Še tole dodam:
poleg znanja je najmočnejše “orožje” proti strahu – smeh.

Ker si ti prestrašen, ker zaenkrat še nimaš potrebne distance za gledanje svoje žene s humorjem, so prestrašeni tudi otroci. S tem strahom ste dobesedno “zalepljeni” nanjo. Razredčilo, ki odstranjuje to lepilo, je pa prav humor. To lepilo pa morate odstraniti, če želiš vzpostaviti meje (torej distanco). Ekola, čim več poskušaj gledati nanjo kot na igralko v humoristični seriji. To nikakor ne pomeni, da jo jemlji “lahkotno”, še posebej ob grožnjah s smrtjo, ki jih navajaš! Da ne bo kakšne pomote. Gledanje s humorjem ne pomeni, da jemlji zadeve zlahka, ker taki ljudje so dobesedno nevarni – tako ali drugače. Ampak če jo boš videl kot igralko, ki igra čustveno popolnoma prenapihnjeno vlogo v eni sapunici, boš sebe lahko distanciral od tega in posledično otroke. Zdaj ti ona predvaja svojo tragedijo in ti si povsem padel na to finto, da ste vsi skupaj v tragediji – če boš to verjel, bo res. Ker to verjameš, imajo tudi grožnje moč. Ko “program” zamenjaš z žajfnico ali humoresko, se začneš vsaj v sebi ob nekih popolnoma odbitih izpadih (ki pa, ponavljam, niso grožnje s smrtjo, na take reagiraj takoj in zelo resno) hahljati – takrat veš, da si na pravi poti. Tja, na to pot morate ti in otroci; tam tak napihujoč se vihar izgubi vso moč.
LP

Najprej bi se vam zahvalil za vso podporo.
Ker vidim, da imate različne predloge glede tega kako se soočati z takšno osebo bi vam opisal primer zadnjih hudih ur.

Vse je bilo v mejah normale, jaz sem se ukvarjal z otrokoma ko –
začnejo name leteti žaljivke vse kar si človek niti zamisliti ne more, ne odreagiram, začnejo se grožnje, najprej kako bo škodovala sebi – ignoriram odpeljem otroka v sobo. Nadaljujejo se grožnje kako naj si poiščem varstvo za otroka ko bom v službi ker ona otroka ne bo pazila, nadaljujejo se grožnje o preluknanih pnevmatikah, uničevanju vsega v hiši itd – še vedno se držim vstran in ignoriram. Začne se uničevanje, božična smreka je v kosih jaz nič, moji dokumenti neplačane položnice, pogodbe, vse kar je dosegljivo leti v peč, otrokova igrača gre v kose, otrok v jok, pristopim do nje in ji rečem, da tako naprej ne gre več in hočem poklicati njeno mamo, da ji povem kak kaos je in da bi odpeljala otroke, zbije mi telefon ga pograbi in telefon gre v kose, vzame nož in začne razrezovati moja oblačila, zimska bunda konča v kaminu, hočem posneti njene izbruhe in izbruhne še bolj z nožem zagrozi nad mene, ko ji rečem, da pa je to preko vseh meja in da bom poklical policijo, zadere se kliči in se odpravi iz hiše prepikne zadnjo pnevmatiko na avtu – jaz kličem policijo. Ko to sliši grozi s samomorom, po desetih minutah se vrne – umirjena v solzah po 1 uri pride policija (bog jim odpusti), dva policaja se vsedeta napišeta položnico za 625€ in odideta z uničenimi stvarmi se oni ne ukvarjajo ker gre za družinski prepir. Tako sedaj sem jaz kriv ker ne bo denarja, ker ne bo božička ker sem klical policijo. Ves čas sem bil popolnoma miren vsaj navzven, znotraj bi jo najraje pribil na steno a se zavedam, da ne smem. Izkupiček vsega skupaj je položnica za 625€ in uničene stvari moje in nekaj tudi službenih zaradi česar bom imel težave v službi ter rezervna guma na avtu.
Naslednji dan pogovor najprej zavrača nato pride do mene in začne pogovor. Moj odziv, da tako pač naprej ne gre in da bo treba iti narazen povzroči nov napad, zopet grožnje, da tudi če bova šla narazen nikoli ne bo miru, da je pripravljena narediti prav vse da me uniči, da mi bo večno sledila in mi povzročala vse možne traume, luknjanje pnevmatik, drugo uničevanje imetja, da itak policija njej nima kaj vzeti ker nič nima.
Tako da odgovorim na nekaj vaših predlogov in predvidevanj.
Ni me strah da bi odšla, ker bi tako lahko zaživel in se za otroka boril lažje kot sedaj, ko bi le šla.
Smeh povzroči še večji izbruh jeze in uničevanje imetja.
Po mojih izkušnjah ona tako dolgo išče način, da se bom jaz odzval, koliko je potrebno. Če zmerjanje ni dovolj, začne z grožnjami, če te niso dovolj začne uničevati, ko še to ni dovolj začne z otroci tukaj jaz ponavadi moram odreagirati in šele ko vidi, da me je dovoj prizadela je potešena.

