@Prlečka

lepo prosim, če preberete vse in NATO KOMENTIRATE. In predvsem, preberite moje pojasnilo na začetku, ker tekst teme ni moj, ampak sem si ga sposodil in navedel tudi vir. Ne želim razprave o duhovnem ampak o tekstu, ki sem ga odebelil in o komentarjih, ki sem jih dodal in jih še enkrat kopiram spodaj. Že sam naslov, ki je vprašanje, nakazuje o čem bi naj bil tukaj govor.

še enkrat: vprašanja okoli duhovnega naslovite na RKC. Mene zanima tisto v odebeljenem tekstu in še bolj odgovori na moje komentarje, ki se nahajajo pod temo. O bogu, rebru, deležih ne bomo razpravljali, ker to ni bil moj namen. Hvala.

Kopiram svoje komentarje, okoli katerih bi želel razpravo:

@moderatorstvu

Strinjam se, da prispevkov ne brišete, samo zato ker nekomu ne bi bili všeč. Vseeno pa lahko malo razmislite, kako zaščititi vsaj integriteto tega foruma. Nenazadnje, prispevek Mateja23 je od začetka do konca le navaden copy-paste z neke druge strani, vsebinsko ni konkreten, ne izhaja iz osebnih izkušenj ali problemov, pač pa iz verske doktrine, zraven tega pa je še sporočilno sporen in žaljiv (npr. sklicevanje na “naravne zakone” za utemeljevanje seksizma ipd.)

Sicer ste pa že imeli podoben primer, ko je nekdo odprl temo “ali verjamete v duhove” (v nekem drugem sklopu na tem portalu), pa so se začele usipati take neumnosti, da je moderator temo zaklenil. Ergo …

Prlečka. Če z nekom ne moreš živeti, če ga nimaš več rad je popolnoma normalno, da greš po svoje, kaj šele, da si izpostavljen takšnemu ali drugačnemu nasilju. Jaz ne govorim o zakonih, kjer so moški nasilni ali pijanci ali kar nasilni pijanci. Moja tema je namenjena “normalnim” zakonom, kjer je vzrok NAVELIČANOST zaradi dolgotrajne zveze in NE NASILJE!!!!!

Živjo !

No, tudi poleg mojega nicka boš opazil da sem moderator, sicer MONu malo pomagam, a se ti oglašam mogoče samo iz enega razloga: tudi sam spadam bolj med ateiste,a veri in vernikom puščam proste roke. Ja, meja med objavo takih pisanj je zelo tanka in hitro lahko pride do napačnega razumevanja. Jaz bi tukaj to enačil z izborom kanalov na televizorju – pač preklopiš drugam…

Matej je specifik, prav tako pa jaz in ti, pa še kdo drug tukaj. Če se bomo probali enačiti, izenačeni ne bomo nikoli in tako je tudi širina pogledov na dotično zadevo različna. In prav je tako, mar ne ?

LP
cec

Ne vem no, mene tale Matejev post NITI MALO ne moti, ker je jasno navedeno od kod je kopiral in sprasuje za nase mnenje, lepo odgovarja in svoje poglede lepo razlozi. Taksnih citiranih tem je na forumu ogromno, npr. Kaj si mislite o novi pesmi te in te pevke, ali: ste citale kaj je pisalo v novi Novi al kaj so ze revije ki se citajo za kratek cas…
Meni se zdi tema kar zanimiva, ker pac lahko povemo svoja mnenja, precitamo nasprotujoca mnenja in se morda malo zamislimo.

Matej strinjam se s teboj, le v tem delu ne, ko pravis da novi niso nic boljsi od starih. Da pa so za nas boljsi, Tudi ni receno da dobis v novem vse kar te je pri starem motilo. Npr. zgodi se, da te je pri starem motilo da si vse sama delala a da sta se znala fajn imet ce odmislis to utrujenost – ga pustis, natrofis na novega ki super sodeluje in se z njim fajn poklapas, je pa mega dolgocasen v pogovorih, ne zna se pogovarjat ipd.

Konec koncev pri vsakem in z vsakim clovekom dobimo cel paket, tako dobre kot slabe strani. Le da so slabe pogosto ocem nevidne. Jih pa lazje goltamo, ce nam omogocajo ti ljudje neko harmonijo, financno stabilnost, (otrokom, nam), ali nas ti ljudje telesno izjemno privlacijo.

O zvestobi do groba pa sem ze napisala na drugi temi: tega vec skoraj ne obstaja, oziroma zakoni od 20. leta pa tja do smrti, ker ta nebuloza izhaja iz casa, ko so ljudje docakali maksimalno 40 let. Dandanes pa se minimalno enkrat tolko, tako da je pricakovat od ljudi zvestobo npr. 60 let ze neko mucenje ljudi. To ne gre, je totalno napacna predstava. (ceprav sama v zakonu nisem varala!).

No, tole je vsaj en prispevek, kjer je nazorno in iz srca opisano OZADJE, katero marsikdo ne želi brati, slišati, vedeti… Najlažje je prilepiti etiketo. Se ve, kako.

Matej sicer malo više piše, kaj je pravzaprav namen njegovega sestavka, a kolikor sem ga (te) do sedaj prebral, mi navedba o “normalnih zakonih in naveličanosti” in suma sumarum prepričanje o izglajenih odnosih glede varnja doma, ne gredo “skupaj”. Bom karikiral sodelavca: za dobro restavracijo se ne zanimaš lačen, točno veš edino kjer prodajajo burek. Morda ima celo prav 🙂

@NoNi, hvala za podporo.

