drugače mislečemu….sex ni zanemarljiva zadeva v življenju, in mogoče kakšna stranpot vnese tudi v zakonsko življenje pridih neke svežine…varanje vedno in v vsakem primeru ne uničuje družin, zakonskih partnerjev in otrok…Seveda ne pričakujem, da se boš strinjal z mano, vendar kot tebi jaz dopuščam tvoje mnenje, dopusti ti meni mojega…ti živiš svoje življenje, jaz svojega…vendar iz tvojih besed veje neka zagrenjenost, udanost v usodo in se mi zdi, da s tem moraliziranjem nekako želiš doseči bolj mir v sebi in sebi dokazati “nekaj nemogočega”….
In še to, dovolila si bom še eno osebno vprašanje, na katerega seveda ne pričakujem odgovora…ko sem brala prispevek MyD, sem vedela, da ga ne boš repliciral, pa me zanima zakaj….kajti njegov sestavek je na intelektualno izredno visoki ravni…tematsko povsem naravnan na temo, pa vendar ostaja brez odgovora.
Lep dan…
Ta link je eno veliko vprašanje, zakaj ne bi živeli polno, z več partnerji skozi življenje? In da nam “monogamna družba” s svojimi zastarelimi načeli preprečuje živeti bolj polno življenje.
Strinjam se s tem, da večina parov, ki vztrajajo skupaj, postanejo zagrenjeni in niso srečni. To je zoprn prizor, ki ga upam da, ne bom videl pri sebi, ko bom prišel v ta leta. Čeprav, a niso….mogoče so pa starejši zagrenjeni velikokrat zaradi procesa staranja, ko jih pestijo raznorazne nadloge, povezane z zdravjem in ne toliko zaradi tega, ker so tako zelo naveličani en drugega?
Oz. postavil bom vprašanje malo drugače: kje je garant, da je moški, ki je zamenjal več žena dejansko srečnejši in je živel bolj polno od nekoga, ki je imel samo eno partnerko? Ali obratno! Poznaš takšne primere?
Grozno mi je, da mi poskušate očitati, da vsiljujem svoje mnenje oz. kar vplivam oz. ne pustim drugačnega mišljenja. Grozno. Saj samo obrazlagam svoj vidik. Zanimivo je, kako ljudi iritirajo izjave, kjer dejansko opisujem situacijo, ki se neizbežno dogaja v družinah, kjer se se dogaja varanje. Ljudje se počutijo ogrožene in me napadejo. Zakaj? Zaradi mojih besed ali njihovih dejanj? So krive moje besede ali dejanja teh ljudi? Izgleda da moje besede, vsaj po sklepanju glede na komentarje.
Zakaj nisem odgovoril MyD? Ne želim odgovarjati nekomu, ki me obtožuje nespoštljivega vedenja. Odgovor kot tak je prazen, nima visoke intelektualne vrednosti, ampak je vsebinsko prazen, razen če začnemo filozofirati o perspektivi subjektivnega pogleda določene osebe na določen problem. Na tak način lahko udarimo debato tudi o tem, ali problem objektivno sploh obstaja.
Ob pravilnem poznavanju vedenjskega vzorca določene osebe lahko napovemo, kako bo ta oseba odreagirala.
Naučiti se živeti brez odgovorov je pravi nasvet, vendar mu manjka nadaljevanje….
“pravzaprav naučiti se živeti brez odgovorov je (morda) odgovor.” tisti morda v oklepaju pomeni: ko smo dovolj modri, da ta odgovor poznamo ali ga čutimo.
