vera ali ateizem-kje sem?
Duhovniki so apostoli v današnjme času in po njih nam govori Kristus. Oni so njegovi nasledniki. Sej ni fora v tem, da bi nas duhovniki učili kako naj živimo. Oni nam dajejo samo smernice in nam kažejo po kateri poti naj hodimo. Kdo te posiljuje z darovanjem denarja? Daš toliko kolikor sama hočes, tud če ne daš nič, te ne bo noben postrani gledal. Sama verjetno veš, da če se lotiš neke gradnje (cerkve, pastoralnega centra), potem je potreben denar. In če vsak malo prispeva se potem nabere veliko.
Pišeš, da k spovedi ne hodiš več in da se s svojim Bogom že sama zmeniš. Zakaj besedo Bog pises z malo? Bog vsakemu odpusti, kateri se zaveda svojih grehov in jih prizna ampak se je potem treba spreobrnit in poboljšat.
Malo sem brskala po sebi in sem ugotovila, da se mi je cerkev in vse to zasrala zaradi tašče, ki je pa v cerkvi nekajkrat na teden. In odkar je postala tako pobožna je postala ena zoprna, zategnjena oseba kateri ne moreš nič dopovedati -kar opažajo vsi, ne samo jaz. Poleg tega nas vse posiljuje, da bi pa lahko več hodili k maši, pa k spovedi, ko, ko, ko…dak. Prov najeda mi že s tem svojim pridiganjem. No vidiš to je ena stvar. Zakaj besede Bog nisem napisala z veliko? Sori, pišem in ne berem za nazaj. Ampak v končni fazi – zakaj ga pa moram pisati z veliko začetnico???
V bistvu nobenemu nočem vsiljevati svojega mišljenja. Hočem samo povedati, da župniki kot apostoli ne izpolnjujejo tistega kar pričakujem. Preveč so skomercializirani, preveč se vtikajo v zadeve, ki sploh nimajo veze z vero. Jaz si njih predstavljam kot skromne ljudi, ne pa materialiste, kot večina je.
Ne vem no, meni pač več pomeni, če se sama pogovorim z Njim, kot pa neko posiljevanje nečesa kar mi ne diši. Pač imam take izkušnje……..in vem, da prepričevati nekoga, ki pa globoko verjame vanj, nima smisla. Vsak naj živi tako, da bo imel mirno vest, da bo zadovoljen sam s sabo. Jaz osebno se čedalje bolj nagibam na vzhod, na njihove modrosti. Se mi zdijo bližje. Ukvarjam se z jogo, berem njihove knjige.
Če čutimo do Boga neko spoštovanje in ga smatramo kot našega očeta, potem se piše z veliko začetnico.
Sej niso vsi župniki takšni kot ti razlagaš. Jaz poznam zelo veliko vredu duhovnikov, ki res služijo Cerkvi in se ne vtikajo (tako kot ti pravis) v zadeve, ki se vere in oznanjevanja ne tiče. Nekateri med njimi so pa res bolj materialisti.
Se strinjam s tabo, da naj vsak živi tako kot njemu ustreza in da nima smisla nobenega s ničemer posiljevat.
Vzagajali in vzgojili so me kot kristjanko. Poskrbeli so za tiste zakramente, ki naj bi mi jih je bilo doslej možno dati oz. sprejeti, pri poroki se je zataknilo….
Rodila sem se kot nebogljeno bitje, mali človeček, ki bi ga najbrž ne bilo potrebno ravno v tistem času, pa še oče mu imena ni mogel dati. A bila sem živa, tukaj in zdaj. Mati, stara mati, stari oče pa so se namesto mene odločili, kaj bom. In me učili verovati, učili so me moliti, učili lepe nabožne pesmice, me peljali v cerkev kot malega otroka, ki ga je zeblo, ker ni imel tople obleke, ki je stalno imelo svečko v roki in svečko pod nosom, premražena in mokra sem prišla iz cerkve domov in komaj čakala, kdaj se bom lahko stisnila v kot tople peči in kdaj mi bodo stara mati in stari ata prinesli toplega mleka. Kaj je bila meni takrat vera, v katero so me peljali? Topla peč in toplo mleko in bose noge, ki sem jih skrivala pod toplo odejo na peči. In s toplega gledati ven zunaj in razmišljati, kdaj le bo sneg skopnel, da ne bo več tako zeblo. In sneg je sklopnel, zeblo ni več, v cerkvi pa je bilo še vedno tako mrzlo, hladno, pusto, nezanimivo; ura, ki sem jo preživela ob ljudeh, ki so mrmrali svoje priprošnje, je bila neskončno dolga, jaz pa sem pogledovala skozi line na cerkvi ven ….. v sonce in si želela poleteti ven za metuljčki, loviti belinčke in cintrončke…. nabrati vresja in kasneje šmarnic … v to sem pa tako močno verovala in vsaka ura, ko nisem bila v tem, je bila za moje pojmovanje izgubljena.