Opažam, da je problem pri komentiranju ta, da se ljudje ne poglobijo dovolj, ne preberejo vsega, ampak temo samo preletijo, se zapičijo v tiste tri stavke, ki jih motijo in potem se ukvarjamo samo še s pojasnjevanjem zakaj in kako, namesto, da bi govorili o temi.

Strinjam se z vsem, tole zadnje me pa ne prepriča. Imam kar nekaj poslovnih partnerjev, ki so starejši gospodje in so že v življenju marsikaj doživeli in ….. je takole potekala razprava o ločitvah ipd… Pri vseh mogočih debatah so se zedinili vsi pri eni stvari: ” da je vsak naslednji partner čez pet let kvečjemu “enak”, najverjetneje pa slabši od prejšnjega. In da z ločitvijo ni nihče nič pridobil, ampak veliko izgubil. Ne morem dejati, da je to mnenje relevantno, zagotovo ga pa ni zanemariti, ker je prišlo iz skupine ljudi, ki so bili starejši, premožni-preskrbljeni in z življenjskimi izkušnjami na tem področju.

Še nekaj bi dejal o veri, ker ste nekateri tako v “luft” skočili. Verjamem v to, kar sem spoznal. V vse ostalo pa dvomim, četudi bi si želel verjeti.

@CEC. Osebno poznam primere varanja iz gole naveličanosti, ko dejansko ni bilo nekih globljih razlogov za varanje. Tudi jaz osebno sem varal zaradi naveličanosti in promiskuitete* (sicer sem takrat partnerki navedel kar nekaj razlogov, kaj vse me je motilo), drugače si ne znam razložiti, pa sem šel pri sebi globoko (kolikor globine sem sposoben, seve) v analizo svojega bitja. Danes me vse tisto pri partnerki sploh ne moti.

*promiskuiteti bo večina varajočih na tem forumu rekla tudi huda telesna privlačnost z novim partnerjem. Pa vendar je to promiskuitetno obnašanje.

Hvala Cec
– ampak, da sem spoznala resničen razlog, zakaj sem tako hrepenela po nekom, zakaj sem si tako želela ljubezni…nekoga, ki me bo razumel… Kot, da so me čustva pretentala, ukvarjala sem se z njimi, pa sploh niso bila pristna. V bistvu sem reševala sebe. Žal na tak, zame edini možen način… Sprožala sem dogodke, ki so dandanes razumsko logični, takrat pa je bil njihov namen nerazumljiv. .. Rabila sem 2 leti, da sem ugotovila zakaj sem tako koprnela po ljubezni…. dejansko sem želela uiti… z bilo kom… Le sama nisem upala- rabila sem pomoč.
In tu je drug hakel..Vprašanje -kam uideš.
Veliko bolje bi bilo, če bi ženske same zaklučile zvezo, brez nekega priveska (ljubčka)- s katerim nekako opravičujemo svoje dejanje partnerju in okolici…kot da bi to sploh bilo potrebno, kot da bi moral obstajati otipljiv razlog. Nadenemo si oznako radoživke, se za njo skrijemo, saj veste težko je spregovoriti o čustvenem nasilju, ki smo ga do takrat spretno skrivale vključno s svojimi solzami. Težko je priznati, da smo pustile, da je nekdo grdo ravnal z nami in smo to dopuščale.. raje sprejmemo žig kurbice in zanikamo vlogo žrtve, ki nam dejansko pripada.
Menim, da si mnogo žensk v stiski, zatakne novo zanko okrog vratu. Ja odgovor..zato je drugi partner velikokrat še slabši od prvega. … ker je mnogokrat izhod v sili.
Jaz sem na srečo temu ušla. Stalo pa me je zelo drago.
Seveda bivšega partnerja s tem, da si omislimo prijatelja, močno ujezimo- ga javno ponižamo- naredimo v rogonosca. No v mojem primeru ni bilo ravno tako- bil je samo prijatelj, z velikimi načrti in plani, ki sem jih na srečo pravočasno zrušila, .a mož je bil vseeno prepričan, da sem ga na veliko varala.Dejstvo je, da sem tega moškega spoznala preko interneta in od dneva, ko sem ga spoznala do trenutka, ko sem šla, sta minila le 2 meseca.
Za višek se nam zdi, da smo osebi, ki nas je rešila iz potapljajoče ladje nekaj dolžni. Pa mu nismo prav nič. Večina neznancev, ki bi tako rada pomagala v takih primerih, ima žal že vnaprej pripravljen scenarij in je na lovu za plenom. Žal smo hočeš nočeš zopet padli v isto kolesje. Dolgo traja preden se pokrpamo in postavimo na lastne noge, ter se otresemo vseh manipulacij in zlorab. Zastojn je žal že nekoč davno umrl. In v taki situaciji, ko smo tako ranljivi nas izkoristijo dobesedno vsi, žal velikokrat tudi tisti za katere mislimo, da so naši večletni iskreni prijatelji.
No da poenostavimo:
a) z ljubčkom ujezimo partnerja, ga ponižamo- postane maščevalen in zloben. Oziroma damo mu razlog, da je za javnost upravičeno zloben…ženska pokvarjena itd…,
V majhnih krajih je v takih primerih prisotna cela vas in vsi opravljivi jeziki, na katere se ” razočarani” mož z velikim veseljem obrne.
b) v drugem primeru lahko zvezo zaključimo same, brez pomoči, (no meni je pomagala tudi 1 ženska- in že me je mož obsodil lezbištva). Močno je odvisno od karakterja osebe, ki jo zapuščamo. Ta si lahko ob dejstvu, da nimamo opore dovoli v svoji maščevalnosti še več….

