Zakaj nekateri starši ne marajo svojih otrok?
Sramota od takšnih staršev…no ko bodo stari in onemogli se bodo čudili, joj kako to, da me otroci ne obiščejo, mi ne pomagajo… Posebno sosedje imajo veliko pripomb v tem smislu, otroci mu ne pomagajo pa tako je star in onemogel.. Se morda kdo vpraša, kaj in kako se je ta človek v svojem življenju obnašal do svoji otrok, ko so ti odraščali ?!!
Soditi globino po površini bi bilo nepravično.
Morda..ker so čustveno nezreli/deformirani ljudje in delujejo copy pace (podobno kot so ravnali z njimi samimi ali celo malo bolje) namesto, da bi odprli svoje srce…vendar pa ni rečeno, da vsi ki ne znajo poiskati stika s svojim otrokom ali ne znajo ljubeče ravnati z njim ga v svoji biti res ne marajo. Problem je, da si ne zaupajo da so sposobni dobrih in pozitivnih čustev in da se zaradi tega ne bi odprli ranljivosti (se pravi so bolj kot ne v jedru strahopetci in delujejo iz slabih in ne dobrih čustev). Vodilo naj bo srce/ljubezen in ne bo nobenih vprašanj več. Ta skriva odgovore in rešitve.
evo žalostna, še en objem. Vem kako je to. Mene je mama obdržala zato, da je lahko priklenila mojega očeta nase. Je zaleglo za zakon, dolg 20+nekaj drobiža let, a ni zaleglo za vse ostalo, kar bi moralo tam biti. Za razliko od tebe pa mene mama ni nikoli kaj prida porajtala, ker pač nisem bila pravega spola. Vedno je bil prvi moj mlajši brat. No pa fast forward do sedanjosti: imam dva živahna in pametna mulčka; starejši je sin, mlajša je hči. In ponovi se zgodba: stara mama porajta samo vnuka, vnukinjo skorajda ignorira. Dokler nisem skoraj doživela živčni zlom, ko je mojega sina zagovarjala potem, ko je nekajkrat namerno poškodoval svojo sestrico. Zaradi nje je nastala neka vrzel med mano in sinom in na žalost moram reči, da sem edina, ki se je boji v družini (o ja je že tudi dobil po zadnji plati od mene). Ni, da ga ne maram, le tuja si vse bolj postajava. In to me zelo razjeda, ker sem opazila, da bolj je on nesramen, bolj se jaz umikam in raje ubadam s hčerko. Ker vse skupaj že predolgo traja. In moj post je veliko predolg že zdaj, da bi nadalje razlagala ali se spuščala v podrobnosti.
ja tako…
veliko zgodb je za našimi fasadami.
zakaj starši ne marajo svojega otoka?
tudi mene mama že vse življenje ne mara, me ni nikoli sprejela. pa nisem bila slab otrok, pač želela je super sina, ker je njen prvorojenec, moj starejši brat, duševno prizadet od rojstva.
torej nisem sin, poleg tega pa je v času mojega rojstva imela bedno spoznanje kaka oseba je naš oče, pa tako je vso jezo in nezadovoljstvo znašala nad mano.
če pogledam nazaj, nikoli nisem čutila, da bi me imela resnično rada, da bi me zagovarjala, vedno je iskala samo slabe stvari.vsi drugi otroci so bili boljši, npr. moja sestrična, ki je delala doma same (resne )probleme.
jaz sem se zanjo rodila slaba in tako pač misli in čuti še danes. čeprav ji stojim ob strani ob vseh hudih preizkušnjah , bolezni itd.
vem , da me ne bo nikoli zares sprejela. žal.
boli, to je rana, ki se nikoli ne zaceli, vendar je treba živeti z njo. staršev pač ne moreš spremeniti.
objem vsem vsem s podobnimi travmami
Tudi jaz poznam veliko otrok od staršev, ki svojih sinov/hčera ne marajo. Velikokrat je to zelo očitno opaziti pri sinovih ali hčerah tistih staršev, ki so se ločili in potem starši stresajo jezo nad take otroke.
Kljub temu se ti otroci na vse kriplje trudijo, da bi jih imeli radi, so celo nadpovprečno pridni, delavni, ubogljivi… ampak nič ne pomaga, da bi jih starši imeli kaj rajši.