Kako iz tega govna mi še ni jasno a jasno mi je da bo grdo. Ena od opcij je, da še naprej kličem policijo, menda bi ji ob naslednjem klicu prepovedali približevanje kar pomeni, da bi eden moral iz hiše.
Morda bi mi kdo lahko povedal kako dolgo se ti “ljudje” borijo na tak način ali jih sploh kaj ustavi. Tudi takrat ko si uradno že narazen? Ko pa imam občutek, da živi samo zato, da bi meni uničila življenje?
Kako da ti ljudje nimajo šipke točke ko so v efektu, ko pa so drugače tako ranljive duše? V efektu pa jim je popolnoma vseeno za vse, tudi če škodujejo sebi, itak so v njihovih očeh vedno drugi krivi.

Hvala za vso podporo in razumevanje

Še eno vprašanje bi dodal, da sem si že na začetku na jasnem.
Če ima kdo kakšno izkušnjo koliko sploh lahko kakšni psihiatri oz psihologi pomagajo takšni osebi.
Če bi pristala na zdravljenje, je to sploh možno ozdraviti? Ali bolje, da že v začetku pozabim na to možnost?

Hvala

Obupan zdravo

Si v zelo težki situaciji.
Če pokličeš policijo, bodo pisali samo položnice in nič drugega. Zato s prijavami ne bo prenehanja njenih dejanj, položnico lahko napišejo tudi tebi, če bo ona zmanipulirala policiste.
Svetujem ti, da o vsem obvestiš CSD, obrni se na Društvo za nenasilno komunikacijo. Tam se dogovori za svojo terepijo pri njih, da boš lažje premagal nevzdržne situacije. Oni ti bodo tudi najbolje svetovali kaj lahko narediš v tvojem primeru.
Nikogar ne moreš prisilno spraviti do psihiatra ampak lahko greš samo sam, ki ti bo svetoval kako ti premagaš ženine izbruhe.
Najprej si sam poišči pomoč, ker boš drugače ti prej pristal na psihiatriji kot ona.

Srečno

Jaz ti predlagam, da pokličeš policijo IN rešilca.
Naj jo odpeljejo na “umirjanje” , naj se ji nabere kartoteka izpadov, naj ne ostanejo za štirimi stenami,
naj ti ne bo nerodno…to, kar opisuješ je norišnica in je ne moreš ne ti, ne otroci prenašati.
Ženska je potrebna zdravljenja, kliči pomoč toliko časa, da bo še kdo to sprevidel, ne vdaj se.
Stopi do zdravnikov, do psihiatrov, vztrajaj. MORAJO ti pomagati, pa četudi zato, da se te rešijo, če
sem cinična….
Ne moreš tega prenašati, kaj šele otroci….
Če ti kako lahko pomagamo konkretno, povej – magari za odpeljat otroke v kino, kadar se ti ubadaš
z rešilci in uničevanjem….

Obrni se na CSD, društvo za nenasilno kominikacijo, priporočam ti obisk skupine za samopomoč svojcem, ki deluje v Ljubljani. Mogoče bi njeni mami povedal kaj se z njo dogaja, se pogovoril z njenim osebnim zdravnikom, ker ona ima psihične težave. Lahko da gre za kakšno mejno osebnostno motnjo, lahko je še kaj zrave, vsekakor pa rabi obravnavo pri psihiatru. Pojdi na policijo in jim povej, da je grozila s smrtjo in da bi bilo ob naslednjem takem njenem izpadu potrebna asistenca zdravnika in morebitna hospitalizacija. To kar počne je družinsko nasilje in ni samo kršenje javnega reda. Otroke je potrebno zavarovat, ker bodo imeli posledice celo življenje zaradi čustene zlorabe, prav tako ti.