Da se vrnem k bistvu. Zakaj pride do varanja??
Več kot očitno je, da v zvezi nekaj ne štima, če ne se ne bi noben oziral za cenenim kebabom. Se pravi, tudi kebab zadošča za pobeg. Varanje je konec. Konec, ki pa ga marsikdo ne zmore priznati in zato včasih tudi do konca življenja vztraja v mrtvem zakonu in sedi na dveh stolih.

Pomembno je da zvezo, ki nas onesrečuje čimprej končamo. Kako..tukaj pa ne znam odgovora… Lahko rečem le..srečna sem, da sem ušla.
Pa še to. Vsaka medalja ima dve plati. Za enega je zakon nevzdržen, za drugega pa idealen. Morda se je potrebno tudi zamisliti nad lastnim egoizmom. Lahko si tudi copatar z egoističnim pristopom.
Moj bivši mož še danes ne razume zakaj…in nikoli ne bo. Zanj je pomembno samo dejstvo, da sem imela drugega moškega in sem razbila družino. Jaz pa vem, da je ta zgodba daleč od resnice.

Hvala Prlečka, ker si nam predstavila svojo zgodbo, podobno sem jaz napisala (le bolj pospološeno) že zgoraj. (vmes se jih je ene par pač rogalo Mateju, ker pač piše take traparije, s potrjevanjem njegove teze). Kakorkoli je dejstvo, da ženske potrebujemo predvsem čustveno oporo in če te ni gremo drugam, kjer jo pričakujemo (je tudi tam vprašanje iskrenosti in zlaganosti le-te…itak)…Lahko pa se res tudi zgodi, da po več neuspelih poskusih pač ugotovimo (kot piše tudi NoNi), da čustev ne bo in da si je dobro potem vsaj meterialno poskrbet..torej bit materialno bogat v čustveni revščini kot pa materialno reven v čustveni revščini (ipak je destvo, da bit materialno reven v čustvenem bogastvu obstaja le v pravljicah in solzavih filmčkih…)

@PRLEČKA

Hvala za vašo zgodbo. V bistvu osvetljuje določen odnos še iz dodatne strani. Ampak, za to temo, ki sem jo odprl, vaša zgodba NI SPORNA. Če je bil mož nasilen, z drugo besedo primitivec, je vaš odhod iz takšne zveze NESPOREN. Vaša zgodba spada v staro slovensko folkloro, s katero smo se tudi nekateri ostali soočili “v živo” (npr. kot otroci v takem zakonu).

Sodobni zakoni pa ne propadajo več v toliki meri zaradi nasilnih moških (vsaj zgodbe, ki se dogajajo okoli mene v večini primerov to potrjujejo). In tudi zgodbe, ki sem jih zadnje mesece bral tukaj na MON-u to dokazujejo. Vzroki za propade se selijo drugam. In o tem bi jaz želel, da bi tukaj tekla beseda.

Zelo me zanima “razčlenitev” takega odnosa in predvsem “stanja” v katerega pride sodobna ženska in sodobni moški, da in ko vara. Zato bi bil “vklop” strokovne javnosti še kako dobrodošel.

Lep pokazatelj za mojo trditev je, ko ženska, ki je varala in se ločila, svetuje drugi ženski, ki je na isti poti (razbitja družine in zakona), naj ravna drugače, kot je ona sama. Nasvet je seveda legitimen, ampak vseeno veliko pove. In o tem bi jaz želel, da bi govorili. Kaj narediti, kako narediti, da bi bilo čim manj strtih src.

lp

Matej ali ti (kot trdobučnemu moškemu očitno!!!) nikakor ne kapne, da se ta sodobna ženska v družbi obilja, kjer je materialnosti čisto dovolj in trdo garanje za preživetje ni več potrebvno in ljudje vse bolj potrebujemo zadovoljevanje višjih sfer potreb, za ljubimaca in odhod od obstoječega partnerja odloča predvsem na podlagi čutvenih manjkov, ki si jih najde drugje. To potrjujeo tudi vsi opisi raznoraznih ljubic na tem forumu (nobena ni odšla z ljubimcem, ekr bi bil ta bogatejši :))))) Zatorej bo potrebno veliko dela moških na čustvenem področju, da bodo sposobni zadovoljevat ženske in jih obdržat na dolgi rok… Nasilje moškega je le višja stopnja njegove čustvene nesposobnosti in je nasilje zaradi čustvene nesposobnosti moških kot partnerjev dandanes skoraj stalnica vsakega zakona… Ker je pomanjkanje tko zlo pereče potem marsikatera ženska nasede nakladaču in prevarantu…(kot si že ene parkrat ugotaljal tudi iz primera tvoje žene, mar ne?)

Najprej se opravičujem Mateju, ker sem le bolj na hitro (površno) prebrala sestavke v tej temi. Zadeva me zanima, a ne toliko, da bi si vzela veliko časa in o njej izčrpno razmišljala in pisala in zraven še pazila, da se ne oddaljim preveč od teme. Nekako človeka nekaj pritegne in potem se na to odzove, in ni nujno, da je to čisto v kontekstu. Je pa zato čisto priporočljivo, da avtor vsake toliko opozori, kaj je želel.

