Mene pa zanima,če ima katera podoben problem,kot jaz.Popolnoma nezavedno sem se po smrti seveda zelo spremenila in nisem več ista,me pa zelo zanima,če se znate še veseliti?Mislim tako,žurirati,se zabavati,itd…?Ali grejo kateri na živce ljudje,ki čebljajo in čebljajo in mlatijo prazno slamo?Mislim ali grejo kateri na živce ljudje,ki preveč govorijo in to nepomembne stvari?Meni gredo noro in to me je začelo prav živcirati,kar ušla bi nekam,da imam mir.Ali ima katera podoben slučaj?

Po mojem mnenju je to del procesa žalovanja …. ko sem bila sama v tem, so se mi ljudje zdeli plehki, njihove teme pogovorov pa prazne in skrajno nepomembne. Ugotovila sem, da so bile te teme, zabave le zame take, ker sem nosila v sebi ogromno bolečino in sem se počutila skrajno nerazumljena z njihove strani. Problem pač je v tem, da ima človek nekaj bližnjih prijateljev, ki ga razumejo in vejo za bolečino in z njimi se lahko pogovarjaš, širša množica se pa niti ne ukvarja s tem, kar je tudi za pričakovat. Mislim, da je potreben čas, da se bolečina ob smrti omili, potem je pa tudi vključevanje v družbo lažje.

Pač poskusi najprej s kakimi mirnimi dejavnostmi, ki ne vključujejo več ljudi, npr. kino s prijateljico, kaka pijača pa ti bo lažje ….

nataša, to akr se ti dogaja je čisto “normalno” v procesu žalovanja.
Veselih ljudi sem se izogibala.Kar nekaj časa. Prav “na živce” mi je šel njihov nasmeh in dobra volja. Pač nisem bila za družbo. Nekaj časa sem si s tem delala skrbi, vse dokler nisem sprejela, da tako pač je. Čez čas je šlo na bolje. Pa še vedno pride čas, ko sem raje sama s sabo in si to tudi privoščim.
Čas te bo naučil sprejeti in živeti in se spet veseliti.

Ja, seveda mi grejo na živce ljudje, ki so me v bistvu že prej živcirali, vendar sem jih pač “prenašala”, sedaj pa si jemljem pravico odreči se njihovi družbi brez slabe vesti. In me sploh nič ne gane.
V teh sedmih mesecih pa sem spoznala nekaj res dobrih in iskrenih ljudi, v čigar družbi se lahko prav od srca nasmejim, čeprav sem verjela, da to ni več možno.
Svojo bolečino in proces žalovanja dojemam kot prečiščevanje duše. Zbistrila sem svoj pogled na svet in se ne obremenjujem več z obrobnimi dogodki in ljudmi, ki mi nič ne pomenijo.
Jaz sem ušla pred njimi. Če me kam vabijo, jim povem, da ne grem. Če so užaljeni, je to njihov problem. Sama sem raje z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo, ki me preprosto obogatijo.Vso pravico imam do tega.

Čas res omili bolečino. Jo. Pozdravi je pa ne. S tem se pač naučimo živeti.

Meni pa ravno vsakodnevno čebljanje ljudi okoli mene preganja žalostne misli. Seveda ob tem običajno pomislim, kako malenkostni so pravzaprav njihovi problemi, ampak ravno te vsakodnevne bolj ali manj pomembne težavice me odpeljejo stran od mojih težav.
Sem pa opazila, da me je vse skupaj okrepilo, denimo stvari, ki bi se mi jih bilo včasih neprijetno lotiti, sedaj opravim brez težav. Recimo v službi brez problema izrazim nestrinjanje s šefom, se postavim zase, brez zadrege ljudem povem, če me kaj moti, ob tem pa si mislim: kaj hujšega, kot me je že doletelo, se mi tako ali tako ne more več zgoditi.
Pa še kar se tiče zabave: se zabavam in veselim, vendar ne tako sproščeno kot nekdaj. Predvsem me še malo muči občutek slabe vesti, češ, da še ni prav, da se zabavam, da še ni čas za pravo zabavo. Mogoče bo kdaj prišel, če pa ne, pa tudi prav.

Ja kar se pa tiče tega,da se vsakemu lažje postaviš po robu,to pa je pri meni isto,to se popolnoma strinjam,da lažje rečeš NE tako kot se zagre in da vedno pomisliš,da hujše kar se je zgodilo,se itak ne more več,to je jasno,ne vem mogoče sem se narobe izrazila,delam namreč na kraju,kjer ljudje drug drugega strašno opravljajo in dotično to mi gre strašno na živce.Prvič sem človek,ki ne prenesem opravljanja,po tem dogodku pa to prav sovražim,na živce mi gredo tudi mehiške nanizanke,kjer je povsod isto,samo spletkarjenje in opravljanje.Življenje pa ni to,življenje je prekleto kruto in vsak ima pred svojim pragom toliko za pospravit,da se mi zdi tako zgubljanje časa,da vohljaš okrog drugih ljudi in čebljaš traparije.Vem da je v mestu to popolnoma drugače,jaz pa delam v majhni vasi,kjer imajo navado opravljati.Kako naj odreagiram,ko padem v slučaj tega opravljanja?

