Moj MOM pa je tako hinavski, da mu ni para. Zunaj doma in v družbi se kaže, kot nekdo, ki je dober prijatelj, nekdo, na katerega se lahko zaneseš v bilo kateri uri. Vse bi naredil za druge, prijatelje, znance,…za družino pa NIČ . Tudi o teh prijateljih govori grdo za njihovimi hrbti. Vsak dan po nekaj ur moramo poslušati, kako so slabi, kako nič ne vedo, kako nič ne storijo prav,… Vedno samo izsiljuje, zaničuje, ponižuje. Vedno je prav samo tisto , kar on misli, dela ( če sploh kaj ), pove,… Težko je to prenašat. Jaz in otroka sva že čisto zmešana, zbegana. Otroka se ga bojita, njegovih izpadov, verbalnih napadov. V trenutku, ko pa ga kdo od ” njegovih ” prijateljev pokliče ali obišče se popolnoma spremeni in to samo toliko časa dokler ta klic ali obisk ne mine. Vsak dan nam ” spira ” možgane, kontrolira, za vsak cent hoče vedeti kje je in koliko jih je. Otrokom ne pusti, da bi imela kaj privarčevanega o meni , da niti ne govorim. Kadar smo kje v družbi skupaj igra ” božčeka “nevedneža, moža, ki mu doma žena nosi hlače. Za mojim hrbtom pa govori same umazane reči, ki ne sodijo v zdrav razum. Nimamo nobene zasebnosti , o vsem pove naprej, seveda v svojem jeziku.

Precem veliko za razožiti, najbolje je začeti s knjigo Ne stopajte več po prstih, ki je napisana za svojce tistih, ki imajo MOM in je napisana zelo dobro in razumljivo. Nekaj o tem, za kaj se gre pa najdete tudi med prvimi temami na tem forumu.
GittaAna

Pozdravljena Milica!

Življenje s takim človekom kot opsiuješ je lahko pekel in pri otrocih lahko nastane huda škoda, če takšnemu obnašanju ne postaviš meja ( s konkretnimi mejami, ki bi preprečile takšno vedenje ali z odhodom). Tudi v takšni situciji kot jo opsiuješ se da najti izhod. Kako je s teboj? Lahko postaviš meje? Zakaj vstrajaš, če to ne gre? Če ne zaradi otrok, se mi zdi, da bi nujno morala razmisliti o tem, kako naprej. Obstaja tudi nekaj nevladnih organizacij, ki lahko pomagajo, super je tudi obisk pri kakšnem terapevtu ali psihologu, da pomaga razščistiti meglo, ki jo lahko ustvarja takšna osebe in bolj jasno videti, kaj bi bilo v tej situaciji najbolje storiti.

GittaAna

Ok
Tole prebiram in v osnovi so dobri odgovori samo da se na začetku napiše da če pišemo razlog otroke potem je z nami nekaj narobe…… Moj odgovor je tudi da če ti ne razumeš potem si tudi ti omejen s svojim videnjem.

Naj naredim konec – ja kot sem že tolikokrat prebral in tudi sam opazil, na začetku je lepo s tako osebo, je kot v rožcah, razume te, sočustvuje se s tabo, te podpira …. daje ti vse kar rabiš. Pri meni se je začelo po prvem otroku. Izpadi – kriviš utrujenost, Vendar s časoma ugotoviš da ni to razlog. Vedno ko ima taka osebnost obremenitev – doma ali okolici se znaša nad bljižnjimi.
Sem moški ščitim svoje otroke, zato 2x bolj čutim izbruhe nad sabo- psihične, nikoli ni prav, dejansko ti taka osebnost počasi uniči tvojo samopodobo in samozavest in ker so tukaj otroci si pripravljen toliko bolj popuščati. Jaz lahko grem, kokr prase samo zase popokam kovčke in grem.
Vendar jaz ne prenesem misli kaj bo taka oseba delala z otroci. Že sedaj občasno vidim da se vzorec počasi izvaja podobno kot pri meni in zaenkrat uspešno zaustavljam. Branju tega foruma mi samo potrjuje da otroci sami z tako osebnostjo preživljajo pekel.
To je motnja in ne bolezen in zaradi te motnje nimam nikakršne šanse da otroke dodelijo meni. Vsi tudi veste da sporazumno ločitev s tako osebo ni možna saj takoj ko izgovoriš ta stavek postaneš sovražnik št. 1 .
CSD je vedno na strani matere – dostikrat opravičeno kot dostikrat neopravičeno

In ja ne berite samo kaj dela taka osebnost patnerju oz sodelavcu, preberite kdaj kaj to pomeni za otroke in tukaj izbiraš med manjšim zlom.
– Iti narazen se spustiti v sodni boj – na naših sodiščih trajajo več let ( ogromna škoda na otrocih)
– ostati skupaj se žrtvovati in otrokom kazati da je mož ponižen in bodo otroci ta vzorec nesli naprej v svoje življenje
– oditi in poskrbeti zase da bom doživel 100 let otroke pa pustiti bedi

Tako da z veseljem sprejemam predloge – spomni se začetkov v službi poln pričakovanj navdušenja dokazovanja ….. do dne ko se je obrnilo

Pozdravljen neznani MOM!
Se strinjam, si se zanšel v zapleteni situaciji. To, da je v bližini vsaj eden odrasli, ki je kolikor toliko normalen, je izredno pomembno za otroka. Ne samo za zaščito, temveč tudi za to, da mu potrdiš, da je z njim vse ok in da je težava v mom staršu. Kaj je bolje, oditi ali ostati boš moral presoditi sam, glede na situacijo, oboje ima svoje prednosti in slabosti.

Tisto, kar se zdi meni poleg tega, da stojiš otrokom ob strani ( pa naj bo to ločen ali tam) da začneš iskati načine, kako hendlat takšno osebo in jih dat v prasko, ker tako boš tudi otorke naučil, kako z njo shajat. Predlagam knjige : v slovenščini Ne stopajte ve po prstih v angleščini jih je še kup, dobro pride tudi kak res storkovn terapevt, da gresta skupaj čez stretegije in da sproti pomaga odpravljati šibke točke , kamor lahko mom oseba tako zlahka pritisne.

Najslabša možnost se mi zdi, pustiti stvari takšne kot so in ji dopustiti, da dela kar pač dela, zgolj zaradi ljubega miru. Nikoli ne bo miru, vedno in ne glede na tvoj izbiro bo kaj “narobe”, zato je najbolje, da se začneš ukvarjati s tem, kar je prav zate in za otroke in ne več z njo.