Zelo me zanima “razčlenitev” takega odnosa in predvsem “stanja” v katerega pride sodobna ženska in sodobni moški, da in ko vara. Zato bi bil “vklop” strokovne javnosti še kako dobrodošel.

Mislim, da na tem forumu sodeluje premalo ljudi, da bi res lahko prišel do neke verodostojne slike, razčlenitve. Vsak ti sicer lahko opiše svoje izkušnje, svoje poglede, morda še nekaj primerov iz okolice. Vprašanje je tudi koliko so ljudje iskreni ali pa tudi koliko se res dobro poznajo (psihološko) in kako zanesljivo lahko potem njihove izjave interpretiraš. Praviš, da bi bil vklop strokovne javnosti dobrodošel… Ena možnost je, da si vzameš v roke literaturo (knjige, članke) in si tam prebereš do kakšnih zaključkov so prišli strokovnjaki na osnovi večletnega raziskovanja na to temo. Meni osebno je to precej bližje kot, recimo, neka filozofiranja v prispodobah, ki jih citiraš na začetku. Že sam način izražanja, ki je tam uporabljen, je zame odbijajoč. In ta sestavek pač samo prikazuje mnenje oz. videnje nekoga (ali neke skupine), in ne neke višje resnice. Mislim, da smo ljudje preveč kompleksni, da bi si odnose med moškim in žensko lahko razložil s tistim preizkušanjem itd.

Po moje se da na temo vzrokov varanja polemizirati v nedogled. Res obstajajo neki vzorci, o katerih si lahko preberemo v strokovni literaturi, je pa še vedno vsak primer unikaten. In, da bi trdili, da so vsi naslednji partnerji čez pet let enaki ali slabši – močno dvomim. Lahko, da si res govoril samo z ljudmi s takimi izkušnjami, pa si prepričan, da so vsi povedali po resnici. Kaj so pa imeli v mislih, v čem enaki ali slabši – v seksu? Že dejstvo, da gre samo za družbo gospodov pove nekaj.

Zakaj v današnjih časih vara vedno več žensk? Ker imajo možnost. Bolj so neodvisne od svojih mož. Ljudje so bolj zdravi, negovani…po drugi strani pa polni nesigurnosti, frustracij, nesamozavesti (rezultat odraščanja v današnjih časih) in miselnosti, da se ves svet vrti okoli njih, da si zaslužijo vse (vedno večji egoizem, premalo empatije…)….

Kaj narediti, kako narediti, da bi bilo čim manj strtih src?

Khm…težko vprašanje

@bizarnost…

Matej ni tako trdobučen, kot si misliš. Matej je zelo kul moški (bedno, da se hvalim). Matej je predvsem analitik. In kot takšnega me je težko peljati čez vodo žejnega 😉 Če imaš dovolj podatkov je izredno enostavno napovedati kakšna bo reakcija določenega človeka v danih okoliščinah. Velja tudi za odnose. Delujemo programsko, ker PREMALO UPORABLJAMO povezavo z notranjim jazom, našim bistvom.

————
Bizarnost….poznam nekaj sodobnih žensk, ki so si omislile ljubimca. Ta čustvena praznina velikokrat zares obstaja (včasih pa niti to ne), vendar je za njo v enaki meri, kot moški, kriva tudi partnerica. Tudi moški imajo svojo plat zgodbe. Zato pa varanje ni niti približno pravilen način razreševanja te čustvene praznine. Niti približno. Vsak izgovor je samo izgovor. In oseba, ki to stori je na precej nizki stopnji zavedanja (nisem tega samo jaz rekel, da me ne bo kdo spet napadal).

Problemi se ne razrešujejo z varanjem, razen v ekstremnih primerih, kot ga je opisala prlečka.

In ja, veliko sodobnih žensk stori ravno to, odide z močnejšim, bogatejšim, psihično stabilnejšim, itd….. točno to se dogaja 😉

Kot sem omenil že zgoraj, rušijo se vrednote na vseh področjih. Zakon je tudi pogodba in odgovorni ljudje se držijo pogodb, jih ne kršijo. Zagovarjam tezo, da če ugotoviš, da ne moreš živeti s partnerjem, mu to poveš, se ločiš in poiščeš sebi primernejšega.

Dogaja se pa ravno nasprotno. Od vse naveličanosti se gremo malo igrati z ognjem > se opečemo > uničimo sebi družino > otroci trpijo > partner je “uničen” > zaradi takih dejanj na koncu trpi veliko ljudi. Zakaj? Zaradi seksa!!! Na začetku je namreč bil samo seks kot aferica. To je ves point.

No, sem bom še jaz malo razpisala. Tole, kot vemo, ni forum o religioznih vsebinah, temveč je forum o varanju in kot tak res ni namenjen diskusijam o religioznih vprašanjih. Zakaj sem se potem vpičila v “duhovni” del teksta, čeprav nam je Matej rekel, naj ga ignoriramo?

Zato, ker je vprašanje o varanju in /ali problemih v partnerskih odnosih predvsem kompleksno vprašanje. In po mojem ga ne bomo rešili z hipotezami tipa “ženska odide s finančno (psihično-fizično) močnejšim moškim”. Takale hipoteza je po moje predvsem hudo poenostavljanje problema. Ja, zagotovo obstaja določen procent žensk, ki gredo točno za tem – torej za moškim z več denarja, ki jo bo vodil an večerje, ji kupoval stvari itd. Potem pa je še ogromen procent žensk, ki varajo iz drugih razlogov: ker doma ne dobijo dovolj čustev /pozornosti/seksa/ ker jih mož psihično maltretira (pa ne govorim o fizičnem nasilju, tudi finejše oblike so), ker jim je enostavno dolgčas kljub dobremu zakonu, ker želijo popestritev itd. Skratka, ne gre vse metati v isti koš. Nismo vsi ljudje enaki, nimamo enakih prioritet, potreb in želja.