Meni je isto grozil, da mi bo preluknjal gume na avtu, razbil šipe, kar sicer ni storil, mi je pa razbil GSM, pa svojega tudi, pa še kaj drugega kar mu je prišlo pod roke, to da me bo ubil je bilo pa itak na tedenskem meniju.

Lep pozdrav!
Me je kar malo strah odgovorov. Tudi sama se borim z to nesnago. Že nekaj časa vem, da nekaj ne štima, zdaj sem si končno priznala, da imam dejansko hude probleme. Par dni že brskam po forumih in iščem odgovore in možne rešitve, vendar me je vaša tema resnično pretresla.
Je res TOLK grozno z nami???
Tudi sama imam namreč otroka in partnerja. Oba imam neizmerno rada in me res, res skrbi zanju. Naredila bi vse, da bi se lahko spremenila in izkoreninla to bedno, bedno stvar, ampak me je strah, da nebom mogla. Se rajši umaknem, kot da še naprej uničujem življenja in povzročam “pekel”, kot to opisujete…
Zanima me torej, če vi, ki ste bili “žrtve” mislite, da se ta stvar da zajezit? Oz še bolje; je kateri doživel izboljšanje ob osebi z to motnjo?

Že to, da si si priznala, da imaš probleme je velik korak. Takoj se naroči na prvi pogovor pri psihiatru, preberi si knjigo mejna osebnostna motnja za za telebane.

Sama sem ob partnerju vztrajala več desetletij in nisem zmogla več. Uničil je moje življenje, ker sem mu to dovolila. Žal ga je tudi obema otrokoma, ki sta sedaj odrasla in s svojima družinama, zanj pa niti slišati več nočeta, ker jih je prevečkrat v življenju prizadel, uničil jima je otroštvo, jaz pa tega nisem znala preprečiti, ker sem mu vedno znova in znova nasedala.

Res je bilo hudo in je še vedno, ker se kljub ločitvi njegove čustvene zlorabe nadaljujejo, vendar se je sedaj večinoma usmeril na otroka. Grozno se počutim, ker ne vem kaj naredit. Si pa ne prizna, da je z njim karkoli narobe.

Zato si poišči pomoč, da boš mama in žena, kot si jo tvoja družina želi, saj te imajo radi.

Pozdravjljena mom!
Tudi sama bi ti predlagala kakšne res dobrega strokovanjaka, ki bi ti povedal, kaj dejansko se s teboj sploh dogaja. Lahko, da je to res MOM lahko pa je tudi kaj drugega. Včasih imajo tisti, ki so odraščali z nekom, ki ima kakšno osebnostno motnjo ali doživeli kakšno hudo ali dolgotrajno travmo precej podobne znake, kot MOM vendar je to bolj posledica, kot pa vzrok. V obeh primerih brez strokovnjaka ne bo šlo. Tako, kot lahko nekatere druge bolezni pozdraviš z aspirinom in čajem, razbiš za kakšne druge daljšo pomoč zdravnika in tako je s tem ne glede na vzrok tudi tukaj.

Že to, da se zavedaš, da je nekaj narobe verjetno pomeni, da je pri tebi bolj blaga oblika MOM ali pa morda tudi kaj drugega, saj za tiste, ki jimajo to “nesnago” ( kot ji praviš )zelo čvstvo vtkano v svojo osebnost, tega nikoli ampak res nikoli ne priznajo niti sebi, kaj šele drugim in zaradi tega niso pripravljeni na kakršno koli terapijo ali zdravljenje, saj so prepričani, da so njihovih čustvenih in drugih stanj krivi vedno drugi. ( kar tudi če nimaš mom ni res, ker je se vsak človek vedno sam odloča, kako bo na nekaj reagiral in kaj bo s tem storil, ne glede na okolico).

Pri MOM zelo dobro deluje vedenjsko kognitivna terapija, s katero se lažje naučiš shajati s svojo težavo in lažje zaživiš s svojo okolico. Teh terapevtov skoraj ni, vendar če je dober terapevt gre tudi s kakšnim drugačnim pristopom. Jaz sicer ne poznam nobenega, ki bi se zares odločil za terapijo in to tudi storil, zato ne morem povedati iz prve roke ali je kak ozdravljen ali ne, vendar v strokovni literaturi velja, da se da, še posebej pa s tistimi, ki se zavedajo, da imajo težavo.

Iz srca ti želim, da tudi ti najdeš rešitev zase, saj mora biti tudi za tistega, ki ima MOM ali podobne značajske poteze res zelo hudo.

