Lep pozdrav Ne vem več ,kaj naredit .Z možem sma skupaj že 20 let .pred tremi leti sem ga prevarala ,ampak sem kasneje tudi obžalovala in priznala.Je rekel da mi bo oprostil ,tudi jaz sem mu pred 17 leti oprostila ,ampak ni tako. Jaz sem obžalovala saj sem prišla do spoznanja da bi izgubila človeka ki ga ljubim.Vse sma se pogovorila takrat pred trmi leti tudi zaprosil me je in sma se poročila ,bila sem najbolj srečna na svetu ,postali smo prava družina imava tudi hčer.Pol leta je bilo super potem pa so se začeli prepiri in sponašanja in besede da sem k…. in še zdaj je tako ,jaz sem že čisto obupana nimam več volje do življenja tudi na samomor sem pomislila pa me misel na hčerko vedno potegne nazaj. Bojim se da enkrat to ne bo dovolj ,z možem sem že miljonkrat hotela govorit pa mi vedno reče ,če že spet težim in me niti ne posluša ,jaz v življenju bi pa samo potrebovala ljubezen in občutek da te ima nekdo rad tako imam jaz njega.Ogromno krat sem ga že vprašala kaj misli naredit al si želi da smo družina pa vedno reče če misliš it pač idi,to tako boli ker ga imam rada in bi bila rada srečna z njim. Prosim za en nasvet .LP VAL

Odziv v nizu je bil razdeljen v loceno temo (op. E.D.)

Spoštovani,

prevara, zlasti kadar jo varajoči partnerju prizna, je velikokrat nezaveden klic na pomoč . Zdi se, da je bilo tudi pri vas tako. Česa ste pred tremi leti tako zelo pogrešali, da ste to iskali pri drugem moškem? Pozornosti, nežnosti, slišanosti, pogovora? Partner se je na to najprej odzval tako, kot ste si že dolga leta želeli – celo za roko vas je zaprosil. Očitno se vas je tako zbal izgubiti, da je bil pripravljen storiti celo ta korak, ki ga prej sedemnajst let ni, čeprav bi vam to zelo veliko pomenilo. Prava družina ste postali v formalnem smislu, čustveno pa nista mogla iti v korak s potrebami pravega partnerstva, saj je brez iskrenega, odprtega pogovora jalovo pričakovati, da se bo odnos razvijal. Odnos nikoli ne stoji pri miru – ali raste ali pa usiha. In nikoli ni odvisen samo od enega partnerja, vedno vanj prispevata oba.

Če ste možu že tolikokrat predlagali pogovor, pa vas je vedno znova zavrnil, vajin odnos seveda lahko na papirju ostane, lahko stanujeta skupaj in opravljata še vse druge formalne zadeve zakonske in družinske skupnosti. Sreče, kakršno iščete, pa vam verjetno ne bo prinesel, dokler bosta vztrajala vsak na svojem bregu; on vam, prizadet zaradi vaše afere, a tudi sam nezmožen kaj ukreniti, skuša naprtiti vso krivdo za slab odnos (»če misliš it pač idi«), vi pa vztrajate v prepričanju, da vas lahko osreči samo on.

In tu se šele odpre pravo vprašanje vaše stiske. Bridki občutki osamljenosti, neslišanosti, nepomembnosti in krivde vas vodijo v preteklost, ko svojega sedanjega moža niti še poznali niste. Od kod te misli – ki so samo misli, prepričanja, ki ste si jih nabrali na življenjski poti in ki jih lahko spremenite – da vaše življenje ni nič vredno, če vas ne ljubi samo ena, natančno določena oseba? Od kod prepričanje, da je treba tako zelo hrepeneti po moškem, ki je čustveno tako nedostopen? Komu ste se lahko zaupali v otroštvu, kdo vas je imel brezpogojno rad, kdo vam še zdaj stoji ob strani in vas ne glede na okoliščine spodbuja, da ste dragoceni, pomembni, vredni spoštovanja in predvsem dovolj močni, da se potegnete iz tega brezna obupovanja? Morda ste takega človeka imeli, morda ga še imate, morda pa ne ali ne več. A tudi v tem zadnjem primeru vam ostaja – kakor vsem nam – ena oseba, na katero pa lahko računate. To ste vi. V vas joče in obupuje osamljen otrok in čaka, da ga bo nekdo brezpogojno vzljubil. A brezpogojno ljubijo – oziroma bi morali ljubiti – samo starši. Res, če imate srečo, tega našega notranjega otroka sočutno in zdravilno nagovori in potolaži tudi iskren prijatelj ali terapevt. Toda oseba, ki mu mora in mu je tudi zmožna dati tolažbo, znova in znova, dokler končno ne bo dobil občutka, da mu je nekdo kadar koli čustveno na voljo, ste vi. Vi ste odrasla, samostojna ženska, ki lahko potolažite svojo hčerko, kadar ji je hudo – in lahko potolažite tudi punčko, kakršna ste nekoč bili.

Saj ravno v tem je problem, boste rekli, ko pa se počutite šibko in brez volje. Ampak če pomislite, da ste premogli moč, da ste možu odpustili varanje že na začetku vajine zveze in nato toliko let čakali, potem pa se še po svoji prevari vrnili k njemu, celo v zakon – si lahko priznate, da ste v resnici zelo močni, vztrajni in potrpežljivi. Le to je zdaj vprašanje, kako boste to moč uporabili. Uporabite jo pametno. Poiščite strokovno pomoč, zaupajte se zdravniku, če je treba, samomorilne misli niso šala in lahko vam zelo pomaga. Poiščite tudi terapevtsko pomoč, saj ste nepopisno žejni pogovora z nekom, ki vas bo vzel resno. In zavedajte se, da ste dolžni svoje življenje ohraniti in ga zapeljati na svetlobo tudi zaradi hčerke, kot ste že sami napisali; pa ne samo zato, da bo imela mamo, ampak zato, da bo imela mamo, ki se zmore in zna postaviti zase. S tem ji boste dali najlepši zgled, najboljšo popotnico za njeno življenje, in ko bo odrasla, boste lahko znova in znova veseli, da ste se nekega obupa polnega dne odločili ZASE.

Toplo vas pozdravljam,

Čuj ti sama gospodična VAL ti saj veš kaj je na stvari meni je samo odšla,spakirala in rekla LP,in kaj me še najbolj boli da je nisem nikoli prevaral.
Ne hodit na nekakšne posvetovalnice,ker tam samo oni služijo denar.Moj nasvet vsedita se se pogovorita se in potem naredita zaključek.Ljubezen vse premore.