Ko pa se znajdemo pred prevaro, pa imamo kljub temu vsi isti problem: kaj zdaj? Tukaj pa se je treba zazreti malce globlje vase in se vprašati, zakaj se nam to dogaja, in kaj storiti, da bo v prihodnje naše življenje drugačno. Na tej točki pa je po moje potrebno kopati globoko vase in dodobra pretresti naše predstave in pričakovanja o partnerstvu. Ki se jih mogoče vsaj deloma niti ne zavedamo, jih je treba šele ozavestiti.

In tu, Matej, pride na vrsto tvoj tekst. Rekel si, naj ga zanemarimo, ampak po moje je ravno to najpomembnejši del. Ker razlaga, ZAKAJ je tvoje razmišljanje takšno, kakršno je; zakaj misliš, da moški ženski ne sme “popuščati”, kot je izraženo v tekstu. Praviš, da ceniš ženske, pa vendar, to mi ne gre najbolj skupaj s trditvijo, da je “Bog celota, moški polovica, ženska četrtina”.Marsikaj lahko namreč tudi cenimo, a to še ne pomeni, da ne cenimo sebe bolj. Lahko jo namreč “cenimo” tudi na pokroviteljski način, kot nekoga, ki je sicer vreden določene pozornosti, ampak vendar smo mi še vedno nekaj boljšega…

Ob tem bi poudarila, da tole moje razmišljanje nikakor ni uperjeno konkretno v Mateja in njegov zakon; Mateja osebno ne poznam in niti nimam kaj presojati o njegovem zakonu, odnosu do žensk itd. Pa tudi o zgoraj omenjenem “duhovnem” tekstu ne bi več razpravljala, saj to navsezadnje niti ni bistveno, je le iztočnica – želela sem predvsem povedati, kam bi po moje moralo biti usmerjeno razmišljanje človeka, ki se mu je razsula zveza, ali ki je doživel varanje: ne v površinske zaključke tipa “pustila/prevarala me je zarad enga gumpca z boljšim avtom/daljšim k….”, ampak v razmišljanje o sebi, o svojih vzorcih, predstavah in pričakovanjih, o tem, kaj si želim v prihodnosti in česa nočem. Saj smo mi sami edini, ki jih lahko spremenimo, drugih ne moremo.

Poglejmo naprimer Evgena. Že parkrat se mu je ponovilo, da se pošteno, ljubeče obnašanje do ženske ni obneslo, obneslo pa se je ravno nasprotno – ignoriranje, igrice in podobno. Evgen, vsaj tako jaz čutim iz njegovega teksta, s tem ni zadovoljen, temveč je razočaran, želi si drugačnega razmerja, ki bo temeljilo na ljubezni, ne na igricah. Vendar je v dvomih, ali bo to dosegel, saj izkušnje kažejo, da so vse ženske bolj ali manj iste… Na tej točki, Evgi, imaš po moje dve možnosti: ali se vdaš v usodo in verjameš, da so vse ženske iste (kar pa te verjetno ne bo zadovoljilo in osrečilo), ali pa verjameš, da vendarle vse ženske niso iste. Ampak kako dobiti drugačno žensko? Po moje je edini odgovor delo na sebi, iskanje odgovora, zakaj se mi to vedno znova ponavlja, kaj moram spremeniti, da bo v prihodnje drugače itd. Ampak to izpraševanje mora biti iskreno, soočiti se moramo tudi s kako našo lastnostjo, ki nam ni najbolj všeč…

Še glede tega, kar so rekli starejši uspešni možje z izkušnjami, namreč da je čez par let vsaka ženska enaka. Tudi tega ne gre vzeti kot suho zlato. Morda so si mnogi res nakopali na glavo iste probleme kot v prejšnjem zakonu, zelo verjetno zato, ker jih tam niso reševali. Kljub temu pa imamo mnogo primerov (tudi na MONu), ko ljudje najdejo boljšega partnerja, s katerim so srečnejši. Tako da NE; niso vsi moški/ženske isti.

Zato tudi jaz ne bi reducirala varanja na naveličanost in željo po seksu, kot je napisal Matej v zadnjem postu. Razlogi so kompleksnejši kot to. Samo, da pridemo do njih, se je pa treba malce zazreti vase.

Nikakor ni bil moj namen poenostavljati vprašanja. Želel sem poudariti določena opažanja, poenostavljanje pa enostavno ni v moji krvi. Čeprav so mogoče ljudje (nekateri) tako plehki, enostavni, lahko bi brez težav rekel primitivni, s tako malo samo analize (beri:nič), in tako polni skrbi za svojo ritko, da lahko človeka res zanese v poenostavljanju. Vendar je vprašanje, kot iztočnica dobro, “prisilil” sem vas v pisanje in še vedno mislim, skorajda sem prepričan, da ženska odide z močnejšim, boljšim, lepšim, njej boljšim, kot je nekdo že predhodno napisal. Isto velja za moške, k isi izberejo mlajšo, “rodovitnejšo” itd… In meni se to zdi zelo “živalsko”, čeprav je v današnjih pohotnih in pohlepnih časih še beseda živalsko postala pozitivna. Ljudje smo izgubili vso plemenitost. Plemenit človek se bo držal svojih besed ali bo pa rekel: “oprosti, ne morem več”. Varalice pa prav groteskno glumijo (sem glumil) sami sebe in svoje najdražje skozi življenje.

