Hmm odnosi. Veliko ljudi imam na zelo površinskih odnosih. To je ta vljudnost, zdravo, kako si, lepo se imej in nasvidenje. Nekatere imam na taki distanci iz strahu pred prizadetostjo. Ker vem, da me bo prizadelo, če bom do nekoga odprta, prijazna, zatem pa bom dobila nož v hrbet preko izjav in dejanj, ki so do mene žaljiva, predvsem ena oseba je taka, žal je to oče, s katerim ima posledično kar se da malo stikov. Zelo malo jih imam pa resnično rada in jih zelo cenim ter to tudi pokažem.

Sem introvert. Z energijo me napaja mir, tišina, narava-stran od ljudi. Različni smo. In se strinjam s terapijo odkriješ marsikaj, izboljšaš svoje življenje. Tudi razne knjige s police psihologije so moja stalnica že iz otroštva. Je pa res težko spremeniti lastne vzorce, ampak se da. Postopno, z vztrajnostjo in malo pomoči.

Večina oseb je taka, včasih celo taki, od katerih to najmanj pričakuješ. Kot drugo pa zakaj bi se sploh moral odpirati? Za koga že? To, kar sem jaz, kaj čutim se čuti samo mene in tega ne razlagam nikomur. Kaj tam enega x papka briga o tem?