Tudi jaz kdaj pa kdaj padem v opravljanje in rečem, kaj pa vem, pri nas je že tako, da tukajle prdneš, v naslednji vasi ti je pa že rit razneslo!Potrebno je slišat obe strani in šele takrat lahko sodiš!
Pa da ne boste mislile da sem popolna čistunka, tudi jaz kdaj opravljam,a ponavadi s kolegico in omejeno na “užitne” zadeve, brez pametujočih zaključkov.Vsak pač živi po svojem prepričanju in ima do tega tudi vso pravico!Je pa tudi pri meni tako, da po smrti najinih malčkov veliko lažje rečem ne in povem v obraz, če me kaj moti in mi gre na…

lp
škratek

Misliš, če nekdo želi opravljati s teboj ali tebe?
Če ne želiš “šimfat” pač ne boš. Če se pa zgodi, da nekdo drug opravlja tebe? Ne rečem, da me ne prizadene. Se pa potrudim preslišat zadevo in se ne obremenjevat.Včasih sem res na tleh in me take stvari grozno prizadenejo. Takrat grem kam ven s prijatelji, da si prečistim misli. Kadar sem čustveno močnejša pa enostavno zamahnem z roko.
Sama pa res ne maram ogovarjanja. No ja, kakšnega babjega čveka ob kafetku se res ne branim, škodoželjnosti pa ne prenesem. In razmišljam ravno tako kot ti, po tem, kar se mi je zgodilo, se mi ničesar hujšega več ne more. Vedno me je motila plehkost in “vsevednost” ljudi, sedaj me moti še toliko bolj.Res je tudi, da veliko lažje rečem Ne, kot prej. Očitno nas res naredi močnejše, kar nas ne ubije.

Od moje izgube je že sedaj kar nekaj let, 7 let. Sem pa se po smrti otročka precej spremenila. Da sem prišla na zeleno vejo, sem dolgo potrebovala, s pomočjo psihiatrinje, sem pa priplezala. Sedaj končno lahko spregovorim o moji mali punčki brez cmoka v grlu. Velikokrat pomislim na njo, je ne pozabim, slozice so pa le redke, saj sem se sprijaznila z dejstvom, da je na lepšem. Na življenje gledam precej drugače. Nikoli me ne boste slišali jamrati za nepomembne stvari, prav tako mi gredo takšni ljudje na živce in jih takoj ustavim. Življenje jemljem veliko bolj enostavno in uživam v tem kar mi je dano. Veliko bolj cenim majhne stvari. Precej ljudi mi zato “očita”, da sem trden karakter, pa sploh nisem, le za razliko od drugih se ne sekiram, koliko je vreden moj jekleni konjiček in kakšno sedežno imam v dnevni sobi ter si ob tem ne grizem nohtov, ker ne stoji najdražja na trgu. Ja, zelo sem se spremenila.

Ja ja nats*,točno to kar sedaj ti govoriš,na točno isti način sem se spremenila jaz,moram priznati da sem res bolj flegma,enostavno se z malenkostmi ne obremenjujem,nebriga me kaj drugi čebljajo,ko govorijo kaj je rekel ta in kaj oni in mešajo drek se umaknem,tako mi je butasto trošiti energijo,ki je tako dragocena za nepomembne stvari.Naj povem še to,da sem bila včasih nekako tako očitno vzgojena ali kaj ne vem,da se mi je včasih kake cunje zdelo škoda obleči,ker kao je prelepa,sedaj se mi zdi to tako butasto-cunje,avti,koliko je nekaj ali ni pospravljeno to so napomembne stvari,materialnost je zame popolnoma nepomembna.Pomembno mi je kako se jaz in moji najdražji počutimo in si na nek način močno želim imeti še kaj od življenja,ne vem če razumete,imeti se lepo,za kar ni potrebno kupe denarja in pa kam iti še v življenju,kaj videti,svet,kulture,drugačne ljudi itd,…Ali katera doživlja podobno kot jaz?

Ja, jaz, zadnje čase me nekako vleče v umirjeno življenje, čeprav mi ne uspe, ker se nam kar naprej nekaj dogaja, pikniki, dopusti….

lp
škratek

Včasih se mi zazdi,da me razumejo samo še ženske,ki se jim je zgodila podo0bna tragedija in nihče drug,tako bom v tem trenutku pozdravila izključno mamice,ki so tako ali drugače izgubile otroke,ostanite trdne,za naše male dušice,ki nas nekje čakajo…

Natašar, res se najbolje razumemo in vemo kako je tiste, ki smo, žal, morale to doživeti!Tudi veliko drugih razume, vendar ne vedo kako, kaj in kdaj sploh reči, da ne bo narobe in so raje tihi, kar ni v redu in nam daje občutek, da so ravnodušni.Moja zelo dobra kolegica ni nikoli omenila nič, dokler nisem jaz začela in ob pogovoru ji je bilo nelagodno(čeprav je jokala in ji je bilo hudo), ker ni vedela kaj naj reče in kako, da ne bo rekla kaj narobe.Od časa do časa rečeva kaj na temo mojih otrok, vedno pa začnem jaz.Je pa res, da se tudi jaz lažje pogovarjam s puncami, ki so mamice praznih naročij, čeprav jih ne poznam, vem pa, da točno vedo, kako boli, kakšne imamo občutke in da imamo vzpone in padce in to razumemo z vsem srcem!
Zato je ta forum in lepo ga je imeti, čeprav piše žalostne zgodbe!

lp
škratek