Če ste mislila mene, se še po nekaj letih sprašujem in analiziram, kolikor mi čas in obveznosti dopuščajo. Prav “zabavno” je brskati po sebi 🙂

Mislim, da ta tekst jemljete preveč dobesedno (mogoče je kriv odklonilen odnos do vere, ali zato, ker je ženska četrtinka???). Velikokrat je manj več, jaz se zaradi tiste polovice ne počutim nič bolj superiorno. Sploh se ne počutim superiorno, vsak normalno inteligenten človek ve, da ni v ničemer večji od sočloveka. Vem, da nisem več vreden od ateista in moja vera takšna kot vreme. Ošabnost je huda neumnost in velik greh, koliko se spomnim svetega pisma. Cenim predvsem pokončne ljudi, ki stojijo za svojimi besedami. To se mi zdi pomembna kvaliteta pri človeku. In cenim svojo ženo, ker je tudi taka. Vsaj deluje mi tako. Sem pa hud dvomljivec in ne zaupam, čeprav tega ne pokažem. Tukaj je moja napaka oz. šibkost.

Še okoli “popuščanja”. Pazite, ne jemljite dobesedno, popuščanje ne pomeni, da moški ne sme doma pomagati pri hišnih opravilih ali kaj podobnega, pomeni, da mora odigrati vlogo moškega v družini. Pomeni, da se ne sme “poženščiti”. Ženska potrebuje moškega in ne babe (malo sem poenostavil).

O vzorcih sem v preteklosti na tem forumu že opisoval, kako delujejo. Ljudje veliko preveč delujemo po določenih, že v rani mladosti zapisanih “programih”, ki določajo našo reakcijo na določeno situacijo, ki se nam zgodi v življenju. Povezava z našim bistvom je slaba, ne opazimo našega programskega delovanja, tudi partner, ki se je odtujil nas na to ne opozori (veliko lažje slabe vzorce opazi naš bližnji, kot mi sami) in potem nas preplavijo ta slaba čustva, ki samo dodatno zastrupljajo odnos. Zato je tako pomembno, da partnerja “rasteta” skupaj.

Takšnih primerov, ko je nov zakon boljši je manj. Velikokrat tudi slaba izkušnja ali slaba izbira prvega partnerja res pripelje do tega, da je novi zakon boljši, kar je tako ali tako dobro. Ne bom se ponavljal, jaz opažam v svoji okolici veliko zakonov v krizi zaradi razlogov, ki sem jih navedel zgoraj.

Super, zelo rad bi slišal za te kompleksnejše razloge. Od varalic jih tukaj ne slišim, oz. jih slišim bolj poredko. Jaz sem izpostavil naveličanost in željo po nečem novim, ker sem to zelo pogosto opazil. 😉

Matej, kolikor imaš ti “časa” za tukaj, slepiš morda koga drugega o uspešnosti svojega zakona, mene ne moreš. In: pusti ljudem tudi pravico do svojega mnenja. Po svoje si težak primer.

[list][list]Vse ženske so iste, le da so nekatere še slabše.[/list][/list]

Uvodni moto je zavestno preoblikovan iz neke druge maksime ter je namenoma nesramen in več kot zavestno ter neresno provokativen. Če bi zdaj povabil kogarkoli, da pove svoje mnenje, bi se lahko sprožil plaz različnih razlag, mnenj, zabavljanj. In vsemu temu ni videti ne konca ne kraja, dokler ne pride do naveličanosti, utrujenosti in nezainteresiranosti. Potem bi čez čas lahko ponovno sprožil podobno, isto ali malo preoblikovano trditev in bi reakcije najbrž bile podobne.

Prosim, ne ozirajte se več na moto.

[hr]

Že nekaj dni spremljam to temo in sem pred nekaj dnevi nekaj malega napisal, potem sem nekaj dopolnil. Upam, da ne bo preveč narobe, če se bom v razpravo vključil, čeprav morda ne sodim v kategorijo (v izhodišču teme) zaželenih, poklicanih in povabljenih. Lahko se tudi mirno odstranim.

Šel sem prebrati predloženo besedilo na spletni dnevnik (blog), ker ga je tam (če nič drugega) lažje brati. Pač, nekdo je napisal neko besedilo, svoja razmišljanja in dojemanja nekaterih odnosov. Tudi prav. Šel sem korak naprej in sem prebral tudi profil avtorja spletnega dnevnika. Ob branju tega, kar je avtor napisal (sam) o sebi, so se mi rahlo (in pomenljivo) privzdignile obrvi. Osebno bi (če bi bil na mestu avtorja spletnega dnevnika) raje prepustil sodbo o sebi drugim. Ampak ljudje so/smo različni in malo (samo)reklame najbrž ne more (nikomur) škodovati.

V analizo vsebine (Content analysis) se nisem spuščal, ker je analiza vsebine kot metoda preveč kompleksna, da bi si lahko privoščil toliko časa. Ob tem je za opravljanje take raziskave potrebno imeti še motiv, sredstva, čas, itd. Osredotočiti se le na nekaj za avtorja pomebnih trditev in asociacij, je (zame osebno) rahlo neproduktivno. Lahko je pa kratkočasno in zabavno kramljanje brez nekih višjih smotrov.