Ko starši ostarijo, takšni otroci še kar vdano skrbijo za njih, poznam pa celo primer, ko je mama na smrtni postelji preklela svojo hči (katera jo je imela vedno rada, ji kuhala, jo tudi kot starko negovala, jo vsak dan večkrat umivala, previjala, skrbela za njo, ji dajala zdravila, jo vozila po bolnicah…) in na smrtni postelji je hčer stran odgnala in zahtevala svojega ljubega sineka (ki ga že desetletje praktično ni bilo na spregled, poleg tega ji je pa ves denar pokradel, kradel ji je penzijo, prodal njeno lastnino, pijančeval, nikoli ni zanjo nič naredil, je nikoli ni obiskoval…) Na koncu je ta zlati sinek pobral vse kar je od tiste ženske ostalo, sestro pa je vrgel iz hiše na cesto, tako da je ostala brez vsega.
Tudi moj partner prihaja iz take družine, kjer ga starši vidno ne marajo, kljub temu, da je že od malega zelo pomagal pri hiši, na vrtu, celo vsak dan je kuhal staršem in skrbel za gospodinjska opravila, hodi v službo, plačuje račune, vedno je vljuden in pripravljen pomagat… Njegovi starši pa ga ves čas šimfajo naokrog, češ, kakšna zguba je. Njegovega brata, ki pa ni dokončal šole, ni zaposlen, jih ves čas prosjači za velike vsote denarja, nikoli nič ne pomaga, vpije na njih in jih preklinja pa obožujejo, on je za njih zlati sin, naj bi bil za zgled vsem.
Zakaj pa ne pogledate na odnose med starši in otroci nekoliko širše? Kakšni pa ste bili kot otroci in kakšni ste sedaj? In zakaj se o teh problemih ne poiskušate pogovoriti s starši? Ali spoh poznate zgodbo svojih staršev, ali ste slepo zaverovani v svoj prav?
Imela sem mamo in očeta, ki mi nikoli nista rekla, da me imata rada. Stari oče je mami rekel, da se otroku ne sme nikoli pokazati, da ga imaš rad. (Kako so se časi spremenili, kajne?) Tudi mojega polbrata je mama imela veliko bolj rada kot mene. Zato mi je navedla razlog, ki je za današnje čase tako neverjeten, da se ga ne upam napisati.
Sama sem svojo hčero imela zelo rada, ji to tudi povedala, nudila sem ji vse kar je bilo v moji moči, vendar je izgledalo kakor da ima dolg jezik in trdoto po moji materi, nevestnost, lenobo, nevodljivost po svojem očetu, mojih lastnosti pa skoraj ni imela. Sva si pač različni, saj si starši svojih otrok ne izbiramo. Žal pa je punca postala vedno bolj napadalna, žaljiva, izgledalo je kot, da goji do mene samo negativna čustva. Mnogokrat je po kakšnem prepiru, ki ga je izzvala odšla. Po nekaj mesecih sem jo poklicala in reči uredila. Pred 5. meseci je zopet izzvala prepir, vendar pa tokrat mojega klica ne bo doživela. Stara je 40 let, z možem živita v hiši, ki sem jo sezidala jaz (sedaj je njena), vozi se z avtomobilom, ki sem ga kupila jaz (sedaj je njen), ima tri otroke, nima pa nobenega odnosa do svoje matere. Ali si tak otrok sploh zasluži mater, ali je bolje, da zradiram iz tega sveta vse kar mi je še ostalo?
Verjetno moja hči prav sedaj po teh forumih piše o svoji materi in o odnosih z njo razne izmišljotine in se smili sama sebi.
Kar se pa tiče starostnih domov; starši sami odločajo ali in v kater dom bodo šli. Tudi grožnja z osamljenostjo je v današnjem času, ko se tudi starejši lahko povezujejo na mnogo načinov, nesmiselna. Hujša je zavest, da si doživel tako nizko, podlo dejanje od otroka, ki si mu sam posvetil vse življenje in ga imel morda preveč rad.
avija,
ja to je tvoja zgodba. ampak kot pravi ne vem zakaj,ni vedno kot ti navajaš.
moji starši me sovražijo, pa nisem nikoli nič hudega storila. nisem pač v redu za njih. sem samostojna, nikoli nič od njih nisem dobila (avto, hišo…..ali karkoli vrednega)
moja mati pač je vedno govorila , da sem imela za jest in za pit in tako si je umila roke. za jest pa za pit daš tudi mački in psu, če ju maš. otrok je vendarle drugače.
