ker je počil kondom

red wood, jaz pa mislim, da ima želja po potomstvu veliko opraviti tudi z naravnim nagonom, odločiš se potem seveda razumsko, ampak ta nagon je pri večini ljudi prisoten. Tudi potreba po varnosti je pri večini ljudi prisotna, so pa nekateri ekstremisti, ki te potrebe nimajo, je nekako “zakrnela”.

Seveda so egoistični – ampak tako je edino pravilno. Gre za egoizem v dobrem smislu. 🙂

Pred prvim otrokom si res mogoče lahko postavljaš to vprašanje, potem (v večini primerov) več ne. Verjetno nas res vleče neka notranja želja, potreba.

Ker bi mi bilo sicer v življenju dolgčas. Čisto zares.

Čeprav je že kar nekaj dni od tega “pogovora”, naj še jez povem svoje mnenje. Egoist je tisti, ki jih nima. Ker hoče vso lepoto tega življenja obdržati zase in ni pripravljen nekomu podariti življenja, podariti vselega smeha, podariti otroštva, podariti mladosti, prve zaljubljenosti in še miljon lepih stvari, ki so nas doletele v življenju. Seveda pa je za to novo življenje, potebno nekaj žrtvovanja staršev, ki pa spet ni strašna stvar, če nekaj delaš z ljubeznijo.

Saj konec koncev čisto vsaka stvar, ki jo kupimo, zahteva naš čas, naš denar, da ne govorimo o raznih hišnih ljubljenčkih. Koliko ljudi pretirava! Ali ne bi bilo bolje, da bi čas investirali v otoka, v nekoga, ki se bo zavedal življenja, ki nam bo hvaležen za življenje. Morda ne v divjih najstniških letih, a prišel bo čas, ko bo vsaj v mislih rekel Hvala, mama in očka, da sta mi podarila življenje.

Če pa misliš, da so otroci samo nepotrebno breme, bolje zate da jih nimaš in za otroka bolje, da nima takih staršev.

Jaz imam otroke zato, ker je življenje lepo , kljub solzam, in želim, da bi tudi moji otoci uživali življenje.

Imejte se radi in uživajte življenje

Zelo lepo napisano Toncka.Se strinjam.

tako je tončka,tudi jaz razmišljam podobno

Kako pa lahko o tem govoriš, ko pa še nisi imela otrok?

Točno tako 🙂

Kdor še nima otrok in še nikoli ni okusil te sreče, lahko pač govori take nesmisle, kot da so otroci breme, pa nepotrebne skrbi, pa da jih nebi rodili zaradi krutosti sveta, pa nekega egoizma, pa blablabla… Edino dejstvo je, da brezpogojno ljubezen čutiš samo do lastnega otroka. In tisti, ki otroka ne bo imel, ne bo nikoli vedel kaj sploh je brezpogojna ljubezen. Res žalostno, kajti zame je prav to smisel življenja.
Torej bi na vprašanje, zakaj imeti otroka, odgovorila da zato, da si osmislim življenje.

S tem se absolutno strinjam, če izhajam iz svojih izkušenj.
Bi pa še dodala, da imeti otroka ni egoizem. Želeti in spočeti otroka, ja temu bi na nek način lahko rekli egoizem, ko pa ga enkrat imaš, pa egoizem in starševstvo nikakor ne gresta z roko v roki. Takrat pride njegovo nasprotje, to je altruizem.
Spoštujem pa odločitev nekaterih, ki čutijo, da ne želijo postati starši. Se mi zdi bolj odgovorno, kot pa nekateri, ki rojevajo reveže, ki jih ne zmorejo preživljat in ki jih zlorabljajo, tako fizično kot psihično (pa tega pri nas ni tako malo).

Ja seveda da če ga rodiš ga imaš rad, če pa ga ne pa ga pač nimaš. Tebi je to smisel življenja, komu drugemu kaj drugo. Niso vsi ljudje kot ti, vsak je drugačen. In tako ima drugačne potrebe in želje. Nevem zakaj je tako težko to razumet. In morda kdo drug to čisto ljubezen, ki jo ti čutiš do otroka čuti do koga drugega.

Fionnca, na žalost ni zmeraj tako, da če otroka rodiš, da ga imaš rad. Je ogromno primerov, ki izpodbijajo to tezo.
Sicer ne vem komu si namenila ta post.

Ker je človek v osnovi ustvarjen za skupnost in ustvarjen da se daruje, razdaja – to v resnici (ne samo da ohranja človeško vrsto, temveč) izpolni življenje! Torej družina je prva takšna skupnost. In končno smo od Boga ustvarjeni in gremo k Njemu – po smrti v večno življenje. To zadnje me še posebno opogumlja da imam otroke. Ker rojevat otroke samo v ta svet, v trpljenje, krivice… je res lahko le groza in absurd.

Če ne bi bili egoisti gelde želje po otrocih, bi človeštvo izumrlo. Seveda jih imamo sprva zaradi sebe.

Zame je edina negativna točka skrb, da se jim bo kaj zgodilo.

Čisto preprosto. Zato ker sem si želela postati MAMA. Zato sem se trudila zanositi in zato bomo sedaj posvojili bratca ali sestrico.

Ne morem rečt, da jih imam zaradi sebe. Z njihovim prihodom smo postali družina in to je meni najlepše.

Jih nimam in že od majhnega govorim da jih nebom imela. Če pa bom kdaj pa bi posvojila. ampak do takrat pa še je zelo daleč, pa še ti ni nujno da bo.
pa zaradi tega nisem slaba oseba. sem tudi pomagala v različnih društvih, sedaj trenutno nemorem zaradi službe.

Zakaj pa ne bi imela svojih, pa bi raje posvojila? Čisti firbec, da ne bo pomote.