In morda še nekaj o analitiki, ki je kot metoda v svojem izhodišču deduktivna. Izhaja od splošnega k posamičnemu in je v svojem bistvu razgrajajoča (ali smem reči tudi – destruktivna : ).

Naj takoj navržem nekaj misli glede asociacij, ki se nam porajajo ob kakršnihkolih (v tem primeru besedilno-sporočilnih) zunanjih dražljajih. Gotovo je, da se nas marsikaj dotakne in to bolj ali manj apliciramo nase in/ali presojamo iz svojega zornega kota in vsakokratne situacije v kateri smo se ali se nahajamo. Besede imajo svoj pomen, ki ni (za vse in vselej) enoznačen. Problem nastaja takrat, ko v nekaterih primerih pomen besed (pojmov) vsi nekako drugače razumemo, si jih po svoje razlagamo in dojemamo spet na svoj način. Še večji problem lahko (ne nujno) nastane, ko skušamo, okrog ene (lahkotno?) izrečene trditve, kar tako, zgraditi nek celovit »svetovnonazorski« sistem in ob tem pričakovati da je vsesplošno in za vsakogar sprejemljiv. Parcialne/partikularne trditve/rešitve nikakor ne vodijo k celoviti zgradbi sistema. Dopuščam, da se motim.

Da ne bom izpadel preveč resen – nekako ne verjamem v od kogarkoli postavljene (vsiljene?) ideologije. Raje se zanašam na svojo (bolj) kmečko (kot) pamet in še raje prisluhnem Danilu Kišu, ki je v Nasvetih mlademu pisatelju dejal:

[center]Ne verjemi v utopične projekte, razen v tiste, ki jih sam ustvarjaš.« :)[/center]
Malo se bom, brez želje po popolnosti in izčrpnosti, obregnil (in morda tudi spotaknil) še ob nekatere besede (izraze, pojme), ki jih z neznosno lahkotnostjo vsevprek uporabljamo, ker nam, če drugega ne, vsaj lepo in všečno zvenijo. Na primer toliko privzdigovana morala, ki v svojem bistvu ne predstavlja nič več in nič manj kot običaj ali navado (lat. mores). Za običaje/navade pa vemo, da so (lahko) različni, sploh če se še spustimo na spolzka tla osebne morale. In ne bo čisto držalo, da je vse, kar je moralno tudi dobro. Tudi nekaj o montonosti: to je enobarvnost ali enoličnost, Nekateri se npr. oblačijo enobarvno (vendar elegantno) in so ob tem tudi zadovoljni, prav tako jih tudi drugi z užitkom opazujejo. Tudi (politono) raznobarvno oblečeni ljudje so lahko zadovoljni in pogled nanje je lahko prijeten. Le pogled na preveč ›pisano‹ oblečene ljudi pa ni vselej najprijetnejši.

Osebno odnosa (v ožjem pomenu besede) moški–ženska nisem nikoli dojemal kot spopad ali boj in še manj v slogu: kdo bo koga. Ne trdim, da se to ne dogaja, vendar če je to prisotno (že v samem izhodišču), se lahko vprašamo le: za kaj pa sploh gre? Če pa do tega pride kasneje, gotovo so določeni razlogi ali vzroki, ki so nam osebno sprejemljivi ali pa ne. Možnih je še veliko in nešteto vmesnih bolj ali manj izrazitih stopenj in odtenkov.

No, nehajmo z besedami in iskanji vse(mogočni)h odgovorov. Raje bom ponudil praktično rešitev.

[hr]

Pred kratkim sem gledal britanski film [i]Thumbsucker[/i] (2005).

Gre za problem odraščajočega fanta (Justina), ki si v stiskah sesa palec. Ob tem »problemu« so v filmu zgrajeni bolj ali manj resni in »neresni« pripetljaji. Šlo naj bi (po opredelitvi IMDb[/url]) za komedijo, dramo (?) …, čeprav gre (morda bolj) le za izsek iz (ne)navadne življenjske zgodbe odraščajoče mlade osebe in prizadevanja za vstop v svet odraslih, v katerem znajo biti starši bolj otročji kot njihovi otroci.

Skratka priporočam ogled. 😉

Vlogo zobozdravnika (ortodonta) Perryja Lymana igra zanani Keanu Reeves.

Konec filma – poslednja sekvenca – dialog Perryja Lymana in Justina (osrednjega lika v filmu) je zame še najbolj zanimiv del in sicer zaradi nekaterih izgovorjenih stavkov oz. misli.

– direkten dostop do izrezka: youtube.com.

Pozor na čas v izrezku – 1:16.

[youtube]8jOwmWJV0q8[/youtube]

Za podnapise poglejte na http://www.podnapisi.net . Podnapise lahko odprete kot tekstualno datoteko. Proti koncu filma (besedila dalje od 01:23:32 –> 836–838 in 858–865 in morda 866), ki dajo človeku za misliti, Še zlasti sta mi ostala v spominu tista misel (pod številko 837), da (nam) je veliko lažje, »če človek sprejme samega sebe z vsemi pomankljivostmi« in z mislijo, da ni(smo) poseben(i) in še posebej zadnji stavek (865) »The trick, is living without an answer.«

Zdi se mi, da je bila povedana neka velika življenjska resnica in (najbrž) dobro priporočilo: [list]»da vsakdo ima svoje ›napake‹ in da nihče nima vseh odgovorov,
pravzaprav naučiti se živeti brez odgovorov je (morda) odgovor.«
[/list]

[hr]

Kar zadeva vas Matej23, ne morem se in si (trenutno, na podlagi le vaših delnih izjav) niti ne želim spuščati v vse odtenke vaših osebnih izkušenj.