Res je, da so do sedaj csd večnioma verjeli materam, vendara se tudi to spremnija. Tudi kar se tiče osebnostnih motenj je v zadnjem letu in pol prišlo do velikih premikov in je čedalje več strokovnjakov, ki vedo za kaj gre.

Upam, da boš ostal z nami, bomo poskušali stati ob strani in skupaj s teboj razmišljati kaj bi se dalo storiti.

GittaAna

Neznani MOM – jaz bi na tvojem mestu zaščitila otroke, vsaj poskusila bi jih naučiti, kako se
braniti, jim pojasniti čim več o MOM, jih oborožiti za življenje z MOM osebo….očitno bodo z njo
živeli še dolgo., (ali jih dodelijo njej ali ne) po mojem je pomembno, da se otrokom pokaže obrambne
mehanizme in omeji škodo., ki jim jo ta oseba lahko povzroča.
Ali živite skupaj ali ne – bodi zaveznik otrok, ne zapusti jih, bodi njihova podpora in pribežališče, otok
“normalnosti” in sidro kriterijev, ki si jih ustvarjajo za naprej…

Otroci so predšolski tako da nek kvaliteten pogovor ni opcija.
Ker živijo v takem jim je to normalno.
Strokovna pomoč – kot skoraj vsak MOM je tudi to opostila po 10 urah – izgovori kok se ne strinja s terapevtom v njegovem videnju in da je to metanje denarja čez oken katerega nimamo.
Seveda si kot starš želim najboljše za otroke vendar tudi otroci neizmerno uživajo z njo in jo pogrešajo če jo ni. So tudi lepi trenutki s tako osebo za katere se je vredno boriti. (ko ni izpadov seveda)
In sem optimist in iščem srednjo pot vendar je težko.
Knjigo imam Ne stopajte več po prstih bom videl kako se bo obneslo

V takšni situaciji bi tudi sama verjetno ostala. Kolikor se poznam, bi najprej naštudirala vse, kar je možno, za kaj se gre in kaj se da storiti. Ena dobra knjiga, kjer so opisane strategije, kako s tako osebo je poleg Ne stopajte po prstih tudi I hate you, don’t leave me, vendar je ta v angleščini.

Potem si storila vse, kar je možno, da bi situacijo napravila kolikor je le možno dobro. To zahteva veliko energije pri ljudeh z osebnostjo motnjo, vendar ti jo še več vzame, če ničesar ne storiš in pustiš, da so stvari take kot so. Se mi zdi, da je to tako, kot če bi ti puščala streha, pa je zaradi kakšnega razloga ne moreš popravit. Vse kar ti preostane je, da naješ čimveč lavorjev in jih podstaviš, da ne bo kapljalo in jih redno prazniš. Zamudno in zoprno. Če tega ne bi storil, bi počasi zalilo stanovanje.

Pri mejnih je najbolj pomembno, da se naučiš potavljati meje in posledice, če se tega ne bodo držali. Dolgotrajen proces, ker moraš vsako mejo postavljat posebej in previdno, da ne po nesreči ne stopiš na kakšno minsko polje. Potem pa počasi življenje postaja znostno. Mejni imajo radi strukturirano življenje, kjer so vsa pravila jasno določena , vendar je zdravo strukturo težko vzpostavit, oz dolgo traja.

Skoraj zagotovo bi našla strokovnega psihoterapevta ( ali vsaj kakšnega zelo modrega prijatelja, ki takšne stvari pozna) da bi mi stal ob strani, da bi mi pomagal pri posameznih korakih, da bi mi dal nasvete kako z otroci v taki situaciji in ki bi mi pomagal, da bi ojačala sebe in zavarovala svoje šibke točke.

Vsak dan posebej in še posebej ko bi mi bilo težko pa bi se spomnila, da to počnem zaradi otrok in da bo nekoč bolje.

GittaAna

Otroci so zelo pozorni opazovalci in je možno, da razumejo več, kot morda deluje na prvi pogled.
Prav tako ni dobro, da kakršno koli obliko maltretiranja sprejmejo kot nekaj normalnega, saj obstaja velika verjetnost, da bodo na tak način postali preveč tolerantni do tujega nasilja nad sabo in da se bodo tudi kasneje v življenju težko potegnili zase.

Otroci so seveda navezani na svojo mamo. Pa sram jih je reči karkoli proti njej. To je najbrž normalno.
Jaz zase lahko rečem, da se kot otrok nikoli nisem mogla navaditi na mamine izpade. Ni se zgodilo, da bi sčasoma postala imuna nanje ali kaj takega. Njeno divjanje me je vedno užalostilo, ponižalo, prestrašilo in zbegalo. Velikokrat me je tudi razjezilo, ampak sem se navadila vse požreti, drugače bi bilo samo še slabše … Samo enega dogodka se spomnim, ko sem bila stara komaj nekaj let in me je res hudo prizadelo, kako se mama spravlja na očeta, pa bala sem se, da bo spet odšel, kot že tolikokrat prej. Takrat sem se postavila med očeta in mamo, jokala in vpila: “Ti si čarovnica! Ne maram te! Grozna si!” Mama je seveda takoj zaigrala na smrt ranjeno mučenico in žugala proti meni ter se zaklinjala proti nebu, kako so takšne besede smrtni greh. Tudi oče me je pri priči podučil, da se lastni mami nikoli ne sme reči česa takega … In ja, sem se navadila: molčati in hoditi po prstih, paziti, da ne bi z ničemer izzvala novega izbruha, streči njenim muhami in in oprezati za znamenji, kdaj bo spet udarilo. Skratka, nič kaj srečno in brezskrbno otroštvo ni bilo to, čeprav so bili tudi lepi trenutki …

Žal se je moj oče zmogel ubraniti samo z umikom in odsotnostjo. Želim si, da bi bil na njegovem mestu nekdo, ki bi mami znal postavljati meje in ki bi tega naučil tudi mene. Veliko bi mi pomenilo, če bi imela v bližini kakšnega zaveznika, ki bi mi brez slepomišenja povedal, da ima mama velike težave sama s sabo in da nisem jaz kriva za njeno jezo in nezadovoljstvo. Super bi bilo, če bi rekel, pojdiva na sladoled ali pa v živalski vrt, dokler se mama nekoliko ne ohladi … To lahko razume tudi trileten otrok.