GittaAna

tudi meni se dogaja,že več let,zdaj sama pri sebi mislim da sem nora jaz,ker več ne zmorem normalne komunikacije,ker ga poznam,in vse znake te motnje.Ko odpre usta in začne svojo igro,igra nežnega,najboljšega in oh in ah moža,bi ga najraje ubila,res več ne zmorem….Vedno gre v krogu,najprej dober,vse bi dal,naredil,res vsenaj naj,tako da se ti zdi,halo,je to sploh mogoče,očitno sem jaz tista ki preveč zahteva in je čudna.Potem pa ko spet podležeš,in se prepustiš,si misliš,no super,zdaj bo očitno vse ok,gradiva nov odnos,potem pa vdari znova,naenkrat siten,tečen,vse mu gre na živce,na zadnje so mu šle na živce škatle ki jih šparam za otroka za v vretec in so bile v omari,v kateri je on iskal eno stvar.In potem tudi jaz ne zmorem bit tiho,besedna vojna se začne. v
ko mu lepo rečem da res nimam energije se prerekat zarad brezveznih stvari ker dam energijo za otroke,mi začne očitat da zanj ne nardim ničesar,da mu ne stojim ob strani,skratka očita mi takšne stvari ki zelo boljio.kot da mi nož zarije v srce.ko mislim da mu pomagam koliko lahko,če me kaj prosi mu ustrežem,če le lahko,glede na to da imam dva malčka,ko jokam začne govorit da sama sebi smilim,včasih mko govorim nazaj mi kaj vrže,ali skoči na mene da me bo ubil,n

Za ni konca:
Pa ti naredi konec!!! Čimprej! Jaz sem prenašala “le” psihično nasilje, ki ga je težje prepoznati. Pa je bilo že to prehudo. Ne, nima pravice fizično obračunavati s teboj, če imaš jezik! Ne trati moči zanj, potrebuješ jo za svoja otroka! Poišči si stanovanje, pokliči SOS telefon, poišči ljudi, ki ti bodo stali ob strani, pojdi na CSD… Aktiviraj se, izkoristi čim več možnosti! Ne bodi tiho! Pravico imaš govoriti o svoji bolečini, tudi drugim! S tem, ko boš pomagala sebi, boš pomagala tudi otrokoma.Ne dovoli, da gledata, kako mama trpi, ne dovoli, da bi trpela tudi onadva!
Srečno!

Ni konca, bo treba razmislit, kaj si dejansko želiš in narediti red tudi pri sebi. Morda bi za začetek pomagalo, da bi na list papirja napisala, na eno stran zakaj si želiš, da ostane in na drugego, zakaj želiš da gre in potem slediti svojim oldočitvam na podlagi dejstev, ne čustvenih stanj.

Če ne gre, če je še vedno zmeda ( kar pri dolgih nezdravih odnosih zna biti) potem poišči pomoč. Ali terapevta ali pa kakšne druge pomoči. Društvo za nenasilno komunikacijo, sos za ženske žrtve nasilja…..kamorkli, kjer se ukvarjajo in veliko vedo o ( čustvenem, psihičnem, verbalnem) nasilju v družini. Ne zato, da bi ti pomagali odititi iz takšne veze ( četudi pomagajo tudi pri tem) temveč , da dobiš podporo in bolj jasno sliko, kaj se dejansko v vaši družini dogaja.

Nekaj vsekakor moraš narediti ( ne jutri, ne čez mesec dni, ne potem, ko …) če ne drugega, zaradi otrok. Takšno okolje je za otroka izjemno strupeno ( četudi se morda oba trudita,da bi jima prikrila – otroci vidijo, čutijo, vedo ) in posledice, s katerimi se lahko kasneje soočajo, so lahko hude. Če že zaradi sebe ne moreš iz tega pekla, potem začni reševati situacijo vsaj zaradi otrok. Če ne veš kako poišči pomoč.

GittaAna

Sama sem trenutno na neki točki, ko ne vem več kaj narediti. Spoznala sem fanta z NOM, pred kratkim. Na začetku je bil najin odnos tak, dobesedno kot iz filma. Ne bi si mogla želet česa lepšega. Potem pa čez noč…tema, sprememba, ohladitev, kot da ga ne poznam. Malce sem se poglobila v njegovo obnašanje, se spomnila na najine pogovore in s pomočjo zapiskov ugotovila, da se gre pri njemu za omenjeno motnjo. povprašala sem že za nasvete, vendar mi je vsak do zdaj rekel, naj samo še bežim stran od takšnega človeka. Problem v meni pa je, da ne morem. Enostavno ne more. Na njemu je nakaj kar me zadržuje. Čeprav mi je jasno, da manipulira z mojimi čustvi (odpiše, pokliče, si vzame čas) le takrat ko njemu odgovarja, si nekako želim vzpostaviti z njim odnos, ki sva ga imela na začetku, zato naprošam za kakršenkoli nasvet, kako see obnašati do osebe z NOM, da bi ponovno vzpostavila lep odnos.

