velike sramne ustnice in sram
Spoštovani!
Stara sem čez 40 let. Imam pa res grozen problem, možno samo zame ali pa ne. Imam res zelo velike male sramne ustnice, katere segajo pribl.3 cm nad velike. Meni je to grozno, posebej ko stojim in vse tak dol štrli. Trenutno sem v začetni vezi s partnerjem, s katerim se ujemava v spolnosti, s to razliko, da me je grozno sram da bi oz. verjetno je opazil kakšna sem. Zelo in grozno me je sram in se ne morem sprostit in ne pustim da bi me oralno zadovoljil, četudi on to želi, ker se bojim da bi pomislil “oh kako grozno”. Nikakor ne morem sprejeti tega, četudi se trudim in si mislim kaj pa če to ni tako neobičajno in grdo. Ne vem, v glavnem help, pomagal bi mi moški vidik glede tega. Veza trenutno temelji samo na spolnosti, ker obema trenutno tako ustreza, čeprav sva samska, tak da kakšnih nasvetov drugih ne rabim. Bistvo je ali je možno da se zdi to moškim priskutno in jih lahko “mine” do uživanja? Sem razmišljala o operaciji – ampak finance problem.
Lp
Spoštovana!
Najprej se vam opravičujem, da ste na odgovor čakali nekoliko dalj časa, ampak trenutno sem precej obremenjen z drugim delom. V tem času verjamem, da se je v vaši vezi že marsikaj rešilo.
Moški pogled?
Težko verjamem, da obstaja moški pogled na splošno.
Bolj sem prepričan, da ima vsak odnos dva različna pogleda, ki iščeta skupno harmonijo. In pri tem je najbolj preprosto, da si partnerja svoje poglede (prepričanja, strahove, dileme, navade…) sporočita in jih medsebojno delita. Sicer vsak ostaja v tem, da vrti svoj film o drugem in prvi nikoli ne ve, kakšno vlogo igramo v filmu drugega.
Glede tega, da nas je sram zaradi določenih telesnih značilnosti, pa odpirate drugo zgodbo.
Morda je tukaj smiselno spregovoriti nekaj o razvojnih značilnostih partnerske privlačnosti.
Sprva je v odnosu privlačnost pogojena s predstavami glede telesnosti. Sploh v času pubertete je prevladujoče prepričanje, da ugajamo drugim, ker smo jim všeč zaradi svojega videza. Zrelost pokaže, da je videz nekaj, kar je prej v domišljiji (ali fantaziji) in da je resničnost tega, kar nam ustvarja pomen v odnosu, na drugih področjih.
Res je tudi , da različni ljudje dajejo poudarke različnim področjem in res je, da je telo del podobe o nas samih. Vendar je vrednost, ki jo imamo do sebe in od drugih nekaj, kar presega telesne danosti (prednosti ali omejitve). Tako je tudi s sodbami glede lepote. Kar je nekomu razlog za sram, je lahko drugemu razlog občudovanja.
Pri tem vplivajo še informacije, ki jih prejemamo s strani »javnega«, mediji, marketing, mnenja, ki jih delimo sami, ko govorimo o novicah – vse to ustvarja neko večinsko prepričanje glede tega, kaj je prav, kaj je lepo, kaj velja za dobro, kaj velja za normalno… In verjamem, da če neka naša značilnost odstopa od norme, za katero verjamemo, da velja v družbi, smo v veliki dilemi glede svoje vrednosti.
Izkušnje oseb, ki so si z operacijo spremenile svoj telesni videz, so spet zelo različne. O operacijah sramnih ustnic lahko najdete tudi nekaj slovenskih izkušenj, ki so prej boleče in po operaciji razkrivajo neke razsežnosti, na katere žene niso bile pripravljene.
Morda še ena misel modrih (ki pa je ni tako preprosto vključiti v življenje): pot do tega, da nas sprejmejo drugi – je da najprej sami sebe sprejmemo take kot smo.
Lep pozdrav,
Živjo!
Torej, jst mam isti “problem”. Problem je v narekovajih zato, ker zame to ni več problem. Odkar sem se začela zavedati svoje spolne narave, me je ta posebnost skrbela. Namreč vse ženske v porno filmih, revijah so imele lepe sramne ustnice, kot majhne punčke, lepo zaprto, da res lahko rečeš vau.
Jaz pa sem sebe gledala in se zaradi tega presekirala dneve in noči, posledično sem dolgo čakala na prvi seks, ker mi je bilo tako grozno. Nekak sem še pustila vse ostalo, ampak ko je priplo do orale oz.kakršnegakoli pogleda tja dol, ojoj groza.