Mislim, da se v partnerstvu pojavi po določenem času neka utesnjenost, rutina, zdolgočasenost, partnerski odnos kot tak s seboj prinaša veliko odgovornost vzgoje otrok, kjer ponavadi en starš popušča bolj, prinaša materialna vprašanja, finančne padce in dvige, partnerja kot taka v skupnosti se soočata s številnimi problemi, s sklepanjem kompromisov, problemi na službenem področju…in to so vse majhne stvari, ki na nek način “krhajo” odnos kljub pogovorom in komunikacijo med partnerjema…nekdo, ki je z nami v partnerskem odnosu, nas ne vidi vedno nasmejane, kdaj tudi objokane, besne, na dnu…včasih niti nimamo ne volje, ne moči, ne časa, da bi to opazili, ker je to del odnosa, ker je to del zanikanja, ker morebiti ne znamo, ker nočemo, ker morda niti ne opazimo, in ne vemo, da je tole lučka, ki alarmira….ali pa pač zato, ker mislimo, da smo v varnem pristanu “zakona”…
In mislim, da se to pojavi pred varanjem….Zakaj nekdo vara, ve vsak zase…dejstvo pa je, da po nekih statistikah vara 80% ljudi….Zaskrbljujoče???NE…..samo dokaz temu, da ljudje nismo monogamna bitja, da sta ljubezen in strast za vse življenje z enim človekom iluzorna…priznaš ali ne, sex kot tak po dvajsetih letih zakona je bolj neko rutinsko opravilo…kot pa strastno, z energijo nabito tri urno skakanje z okusom šampanjca…Me zdaj razumeš…obstajajo ljudje, ki pač prestopijo bariero moralnosti in si dovolijo več na način, da nikogar ne prizadanejo…ne otrok, ne partnerja in ne sebe, obstajajo ljudje, ki zadevo zakomplicirajo in ki v zadevo vpletejo še partnerja in otroke,obstajajo ljudje, ki si ustvarijo novo življenje z novim partnerjem, ki ga takrat vsekakor vidijo kot boljšo izbiro stare inačice, pa vendar tudi tam to prekletstvo, ki ji pravimo strast, čudežno izpuhti po določenem času, obstajajo ljudje, ki pač prisegajo na sivino monotonosti v zakonu in se z njo sprijaznijo, obstajajo taki, ki bi…pa tega ne naredijo, in nato zagrenjeno obsojajo vsakega in vse, ki ne ravna v skladu z njihovim prepričanjem, obstajajo taki, ki to počnejo in zadevo obešajo na veliki zvon, taki, ki to počnejo in imajo v zakonu vse pošlihtano….sto ljudi, sto različnih prepričanj, sto različnih dejanj…
In jaz recimo pravim vsemu le….živi in pusti živeti, kajti moje življenje ne bo nič drugačno, če sosed skače čez plot, verjamem, da prevarani, ki so živeli v iluzornem oblaku nedotakljivosti in brezmadežnosti njihovega zakona menijo drugače…ampak to dejstvo še vedno ne spremeni mojega prepričanja…
Ko me sprašuješ, kje je garant, da bo moški, ki bo zamenjal več žena, srečnejši…ti lahko odgovorim, da garanta ni, ali je garant za obratno??? Enako ga ni…življenje ni le črno bela različica, nekateri živijo v barvah, nekateri v zakonu in samo v zakonu, nekateri pač v zakonu in še izven njega…
Zakaj pa tisti, ki varajo, tega ne priznajo partnerju???? Malce čudno bi bilo priti domov in nekomu s katerim živiš reči….”varam te”….ker se postavlja kup neprijetnih vprašanj, reševanj, poruši se ravnovesje, zaupanje….verjamem, ko poslušam zgodbe ljudi, da imaš z nekom ustvarjeno življenje,da tega varnega pristana ne želiš zapustiti, da imač človeka “rad” in da ti je življenje z njim prijetno, včasih mogoče malce težavno, ampak še vedno povečini prijetno, znano, domače, ustaljeno….ampak tisto nekaj, strast in odklop od rutine pa najdeš drugje….