Samo na zdanji stavek oz. vprašanje ti bom odgvorila….z njimi se ne da nikoli vzpostaviti normalnega odnosa. Vse gre samo še navzdol. Tisto kar si doživela na začetku je bilo samo manipulacija, ki smo ji vse ali vsi po vrsti nasedli.
Ostalo si verjetno že prebrala.

Evelina, tega preprosto ne moreš storiti. S teboj se bo obnašal “lepo” zgolj če boš hotela oditi ali bo kaj želel od tebe. Takoj, ko te bo imel tam, kjer te želi bo nadaljeval s svojim vedenjem. Niti ene stvari ni, ki bi jo lahko naredila, da bi se čudežno spremenil in postal takšen, kot si ga želiš. ON ni zgolj tisti del, ki ti je všeč, on je cel paket. IN ni načina, da spremeniš kogarkoli, ki si ne želi spremeniti. Vsi se branimo sprememb, za momovce pa je značilno še to, da so prepričani, da z njimi ni nič narobe, da bi se moraal okolica spremeniti, pa bo vse ok. Okolica se običajno spreminja, zavija, zvija, poskuša vse…..vendar v trenutku, ko storijo, mislijo, čutijo,rečejo….tisto, kar momster od njih pričakuje, se sicer morda po krajšem premirju fronta ponovno odpre.

Tista nebesa na začetku, pa niso zato, ker se ti on tako zelo prilega, da pašeta skupaj, temveč, ker se on tako zelo prilagodi, da ti pokaže točno takšno sliko ali ti da točno takšne občutke, ki so potrebni, da te ujame in priveže nase. Ker imajo velike težave s svojo identiteto ( kdo sploh so) so se sposobni povsem prilagodit svojemu sogovorniku ( v čustvih , besedah, dejanjih) vendar to niso oni, to je le odsev tvojih želja, ki ga izjemno dobro odigrajo. Potem se pokaže pravi obraz, ki je daleč starn od tistega, ki ga kaže na začetku. Vendar je v resnici tisto potem, tisto s čimer boš morala živeti. Kako pa to potem izgleda, si pa lahko prebereš v postih tistih, ki so vseeno verjeli, da se da drugače.

