čisto iskreno – kot da bi bral zgodbo svoje ljubice. Mož jo zanemarja, zaničuje, nikoli mu ni nič prav, kar naredi. Po letih prenašanja tega maltretiranja je našla izhod v objemu drugega. Pri meni je našla mir, spoštovanje, nežnost, razumevanje. Brez prepirov in obtoževanj. Nekaj ur tedensko, včasih pa dan ali dva. Razmišlja o ločitvi. Bo pa težka zaradi hude materialne odvisnosti.

Vsekakor je cilj debata, analiza, dejstva, predvsem pa nek logični zaključek. Ravno zato, ni nujno, da bi imeli vse prav, kar navajamo. Je pa pomemben zaključek. Tvoji so po navadi zelo dobri in življenjski.

Vsekakor se strinjam, da je komunikacija (vsakdanja dobesedno seveda ni nujno pomembna) pomembna. Vendar pa je osnova vsake komunikacije spoštovanje nasprotne strani, dopuščanje uresničevanja ravno tistih šestih temeljnih potreb (te skozi ves čas ostajajo enake in se jih ne da brisati). To pa še ne pomeni, da smo si vsi enaki ali pa da je nekomu npr. pripadnost enako pomembna ženi/možu. Vseeno pa so osnova vsakega posameznika temeljne potrebe (tistih šest) in te že v osnovi vsak od nas potrebuje, tudi ti. Te so veliko pred komunikacijo. Ko to dejansko spoštuješ, potem je tudi komunikacija lažja. In za njo, pa pridejo dejanja, ta pa še kako štejejo (veliko bolj kot sama komunikacija) in tukaj se tudi potem vse začne ali pa konča če hočeš. Seveda bi nekdo rekel, saj je tudi komunikacija neke vrste spoštovanje, vsekakor res, toda besede, besede, papir, papir je že tisočletja samo beseda, ali samo papir, dejanja na koncu so pa tiste, ki odločajo.

Nihče ne misli, da smo kloni, tudi da bi bili telepati, čeprav bi eni v zakonu ravno to radi. Tudi ni ravno potrebno komunikacije jemati dobesedno, saj lahko ljudje komuniciramo na kar veliko načinov. Vseeno pa dejstvo, šestih temeljnih potreb ostaja, kot tudi na koncu dejanja, kaj je pa vmes glede komunikacije je pa zelo relativno, dejstvo je, da je ta nujna, vendar vseeno včasih tudi rečemo manj je več, tudi pri komunikaciji če hočeš.

Različnost je dejstvo, vendar znotraj tega ima vsak posameznik svoje temeljne potrebe, eni na enih področjih manj, na drugih več, pa vseeno, če te potrebe niso zadovoljene iz tega logično sledi nezadovoljstvo iz tega pa naprej po vsej verjetnosti težave, ki peljejo, kamor pač pripeljejo. Bistvo vsega je, da je komunikacija v pomoč, ne more pa reševati oz. zadovoljevati temeljnih potreb slehernega posameznika. Ko človek to skonta, je vse veliko lažje.

Ne trdim, da komunikacija ni potrebna! Dva lahko komunicirata zelo veliko, pa bo vseeno na koncu eden varal ali kaj drugega, kar ženi/možu ne bo všeč. Če greva še malo naprej, eni celo tako dobro igrajo, vse komunicirajo in je vse na oko v redu pa se slej kot prej razideta.

Polna rit pri enem, še ni nujno, da je polna rit pri drugem. Je pa to lahko dober razlog za monotonost, kot sam navajaš. Vprašaj jo, če ima res polno rit vsega in če ji ta polna rit tudi toliko pomeni, kot sam meniš. Pa ne biti presenečen nad njenim odgovorom.

Ne vem, po eni strani praviš da imaš dodatno dejavnost, logično sledi da nisi ravno zadovoljen, če takole kompenziraš.

Praviš, da imaš zadeve bolje urejene kot 99,9%. Zveniš zelo samozavestno, je pa vprašanje kako bo, ko se karte malo premešajo. V praksi je po navadi tako, tam kje jer je vse po regelcih slej kot prej pride do težav. Takrat pa je po navadi že zelo prepozno, da se še kaj postori.

Filtracija je čisto ok, še vedno pa nisi povedal zakaj ji vsega skupaj ne poveš, zakaj se ne ločiš. Do sedaj je moč sklepati, da ti je udobno, 99,9% zate šteje, ostalo pa ti niti ni toliko pomembno.

Še enkrat, lepo da si naštel razloge in jim tudi ne oporekam. Je pa dejstvo, da je to samo površinsko. Če se boš stvari malo poglobil, boš odkril, da je zadeva malce kompleksnejša. Posledično bo tistih tvojih 99,9% izginilo, kot na borzi, ko delnica pade.