Neznani MOM, ne vem, kako hudo je pri vas doma. Načeloma se mi zdi prav, da si optimist in da si pripravljen vztrajati. Samo res, čim prej preberi knjigo ‘Ne stopajte več po prstih’. Morda še vedno obstaja upanje za vašo družino. V vsakem primeru pa moraš poskrbeti tudi zase. Nikomur ne bo nič koristilo tvoje žrtvovanje duše, pretirana ponižnost, uničena samopodoba in sesuta samozavest. Potem je že bolje, da se ločiš, vendar kljub temu preživiš z otroci toliko časa, kot je le mogoče, in da si jim vedno na voljo, če bodo potrebovali pomoč … GittaAna in skela sta ti dali kar nekaj zelo dobrih namigov.

Jaz bi dodala samo še to, da na vsak način poskušaj preprečiti, da bi žena otroke preveč priklenila nase in jih izolirala od ostalega sveta. Zelo pomembno je, da imajo stik tudi s tvojim delom družine in da se družijo z vrstniki tudi izven vrtca in šole. Koristijo jim lahko tudi razne športne aktivnosti, tabori, karkoli pač, kar otroci radi počnejo, da se razvedrijo in nekoliko odmaknejo iz radija maminega vpliva.

Vem pa, da ni lahko. Drži se, oglasi se še kaj in vse dobro vsem vam!

Pozdravljeni,

Pišem, ker sem tudi sama v stiski in ne vem, kam naj se obrnem…
Po vsem prebranem več ne vem ali imam MOM jaz ali moja mama…zakaj se to sprašujem;ker že celo življenje bežim pred mamo, pa ne morem ubežati.
Sicer ne vem, če ima moja mama MOM (diagnosticirano ima namreč manično depresijo), ampak glede na napisano bi lahko bilo tudi to.
Mama je bila hospitalizirana še preden sem obstajala in tudi v času mojega otroštva, najstništva ter “odraslega življenja”. Od drugih sem slišala tudi, da me je hotela vreči čez balkon, ko sem bil še majhna ter da. Sem bila nekaj časav reji, vendar se tega sama ne spomnim, ker sem bila premajhna in tega 100% ne morem potrditi. To mi je rekla tudi sama, ampak njej težko kaj verjamem, ker se mi včasih zdi, da živi v svojem svetu (ali pa v svojem svetu živim jaz). Hospitalizirana je bila tudi, ko sem imela okol 4 letain potem, ko mi je pri 11 letih umrl oče. Vmes pa smo živeli “normalno življenje”. Vsaj meni se je tako zdelo, saj ima však otrok ponavadi brezpogojno rad svoje starše in v takem življenju nisem videla nič čudnega. Mama se je velikokrat drla na očeta (kot pravite nekateri, ji nikoli ni bilo prav) oče pa je to prenašal. Enkrat kot otrok sem mu celo rekla naj gre, saj se mama neprestano dere nanj, da jaz bom že nekako ali pa pridem za njim. Seveda se to ni zgodilo. Pri 11 letih naenkrat ostala brez obeh staršev, oče je umrl, mamo pa so čez 3 dni odpeljali, ker je doživela živčni zlom. Takrat me je v varstvo vzela njena sodelavka. Mamo so nato ponovno hospitalizirali čez 2 leti…tistega obdobja se ne spomnim točno, mislim pa da sem takrat živela doma, čuval pa me je nek njen prijatelj, ki je bil tudi že hospitaliziran zaradi duševnih motenj… Celo otroštvo sem bila zaznamovana med drugimi otroci, saj so vsi vedeli, kakšno mamo imam. Prišel je čas najstništva in mislim, da sem se takrat začela tudi malo upirati. Zapadla sem v slabo družbo in enkrat celo padla letnik, čeprav do takrat nikoli nisem imela težav v šoli. Pa sem to popravila..pri maturi sem bila ena izmed najboljših, čeprav so mamo vmes zopet hospitalizirali, takrat s težavo. Sama sem pri 19 že lahko ocenila, kdaj mama ni dobro. Prosila sem jo, naj obišče psihiatra, pa me je samo nadirala in meni hotela “zrihtati” psihiatra, ker z mano naj ne bi bilo vredu. Klicala je celo mojega takratnega fanta, da mi morata pomagat, da nisem vredu. Prišlo je celo tako daleč, da me je skoraj zadušila (ko ji sedaj to omenim, pa pravi, da me je hotela umiriti, ker sem bila histerična, ker sem bila ljubosumna na njenega prijatelja, ves čas ga je tudi nagovarjala proti meni, da sem res izpadla, kot da sem ljubosumna, vendar mislim, da sem mu na koncu le dopovedala, da nisem). Ker mi takrat nihče ni znal pomagati, sem se zatekla k prijateljem, saj nisem vedla kako se bo končal naslednji “spopad”. Pa je bila enkrat vmes toliko pri sebi, da je sama odšla k psihiatru. Psihičnega pritiska, ki ga je izvajala, nisem mogla več prenašati in ko sem dobila možnost, sem od doma odšla. Po telefonu sva se slišali skoraj vsak dan, obiskovala pa sem jo manjkrat, saj so bili obiski zame psihično naporni (sama težko prenašam ljudi, ki se neprestano smilijo sami sebi in ona ves čas govori, kaj vse je bilo, kaj jo čaka, da je živčna, ker ima jutri zdravnika, da ji zdravniki dajejo zdravila, ki se jih ne sme jemati skupaj, da……) Tema pogovora je zmeraj ona in njeni problemi. Če ji kaj rečem, je spet narobe in spet najde nekaj, kar mi očita (zadnjič mi je celo rekla, da sem bila zelo bolan otrok in da je bilo zelo hudo). In seveda na koncu se kregava oz. rečem, da zamenjava temo, ona pa še lar naprej ponavlja eno in isto. Obtožuje me, da nikoli nimam časa, ko pa pridem, pa spet ista pesem. Zato iščem izgovore, zakaj ne morem priti.
Nikoli tudi ni znala z denarjem (živeli smo v neprofitnem stanovanju, najemala je posojila enega za drugim, posojala je denar prijateljici, kupovala nepotrebne reči…). Zadeva je prišla tako daleč, da se je znašla v dolgovih, ki jih nikoli ne bo mogla odplačati, morala se je tudi izseliti. Edina stvar, ki so jo lahko na CSDju našli, je bil eden izmed najdražjih domov, za kar pa ona nima denarja. Ne vem še, koliko od tega bo moje finančno breme, saj sem oddala vlogo za oprostitev plačila, vendar sem po izračunih prišla do zaključka, da se bom sama težko s tem kar mi ostane preživljala. Pa hočem zadevo vseeno nekako rešiti. Glede na to, kako mama govori okoli, me je sigurno prikazala kot grozno hči. Ko ji poizkušam dopovedati, zakaj me ni oz. me ni bilo, mi očita vsemogoče. Sicer ponavlja, da noče, da bi kaj plačevala za njo, ampak ji ni mogoče dopovedati, da po zakonu to moram. V glavnem…nočem izpasti kot slaba hči, po drugi strani pa se bojim, da me no preveč časa z njo uničilo. Že tako se skoraj vsak dan slišiva, včasih pa se zanalašč ne oglasim, ker tega ne morem neprestano poslušati. Ko mi tako očita stvari, se včasih sprašujem ali sem res tako slaba hči, ali pa imam jaz to motnjo in si jaz vse narobe predstavljem. Res ne vem več kaj naj si mislim.
No pa že tako sem preveč napisala, upam da se bo to dalo sploh komu brati.
Hočem le povedati, da s tako osebo ni lahko živeti, če pa je povrhu še tvoja mama, pa se mi zdi, da sploh nimaš nobenih pravic….vedno so mi samo govorili, da moram razumeti, da je to samo bolezen, nihče pa me nikoli vprašal, kako se jaz dejansko počutim ob tem. In zdaj, ko sem končno mislila, da se bom tega rešila, vidim da se ne bom, ker bom izpadla tista “grda”, ker ji nočem pomagati. Žal je pri takih osebah zelo težko dokazati, da imajo težavo. Ne vem več, kako se spopasti s tem, da ne bom na koncu čisto ob živce. Če ima kdo kakšen predlog ali nasvet, bi vas prosila za odgovor.