GittaAna

Pozdravljeni
Sem pred veliko prelomnico in ko berem sumim, da ima moja partnerka MoM. Skupaj sva 4,5 leta. Poznala sva se ze prej in bila vsec. Bila je v vezi in dobila otroka, ko je otrok imel dve leti je zapustila partnerja, ki se je v odnosu spremenil. Iz zurereja je odsel v mirne vode. Zacela me je klicati, vabiti, jaz sem se jo izogibal, no nato je preskocilo, ker je bila zelo vztrajna in je tudi zelo atraktivna in seksi zenska. Odselila se je zelo hitro, nisva pa sla takoj ziveti skupaj. Imam otroka od prej in sem bil zelo navezan. Od zacetka sva se imela bajno, bila sva najlepsi mozen par. Kar iskrilo se je okoli naju. Potem prvi problemi, zakaj hodim sam po hcerko, zakaj prestopim prag stanovanja bivse partnerke inp. Da jo moram predstaviti bivsi in hoditi skupaj po hcerko. Prvi izpadi in izsiljevanja, kregi zaradi bivse, ker ni hotela imeti nobenega odnosa z njo in jo je prezirala. Z otrokom sem odsel na pocitnice sam s prijateljem in njegovim otrokom, zopet izpadi in izsiljevanja, da smo sedaj druzina in samo mi stirje se lahko potujemo skupaj, naj se otrok cim prej navadi nanjo in na hcer. Groznje, da bo odsla, vsaki kreg in groznje, ko grem po hcer in prezivljam sam cas z njo. Kupim sam novo stanovanje, da gremo skupaj ziveti. Hitro kreg zakaj ni to skupno, ceprav nima denarja in nic ne prispeva. Delno zivi pri meni, delno jaz pri njej. Stalni kregi in izpadi glede stanovanja kaj je narobe, vsaka malenkost je moti. Po vecih izpadih jo vrzem ven, jo veckrat zapustim, vedno se vrne in jo vzamem nazaj. Nikoli je v kregu ne morem ustaviti na lep nacin, ker ne preneha in ne razume ne ali dosti, zato se vsak kreg konca skoraj s pretepom. Pocasi ugasnem stike z bivso in otrok hodi na ulico sam k meni v avto. Poletje prezivlajmo pri meni na vikendu na morju, tudi tam ji ni kaj prav, vse zeli skupaj, na plazo, v vodo, doloca ure odhode na plazo, da se moram igrati z njeno hcerko in podobne kontrole. Vsa potovanja, kosila, vecerje placujem jaz, ker manj zasluzi, ceprav je podjetnica in se giblje v visokih krogih. Na trenutke imava blescece zivljenje, potem vedno kreg in izsiljevanja. Grozi mi, da ce je ne porocim in naredim otroka, da bo odsla. Za hcer skrbi, samo na cuden nacin, dostikrat ne znam ali ne zmorem. Nato me enkrat zapelje in zanosi, seks je bil vedno bozanski, edina stvar kjer sva se zares ujela. Jaz si v tistem trenutku ne zelim otroka in ji to povem, da nisva planirala in da me ne preprica, da bo zmogla biti mama, ker ze obstojecega otroka ima samo pol casa, pa se takrat so ji pomembni eventi inp glede sluzbe. Pocutil sem se kot, da ji dam pistolo v roke in neskoncne moznosti za izsiljevanje. Naredi splav. Stojim ji ob strani, samo nikakor ne moremo zaziveti skupaj v stanovanju, ker je to edini brlog kamor lahko pobegnem in si celim rane ob stalnih napadih in izpadih. Potem me zaklene v njeno stanovanje in prvic poklicem policijo, ker nisem mogel ven iz kopalnice. Grozi, da ce jo bom zapustil, da ji moram placati ogromno vsoto zaradi splava inp. Se umiriva, pomeniva, odlociva da bova skupaj, nato se stalno nekaj zgodi, da ne prideva skupaj. Dostikrat je kriv tudi moj ego, ko na njene izpade reagiram ostro in jo ne pomirim, objamem. Samo je tezko ostati miren, ko te nekdo verbalno napada za neko malenkost. Odlocim se, da je dovolj in da bom prijazen in poskusam obdrzati vezo, na trenutke se imava zopet lepo, samo le ko sem jaz ustrezljiv in prijazen, nazaj ne dobim nic, ker je vedno taka sem zaradi splava. Letos poleti me zopet sprovocira in nato odidem ven s prijatelji in se ga napijem. Zakleni mi vrata in ne spusti domov, nato me celo poletje kaznuje. Odide na barko k prijatelju, me ignorira, sklice pogovor in mi pere mozgane po vec ur, dokler ne ponorim. To traje ze skoraj dva meseca, jo po vsakem pogovoru zapustim, pa se vedno dobiva. Ne seksava vec, pocutim se kot da bi me kamion povozil, zato bivsi partnerki, ki vidi da sem drugacen, ko pridem po otroka po dveh letih zaupam, da je sedanja naredila splav in da me obtozuje vsega v zvezi. Nato imam rd, en dan prej se zopet skregava po pranju mozganov in jo zapustim, pride mi pred vrata naslednji dan, me za rd fizicno napade, ko ji povem da peljem otroka in bivso na kosilo. Na vsak nacin hoce, da gremo vsi skupaj. Otrok in bivsa noceta, zato greva sama, zopet si zeli da jo peljem k bivsi, da vse razjasnimo, predvsem zakaj ima bivsa slabo mnenje o njej in da se ne potegnem dovolj zanjo. Med voznjo v avtu ji povem, da sem ji povedal za splav. Zmesa se ji in me fizicno napade s pestmi, zahteva da sedaj vse razcistimo in grozi, da bo nekaj naredila bivsi. Odpeljem jo direktno na policijo. Sedaj je ona uzaljena zakaj sem to naredil, da jaz moram hoditi k njen in jo prositi, da naj si vzamem cas in vse premislim itd. Brez opravicila in jo sploh ne zanima kako se pocutim, da sigurno slabse ne kot ona, ki je morala narediti splav. Prvic v zivljenju dobivam napade anksioze, ne morem spati, obcutek krivde inp. Stalno mislim samo o tem. 90% opisov vidim v njej MON in MOM, se rada hvali kako je lepa in da ni tipa katerega ne more dobit inp, da je izbrala mene in da sem ji unicil zadnja stiri leta. Sam tudi zelo dobro izgledam in imam vse, vsi prijatelji mi govorijo naj grem stran, pa se vedno nisem preprican ali je res taka ali se moram jaz spremeniti. Po eni strani mi glava pravi stalno bezi stran, srce pa ne pusti. Z menoj ima vse, pa ni zadovoljna, pa je problem bivsa, pa splav, pa kaprice, pa njen posveceni cas, stalno nekaj. Ko sem jaz prijazen, je srecna. Samo to je odnos samo sprejemanja. Kaj mislite o vsem?