Že kar nekaj časa ›lomastite‹ po forumu, se (tudi nespoštljivo in v tujih temah in na osebni ravni, ki nima nobene zveze z gostiteljem in njegovo temo) spopadete z drugače mislečimi. Da ne bo pomote, nekateri tudi vas izzivajo. Morda vam je lahko v tolažbo le to, da niste edini. Morda bi lahko predlagali moderatorjem da odprejo kak ›fighting room‹ kamor bi vsi, ki si želijo spopadov vstopili.

Poskusite dovoliti tudi drugim, da ni le vaše mnenje vselej edino in merodajno. Prepričevati prepričane in vase zaverovane je nesmotrno. Ljudje smo lahko enaki, ne moremo pa biti »isti« – ter smo na žalost ali na srečo – različni.

Ne morem se izogniti tudi temu da gre pri vas za the birth of Torquemada the Inquisitor. No ob tem še nekoliko zabavna moja asociacija. Ne zavoljo filma, temveč Torquemada The Inquisitor je bil programček (za Mac OS) s katerim se je lahko označevalo besedilo v tekstualnem načinu in ko ste tako besedilo potegnili v določeni program, se je vse (naslovi, slike, besedilo, tabele) lepo zložilo, da je zgledalo oh in sploh. Ob tem ne morem mimo Tomása de Torquemade (1420–1498), ki je v času španske rekonkviste bil inkvizitor. To inkvizitorstvo lahko (historično gledano, mirno) spregledam, ne morem pa spregledati tega, da je bil (po svojem izvoru) konvertit ali spreobrnjenec. Ne trdim, da se ljudje ne spreminjajo. Težko verjamem, da zmorejo v isti (narušeni) odnos vnesti novo kvaliteto in brez večjih problemov nadaljevati mirno življenje.

Matej23, (če ga že ne pišete) ali ste premišljevali, da bi morda začeli pisati svoj blog?

Srečno.

[hr]

In za konec se bom še sam (ne)hote ustrelil v koleno (ker sem bil predolg in ne »sintetičen«):
Karl Marx je v poglavju Metoda v Bedi filozofije za Proudhonovo Filozofije bede napisal:

[center]»Hoče biti sinteza, pa je sestavljena zmota.«[/center]

@Rana…popolnoma vseeno mi je, kaj jaz tebe lahko ali ne. Ne razumem moderatorjev, ki pustijo v eter popolnoma nekonstruktivna “mnenja”, ki niti to niso.

Jaz sem na zelo kratko varianto napisala podobno kot ti je sedaj MyD, pa ni treba vpletati celega vodstva:

Kar zadeva vas Matej23, ne morem se in si (trenutno, na podlagi le vaših delnih izjav) niti ne želim spuščati v vse odtenke vaših osebnih izkušenj.

Že kar nekaj časa ›lomastite‹ po forumu, se (tudi nespoštljivo in v tujih temah in na osebni ravni, ki nima nobene zveze z gostiteljem in njegovo temo) spopadete z drugače mislečimi. Da ne bo pomote, nekateri tudi vas izzivajo. Morda vam je lahko v tolažbo le to, da niste edini. Morda bi lahko predlagali moderatorjem da odprejo kak ›fighting room‹ kamor bi vsi, ki si želijo spopadov vstopili.

Poskusite dovoliti tudi drugim, da ni le vaše mnenje vselej edino in merodajno. Prepričevati prepričane in vase zaverovane je nesmotrno. Ljudje smo lahko enaki, ne moremo pa biti »isti« – ter smo na žalost ali na srečo – različni.

Se pravi: Matej lahko, drugi pa niti pisniti ne smejo ???

No saj ni potrebno, da se medsebojno obtožujemo in žalimo.
Kolikor sem jaz razumela Mateja, želi najti razlog, zakaj je razpadla njegova družina, oz. zakaj se je sam posluževal varanja….
Pri tem je malce nenavadno izbiral besede. Če sem odkrita, njegovega pisanja sploh nisem prebrala do konca. Že na začetku so me razjezile njegove besede o deležih boga…V bistvu je zelo na široko razpredal, preden je povzel bistvo preblematike.
Varanje gor ali dol. To je svobodna izbira v življenju, tako kot kajenje, vožnja z letalom…Človek je svobodno bitje. Ta trenutek mu odgovarja to, drugi drugo. Lahko bi rekli, da smo razvajeni. Zato je tudi tega varanja vedno več.Ljudje na robu eksistence imajo druge težave in ne utegnejo oprezati za zanimivimi osebami nasprotnega spola. Blagostanje, vsesplošen razvoj, materializem, izguba vrednot, nagibanje k egoizmu…to so lastnosti sodobne družbe, v kateri ima varanje čudovito pozicijo in se zato zelo uspešno bohoti. Ljudje nismo popolna bitja in naše pomankljivosti so v sedanjem času še bolj izpostavljene in na preizkušnji.
Matej, na tvojem mestu si ne bi trkala na vest, ampak bi se s svojim dejanjem sprijaznila, ga poskušala razumeti, se morda tudi komu opravičila, ter poskušala v prihodnje ob svojih dejanjih razmišljati tudi o čuštvih drugih vpletenih oseb. Sicer pa če dovolj ljubiš in si v enaki meri tudi ljubljen, ti kaj podobnega ne bo prišlo niti na misel več.