no, danes je božič in moja dva starša enostavno ne preneseta da bi bila enakovreden član družine. vso svojo jezo in gnev vržeta (že celo življenje ) vame, za sprostitev, neizmerno sta namreč prizadeta, ker imata prizadetega sina. in jaz sin nisem, da bi jim zakrpala sanje.
skratka. …
vsaka prilika je dobra , da netita prepir, dejstvo pa je , da ME VSAJ MATI ni nikoli sprejela, fotr pa je itak tisto kar reče mati, torej brez osebnosti, in takoj pripravljen po meni udrihat.
tudi če širše pogledam, je ta okvir : nesprejetost.
to je žalostno in težak križ otroku in ne le to, temu se reče izživljanje.
Sansun, rada bi ti povedala, da starši nimajo vseh otrok enako radi. (To so mi pripovedovale prijateljice, ki imajo več otrok, to vem iz družine, v kateri sem se rodila.) Navadno je ljubljenček najmlajši, šibkejši, pa še veliko drugih razlogov bi lahko naštela. Mene in mojega očeta mama ni marala. Oče je začel piti, sama pa sem bila zelo pridna. Doma sem postorila skoraj več kot mama, pridno sem se učila, doštudirala in postala samostojna. Sreča mi tudi pozneje ni bila naklonjena, vendar pa nikoli nisem pozabila, da ima otrok do svoje matere tudi dolžnosti, pa čeprav sem od nje dobila le za “jest in pit” (mislim, da otrok potrebuje še kaj drugega, če hočemo, da zraste).
Ni potrbno, da se s starši kregaš. Še s sosedom nismo radi skregani, kaj še s starši, s katerimi smo le čustveno povezani. Če se ne motim, si sedaj samostojna? S starši se pogovarjaj tako, kot se pogovarja odrasla, samostojna oseba: brez žalitev in odpiranja starih ran, ljubosumje v takih odnosih nima prostora. Sedaj sta si z mamo enaki in pogovarjala se boš kot enaka z enako. Če to ne bo šlo, so v prehodnem času dovolj kratki vljudnostni obiski in telefonski klici. Vem, da so najhujši prazniki. Tedaj je pretočenih največ solza. Če so odnosi trenutno preveč skaljeni, tedaj ti priporočam le kratek vljudnostni obisk, toliko, da boš staršem zaželela vse dobro. V nobenem primeru pa ti nimaš pravice mame sekirati, ji očitati, si predstavljati, da si v njeni hiši ti gospodar, jo žaliti, pa tudi prekinitev vseh stikov z materjo pokaže, da je otrok dejansko zelo duševno iznakažen in ni sposoben izpolnjevati svojih osnovnih dolžnosti do bližnjega.
Ne bom rekla, da sem bila jaz angelček. Tudi jaz sem se skregala s svojo mamo, vendar sem potem vedno jaz prišla do nje. (Brez opravičevanja, ker prepir je mnogokrat le preburna izmenjava mnenj.) Potem sem tudi sama dolga leta skrbela za njo (saj to je bila moja dolžnost), na koncu pa sem jo pri njenih 96. letih pokopala. Drug problem pa je odnos med mojo mamo in mojo hčerjo.
seveda, avija. lepo si povedala.
jaz namreč živim v isti hiši s starši.
in ko so polni grenkobe(vedno so) zelo priročno napadajo in žalijo, tudi fizično poskušajo(saj me je sram povedat), čeprav sem odrasla in samostojna že dolgo let.
in si lahko vedno vljuden po tem?
drugače je če stanuješ drugje.
nekaj pa ne razumem, in sicer zadnjega tvojega stavka.. ali nisi rekla, da je tvoja hčerka tista, ki nima korektnega odnosa do tebe.. hm pojasni prosim
lep pozdrav
ko sem bila še majhna, sem poslušala tete in znanke (odrasle ženske, mame), ki so govorile: “otroci odrastejo in grejo, partner ti pa ostane…”, v tem smislu, da ti treba se preveč vlagat v otroke, raje v partnerstvo…
in sedaj, ko sem sama mama:
gledam svoje otroke in me preplavi neizmerna sreča. vem, da bodo šli – enkrat, in hvala bogu. ampak do takrat pa imam čas, da izkoristim in uživam trenutke z njimi. Tako bogato se počutim. in vem, da je moj otrok tudi svoj človek, s svojim značajem, mnenjem in moramo to spodbujati in ceniti. seveda pa je treba istočasno postavljati neke meje, saj cel svet funkcionira v določenih mejah.