Pozdavljena Princess11a!
Ali je tvoja mama MOM ali ne morajo presoditi strokovnjaki. Vendar je njeno vedenje precej podobno tistim, ki ga imajo. Poleg tega je menji osebnostni motnji dostikrat pridružena ša kakšna druga bolezen, tako da lahko da ima oboje. Tudi ali imaš ti MOM ne morem presojati, vendar iz vsega kar si napisala ( in kako si napisala) tega ne vidim. Slišim le otroka, ki je živel kot sirota kljub staršem in ki ima zaradi vedenja svoje mame precejšne težave sam s seboj.

Vajin odnos trenutnko težko ocenjuješ, ker si ga vajena in zaradi njenih dram ne veš več kaj je res in kaj ne. Svetujem ti, da si prebereš čim več literature. Npr. Strupeni starši ali Ne stopajte več po prstih.Če pa ti gre angleščina pa zelo svetujem Understanding borderline mother, ki je najboljša knjiga na to temo in je lahko v izjemno pomoč. Pa tudi na temu forumu je bilo že veliko napisanega na mom starše in je super, če si ga prebereš tudi od začetka.

Tisti, ki imajo MOM so pogosto Žrtve in s to svojo vlogo hudo manipulirajo s svojo okolico ( tudi z otroci). Ne prevzemajo odgovornosti za svoje življenje in jo prelagajo na druge, ki jih tudi krivijo za svojo nesrečo. Ne priznavajo svojih slabih dejanj in niso nikoli krivi. Za svoje neprimerno vednje vedno krivijo druge – npr, mati, ki je tepla ali kako drugače zlorabljala otorka mu zatrjuje, da je to “morala” stroriti, da jo je otrok k temu prislil, kar je totalni absurd, ki pa ga nekdo, ki je odraščal ob taki materi le težko vidi.

Zelo pogosto tudi odklanjajo vsako pomoč, ki bi jim lahko res pomagala in svoje težave izkoriščajo zato, da druge pripravijo do tega, da bi počeli tisto, kar hočejo od njih in to ne glede na posledice, ki jih ima lahko otrok ali odrasli otrok zaradi tega. Vse se vrti zgolj in zgolj okoli njih, niso se sposobni vživeti v druge, važna je le njihova drama.

Z njimi se ne moreš racionalno pogovarjati, ker se z neracionalnimi ljudji pač ne moreš racionalno pogoavarjati, zato vsako razlaganje, pogovarjanje, dokazovanje odpade. Nje ne moreš spremeniti, lahko pa spremeniš svoj odziv nanjo.

Najbolj pomembno zate pa je, da se zaveš :
da njene bolezni nisi povzročila, torej nisi kriva
da nisi strokovnjak, da bi ji lahko pomagala
da NISI odgovorna zanjo ( ne za čustvena, mislena ali fizična stanja) Kot odrasla je sama odgovorna zase, ne glede na morebitno bolezen. Še vedno je zgolj v njeni moči, da se odloči da si pomaga ali kako drugače spremeni svoje življenje na bolje. To ni tvoja odgovornost , niti v tvoji moči.

Vendar oni večinoma odgovornosti nočejo prevhzeti in hočejo druge z neprimerno krivdo, odgovornostjo in zastraševanjem prisliti, da bi jo prevzeli namesto njih. Ne samo da je to škodljivo za druge, tudi za takšno osebo je škodljivo, ker s prevzemanjem njenih odgovornosti omogočaš njeno stanje in ga še podaljšuješ. Zato je potrebno postaviti meje in preložiti odgvornost tam kamor spada -nazaj k njej. Je težko, vendar nujno.

Zato je najbolje, da se namesto z njo začneš ukvarjati sama s seboj, da se izobraziš in nato z znanjem ki ga boš dobilia ponovno pogledaš na vajin odnos in kakšna je resnično tvoja vloga v njem.

Razmisli o mejah. npr koliko je še zdravo zate, da se ukvarjaš z njo . Klici vsak dan so po mojem mnenju pretirani ( razen v primeru res izjemno dobrega odnosa s starši pa še takrat se je za vprašati ali ne gre za preveliko navezanost in premlo samostonosti) . Potem postavi meje: npr, slišale se bova samo vsake n dni. Če te poskuša zvleči v svoje drame ji ponvaljaj brez kakšenga posebnega razlaganaj: žal mi je, da se tako počutiš, razumem, da ti je hudo, vendar nisem strokovnjak, da bi ti lahko pomagala……in tako z vsako stvarjo, ki je nepreimena posebej. Gre za dolg proces, poln vsponov in padcev, vendar se da.

