Prebirala sem po forumu in naletela na zapis od Robi… o odnosih. Prosim, vzemite si čas in preberite. Meni je dalo resnično za misliti. Bravo Robi… za tako razmišljanje!
“Tako, kot vse na tem svetu ,je tudi ljubezen pogojena. Oziroma lahko raste in obstaja le v določenih pogojih.
Ljudje pa pričakujemo, da nas bo nekdo imel rad takšne kot smo. Torej, pričakujemo brezpogojno ljubezen. To pa je neuresničljivo. Ne glede na to, kdo smo, kako razmišljamo in kaj nosimo v sebi…Bi se radi počutili sprejete in občutili ljubezen..A kot vidimo, to ne gre.
Živimo v svetu, kjer smo vsi pogojeni in smo bili naučeni, da smo sprejeti le pod določenimi pogoji.
In to skozi odnose le podoživljamo. Naš zunanji svet ni nič drugega, kot odsev našega notranjega.
Zaradi težnje k notranjemu miru in občutkih sreče, skozi odnos od sočloveka pričakujemo, da nam bo s sprejemanjem zdravil naše rane in travme, ki smo jih dobili zaradi obsojanja ali občutka zavrnitve.
Končno bi radi dosegli neko odrešitev od tistih, ki bi nas naj imeli radi in sprejemali takšne, kot smo.
A smo največkrat razočarani, kot spoznamo, da se nam dogaja bolj ali manj ista zgodba, kot smo jo doživljali že v otroštvu ali v prejšnjih vezah…Zato, ker izberemo človeka, ki nam je najbolj blizu in kateri omogoči, da čimbolj izrazimo to, kar nosimo v sebi. In če je v nas veliko bolečine in razočaranja, bo tudi sam odnos poln tega….Bo le naše ogledalo.
Najlažje je manipulirati z ogledalom in pričakovati, da ne bo odsevalo tistega, česar nočemo…Zato toliko pričakovanj in zahtev, da bi se drugi spremenil in nas sprejel….Vendar to ni pravi način. Razlog v nesprejemanju in izgubi lastne identitete je v našem odzivu. V tem, kako se sami odzovemo na naše misli, občutke in dejavnike iz okolja.
Ni ogledalo tisto zaradi česar smo izgubili stik s sabo, ampak naše lastno zavračanje in tlačenje občutkov. Občutki pa smo mi. In odnos do občutkov, pomeni odnos do sebe. Imeti rad sebe, pomeni sprejemati občutke in misli. Dovoliti si občutiti, pomeni biti svoboden, se sprejemati in se imeti rad.
Vztrajanje v nesrečnih odnosih je zato le znak ujetosti, nesvobode in s tem nesprejemanja.
Ko se osvobodimo lastne ujetosti in obsojanj, se osvobodimo ujetosti ter odidemo iz kletke na svobodo.”

Prebiram po forumu in naletim na nale zapis od Robi…:
“Tako, kot vse na tem svetu ,je tudi ljubezen pogojena. Oziroma lahko raste in obstaja le v določenih pogojih.
Ljudje pa pričakujemo, da nas bo nekdo imel rad takšne kot smo. Torej, pričakujemo brezpogojno ljubezen. To pa je neuresničljivo. Ne glede na to, kdo smo, kako razmišljamo in kaj nosimo v sebi…Bi se radi počutili sprejete in občutili ljubezen..A kot vidimo, to ne gre.
Živimo v svetu, kjer smo vsi pogojeni in smo bili naučeni, da smo sprejeti le pod določenimi pogoji.
In to skozi odnose le podoživljamo. Naš zunanji svet ni nič drugega, kot odsev našega notranjega.
Zaradi težnje k notranjemu miru in občutkih sreče, skozi odnos od sočloveka pričakujemo, da nam bo s sprejemanjem zdravil naše rane in travme, ki smo jih dobili zaradi obsojanja ali občutka zavrnitve.
Končno bi radi dosegli neko odrešitev od tistih, ki bi nas naj imeli radi in sprejemali takšne, kot smo.
A smo največkrat razočarani, kot spoznamo, da se nam dogaja bolj ali manj ista zgodba, kot smo jo doživljali že v otroštvu ali v prejšnjih vezah…Zato, ker izberemo človeka, ki nam je najbolj blizu in kateri omogoči, da čimbolj izrazimo to, kar nosimo v sebi. In če je v nas veliko bolečine in razočaranja, bo tudi sam odnos poln tega….Bo le naše ogledalo.
Najlažje je manipulirati z ogledalom in pričakovati, da ne bo odsevalo tistega, česar nočemo…Zato toliko pričakovanj in zahtev, da bi se drugi spremenil in nas sprejel….Vendar to ni pravi način. Razlog v nesprejemanju in izgubi lastne identitete je v našem odzivu. V tem, kako se sami odzovemo na naše misli, občutke in dejavnike iz okolja.
Ni ogledalo tisto zaradi česar smo izgubili stik s sabo, ampak naše lastno zavračanje in tlačenje občutkov. Občutki pa smo mi. In odnos do občutkov, pomeni odnos do sebe. Imeti rad sebe, pomeni sprejemati občutke in misli. Dovoliti si občutiti, pomeni biti svoboden, se sprejemati in se imeti rad.