Gre za odnos do nekoga, ki ti je najbližje. Si pač nezanesljiva, muhasta oseba… Če prevedem v plebejski jezik: Ne bi mu dal čuvati niti ene ovce.
Če lahko postaviš na kocko nekaj, kar je večini najbolj sveto v življenju – družino, kakšen odnos imaš potem šele do manj pomembnih reči?

…in to se dogaja predvsem ljudem, ki nimajo urejenih prioritet v življenju in ki jim je tudi za njim bližnje ljudi bolj ali manj vseeno.

Ravno to je to: Moža, ki jo izkorišča in maltretira ne zna pustiti za sabo, zato je pri tebi našla še začasno uteho, beg v sanjski svat, obliž, ki pa rane ne zaceli, le pokrije jo, da ni vidna… ali za to manj boli?

Seveda boli manj. Je pa kratkotrajnega značaja, to priznam. Nekoč bo morala zbrati moči in začeti ločitveni postopek. Do takrat pa sem ji jaz v uteho. In podporo.

Zakaj bi se ločil? Ne vem, kaj je tu tako težko razumeti: doma so zadeve urejene, zunaj doma tudi. Nisem nezadovoljen doma, če bi bil, bi šel. Hočem povedati, da varanje ni zgolj samo plod nezadovoljstva, velikokrat je, včasih pa gre preprosto za iskanje vznemirenja, razburjenja, nekaj novega. Pri tem pravzaprav nihče ne trpi. Win-win situacija.

Alternativa bi bila ODPRT odnos. Da imata oba to svobodo.
Pa ne gre, ane?
Tudi vprašat ne upaš verjetno.. 🙂

Tako da ti pravzaprav manjka v zakonu vse oz.bistveno: nimaš nobene iskrenosti s partnerko, ženo. Zakon ti bazira in stoji na laži.
Kar pomeni, da gledano čisto odkrito nimaš nič.
Imaš zunanjo fasado, ekonomske bonitete, komoditeto, navajenost, razvajenost, zelo skromno pravzaprav.

In pravzaprav z lažjo, prikrivanjem resničnega dela sebe (rad bi poskusil kaj novega), dokazuješ, da je “poskusiti kaj novega” več vredno, kot možnost in riziko propada zakona (v primeru če se razve), torej imaš dejansko zelo malo ali skoraj nič.

Ravno to je to: Moža, ki jo izkorišča in maltretira ne zna pustiti za sabo, zato je pri tebi našla še začasno uteho, beg v sanjski svat, obliž, ki pa rane ne zaceli, le pokrije jo, da ni vidna… ali za to manj boli?
[/quote]

Se čisto strinjam, je pa težko, ko ne veš, kaj bi in kako. Zato sem pa napisala, da se ujameš v nek cikel in težko reagiraš drugače kot človek, krvav pod kožo. Tisti, ki lahko – vsaka čast, a takih je resnično malo. Verjemi, ko sem se res pogledala v ogledalo, je bilo vse, kar sem videla, mala zlomljena oseba, nevredna spoštovanja. Dejansko sem postala to, o čemer je on vse skozi govoril in mi očital. In takrat sem se odločila, da grem. Pa mi je bilo vseeno, ali zaživim s tem novim novo življenje ali ne. Sem si na trenutke želela, da bi on šel in me odrešil, vendar je tiste vrste človek, za katerega je propadla zveza največje dno, ki ga lahko doživiš, sploh če imaš otroka (v smislu, kaj bodo pa drugi rekli). Težava je nastala, ker je (bil) mnenja, da sem za to kriva le jaz. Tako ne gre. Tu ne ostane nič več. Njegov del odgovornosti za razpad še vedno nosim jaz in ga bom verjetno večno, moja dejanja so pač to potegnila za sabo. Fizično ga nisem prevarala, se pa zaradi tega ne počutim nič bolje. A ker mi ni žal, si po vseh tvojih besedah zaslužim vse etikete, ki si jih nataknil svoji bivši? Pa ne nasprotujem ti…samo želim vedeti, kako razmišljaš, saj verjetno to tvoje razmišljanje ni daleč od razmišljanja bivšega. Še vedno ga včasih želim razumeti, zakaj misli vse najslabše o meni in če je to samo navzven, v sebi pa ve, kaj vse je šlo narobe in kje je bila večina trigerjev. On vse skozi nabija samo o tem, da sem razdrla družino, ker “mi je bilo dolgčas med nogami”, da mi je bilo očitno prelepo, da mi je dal preveč in mi preveč zaupal (močno smrdi po tem, da ne vidi dlje od svojega oh in sploh lepega nosu). Najhuje je, ker nič od tega ni resnica. Nikoli ga ne slišim reči “res sva skrenila s poti”. Ampak vse v smislu “ti si naju pahnila v vso nesrečo”. Že to, da zna kronološko opredeliti, kako je šlo vse narobe, bi mu lahko dalo misliti. Saj res ni on kriv, da sem se zagledala v drugega, vendar me je tako čisto počasi lomil, da sem našla pač najlažje možno lepilo. Včasih pomislim, kakšno srečo imam, saj mi ni več manjkalo dosti do depresije.