Mnogo otrok s starši MOM ima precej izkrivljeno podobo sebe in sveta ( zaradi neprimene vzgoje) imajo zelo poškodovano samozavest, neprimerne občutke krivde in dolžnosti, tudi sami se včasim čudno vedemo ( čustvena nihanaja, depresije…) skratka cela paleta “čudnih” stanj. Vendar že to, da se počutiš krivo, dolžno, da iščeš načine, kako bi pomagala drugim namesto sebi…..so precej očitni znaki, da verjetno ne gre za MOM. ONi namreč niso nikoli krivi, ne dolžni in so pomemni le oni, ne pa drugi.

Ne vem sicer kako je z domovi, vendar dvomim, da bi te lahko po zakonu prisilijo ,da bi s plačevanjem doma ogrožala lastnno preživeteje.

Drugi težko razumejo, kaj se s tako osebo dogaja in ne dopusti, da bi te okolica s tem, da bi te morda razgalšala za slabo hčerko prisilila, da se puščaš še bolj manipulirati in zlorabljati svoji materi kot si se do sedaj. Če jim je tako všeč, če se jim tako smili naj pa oni poskrbijo zanjo. Zagotavljam ti, da bi že čez mesec dni skupaj s teboj ob kavi bentili in beseneli zaradi vseh manipulacij in dram…

Toliko na kratko. Ostani z nami, pa bomo še kakšno rekli. Nikoli nisi predolga in s svojo zgodbo lahko daš misliti tudi komu drugemu.

GittaAna

GittaAna hvala za odgovor.
Ja žal je tako, da zakon o družinskih razmerjih narekuje tako, da so otroci dolžni preživljati svoje starše, če oni nimajo dovolj sredstev, prav smešno pa je, kako oni to ocenjujeo. Saj te ne prisili dom, ampak te prisili CSD, ki izda odločbo. Imaš pa še zmeraj možnost vzeti starše k sebi. Me pa moti način dela na CSDju, saj predvidevam kako je o meni govorila mama (da ji nočem pomagati), nikoli pa me o temu ni spraševala socialna delavka. Mogoče bi skupaj našli kakšno boljšo rešitev, če bi mi vsaj prisluhnila. Celo rekla mi je, da je bila v bistvu mamina želja, da se ona pogovori z mano, sama pa me sigurno ne bi povabila na pogovor. Ko sem jo naslednjič hotela prositi, če bi se lahko še enkrat malo pogovorile, saj ne vem, kako bom to plačevala, mi je pa odvrnila, da bi jo pa lahko vzela k sebi.
Upam, da nisem preveč zašla od teme, hočem le povedati, da ljudje, ki imajo v svoji družini nekoga z duševno motnjo, težko iščejo svojo pravico in včasih se ti zdi, da boš vedno obsojen na tako življenje. Čeprav se sliši grdo, se mi včasih zdi, da bom zares lahko zaživela, ko mame ne bo več.
Težko tudi rečem, da ima moja mama MOM (njena diagnoza je namreč kronična psihoza shizofrenskega kroga). Veliko vas piše, da je mama do otrok zaščitniška in da ščuva otroke proti očetu (ali obratno), jaz pa se ne spomnim, da bi bila jaz kdaj proti očetu, ampak kot je že napisala GittaAna, to oceni strokovnjak.
Mogoče kdo ve, kam se lahko obrnem oz. na koga…mogoče na njeno psihiatrinjo, ki jo je zdravila vsa leta. Ali ji je dovoljeno dati podatke drugim družinskim članom ali jo zavezuje etika. Res bi rada vedela, da se bom potem z mamo tudi lažje soočala, saj se mi zdi, da mi sedaj kljub trudu prehitro popustijo živci in se na koncu skregava.
Ni mi tudi všeč način, kako zdravijo ljudi z duševnimi motnjami…enostavno jih nafilajo z zdravili in upajo na najboljše, ko pa se jim zdi, da so dovolj vredu, jih pošljejo v domačo oskrbo brez napotkov za svojce, kako zdaj postopati naprej. Ne razumem, kako lahko nek strokovni delavec presodi, da je oseba, ki se ji “izpadi” večkrat ponavljajo, dovolj vredu, da se jo vrne v domače okolje, kjer jo bo lahko “nadziral” le 11letni otrok, pri tem pa se niti ne vsedejo z njim in mu pojasnijo kakšno stvar.Seveda je moja mama zmeraj prenehala jemati zdravila in stanje se ji je ob kakšnem stresu zopet poslabšalo. Uživala je tudi alkohol, kar se mi v otroštvu ni zdelo nič takega, če mama popije kakšen liter vina ali dva, vendar zdaj vem da to sigurno ni “normalno” oz zdravo. Pa je vmes za nekaj časa prenehala, sedaj pa sem jo že nekajkrat zavohala pa tudi prijateljica, ki živi blizu, jo je videla piti.
Pa še vprašanje za GittoAno…kje dobiti to knjigo v angleščini, malo sem gledala po knjižnicah, pa nič ne najdem, mogoče pa sem samo narobe iskala. Ali mogoče še kdo ve za kakšnega dobrega psihoterapevta, ki mi bo pomagal pri težavah, vsaj kako se spopadati z mamo, ne da bi bila čisto ob živce ter kako poizkusiti čimbolj normalno zaživeti. Mislite, da bi se bilo dobro pogovoriti tudi s socialno delavko, ki dela v domu?
Lep pozdrav in hvala za vse odgovore

Pozdravljena. Kar ti preostane je, da se čimbolj izobraziš, super bi bilo če bi našla psihoterapevta ( piši na mail [email protected] pa ti lahko kaj svetujem) in nato mami začneš postavljati meje . Seveda se bo tega branila z vsemi štirimi, vnedar je to njena stvar ne tvoja. KOt sem rekla, sama je odgovorna zase. Dejstvo pa je, da jaz ne bi več sprejemala njenih odgovornosti.

Definitno ni prav, da so mamo poslali domov takšna kot je bila in niso poskrbeli zate. Vendar je pri nas izgleda tako, da dokler ne prebutaš otroka na mrtvo še vedno velja, da je mama najboljši skrbnil pa četudi je povsem in dokonca neprimerna za starša. Žal.