Vztrajanje v nesrečnih odnosih je zato le znak ujetosti, nesvobode in s tem nesprejemanja.
Ko se osvobodimo lastne ujetosti in obsojanj, se osvobodimo ujetosti ter odidemo iz kletke na svobodo.”

Resnično mi je dal za misliti in sem zelo vesela, da naletim tudi na moške, ki raziskujejo pravi pomen odnosov. Sem se mu tudi zahvalila, da je že pred leti delil svoje misli z nami in da sem lahko jaz danes naletela na njegov zapis. Želim vam prijeten večer še naprej.

Objem <3

Se opravičujem za dvojno objavo istih misli <3

Jaz se veliko ukvarjam s svojo podzavestjo in skušam tud najti način, kako skozi moje izkušnje pomagat drugim. Praznina, o kateri je bilo govora, je najbrž negativna stvar (in temelji na strahu) za razliko od pozitivne energije, ki jo nadomesti, ko ugotovimo razlog za prisotnost te praznine (čemur pravimo tudi ljubezen). Govorim na pamet, čutil sem jih že več vrst.

Imam pa pripombo na zadnji odstavek. Vse negativne misli, ki so v nas, so tudi naše že po definiciji. Ampak niso pa tisto, kar v resnici hočemo. In to spoznanje nam prinese svobodo.

Kemp, veš da se strinjam s tem kar si napisal, da so negativne misli v nas, del nas. Jaz sem se toliko časa otepala teh občutij in misli, za katere sem vedela da so v meni že od otroštva in potemtakem sem bila mnenja da so od staršev (v mojem primeru sem posrkala vase negativnost mame). Ja, ampak tekom življenja so postala del mene. Sedaj mi je lažje, ker sem prevzela odgovornost za svoje življenje in svoje misli in kar mi ni všeč spuščam in spreminjam. Je težko ampak tako osvobajajoče. Vsem želim taka spoznanja da lažje zadihate in začutite svojo ‘bit’ oz dušo. Ko delujemo v skladu s svojo ‘bit’ in posledično mislimi smo na pravi poti. Tako jaz čutim in delujem in lahko že rečem da ne občutim več tiste teže praznine, ki me je tiščala in na vsake toliko časa privrela na plano v obliki strahu.
Objem <3

Sprašujem se… Vsi, ki imate dejansko vse potrebno za ‘normalno’ življenje (počutite se ok, imate ok službo, ok družino, ok partnerja in mogoče že otroke ) Ali vseeno občutite, da vam kaj manjka? Ali ste dejanko toliko zaposleni, da niti ne pomislite na te stvari?

A rabi človek “toliko stvari, da niti ne pomisli na kaj druga”, ali naj bi bil toliko zrel, da ve kdaj je dovolj, da ve kaj je prav in kaj narobe?

Danes je 13. november. Kako napreduješ na terapijah, Nataša?