In še nenazadnje, če bi se to zgodilo meni???? Iz osebnega vidika trdim, da če bi se moj življenski sopotnik pregrešil s tretjo osebo, da tega niti nočem vedeti, prav tako ne bi tega v primeru svojega varanja tega povedala partnerju…o teh zadevah bi lahko diskutirala le v primeru, ko bi se partnerska vez končevala….in ne, sama ne bi moledovala, niti želela reševati svoje veze, ker razbita vaza ni nikoli več cela…in ker nisem tip človeka, ki bi živela ob porušenem zaupanju, prav tako v svojem primeru ne bi reševala in upoštevala partnerje želje…če bi si želela vezo končati, ga ni človeka, ki bi me prepričal v nasprotno…Mogoče je moje razmišljanje egoistično, toda ali nismo v svoji biti vsi majhen egoisti???
@euphoria, bravo, pošten in iskren komentar. Všeč mi je.
Vse to, kar pišeš je res. Res se vse to zgodi. Vendar, to kar opisuješ po mojem mnenju ne more biti vzrok, da bi se šli zgodbico z nekom tretjim. Ali pač, odvisno od človeka. To je to. Gre se za to, na kakšnem nivoju je kdo. Mogoče niso nivoji niti za vse ljudi enaki, mogoče je nekaj, kar je za mene nizko, za nekoga visoko in ravno obratno. Lahko mi rečeš, da sem kreten ali idealist, ampak jaz sem pri sebi spoznal eno stvar. Če si na nategun, te nategnejo. Če ti nekdo ostane dolžan denar, še to ne pomeni, da sam opusti plačevanje svojim dolžnikom z izgovorom, češ niso mi plačali. Stori vse, da sam ne boš enak. In……če varaš, boš prevaran. Na tak ali drugačen način, prej ali slej. Mogoče pa ne boš prevaran, boš pa s svojo prevaro moral živeti, globoko v sebi veš, da ni OK, da nisi OK. Strinjam se s tabo, da smo ljudje različni in da beseda varanje nima za vsakega enakega pomena. Vendar…vse, kar tebi ne bi bilo všeč, da ti stori partner, tega tudi sam ne delaj. Če bi bili ljudje vsaj toliko pošteni do sebe, bi živeli drugače vsi.
Strast….seks z novim…seks z neznancem….zaljubljenost v ljubčka…nedolžna aferica. To ni nič drugega kot bežanje iz sedanjega trenutka. Droga, ki nam pomaga….vendar te droge ponavadi potrebujemo vedno več. Nikoli ni dovolj, večkrat ko vzamemo bolj jo potrebujemo in nič srečnejši nismo zaradi tistega seksa. Hočemo vedno več, ne moremo brez tega. Osredotočenost je šla k vragu. Imam prijatelja, ki je serijski ženskar. Vedno nesrečen. Žensko poseksa, potem pa na kavi v moški družbi reče:”kurba je…vse, ki so mi dale so kurbe”. Pa vendar, se naslednjič spet ne more ubraniti, zapravlja veliko denarja na teh ženskah, ki so v glavnem poročene, verjetno doma premalo ljubljene, osiromašene, kot je osiromašen on. Fuck offf. Če je to usoda Homo Sapiensa, če je to ta pot, prav. Me ni se zdi napačna.
Mogoče je to dokaz, da ljudje nismo monogamna bitja, ali je pa dokaz, da smo na nizki stopnji zavedanja. Jaz iz svoje osebne izkušnje danes vem, da življenje z enim partnerjem ni dolgočasno, da lahko partnerja občuduješ tudi po 14 letih, da ti pomeni vse in da si srečen v njegovi družbi. Ne vem kako bo pri +20 ali +30, vendar upam, da bo tako. Zagotovo je kup faktorjev, od izbora, do tega, kako se ujameta, kako vzgajata otroke, koliko preprek se jima zgodi na življenjski poti itd itd… Vendar osebna integriteta, empatija sta tudi zelo pomembna.
Super, upam, da tale živi in pusti živeti spet ni bil med vrsticami namenjen meni….
Dejansko te nisem spraševal, kje je garant, s vprašanjem sem ti hotel povedati, da tisti, ki je imel več partnerjev skoraj zagotovo ni bolj srečen, kot tisti stari naveličani pari, o katerih je bilo govora. Več partnerjev nikakor ne pomeni polnejšega in lepšega življenja.