GittaAna

Moj je imel šefa z MOM in je šel. V bistvu je bil moj v tisti firmi prav tako na položajo, ta je bil pa lastnik in direktor. In so se vsi bali tega lastnika. Imel je ene par takih, da verjet ne moreš. Amapk moj mu ni ostal dolažn in kar mu je včasih nazaj rekel, se mi je zdelo prav smešno… 🙂 Ne vem, kako se je spomnil. Je precej samozavesten, na srečo…

Prepričan sem da sem žrtev osebe z MOM. In ker sem moški se mi zdi to še hujše. Z partnerko “trpim” že 10 let, ona ima otroka od prej in enega imava skupaj. In tukaj nastane problem, vse ženske govorijo o tem kako je treba oditi in tako rešiti otroke. Kaj pa naj jaz nardim? Tudi če odidem bodo vse ustanove otroke prisodile materi z MOM. Ob vsakem mojem uporu psihičnega naslilja pa mi grozi z otroci, kako jih bo pustila, kako bodo trpeli, celo s smrtjo. Pa se sprašujem kako resne so te grožnje, pa zagotovo takšnih groženj ni kar tako vzeti. Pa zaradi strahu ponovno in ponovno popuščam na vse njene pogoje, ki so vse hujši in hujši. Otroci pa prestrašeni pred njo in vse kar ona reče otroci potrdijo, iz strahu pred ponovnim izbruhom. Jaz otrokom ne perem možganov ona pa in tako verjetno tudi, če kdo otroke vpraša mi ne bo nič pomagalo saj sem prepričan, da ne bodo upali reči nič žalega proti mami, ker se je bojijo. Ko je ok, takrat ne morem reči da ni vredu mama, a kaj ko dobi steklene oči in se začne napad nenadzorovanega besa, pa tem istim otrokom grozi na vse najhujše načine in ko otroci jočejo in jaz trpim z njimi, pa prav uživa v tem kako me je prizadela pa ji je vseeno če trpijo tudi otroci. Enostavno ne poznam rešitve. Imam se za močno osebnost, a ko gre za moje otroke, sem popolnoma nemočen.
Kaj je prava pot, na koga se naj obrnem, kaj naj storim?

lp

Joj, kako te razumem. Si v podobnem položaju, kot je bil moj oče, v zelo podobnem, edino grozila ni, kako bodo otroci trpeli. Me kar zmrazi, ko berem opise takšnih žensk, ker vem, kako nemočno se moški počuti, in kako šele se počutijo otroci. Vem točno, kaj govoriš, ko pišeš o “steklenih očeh” – to je to, ja. Doživela tisočkrat na svoji koži – grozljivka. Kaj lahko storiš, hm. Kot si že sam intuitivno ugotovil, kdo ti bo verjel, kajne, otroci se še vedno kot po pravilu dodeljujejo materam, diagnoza MOM se redko postavlja, tako da, na institucije ne vem, koliko lahko računaš. Čeprav se pa tudi na tem področju stvari spreminjajo, vendar seveda počasneje, kot bi bilo moškim, kot si ti, v prid.

Kakršnakoli že je stvar z institucijami, pa vseeno lahko nekaj narediš, in to predvsem pri sebi. To ti bo koristilo v vsakem primeru, tudi če se boš šel boriti zase in za otroke pred institucije, ali pa, če se ne boš. Prvo kot prvo, kot otrok iz točno takih razmer, ti nekaj polagam na srce. Pišeš, da se je otroci bojijo in se ne upajo nič reči proti njej. Sklepam (poudarjam, sklepam, ker ne vem podrobnosti, ampak vseeno premisli, če morda nimam prav), da potlačijo celo svoj strah, ker v tebi ne čutijo dovolj opore. Ker čutijo, da se tudi ti bojiš. Mislim na tole: “ko otroci jočejo in jaz trpim z njimi”. Prav je, da nisi neobčutljiv na njihov jok, ni pa prav, da samo “trpiš z njimi”. Prevzel si pasivno vlogo, moral pa bi se aktivno vplesti – kar je tako tvoja dolžnost kot tvoja pravica, saj si tudi ti enakovreden in polnopraven starš. To pomeni, da ob otroškem joku zaradi prizadetosti začneš otroke aktivno vzpodbujati, da izrazijo svoja čustva glede strahu pred maminim besom, in jim poveš, da jim boš TI vedno stal ob strani, če jih bo strah. V glavnem, TEBE NE SME BITI STRAH NJE. Ker se bojiš, ima nad tabo moč, in otroci v tebi nobene opore. Odvrzi ta strah in začni biti aktiven.

Kaj to pomeni v praksi? Pisala bom glede na podrobnosti, ki si jih opisal, ampak to vzemi le kot začetek in kot vzpodbudo, ker lahko z istim pristopom ukrepaš tudi pri stvareh, ki jih nisi opisal, pa zagotovo obstajajo. V praksi to pomeni, da se vedno, ob vsakem izbruhu, aktivno vpleteš. Njej moraš postaviti meje, do kod lahko gre, otrokom pa povedati, da tako obnašanje, kot se ga gre, NI normalno. V začetku je to seveda težko, zato moraš začeti z malimi koraki. Najprej, kot rečeno, odpravi svoj strah. Najbolj te je seveda strah, da bi se npr. ločila in odpeljala otroke, kajne? Tu imaš kar nekaj “orožja” na voljo. Jaz bi na tvojem mestu najprej posnela njene izbruhe in grožnje in pisala dnevnik vseh zlorab, groženj, manipulacij, izsiljevanj itd. Sploh tole o grožnjah s smrtjo otrokom je nekaj, kar je treba vzeti zelo resno. Imaš dve poti, ena je, da zbiraš te dokaze, dokler ti institucije ne bodo verjele, glede na to, da gre prav za grožnje s smrtjo, pa bi bilo morda smiselno, če o tem, kljub temu, da posnetkov teh groženj morda (še) nimaš, obvestiš institucije že takoj. Potem pa začneš aktivno: snemati izpade, odpeljati otroke na sprehod, ko ima izpad, pogovarjati se z otroki, da ni prav, kar dela, umirjati sebe, njej povedati, da to ni sprejemljivo, obvestiti vse, ki jih poznaš, in še institucije, kaj se dogaja. Postati moraš, v glavnem, zgled močnega in trdnega starša. Kar pomeni, nobenega strahu pred njo, prav tako pa ne smeš narediti nobene napake, ne vem, da bi kdaj nad njo dvignil roko, se od žalosti zapil, jo morda celo varal itd. Ker s tem jo boš takoj naredil za žrtev in bo izkoristila tvoje šibke točke, da bo sama profitirala. Biti moraš POPOLNOMA zgleden oče in predvsem V OPORO otrokom. Zato moraš v glavnem graditi NA SEBI. Da tebe ne bodo iztirili njeni izbruhi in da bodo otroci začutili, da v tebi ni samo neka brozga, ki se kar zdrizne od strahu pred ženo, ampak trdno jedro, na katerega se naslonijo.