Ampak veš kaj,ne boš verjela, do zdaj čistovsak fant, je bil navdušen nad mojimi velikimi sramnimi ustnicami. Ne vem a sm sam jst take pobrala, ampak res še vsak mi je rekel, vau kok maš hudo, vau lahko se prov igram z njo, vau kok je mesnata,čist hudo. Glede na to da imam nekaj čez dvajset, so ti fantje bolj mladi, pa vseeno očitno niso sprani z medijev.
Jaz mislim,da če si človeku tko všeč, pol mu boš tud tko. Drugač pa ja velik je moških, ki so jim velike sramne ustnice všeč, sicer to ne spada pod fetiš ampak recimo ena vrsta preferenc tko kot recimo, velike,male dojke,itd.
Nč se sekirat, kr nima smisla. Jst sm se nehala. Taka kot sem pač sem. Če sem ti všeč, sem ti,če pa ne pa pač ne.
A ni poanta, da je s tabo zato ker si mu vsec?? Pa cetudi samo seksata?? Meni se velike male sramne ustnice zdijo seksi:), zato kar brez sramu:)….poglej si tale film, meni je postalo slabo ob gledanju…
Na srečo sem odraščala v časih brez interneta. Nikoli nisem premišljevala o svojih sramnih ustnicah, sploh nisem vedela, da so lahko vse sorte oblik.
Ampak ko pa človek bere tole, takrat šele vidiš, da pa vsa ta “informiranost” sploh ni tako dobra, na koncu te še zakompleksa, pa če imaš velike ali male, se potem sprašuješ: “Sem normalna”.
Še sreča zame, vsaj ti kompleksi so mi bili prihranjeni.
Hotela sem samo povedati, da se ne sekirajte zaradi brezveznih stvari in uboga današnja mladina, ki se ji venomer vsiljujejo neki novi in novi vzori.
Ti avtorica, si pa že dovolj stara, da se zresni, to je za pubertetnike, ki se še iščejo in so preveč nesigurni vase.
Živimo v času, ko nas mediji zasipajo z raznoraznimi neumnostmi. V času mojega odraščanja sem imela zaradi tega veliko težav s sprejemanjem lastnega telesa. Tudi prva izkušnja s spolnostjo je bila zaradi tega bolj neprijetna in “nerodna”. Ljudem se zdi normalno, da nič ne “štrli”, čim večje prsi tem bolše… Pa res obstaja merilo kaj je normalno? Mislim, da ne. Na svetu nas je okoli 7 milijard in hvala bogu, da nismo vsi enaki. Imam majhne prsi, malo večje sramne ustnice… Ubistvu čisto odstopam od “normalnega”. 🙂 Ampak sedaj pri dobrih dvajsetih letih sem zadovoljna s svojim telesom in prvič uživam v spolnosti 🙂
Pozdravljena
Jaz imam prav tako velike sramne ustnice in se nikoli, ampak res nikoli nisem spraševala o tem ali so sexi ali ne, sem sprejemala svoje telo. Sploh nisem porajtala, kakšne imam, ker se nisem primerjala z drugimi, dokler mi ni sestra rekla, da mam iste kot ona, pa da se je ona fuls sekirala. Najbolje je uživati v tem kakršna si, saj si edinstvena, ne glede na starostne “praskice”, velikost, številke ipd. Super si, si reci in akcija 🙂
Jaz imam tudi problem…… Stara 18 let in pred približno petimi leti so se mi sramne ustnice popolnoma spremenile. Bilo me je sram saj so vse imele popolne vagine. Pred kakimi 4 meseci mi je fant hotel `lizati´. Mene pa seveda preveč stran zato sem ga odrinila…. Skos gledam druge in se sprašujem .. Zakaj sem ravno jaz morala naleteti na to. Bojim se da fante nebom privlačila… Imam zelene oči, dolge blond lase, kar lepe prsi, visoka 160cm in 63kg….. To se mi zdei da je fantom kar všeč a kaj ko imam grozno vagino…. 🙁
Lp
Spoštovani!
K procesu sprejemanja svoje osebnosti sodi tudi sprejemanje svojih telesnih danosti. To je pomemben proces oblikovanja identitete. Zlasti v času pubertete imamo veliko dela s tem, da sprejmemo določene dele telesa, kakršne pač imamo (visoko/nizko postavo, velike/majhne prsi, krive/ravne noge…) in mnoge osebnostne lastnosti. Gre za pomemben proces, ko se zavedamo določenih danosti in vzorcev, ki smo jih podedovali od prednikov – nekateri nam niso všeč, a moramo z njimi nekako preživeti. Lahko jih sprejmemo, lahko pa jih odrivamo ali zanikamo. Vsaka od izbir ima svoje posledice na razvoju naše osebnosti.
