Vsi trenutki s tabo…tako lepi… tako dragoceni… ko bi jih le lahko bilo več.
Življenje… lepo…zaradi tebe… moje misli žarijo… kje si?
Tako težko izreči… močne besede… resnične… rada te imam…ljubila…vem da bi…ali si to deliva?
Tvoj pogled….tvoj dotik…tvoj omamni vonj…zelo te pogrešam…

Tale izpoved… izredno lepa!

Preberem prvič, drugič, tretjič; čez nekaj časa se vrnem in ponovno berem – zelo se vživim, uživam.

Lepo, da me obidejo mravljinci! Morda zato, ker moja duša na trenutke “razmišlja” in čuti enako. A tukaj je še razum, ki vse skupaj nadzoruje… in čustvom ne pusti predaleč.
Pa se sprašujem, če je prav tako? Odgovor: vsake pol ure drugačen. Jaz pa… le čakam, hrepenim in se sprašujem vsakič znova…
Je lahko že to dovolj, da veš, kako zelo sorodna duša živi – tam nekje? Ja, že vedeti za njo, je neizmerno izpolnjujoče! Redki jo uspejo videti, ko jim gre čez pot; mnogi odidejo mimo nje, ne da bi se z njo začutili ali zvedeli za njo. Že s tem, ko tako osebo odkriješ (in si/ji dovoliš, da obstaja), je življenje lahko lepo. Mora biti, ker bi bila grozna škoda to zavedanje zamuditi – vsemu pogrešanju navkljub.
Deliti takšne občutke in misli z dotično osebo – večna želja, ki te drži pokonci (in pomaga živeti)…

Večkrat razmišljam zakaj so odnosi na “daljavo” mnogo bolj romantični, pocukrani, popolni…od vsakdanjih partnerskih?

Kako to da ob “resničnem” partnerju,ki ga imamo doma in ki ga malo bolje poznamo od oddaljenega “macota”-metuljčki bolj medlo letijo?

Je sanjarjenje o NJEM…slaba tolažba za nezanimiv vsakdanjik?

Nekateri so se opogumili in povedali, kaj je ostalo od hrepenečih zgodb, ko sta oba imela možnost prekategorizirati oddaljen odnos v bližnjega.

Sanje so se razblinile, mnogokrat je ostalo pogorišče.

Včasih pa je realnost z idealnim njim postala povsem podobna zgodovini s prvim, neidealnim.

Pa kaj bi brez sanj???

Zbuditi se je težko.

irena,
čudi me to splošno mišljenje, da če z nekom si, pa ni idealno, da bo z vsakim postalo enako. bi rekla, da je to povsem zgrešeno mišljenje, saj se z nekom ujememo bolj, z drugim manj. tudi zakon in partnerstvo z nekom je lahko napaka. dokler pa v vezi z nekom novim ne poskusis dejansko ziveti, pa ne mores vedeti ali bo uspesno in lepo ali ne.

s sanjami, z željo se začne. od tam naprej je potrebno gradit. če pa že v osnovi tega ni, pa tudi nadaljevanje ni smiselno.

…tebi…za dobro jutro in lep dan, za vse ostale dneve, mesece, leta….V drobnih, preprostih dejanih, besedah je vsa modrost, vsa ljubezen tega sveta. Dotik, objem, poljub in že nežna misel povedo vse. Hvala ti za vse to…

meni se je izkazalo, da so sanje, ki lahko postanejo resnica in ni nič manj lepo. ljubezen na daljavo…….srečanje……..ljubezen od blizu…..poroka….skratka sreča

> Zbuditi se je težko.

vcasih se da pa zelo hitro…

…in tako postane kristalno jasen odgovor na drugo vprašanje….

Še težje je, ko se zbudiš in veš,da so sanje le potrdilo tvojih občutij. Da res ljubiš nekoga… Nekoga drugega!
Kako je, ko padejo vsi zastori, vse iluzije, hrepenenje pa ostaja! Zakaj? Čemu? Morda zato, da hodimo bosi po tem pogorišču, kar je menda celo zdravilno!? Če v duši ne boli dovolj, naj čutimo vsaj telesno bol! Naj peče, naj boli, naj skeli, le da mine….

res je

Dodala bom samo nekaj in sicer če močno verjameš v sanje in si tudi iskreno želiš da bodo nekega dne realnost……..verjemi da se izpolnijo. Meni so se po 20 letih. Zato verjemi v svoje sanje.

Kaj je res?

Lepo je če imaš nekoga na katerega lahko misliš in ga čakaš. Kaj pa jaz ko nimam na koga čakat, nimam koga pogrešat.Pa saj bo tud meni kdaj lepše, a ne.