Pa še nekaj: v čem je fora, da je najboljši izgovor “jaz te nisem varal, zato sem najboljši možen človek na svetu”. Pa ostalo? Kje je bil, ko sem ga potrebovala jaz? Kdo je on, da bo sebe koval v zvezde medtem, ko hodi po meni? Prikladno je, da sem naredila eno napako…ko jih je on že tisoč. Kakorkoli, ni izgovorov…za nič od tega. V moji zgodbi ni nihče junak. Imava pa sedaj šanso, da sva to oba.

Ta binarnost razmerij mi je res ze smesna: ostati skup ali se lociti. Vmes pa cela paleta alternativ: odprta veza, trojcki, swinganje, ostati skupaj a lokacijsko ziveti vsak zase in se in se.

Za zivet alternativo moras imeti jajca ali po domace, imet odkrito komunikacijo. Na koncu vsi nasi odgovori pripeljejo do komunikacije. Ziveti “povprecno” zivljenje in vmes smuglati, da ti ni dolgcas ali bit drzen in upat izrec svoje skrite zelje. In biti ziv. Al pa bit mlacen.

Najbolj se mi zdi, da ljudje mislijo, da se mora za zivet zivo odreci udobju, placat visoko ceno in to je seveda nesprejemljivo za marsikoga. Rabis se odlocit za polno zivljenje. Nekatere strezni sele bolezen, smrt, financni udarec, ampak ne rabi prit tako dalec.

Ko bi le ljudje vedeli, da imajo moznost igrat po postwbih pravilih in bit zivi, bi bilo veliko srecnejsih ljudi na svetu in manj varanja 🙂

Kaj cutis do ljubice? Le strast, nekaj za potesitev, da lahko gres pomirjen in srecen domov, in jo tudi uspesno odmislis, ko je ni…ali kaj drugega?

Natančno tako. Vkalupljenost v razmerja, ki morajo biti poštempljana s strani države ali Boga je popolnoma v nasprotju z naravo. Ni razloga, da ne bi obstajalo več vrst razmerij, od odprtih do popolnoma klasičnih. Človek si tu sam postavlja meje.

Kaj čutim do ljubice? Vsekakor ne gre samo za potešitev, to bi bilo pa res hudo plitko. V vsakem takem razmerju se razvijejo določena čustva, ki so različne intenzivnosti. Če bi zbanaliziral definicijo, bi rekel, da jo imam rad. Ne gre pa za zaljubljenost v najstniškem smislu. Vsekakor je ne morem odmisliti, ki grem od nje, sva v kontaktu preko maila vsakodnevno. Če bi bolj natančno definiral najin odnos, bi bil še najbližje izraz “friends with benefits”.

Se čisto strinjam, je pa težko, ko ne veš, kaj bi in kako. Zato sem pa napisala, da se ujameš v nek cikel in težko reagiraš drugače kot človek, krvav pod kožo. Tisti, ki lahko – vsaka čast, a takih je resnično malo. Verjemi, ko sem se res pogledala v ogledalo, je bilo vse, kar sem videla, mala zlomljena oseba, nevredna spoštovanja. Dejansko sem postala to, o čemer je on vse skozi govoril in mi očital. In takrat sem se odločila, da grem. Pa mi je bilo vseeno, ali zaživim s tem novim novo življenje ali ne. Sem si na trenutke želela, da bi on šel in me odrešil, vendar je tiste vrste človek, za katerega je propadla zveza največje dno, ki ga lahko doživiš, sploh če imaš otroka (v smislu, kaj bodo pa drugi rekli). Težava je nastala, ker je (bil) mnenja, da sem za to kriva le jaz. Tako ne gre. Tu ne ostane nič več. Njegov del odgovornosti za razpad še vedno nosim jaz in ga bom verjetno večno, moja dejanja so pač to potegnila za sabo. Fizično ga nisem prevarala, se pa zaradi tega ne počutim nič bolje. A ker mi ni žal, si po vseh tvojih besedah zaslužim vse etikete, ki si jih nataknil svoji bivši? Pa ne nasprotujem ti…samo želim vedeti, kako razmišljaš, saj verjetno to tvoje razmišljanje ni daleč od razmišljanja bivšega. Še vedno ga včasih želim razumeti, zakaj misli vse najslabše o meni in če je to samo navzven, v sebi pa ve, kaj vse je šlo narobe in kje je bila večina trigerjev. On vse skozi nabija samo o tem, da sem razdrla družino, ker “mi je bilo dolgčas med nogami”, da mi je bilo očitno prelepo, da mi je dal preveč in mi preveč zaupal (močno smrdi po tem, da ne vidi dlje od svojega oh in sploh lepega nosu). Najhuje je, ker nič od tega ni resnica. Nikoli ga ne slišim reči “res sva skrenila s poti”. Ampak vse v smislu “ti si naju pahnila v vso nesrečo”. Že to, da zna kronološko opredeliti, kako je šlo vse narobe, bi mu lahko dalo misliti. Saj res ni on kriv, da sem se zagledala v drugega, vendar me je tako čisto počasi lomil, da sem našla pač najlažje možno lepilo. Včasih pomislim, kakšno srečo imam, saj mi ni več manjkalo dosti do depresije.