Normalno zivljenje je lahko btw tudi brez partnerja in frocovja.

Ne nic mi ne manjka. Morda kak frej dan vec, to je pa to. Drugace sem pa zadovoljen

Hvala za vajine misli.

‘Brave Heart’, mislim da ob vsaki terapiji nekaj ugotovim in občutim ‘klike’ o sebi. Obenem pa občutim na terapijah tudi veliko bolečine,trpljenja in bremena iz preteklosti… Ne tlačim več čustvev v sebe in posledično nimam več impulzivnih napadov jeze… kar je za mene velik napredek. Ker sama sebe bolj razumem tudi zavestneje in z razumevanjem delujem v odnosih. Zelooooo hvaležna za vsa dosedanja spoznanja.
Hvala za vprašanje ;). Bodi lepo.

Objem.
Nataša

Me veseli, da na terapiji lepo napreduješ. Pomembno pa se mi zdi, da se vmes spočiješ od vsega, ker gre za zahtevne vsebine in da se zavedaš omejitev terapije. Še tako dobra terapija je le del rešitve. Podobno kot operacija, s katero ti odstranijo neustrezno tkivo, sestavijo zdrobljeno kost itd., te psihoterapija notranje sestavlja in počasi celiš poškodbe-notranje rane, travme…. V določeni fazi pa je potrebna fizioterapija. Tukaj pa psihoterapija več ne zmore. Že zdaj začni misliti o tem, da je poškodovan del treba fajn razmigati, stopiti na noge in oditi v življenje :).

To si lepo ponazoril Brave Heart in hvala za nasvet. Bodi lepo.

Nataša

Kaj si pozabila spet vzet zdravilo ?

Darwin…kak dan se res tako počutim, ampak si najdem srčne osebe okrog sebe, ki me napolnijo z ljubeznijo in je že bolje. Iskren objem je daaaaaleč najbolj zdravilen.
Hvala za humorni komentar, vsaj tako sem ga dojela. Bodi fajn. ;))

Uh, pa misliš, da od tvojih kolegica dobiš to kar potrebuješ? Ali pa si samo govorite tisto, kar veste, da bi druga oseba rada slišala? Ne poznam, da bi tako “prazni” razgovori osebi, ki je v stiski dolgoročno pomagalo.
Ti rabiš osebo, ki stoji realno na dveh nogah in te počasi pelje v samospoznavanje. Je pa malo takih oseb, žal.

Torej Nataša si ti ubistvu odvisna od drugih? Pravis, da najdes srcne ljudi, ki te napolnijo. Se pravi se napolnit ne znas sama? Kakor komu sicer ampak meni je veliko bolj fascinanten clovek, ki zna shajati sam s seboj, se sam dvigniti oz bom napisal kot se sam napolniti. Biti odvisen od drugih pa ne vem, ce je ravno neka hudo dobr zadeva. Dejstvo je da se rodis in umres sam. Tvoje pisanje mi deluje, kot da ti je nekdo vprogramiral I need people. Lahko se pa tudi motim. Na koncu dneva pa drzi kot pribito naslednje: don’t show no love, love will get you killed..

Love will not get you killed. What happens after you show love, might. Sam to ni več odvisno samo od tebe. Ne mešat strahu z ljubeznijo.

Drugim jo ne kažem. Zakaj bi jo sploh? Kažem jo le sebi in to je to. Ni to strah, samo osebni kompromis

Vse se začne pri sebi in zase je treba najprej poskrbet. Ampak, kaj pa ljudje, ki so prijazni do tebe? Si ne zaslužijo prijaznosti nazaj?

Ko govorim o ljubezni ali strahu, mislim zelo široko; ljubezen kot pozitivna čustva in ne samo kot čustvo med partnerjema.

Seveda si jo in jo tudi dobijo. Vedno sem na zacetku vljuden, odvisno pa je potem kaj dobis nazaj. To potem tudi vrnes.

Vem kaj mislis in tam je isto, kot sem napisal visje. Samo sebi in to je to. Drugim samo osnovno vljudnost in nasvidenje.