In umrl je stari ata, pa so mi pripovedovali, da ga je Bog vzel k sebi. Zakaj, sem se spraševala kot petletno dekletce, mi je Bog vzel tisto, kar sem imela najraje? Ker nisem bila v cerkvi zbrana, ker nisem znala dovolj molitvic, ker nisem šla rada k maši, ker sem bolj verjela v svet okoli sebe? In sem sedela pod domačo lipo in govorila Bogu, da ni prav storil, ker mi je vzel starega ata, zdaj pa nimam nobenega več, ki bi me imel rad, ki bi me učil, ki bi me pestoval in mi pripovedoval štorije in baldorije svojega otroštva? Jezna sem bila takrat Nanj, ki se mi ni zdel pravičen. In kako bi kdo lahko meni takrat dopovedal kaj o pravičnosti Najvišjega? Za ta pojasnila si nihče nikoli ni vzel dovolj časa in v meni je ostal dvom in jeza in žalost in nepojasnjena krivica ……..
In potem kalvarija otroka, ki so ga potikali sem in tja, si ga podajali kot neko peto kolo, ki nikamor ne sodi? Kako bi naj takrat, ko sem prosila samo za malo topline in miru verjela v pravičnost tistega, v katerega bi naj verjela, k njemu molila? Saj sem, vsak večer sem molila ob postelji, da bi smela k materi, da bi končno tudi jaz bila nekje dlje časa doma, da bi ….. a moje molitve niso bile uslišane! Ko sem vprašala župnika, zakaj nimamo doma dovolj hrane, pri sosedu pa kruh v smeti mečejo in kako to, da tega Bog ne vidi in ne naredi tako, da bi bilo zanje dovolj in tudi še za nas, nisem dobila drugega odgovora kot to, da tako pač je, da Bog tako hoče in da tako naredi, jaz pa sem bila vseeno lačna ……
Ko sem hodila k verouku, sem postavljala vprašanja, ki župniku niso bila povšeči in je prišel pokarat mater domov, da me ne vzgaja v duhu vere, da vnašam nemir v razred pri verouku, da …. in ….. spet sem vprašala mamo, zakaj mi nihče nikoli ne odgovori, zakaj so se odločili, da bom hodila k maši, k verouku, če mi pa ne morejo razložiti tako enostavnih reči? Bog vse vidi, Bog vse ve, greha delat se ne sme! Hm, hm! Bi Bog sploh lahko podelil toliko odpustkov, kot je grehov na tem njegovem svetu? Kje le je smisel spovedovanja vseh nas grešnikov, ki grešimo kar naprej, ker ne živimo po pravih postavah vse ure dneva in noči, pa gremo k spovedi, se spovemo, zmolimo naloženo pokoro, gremo iz cerkve in v istem hipu grešimo, ko pomislimo o sosedi z neko nevoščljivostjo ali kakim drugim občutjem v srcu in duši? Spovejmo se sebi in si, če si lahko, odpusitmo ali pa spremenimo svoj način razmišljanja, taka je moja vera!
Moja vera se je pri mladinskem verouku po pogovoru z župnikom, ki ga močno spoštujem, še danes in ko se srečava, morda vsakih deset let enkrat, si imava veliko povedati, usmerila v vero, ki sem si jo ustvarila sama. Ni me prepričeval, ni mi branil iti po poti, ki sem si jo izbrala, ni me hotel zadržati tam, kjer se nisem počutila doma. Globoko ga spoštujem in nikdar ne bom pozabila njegovih besed: Marija, veruj v tisto, v kar želiš verovati, močno veruj in boš zadovoljna s seboj.
Spoštujem vse vere, spoštujem ljudi, spoštujem ….. človeka, pa naj bo te ali one veroizopovedi. In želela sem si, da bi spoštovali mojo odločitev. In odločitev mojih otrok. Verujem v – življenje, ki si ga vsak obogati tako, kot si sam želi, ki ni sestavljeno iz prisile in muk, ki ni zagonetka, ki se je ne bi dalo odkriti in razkriti, ki je prijetna uganka, iz dneva v dan in križanka, ki daje rešitev. In v tem je vsa moja vera. Verujem v poštenost in v tisto, kar je človek sposoben in zmožen dati od sebe. Verujem vase.