Pozdravljen Dan1234,

na kratko podajam svoje mnenje. Imata res veliko kreganja. Za boljši odnos bi bile potrebne globoke spremembe pri njej, pa nekaj seveda tudi pri vas (kar že sami pišete-recimo obvladovanje jeze).
Odnos, ki temelji na “če boš ti to, bom jaz to…” (pogojevanje in manipulacija) nima nič veze z ljubeznijo (popolnoma nič) in nima možnosti za preživetje. No preživela bosta, samo za katero ceno?!
Tudi sama sem se morala dokopati do tega, narediti v sebi jasne meje, kaj hočem v odnosu in kaj je tabu. Kaj dovoljujem in kaj ne. Vrteti se samo okrog partnerjevih želja in potreb je napaka, ki jo delamo vsi tisti, ki smo pozabili na uresničevanje svojih želja in potreb, oz.se tega morda niti nismo naučili. Potrebno se je povezati sam s seboj, začutiti sebe in svoje želje, jim dati krila. Niti malo ni egoistično izraziti v odnosu svoje potrebe in za tem tudi trdno stati. Če potrebe ne ogrožajo partnerjevega in skupnega življenja v tej meri, da več o skupnosti ne moreta govoriti, je vse v pravi meri. Seveda pa tudi vi potem morate prepoznati in potrditi potrebe svojega partnerja.
Skratka naučite se imeti rad. Vse je proces. Osebno menim, da vama ne bo nikoli z rožicami postlano in da je bolje potegniti črto in oditi (niste še vezani na njo in je vsekakor lažje). Delajte na sebi in presenečeni boste, kakšne karakterje boste privlačili v življenje v bodoče. Ampak pri tem je potrebno sam postati pozitiven v zelo širokem pomenu besede. Sicer pa tudi manjša lastna izboljšanja privedejo do drugih rezultatov.
Vse dobro na vaši poti in lp,

Dan1234,

Sem že ven iz takšnega razmerja a sem ob branju podoživljala občutke, kot da se vse to spet ravnokar dogaja meni. Vsi, tudi otrok, še vedno odpravljamo posledice. Smo pa postali bolj trpežni. Vsem se je po 10. letih upanja da bo bolje, poslabšalo zdravstveno stanje in volja do življenja je bila na neki točki enaka 0.
Na začetku je res težko in kot je napisal SVO, ko sem sama prosila za mnenja na tem forumu, stvari morajo dozoreti. Če prej ne prekineš, ostane slej ko prej samo odvisnost do osebe, ki manipulira z nami in občutek, da si na robu blaznosti, zdravja…
Uničijo ne samo svojega partnerja temveč tudi vse ljudi, katere imaš rad ali se samo dobro razumeš z njimi, saj te ti ljudje “jemljejo” njim in so v napoto.
Vsi prazniki, lepi dogodki, dopusti, izleti, obiski itd. postanejo nočna mora. Uničena boš imel vsa razmerja katera imaš, saj ne ločijo ljubezni do otroka, ljubezni do partnerja, ljubezni do staršev, prijateljstva… Tudi ko vse delaš kot želijo jim enostavno ne moreš ustreči, ker rabijo nekoga, običajno partnerja, da lahko ustvarjajo takšne situacije kot jih opisuješ, ker se le v njih znajdejo. Rada bi ti napisala kaj bolj pozitivnega a tisti lepi trenutki so prekratki in preredki, da bi bilo zaradi njih vredno uničiti toliko ljudi.

Drži se!

Dan1234, to, kar opisuješ ni niti partnerski, ne kakršen koli drug zdrav odnos, to je preprosto obsedno stanje in zdi se, da si se ga že tako navadil, da si že pozabil, kaj pomeni en tak vsaj normalen, če ne že super odnos. Vzemi si čas in svoje pismo preberi, kot bi ti ga pripoveoval prijatelj, kaj bi mu rekel?