Pri tem igra pomembno vlogo, kako smo naravnani do mnenja drugih. Odziv drugih nam daje vrednost, s pomočjo odziva drugih v sebi oblikujemo prepričanja o svoji vrednosti. Pri tem je pomembna izkušnja z odzivanjem drugih, ki so nam pomembni. O tem bi lahko pisal obsežne konkretne zgodbe.
Kar resnično potrebujemo, je odziv druge osebe, ki nam je pomembna, na katero smo navezani, ki nam daje vrednost in varnost. Sporočilo, »meni so všeč tvoje oči, všeč mi je tvoja postava, všeč so mi tvoje sramne ustnice..« oblikuje in krepi stabilnost v sebi in zavedanje, da smo vredni. So nujni sestavni del tega, da smo lahko z nekom v varnem odnosu povezanosti. Z naše strani pa potrebujemo zaupanje in zavedanje, da smo tega vredni, da nam to pripada. Torej, da si dovolimo dobiti sporočilo od drugega, ki bo potrdilo našo vrednost in potrebo po sprejetosti.
Tukaj se začenja ples, kjer s svojimi mislimi in prepričanji (strahovi) zelo vplivamo na to, kakšen odziv bomo dobili na drugi strani. Seveda na to vplivajo tudi izkušnje iz preteklosti, koliko zaupamo, koliko upamo tvegati, koliko smo trdni v svoji koži, koliko se cenimo, smo samozavestni, kakšne vrednote so nam pomembne…
Danes na vlogo drugih zelo vplivajo sporočila v medijih, prepričanja, ki jih ustvarjajo posplošena mnenja. Na tak način je tudi ustvarjena podoba in predstava »lepega«, »popolnega«. V tem, ko velja za »lepo« ena oblika telesa, ena velikost, eno razmerje, vidim nasilje, ki ga sami dovoljujemo do sebe in ga celo s svojimi odzivi in prepričanji podpiramo. Preprosto je biološko dejstvo, da smo različni, da imamo različne genetske zapise, ki določajo, kako je videti določen del našega telesa. In tudi, kako bo ta del videti skozi razvoj. Tudi, če nasilje nad svojim telesom stopnjujemo z lepotnimi popravki, bomo morali enkrat sprejeti biološke danosti kot svoje. (V primeru sramnih ustnic si, prosim, oglejte katastrofične zgodbe in razočaranja žensk, ki so jih prepustile kirurškim posegom spreminjanja.)
Res, kje je določeno, kaj je lepa in primerna velikost sramnih ustnic? Na fantovski strani je tema z enako težo velikost penisa.
Kdo je vplival na prepričanje, da je vaša vagina grozna?
Koliko je možnosti, da s takšno samopodobo kličete odzive, ki bodo potrdili vaše prepričanje?
Ali dopuščate možnost, da bo za vas pravi tisti fant, ki vas bo sprejel in cenil v celoti, takšno kot ste? Ali boste upali tvegati in dati sebi in fantu priložnost, da se to zgodi?
Verjamem, da se v vaši starosti pojavlja vprašanje, ali sem vredna, da me bo nekdo izbral za trajno resnejše partnerstvo. Ali je sram, ki se je pripel na prepričanje o videzu vagine, morda doma kje drugje? (O sramu obstaja dobra knjiga: Cyrulnik, Boris. Sram: Če povem, bom umrl. Ljubljana: Modrijan, 2012)
Kje so priložnosti, da okrepite svojo samopodobo, ki bo pretehtala moč zavedanja, da ste vredna sprejemanja?
Ali ni ideja »biti popoln« zelo naporna, saj če se že bližamo temu pri sebi, je jasno da svet okoli nas ni popoln? In časi, v katerih živimo, so vse dalje od tega, da bi kazali v smeri popolnosti.
Naj zaključim bolj konkretno. Kar poznam okus fantov, jih ima večina fantazije o izkušnji z večjimi sramnimi ustnicami. Skratka vaša oblika vagine je nekaj, kar fante v večini strahovito vznemirja. Tudi odzivi na tem forumu to potrjujejo. Kar potrebujete, je da sebi potrdite to mnenje in izberete osebo, ki vam bo pri tem pomagala. In vključite nekaj, kar je lahko vaša posebna vrednost v sprejemajočo podobo sebe, ki ima posebno in enkratno vrednost.
Lep pozdrav,