Upam, da me razumeš, kaj želim povedati, in da se boš še oglasil. Situacija, v kateri si, je izjemno težka, ni pa nerešljiva, če se opremiš s čimveč znanja. Znanja o tem, kako postati trden, kako postavljati meje drugim, kako biti v oporo sam sebi in otrokom. Tule ti lahko zelo pomagamo, morda pa tudi ne bi bilo slabo, ko bi se očetje s takimi izkušnjami združili in osnovali kakšno specializirano podporno skupino samo za vas. No, samo ideja, sami presodite, ali bi vam taka skupina koristila. Vsekakor je lažje, če veš, da nisi sam. Lažje je tudi zato, ker so takšne ženske (oziroma ljudje na sploh) kljub navidezni nepredvidljivosti pravzaprav popolnoma predvidljive, samo odkriti je treba ključ, po katerem funkcionirajo. Ključ, ki odpira vrata v njihov svet, pa je znanje o osebnostnih motnjah, poznavanje taktik delovanja osebnostno motenih ljudi, ki so opisane na spletni strani http://www.outofthefog.net/CommonBehaviors/Top100Traits.html, in vsakovrstno drugo znanje, ki se tiče osebnostnih motenj, pa tudi poznavanje delovanja institucij, kot so CSD, policija, Društvo za nenasilno komunikacijo itd. (navedene so na tem forumu), ki so lahko v pomoč. V tvojem primeru morda ne bi bilo slabo, če bi se najrpej obrnil na Društvo za nenasilno komunikacijo, da se naučiš asertivno (odločno, ampak brez agresije) izražati svoje potrebe oz. postavljati meje.

Upam, da sem ti bila kaj v pomoč za začetek, pot, ki jo moraš prehoditi, je dolga, zato se le še oglašaj in sodeluj. Zase, predvsem pa za svoje otroke.

LP tebi in otrokom.

Še to: na tem forumu je objavljenih že kar nekaj zgodb očetov s podobnimi težavami, svetujem ti, da jih poiščeš. Sama pa sem tudi pod istim psevdonimom, kot ga imam zdajle, prispevala precej o zgodbi, ki jo je dal skozi moj oče – zapise najdeš, če iščeš z iskalnikom po avtorju v tem forumu. Mislim, da bi ti bilo lahko oboje v pomoč za začetek, da boš lažje našel “štartno točko”.

Tisto, kar se mi zdi najbolj pomembno v takšni situaciji je, da se čimbolj izobraziš, da čim več prebereš za kaj se sploh gre pri takšnem vedenju, da veš kakšni mehanizmi se vrtijo zadaj in kaj se da storiti. Tudi v tvoji situaciji se da storiti mariskaj, vendar moraš najprej poznati problem, da veš kako se ga lotiti. Verjtno boš potem tudi odkril, da je njena največja moč v vaših šibkostih in bolj ko se sam soočiš z njimi in bolj kot jih utrdiš manj moči bo imela in lažje boste zadihali.

Obstaja kup literature na internetu in tudi podpornih skupin tistih ki so v podobni situaciji. Ena boljših je http://www.bpd.central, kjer lahko najdeš pod online support groups tudi internetne skupine, v kateri sodelujejo in si pomagajo partnerji takšnih oseb, ki ne morejo stran. Izjemno v pomoč!

V teh skupinah ( tisoče ljudi iz vsega sveta s skoraj identičnimi izkušnjami) sem spremljala kar nekaj ljudi nekaj let in pogosto se je iz tistega “..nemogoče, ne da se, to je noro, ne vem kako…” s pomočjo vseh v skupini in dela na sebi spremenilo v ” …končno, uspelo…itd”.

Pri ljudeh z MOM ( ali podobnimi težavami) je najbolj učinkovit in na začetku tudi edini način, da se poleg tega, da spozanaš “sovražnika” to je princip delovanja osebnostnih motenj soočiš sam s seboj in svojimi šibkimi točkami.

GittaAna

Res se je težko rešit iz krempljev osebe, ki imam MOM, pa še kaj zraven. Moj sedaj že ex MOM poskuša še vedno z svojimi izpadi in žaljivkami, potem pa z ljubeznjivostjo. Poskuša na način s katerim je uspeval vsa ta leta, tako pri meni kot otrocih. Je pa sedaj svoje bolano nagnjenje usmeril večinoma na otroke in vnuke, tako da nimamo miru pred njim. Vsi smo mu postavili meje, ne odgovarjamo mu več na njegova sporočila, ker itak nič ne pomaga. On ne odneha. Vsakič podoživljam vse grozote psihičnega nasilja, čustvene zlorabe in fizičnega nasilja. Sedaj vem da gre za posttraumatski stresni sindrom, saj sem bila njegova partnerka desetletja. Tako kot te lahko tako oseba ponižuje, si izmišlja vedno nove in nove načine zlorab, noramalni um niti sproducirati ne more, njim pa je to mala malica.

Zakaj smo tako dolgo zdražale v taki vezi ? Ker neprestano obljubljajo, da je zadnjič, da so vsega krivi drugi itd. Mi smo jim pa slepo verjeli.

Tudi sedaj, ko vem kaj je z njim in smo vsi prekinili stike z njim, miru pred njim ni in ne vem kako ga ustaviti. Sama in otroci si samo želimo mir pred njim.

Joj, kako te razumem. Si v podobnem položaju, kot je bil moj oče, v zelo podobnem, edino grozila ni, kako bodo otroci trpeli. Me kar zmrazi, ko berem opise takšnih žensk, ker vem, kako nemočno se moški počuti, in kako šele se počutijo otroci. Vem točno, kaj govoriš, ko pišeš o “steklenih očeh” – to je to, ja. Doživela tisočkrat na svoji koži – grozljivka. Kaj lahko storiš, hm. Kot si že sam intuitivno ugotovil, kdo ti bo verjel, kajne, otroci se še vedno kot po pravilu dodeljujejo materam, diagnoza MOM se redko postavlja, tako da, na institucije ne vem, koliko lahko računaš. Čeprav se pa tudi na tem področju stvari spreminjajo, vendar seveda počasneje, kot bi bilo moškim, kot si ti, v prid.