Kadar si v takšni zveze na koncu vse postane že tako kaotično, da sam sebe dobesedno zgubiš in nimaš več pojma, kaj je prav in kaj ne, kdo je kriv in kdo ne, kaj hočeš in kaj ne. Zelo pomaga, če greš k kakšenm dobremu terapevtu, da skupaj z njim malo popucaš meglo.

Če ne drugega, pa začni pisati ( pazi, da tega ne dobri v roke). Naredi dva seznama – kaj ti je ok v tem odnosu ( trenutno, preteklost ne velja, to je bilo) in kaj ti ni všeč. Že če boš naredil ta dva seznama, ti bo morda malo bolj jasno.

Ne gre za to, ali si kriv ali ne za njeno nesrečo. Razen, če bi jo res zlorabljal. Drugače pa je za svoje čustveno, finančno in vsa ostala stanja odgovorna zgolj sama. Kot ti sam zase. Ona je tista, ki mora reševati svoje probleme, tvoja pomoč je super, vendar zgolj v primeru, da se ne križa s tvojimi lastnimi odgovornostmi, počutjem, čustvi. Zagotovo je tvoj otrok in dober oziroma vsaj normalen odnos s tvojo bivšo bolj pomemben, kot njene drame. Torej, ne prevzemaj več njenih odgovornosti in se posveti svojim.

Tako za zanositev, kot za splav sta potrebna dva. Ona je odgovorna za svojo odločitev, ti za svojo. Seveda je dobro, da partnerki potem pomagaš, vendar to absolutno ne pomeni, da si sedaj njen večni suženj oziroma, da bi ji moral kaj “odplačevati”. Če ima ona tak občutek, potem ( ponavaljam) je to njena stvar, ne tvoja in ona je tista, ki se mora s tem spopasti, ne pa ( ponovno) ti namesto nje.

Ti svetujem, da si malo prebereš tale forum, je kar nekaj podobnih zgodb tvojih ( nenavadno, kako zelo so si podobni) in boš našel mnogo razmšljanj in tudi rešitev in ljudi, ki so že šli čez vse možne kroge pekla in splezati iz takšnega odnosa. Ni pa lahko, in sam boš težko. Rabiš pomoč dobrih prijateljev , tega fouma ali pa kakšnega storkovnjaka. Drugače se zna to vleči in vleči ali pa celo esklirati. Včasih pa se konča tudi tako, da tak partner iz danes na jutri najde novega partnerja ( če ne dobi več tistega, kar zahteva od trenutnega in običajno so te zahteve absolutno pretirane in pogosto tudi nezdrave) in potem te lahko popolnoma “pozabi” kot je verjetno pozabila svojega prejšnega.

Drži se. Napiši, če te kaj kdaj muči.

Uff, sem kar malo šokiran glede odgovorov. Niti nisem verjel, da je res tako hudo. Oziroma ne gre mi v glavo, da mi lahko pri mojih letih lahko tako opere glavo. Čeprav mi vsi prijatelji govorijo že nekaj časa naj jo izbrišem in zamenjaj ključavnice. Še znorel boš, tak nisi bil nikoli. Zanimivo pa, da vse njene prijateljice in družina njej govorijo naj potrpi, da se bom vnesel in da sem zelo dober do nje. Z moje strani pa se niti eden ne potegne zanjo. Trenutno je pa ona postavila meje meni in naj jaz razmišljam o vsem. Res zanimivo. Dobro, da je tako, ker sedaj lahko v miru preberem vse forume in podobno gradivo. S tem sem pridobil tudi drugačno sliko vsega. Zanimivo pa je, da se je zelo spremenila v zadnjih šestih mesecih, ko se je začela družiti z ločeno kolegico z otrokom. Tudi ta kolegica je imela pred kratkim splav s prijateljem, katerega ji je predstavila. Zaljubljena pa je v poročenega moškega, ki ima štiri otroke. Tako sta imele zadnje čase stalne nočne pogovore po več ur skupaj, druženja, spletke in ne vem še kaj. Vmes, pa se je navezala še na njenega samskega brata, ki je zelo prijazen in ji nudi moralno podporo. Potem mi pride en dan, da ne more imeti odnosa z drugimi moškimi, ker ima mene preveč rada inp. Čez pol ure pa skoraj končava na policiji. Res, ko sedaj gledam skupaj vse bi rekel luda kuča po domače in kdo je tu nor.