Zakaj nekateri starši ne marajo svojih otrok?
Ne skušam biti žleht ali nerazumevajoča – ampak bodi prekleto vesel, da nisi edinček tako kot jaz. Meni sta nenehno hodila v šolo noreti s svojimi blodnjami. Verjemi, da je dobro, da sta te zanemarjala, ker si vsaj nekaj časa “zase” imel.
Smem predlagati, da prekineš vse stike z družino in samo “na skrivaj” komuniciraš z nečaki, če so dovolj stari, da razumejo (in dovolj samostojni, da lahko/si upajo). Seveda, če imaš to možnost – pa psa si kupi, ker vrača ljubezen.
Verjemi, da bosta tvoja starša hitro našla novega grešnega kozla družine v tvojem bratu. Ti pa delaj na sebi, ker v njihovi bližini, je edini izhod iz nasilja samomor – učinek nanje pa je isti, če samo odideš.
Veliko sreče in celjenja psihičnih/čustvenih ran.
Eden in edini razlog, da nekdo ne mara svojega otroka, je lahko samo globoko potlačeno sovraštvo oz. nesprejemanje samega sebe. Otrok je moj plod, meni podoben, moje ogledalo. Če sama sebe ne bi sprejemala in imela rada z vsemi napakami, bi mi otrok gotovo šel na živce, ker je moja kopija, tako po izgledu, kot po vedenju. Moja hči me spominja na moje otroštvo, točno takšna sem bila, kot ona zdaj. Iste finte sem imela, isto sem nagajala drugim, isto sem bila prefrigana in hkrati pametna, da se je kadilo. To sem jaz in to je moj otrok.
Problem s sprejemanjem samega sebe imajo v glavnem ljudje, ki niso bili sprejeti s strani svojih staršev. Taki človek ne bi smel imeti otrok, dokler ne bi prej počistil svojih ran in potlačenih bolečin v zvezi z odnosom s starši. Dokler se ne sprejmeš, boš imel težave z otroci, ker ti bodo odsevali vse, kar si. Vse dobro in slabo nam kažejo naši otroci, ampak vidimo PA najbolj tisti slabo, ker nam tisto gre najbolj na živce. Odpuščanje staršem, če niso znali pokazati ljubezni, sprejeti sebe, potem pa sprejeti in ljubiti otroka. Obratno ne gre, brez tega ni nič. To lahko dosežeš z različnimi vrstami terapij, čiščenjem čustev, energijskih blokad, zavestnim delom na odpuščanju sebi in drugim… Skratka, trdo DELO NA SEBI.
V bistvu imamo najtežjo karmo v življenju ravno z odnosi. Ali s starši, ali s prijatelji, ali s šefi v službah, ali s partnerji, otroki… Ali pa vse obenem, kakor si je katera duša izbrala. Brez dela ni napredka, ni lepih občutkov, ni ljubezni in ni miru. Ampak danes je večini ljudem bolj važno, da imajo porihtano bajto, drag avtomobil, da si privoščijo drage počitnice, samo da se na zunaj vidi, kako so super. Za terapije jim je pa vedno preveč škoda denarja, tisto je predrago. Ko se naposled ločujejo, pa ne vidijo, koliko izgubijo in uničijo.