Kakršnakoli že je stvar z institucijami, pa vseeno lahko nekaj narediš, in to predvsem pri sebi. To ti bo koristilo v vsakem primeru, tudi če se boš šel boriti zase in za otroke pred institucije, ali pa, če se ne boš. Prvo kot prvo, kot otrok iz točno takih razmer, ti nekaj polagam na srce. Pišeš, da se je otroci bojijo in se ne upajo nič reči proti njej. Sklepam (poudarjam, sklepam, ker ne vem podrobnosti, ampak vseeno premisli, če morda nimam prav), da potlačijo celo svoj strah, ker v tebi ne čutijo dovolj opore. Ker čutijo, da se tudi ti bojiš. Mislim na tole: “ko otroci jočejo in jaz trpim z njimi”. Prav je, da nisi neobčutljiv na njihov jok, ni pa prav, da samo “trpiš z njimi”. Prevzel si pasivno vlogo, moral pa bi se aktivno vplesti – kar je tako tvoja dolžnost kot tvoja pravica, saj si tudi ti enakovreden in polnopraven starš. To pomeni, da ob otroškem joku zaradi prizadetosti začneš otroke aktivno vzpodbujati, da izrazijo svoja čustva glede strahu pred maminim besom, in jim poveš, da jim boš TI vedno stal ob strani, če jih bo strah. V glavnem, TEBE NE SME BITI STRAH NJE. Ker se bojiš, ima nad tabo moč, in otroci v tebi nobene opore. Odvrzi ta strah in začni biti aktiven.

Kaj to pomeni v praksi? Pisala bom glede na podrobnosti, ki si jih opisal, ampak to vzemi le kot začetek in kot vzpodbudo, ker lahko z istim pristopom ukrepaš tudi pri stvareh, ki jih nisi opisal, pa zagotovo obstajajo. V praksi to pomeni, da se vedno, ob vsakem izbruhu, aktivno vpleteš. Njej moraš postaviti meje, do kod lahko gre, otrokom pa povedati, da tako obnašanje, kot se ga gre, NI normalno. V začetku je to seveda težko, zato moraš začeti z malimi koraki. Najprej, kot rečeno, odpravi svoj strah. Najbolj te je seveda strah, da bi se npr. ločila in odpeljala otroke, kajne? Tu imaš kar nekaj “orožja” na voljo. Jaz bi na tvojem mestu najprej posnela njene izbruhe in grožnje in pisala dnevnik vseh zlorab, groženj, manipulacij, izsiljevanj itd. Sploh tole o grožnjah s smrtjo otrokom je nekaj, kar je treba vzeti zelo resno. Imaš dve poti, ena je, da zbiraš te dokaze, dokler ti institucije ne bodo verjele, glede na to, da gre prav za grožnje s smrtjo, pa bi bilo morda smiselno, če o tem, kljub temu, da posnetkov teh groženj morda (še) nimaš, obvestiš institucije že takoj. Potem pa začneš aktivno: snemati izpade, odpeljati otroke na sprehod, ko ima izpad, pogovarjati se z otroki, da ni prav, kar dela, umirjati sebe, njej povedati, da to ni sprejemljivo, obvestiti vse, ki jih poznaš, in še institucije, kaj se dogaja. Postati moraš, v glavnem, zgled močnega in trdnega starša. Kar pomeni, nobenega strahu pred njo, prav tako pa ne smeš narediti nobene napake, ne vem, da bi kdaj nad njo dvignil roko, se od žalosti zapil, jo morda celo varal itd. Ker s tem jo boš takoj naredil za žrtev in bo izkoristila tvoje šibke točke, da bo sama profitirala. Biti moraš POPOLNOMA zgleden oče in predvsem V OPORO otrokom. Zato moraš v glavnem graditi NA SEBI. Da tebe ne bodo iztirili njeni izbruhi in da bodo otroci začutili, da v tebi ni samo neka brozga, ki se kar zdrizne od strahu pred ženo, ampak trdno jedro, na katerega se naslonijo.

Upam, da me razumeš, kaj želim povedati, in da se boš še oglasil. Situacija, v kateri si, je izjemno težka, ni pa nerešljiva, če se opremiš s čimveč znanja. Znanja o tem, kako postati trden, kako postavljati meje drugim, kako biti v oporo sam sebi in otrokom. Tule ti lahko zelo pomagamo, morda pa tudi ne bi bilo slabo, ko bi se očetje s takimi izkušnjami združili in osnovali kakšno specializirano podporno skupino samo za vas. No, samo ideja, sami presodite, ali bi vam taka skupina koristila. Vsekakor je lažje, če veš, da nisi sam. Lažje je tudi zato, ker so takšne ženske (oziroma ljudje na sploh) kljub navidezni nepredvidljivosti pravzaprav popolnoma predvidljive, samo odkriti je treba ključ, po katerem funkcionirajo. Ključ, ki odpira vrata v njihov svet, pa je znanje o osebnostnih motnjah, poznavanje taktik delovanja osebnostno motenih ljudi, ki so opisane na spletni strani http://www.outofthefog.net/CommonBehaviors/Top100Traits.html, in vsakovrstno drugo znanje, ki se tiče osebnostnih motenj, pa tudi poznavanje delovanja institucij, kot so CSD, policija, Društvo za nenasilno komunikacijo itd. (navedene so na tem forumu), ki so lahko v pomoč. V tvojem primeru morda ne bi bilo slabo, če bi se najrpej obrnil na Društvo za nenasilno komunikacijo, da se naučiš asertivno (odločno, ampak brez agresije) izražati svoje potrebe oz. postavljati meje.

Upam, da sem ti bila kaj v pomoč za začetek, pot, ki jo moraš prehoditi, je dolga, zato se le še oglašaj in sodeluj. Zase, predvsem pa za svoje otroke.

LP tebi in otrokom.[/quote]

Zelo dobro napisano in predvsem uporabno.
Prva stvar je – ne smeš biti žrtev. V ljudeh je nagon, da žrtve ne jemljejo resno, jo celo (manj zreli)
dodatno pohodijo…
Drugo – bodi otrokom moč, sidro, orientacijska točka, steber opore….drugega nimajo, kot tebe.
Tretje – vzemi ji moč nad tabo – tako, kot je svetovano zgoraj .- z aktivnim, a MIRNIM odzivanjem
na nenormalnosti, vedno znova, potrpežljivo in vztrajno. Takoj te ne bodo jemali resno, čez čas pa.