Pa še nekaj: v čem je fora, da je najboljši izgovor “jaz te nisem varal, zato sem najboljši možen človek na svetu”. Pa ostalo? Kje je bil, ko sem ga potrebovala jaz? Kdo je on, da bo sebe koval v zvezde medtem, ko hodi po meni? Prikladno je, da sem naredila eno napako…ko jih je on že tisoč. Kakorkoli, ni izgovorov…za nič od tega. V moji zgodbi ni nihče junak. Imava pa sedaj šanso, da sva to oba.
[/quote]

Reč ni tako preprosta, nikoli ni…
Etikete… Razumeti moraš tudi moškega, ne samo sebe, žensko. Večini moških s tradicionalnimi vrednotami je družina sveta. Tvoj je pač tradicionalen moški, poleg tega pa ima še občutek večvrednosti. Morda ima kako psihično motnjo, NOM, MOM…
Beg k drugi osebi brez, da bi prej poskusila problem rešiti pač ni dober izhod, govoril sem predvsem o tem. Tvoj mož te pač ni imel za partnerico v odnosu, ampak je šlo za zelo podrejen odnos. V bistvu te razumem, da nisi imela nekih velikih možnosti, da bi nanj vplivala, sem pa prepričan, da bi se megla v vajinem odnosu razkadila takoj, ko bi ga postavila pred dejstvo: Rada te imam, a z mano ne moreš početi tako kot ti to počneš, me zaničuješ, žališ, sem vedno zadnja.
Po tem bi bilo jasno kje si in bi se tako ali drugače morala odločiti kako naprej. Tvoj bivši mož se pač počuti izdanega, svojega ravnanja in posledic tega očitno ni videl ali ni želel videti. Ostala sta pač vsak na svojem bregu, a tvoje ravnanje mu je dalo možnost, da zdaj vsakomur, ki ga posluša minuto pove, kako zahrbtno si ravnala.
Strah, da sama (z ali brez otrok) ne bi mogla preživeti je votel. Danes ti zakoni olajšujejo tako odločitev in vztrajanje zaradi dobrin je bolj izgovor kot realno dejstvo.
To, da si našla drugega, ko si bila še v zvezi je tvoja stvar, ženski način reševanja težav. Moja stvar pa je komentar z mojega zornega kota. Gre za debato, za pogovor o zgodbah in ravnanjih, MON ni sodišče, čeprav lahko pade vrednostna sodba. Navsezadnje pa: Kdo pa je BTDT, da te lahko tako zlahka sodi?
Ne sekiraj se… Če je vsaj pol tega res, kar si napisala, te tvoj bivši mož pač ni bil vreden.

Tega še nisem slišala; lahko navedete kak podatek, ki to potrjuje?

Tega še nisem slišala; lahko navedete kak podatek, ki to potrjuje?
[/quote]

😀

A sem ga pihnil mimo, stopil na žulj?
Verjetno tega (še) ni v strokovni literaturi, a monkey branching in hipergamija sta realna načina ravnanja predvsem žensk.
Prezrt evolucijski ostanek cepljen na medspolna razmerja v sodobni družbi.

Če ste meni stopili na žulj, BTDT? Seveda, saj sem ženska 🙂 Ampak šalo na stran, kolikor poznam teh primerov, si moški nič manj pogosto kakor ženske poiščejo novo partnerko, ko so še v prejšnjem razmerju. Statističnih podatkov pa ne poznam, tako da če kdo lahko postreže z njimi, super.