V določeni meri še vedno spoštujem običaje, se po njih ravnam, jih cenim, saj prinašajo toplino v dom in lepe spomine. Nepozaben mi je vonj kadila, ob katerem se malodane zasanjam, zamižim in se pogovarjam v sebi o vsem mogočem…
Če bodo moja dekleta želela preusmeriti svoj način življenja in verovanja, jima bom stala ob strani in jima pomagala po svojih močeh, ne morem pa se odločati namesto njiju. To je moja vera in to prenašam naprej. Mlajše dekle si je želelo iti s prijateljico k polnočnici, spraševala pa se je, če je to prav? Je prav, da gre otrok v cerkev, pa nima z njo nič opraviti? Mislim, da je prav, saj tega nihče nikomur ne brani, mar ne, tudi sama cerkev ne! Naj spoznava to, kar sama želi spoznavati in naj se, če se kdaj bo odločila v tej smeri, odloči sama.
Kaj sem torej jaz, ki bi rada verovala, ki iščem vero in jo v veliko rečeh, stvareh, pojasnjenih in nepojasnjenih tudi najdem? Ne iščem nečesa, kar so mi dali, pa nisem imela, česar nisem imela in nisem nikoli izgubila, česar mi ni treba posebej iskati, ker nisem nikoli v resnici čisto izgubila ….. najdem pa vedno in povsod….
marija (1)
Praviš, da nam duhovniki dajejo samo smernice in nam kažejo po kateri poti naj hodimo.
Slovenski pregovor pravi: Besede mičejo, zgledi vlečejo. Svojim ovčicam pa dajejo hudo slabe zglede. Kristus je s svojim življenjem dajal zgled ljudem, današnji duhovniki pa so nekje na poti zgrešili smer in zašli na ene čudne stranpoti. Ne prav vsi, vendar pa številni. Sveti Frančišek Asiški, ki je hotel zablodele duhovnike spet spraviti na pravo pot, je ustanovil nov red frančiškanov in spet dal s svojim življenjem zgled. A glej ga zlomnka, spet se je ponovila stara zgodba. Frančišek se najbrž kot propeler vrti v grobu, ko gleda, kako so pastirji spet zablodli s prave poti in se spet pehajo za materialnimi odbrinami, Kristus pa samo nejeverno zmajuje z glavo.
Marija (1) , tule so se mi pa štrene zamešale , pa se je tebi prilepil
odgovor , namenjen Reliki .
Tudi mene je doletela stroga krščanska vzgoja v mladosti , tista stroga, ob
kateri si človek le na tiho upa razmišljat s svojo glavo, če glasno postavi
vprašanje , pa tudi od sicer posvečenih in pooblaščenih dajati odgovore
dobi odgovor ,da se bog usmili ali ničesar … Zakaj ?
Morda pa oni tudi ne vedo odgovora ….. , kaj pa tale knjiga , pa tale ,
pa tisti nauk ….
Čim začne človek jesti od drevesa SPOZNANJA dobrega in zlega , se
v njem pojavijo razpoke med naravo in nadnaravnim ….
Blagor res vsem , ki verujejo , koliko lažje je življenje njih ,
kako blizu morejo najti uteho morda …
No in tisti, ki si ne upamo le na tiho razmišljati s svojo glavo, temveč si upamo to tudi glasno povedati, veljamo za heretike. Jaz namreč nenehno spravljam v zagato teologe z najrazličnejšimi vprašanji, na katera mi ne znajo odgovoriti. Pa ni nujno, da gre za kake globoke teološke resnice, temveč čisto za preprosta vprašanja, kot je npr. tole: Zakaj duhovnik pravi: molimo za vse pokojne brate in sestre in vse druge, ki so odšli s tega sveta. Kdo so ti drugi? Kakor jaz razumem Kristusov nauk, smo vsi bratje in sestre, ne glede na vero, narodnost, državljanstvo, barvo, spol, sklon …
Lep bi bi ta svet, ce bi bili res vsi smo bratje in sestre Kristusu.. Ker nismo, morda molimo tudi se za vse druge?. Ne vem! Piki, a ti tocno ves, kaj smemo iz evangelijev in molitev jemati dobesedno in kaj ne? Jaz ne vem..
Meni se zdi, da danes duhovniki neradi slišijo Kristusove besede, da je Bog je bolj zadovoljen s spreobrnjenci kot tistimi, ki ga častijo in molijo. Cerkvi je, ce pozabimo na politiko, v našem času postal najsvetejši zakrament pomembnejši kot Jezus Kristus, pobožnost pomembnejša od ljubezni, Cerkev pomembnejša od življenja in tako v nedogled naprej
Morda bo pa čas pokazal, da je človek pomembnejši od cerkve in sosed pomembnejši od Boga v tabernaklju! Po moje je in sodec po odgovorih vecine ostalih udelezencev te resne debate, je pomembnejse, da se zavedaš se kaj delaš, kaj govoriš, o čem razmišljaš, kako ravnaš .Če imaš v sebi ljubezen v Kristusovem pomenu te besede, imaš Boga, ki ga častiš “v duhu in resnici”.