Tukajle opisuješ nekaj, kar nihče ne želi, da se njemu zgodi. Nihče si ne želi, da mu partner v hrbet zasaja nož, to so hude stvari, ki pa so postale skorajda že nacionalni šport, pač nič kaj takega.
Tudi jaz bi danes storil podobno. In tudi jaz ne bi želel vedeti, kaj se je dogajalo. Naprtil bi si nepotrebno bolečino. In ja, tvoje razmišljanje je seveda egoistično, kot tudi moje, če uporabljamo razum, je “on line” tudi ego. Ampak…ego je krivec za vse slabo v tem dualnem svetu, čeprav pojem slabo onkraj dualnosti ne obstaja. Ko si pošten do sebe in če to razvijaš, je slabega vedno manj. Tako jaz to občutim.
Matej23, ti mi deluješ kot en teoretik, ki se prihaja na forum nezvestoba predvsem zgražat.
Svet je tak kot je, spremenil ga s svojim filozofiranjem ne boš. Voda je mokra, nebo je modro, ljudje varajo, so skupaj, gredo narazen.Tudi ne bo nihče zaradi tvojih zapisovspremenil svojega načina življenja. Nesmiselno je, da toliko energije vlagaš v prepričevanje prepričanih in v razglabljanje o stvareh, ki jih ne moreš spremeniti.
Jaka, jaz nisem prišel učit kogarkoli od vas, ali se zgražat. Jaz sem se prišel učit na forum. In nimam neomejeno časa, zato komentiram samo tu, čeprav vidim, da se tukaj pojavlja kup forumov, ki obdelujejo podobne težave. Čudno, da ni to združeno v eno.
Nebo je modro in voda je mokra. Strinjam se. Človek se pa spreminja in razvija. Že med različnimi generacijami se to zelo lepo vidi. In zdaj je varanja definitivno več, kot ga je bilo pred leti. Razlogov za to je pa več.
Očitno je lahko razlog. Se mi zdi, da iščeš neke globlje vzgibe in se ne moreš sprijaznit, da je za varanje morda dovolj nekaj majhnega. Saj tudi ti, ko si varal, nisi razmišljal o svoji prekrasni ženi, ampak si zadovoljevala svoj nagon, kajne?
Na žalost, folk vara lahko zaradi čisto minornih brezveznosti. (Seveda, da je kamot, in se raje ozira za bolj zeleno travo, kot bi reševal svojo barko. Ponavadi je tako: če nam neka stvar “ne leži”, recimo modelarstvo, se ne poglabljamo v to, zakaj ne in kaj bi lahjko spremenili, ampak prešaltamo na bolj “izi hobi”.)
Ob vsem se pozablja, da tisti, ki vara, v 99% ne pomisli na to, da bo to zgodbo kdaj moral komu razlagati, še najmanj pa svojemu partnerju. Skoki čez plot so mišljeni kot neka kratkotrajna epizoda, ki se zaradi lastne požrešnosti razvije v dolgotrajneše izvenzakonsko razmerje. Podobno kot si rečeš Grem v kazino, da probam. Samo enkrat ali dvakrat bom vrgel žeton. Ko potem dobiš znesek, te to potegne in si požrešen in tvegaš večji znesek. (Ne razmišljaš o tem, da si dovolj preizkušal svojo srečo in da je dobro pravočasno odnehat.). Če se dovolj hitro ne ustaviš, ti to lahko zleze pod kožo in … epilog je znan.
Noben, ki začne varat, ne razmišlja o posledicah, mislijo si, da lahko to epizodo kratkomalo izbrišejo iz svojega spomina, da lahko varanje povsem osamijo od svojih dejavnosti, od svojega življenja, da ta “milni mehurček” odcepijo od svojega življenja in si s tem operejo roke. Nihče ne bo vedel (kao), nihče slutil (kao), saj bom samo malo … poskusil.
Tako si to predstavljam.
Prvič prebiram omenjene strani, zato bi tudi jaz nekaj napisal in hkrati Vas vse skupaj naprošam za pomoč oziroma svetovanje.