Seveda mi gre kdaj na živce, sploh ko sem utrujena in otroci ne ubogajo, kot bi si želela. ampak kaj, saj ne morejo biti zdresirani in ubogljivi, jaz sem bila vedno deležna: “kaj boš ti, ko si še tako majhna, kaj pa ti veš, ali pa, ko boš pri meni bo tako in nič drugače – po vsem tem sem postala nesamozavestna in zakompleksana.
Tukajle jamra večina takih, ki zares odrasli še niso. Da se čustveno in materialno osamosvojiš. Starši so dali kar so dali do odrasle dobe. Tisti ki niso, niso ravno zato, ker ni bilo od kje vzeti – če sami niso bili deležni ljubezni, je niso znali dati naprej. Jamranje ne bo nič pomagalo. Odselite se od doma, poiščite ljudi, ki vas bodo imeli radi. Ko boste nekaj časa na svojem in boste imeli dovolj izkušenj z drugimi ljudmi, boste najbrž lahko razumeli tudi svojo preteklost in preteklost staršev.
No vidiš sunsun, to kar ti očitaš svojim staršem si ti sama. Zajedljiva in nesramna.
Jaz vem, kako je, ko nimaš nikogar in se moraš postavit na svoje noge, kako je najet stanovanje, kako iskat službo, se postavit zase, ker ne morem hodit domov jokat, kako čarat, da z eno plačo pokriješ vse stroške in kako povedat svojim, da nekega ravnanja ne toleriram, in si poiskat ljudi, ki me cenijo. Nihče mi ni sam potrkal na vrata. In pri teh stvareh nisem popolna, zato včasih znorim zaradi malenkosti, včasih se smilim sama sebi in me morajo drugi tolažiti, včasih tudi česa ne upam naredit in včasih nisem glih idealna mama. Zato v nekem delu razumem tudi svoje starše, da so prevečkrat klecnili pod bremenom življenja, ki ni bilo lahko.
Odraslost ti je lepo opisala, kaj pomeni samostojnost, brez katere pa ni odraslosti. Morda sta bila le prva dva stavka preveč osebna. Ne samo tvoji starši, tudi vsi drugi ti lahko rečejo nekaj, kar te bo prizadelo. Svet bi bil poln vojn, če bi ob vsaki besedi, ki nam ne odgovarja tako burno reagirali kot ti. Predvsem se pomiri, kajti zato, da se boš resnično osamosvojila boš rabila veliko energije in dobre volje.
Osamosvajanje je nekaj podobnega, kot pot na Triglav. Hodiš čez previse, prelaze, mimo prepadov, s težkim bremenom na hrbtu, si ves prepoten, se sprašuješ: “Le zakaj lezem sem gor?”. Ko pa pogledaš okoli sebe, pa vidiš, da je zelo lepo. Nagrada te pa čaka na vrhu. Ko ga dosežeš, si ponosen na sebe, si srečen, pozabljeno je vse kar je bilo na poti hudega.
Pa še nekaj iz živalskega sveta ti naj povem. Ko so mladiči dovolj veliki, jih živalske matere naženejo. Mladiči se morajo naučiti skrbeti sami za sebe. Tak je zakon narave. Pri ljudeh je ta zakon nekoliko zabrisan, vendar pa vsaka mama ve, ali čuti, da je njena dolžnost, da zdravega otroka pripelje do samostojnega življenja.
Začni iskati svojo sobo, stanovanje, pri tem pa poiskušaj sodelovati s svojimi starši. Če ti poiskus ne bo uspel, se boš tako lahko še vedno vrnila domov.
Te stvari mene izredno žalostijo. Ko vidiš da imajo ljudje otroke kar tako kot da si kupiš psa ali pa zaradi črednega nagona, ker se pač v njihovem malem svetu spodobi imeti tudi otroka. Sem že doživela ko so mi govorili da bi bili srečnejši če ne bi imeli otrok, da jim je žal da jih imajo. Noro in totalno neodgovorno, sploh ko vidiš da ima danes vsak idiot lahko otroka.