Ne bom obiral niti pral najinega perila, gre se bolje za “kako pozabiti vse to”, ker mi ne gre in se res ne znam pobrati, čeprav bodo nekateri rekli, da sem na stopnji pubertetnika.Pač nisem babjak.
Star sem 42 let ona pa 45 let oba sva iz istega kraja, tako, da se vsakodnevno lahko videvava, oba sva že ločena in sva nekaj dala skozi, oba imava svoje stanovanje v različnih stanovanjskih blokih, ter redno zaposlitev. Živiva ne ravno bogato.
Spoznala sva se leta 2011, najprej sva hodila na sprehode, se pogovarjala , kasneje se ljubila in si bila všečna , tako, da je ona prišla živet k meni pri njej doma pa je živel njen 22 letni sin.
Živela sva lepo , složno v mejah najinih dohodkov se veliko sprehajal hodila v hribe – živela sva kot eno,čeprav je včasih malo pojamrala, da bi si privoščila več.
Pred mesecem pa sem zvečer prišel iz službe po 1.5 letu in je bil stanovanje prazen.Poklical sem jo in je enostavno povedala, da nisva za skupaj , da je njena ljubezen do mene umrla. Ves mesec sem jo klical pišel kulturno v njeno službo jo prosit malo manj kot na kolena, pri tem sem tudi jokal, ker jo imam tako rad, kot nikogar do sedaj v življenju. Ves čas je bila hladna se izmetavala največkrat je pa kar prekinila in me dobesedno – skenslala.
Je bolj hladna ženska in vem, da doma uživa gleda TV pospravlja stanovanje in z našmeškom hodi v služćbo in imam občutek , da ji vse ravno.
Ker je pač tako jo pač moram pozabiti, ampak dobesedno ne gre prvič v življenju sem dotalno podrt. Ne jem ne spim v službi sem dobesedno stagniral. Jaz jo enostavno ne morem pozabiti, kamor se obrnem je nekaj kar sva delala skupaj. Po drugi strani pa tudi nočem, da bi propadel se ga zapisl in izgubil stik z realnostjo. KAJ STORITI, KAKO SE OBNAŠATI, KAKO JO POZABITI, KAKO SE OBNAŠATI KO JO SREČAM. Hvala
Spoštovani gospod “BOJČI”,
skozi vaše besede veje žalost in najbrž še tesnobnost in skrb ter še kakšno neprijetno čustvo. Glede na okoliščine in vse kar se vam je zgodilo je vaša reakcija pričakovana, saj je videti da ste čustvena oseba. Vsakdo, ki je čustveno inteligenten/pismen bi reagiral na podoben način. Partnerka vas je nepričakovano in nenapovedano zapustila in vas ignorira. Normalno je, da se ob tem počutite neprijetno, da vam je težko, saj je videti da vam je zelo veliko pomenila. Vaša reakcija je zato ustrezna, saj vam je to bil pravi šok.
Glede na vaše besede kako se bivša partnerka vede do vas, je videti da se ne namerava vrniti. Najbrž se vsak dan sprašujete “Kaj zdaj, kako naprej, kako živeti brez nje?” Verjemite, da se, samo ne obupati. Ob vsaki izgubi (ne le ob smrti), je za tem potrebno obdobje žalovanja, da posameznik sprejme to, da ljubljene osebe ni več ob njem, da je odšla in se ne bo več vrnila. Zato si vzemite čas zase in začnite sprejemati to, da je ne bo več v vašem življenju, da lahko zaključite s tem obdbjem ko sta živela skupaj. Čim prej naredite ta korak, lažje bo. Obenem pa začnite z lastnimi aktivnostmi (seveda, umirjeno in počasi), podajte se v hribe s prijateljem, sosedom ali sodelavcem. Le pogumno naprej!
Če boste ob tem potrebovali strokovno pomoč, se mi oglasite na spodnji e-naslov.
V upanju, da boste začeli sprejemati novonastalo situacijo, vas lepo pozdravljam in vam želim vse dobro,