V postelji z mamo
: ))
Huuuh kako se je debata razvnela…
Ampak je pa hudo ker nekateri nič ne razumejo…na par retoričnih vprašanj in sarkastičnih pripomb sem dobila čisto “resne” odgovore….
NevaM Tebi pa čisto dobronamerno svetujem, da malo razmisliš o svojem starševstvu. Se zelo bojim, da vodi v zelo patološki razvoj Tvojega nadarjenega sinka…Žal poznam en podoben primer…tak sine mamici najkasneje do pubertete zraste močno čez glavo…da o tem na kakšne poti lahko zavije takrat sploh ne razmišljamo. Še je čas… Ne želim te obtoževati, ker verjamem, da si predana in nadvse skrbna mamica, vendar imaš še čas, da stvari obrneš v pravo smer.[/quote]
Lena39, kaj ti to resno? A se ti zdi, da poznaš NevoM in njen način vzgoje, da lahko kaj takega rečeš? Si mogoče ljubosumna?[/quote]
Ne Tinchi, NeveM ne poznam…se mi pa zaradi njenih stališč in izjav v tejle temi (nisem šla gledat njenih postov drugod) zdi, da ima težave pri starševanju in simbiozi. To je vse. Ker sem imela prijateljico, zelo izobraženo, zdravnico po poklicu, ki je bila tudi od začetka sama in ker smo prijatelji opazovali njen način navezanosti in dela z otrokom več kot 10 let in tudi danes vidimo rezultate )ki so milorečeno nemogoči) sem ji hotela pomagati…zgolj dobronamerno. Če tega nekateri ne razumete…Ljubosumna???? Na kaj neki pa?
CR v bistvu nima zveze s temo, je pač replika na Nevino razmišljanje, to je vse. In bom še enkrat popolnoma pri zavesti in odgovorno napisala, CR se pri nas zlorablja. Žal. Pa prosim, da mi toliko inteligence vseeno pripišete, da vem, da je CR operativni poseg, ki rešuje življenja. Zdaj pa prosim, če se spet posvetimo spanju.
Hvala za dobronamerne nasvete. In, ja vem, da morda moja zavzetost mnoge bega. Ampak to ni patološka navezanost :-). Glej, jaz sem, ko vem da je moj sin na varnem in srečen, popolnoma pomirjena. Nimam potrebe, da bi klicala, ko je z varuško, očetom. Jaz materinstva ne jemljem samo kot čustvo, predvsem kot dolžnost. Dolžna sem biti tu za otroka. Ponoči, podnevi, v lepem, hudem… in zato sem se pripravljena maksimalno odrekati. in se maksimalno odrekam.
zato ok. hvala za dobronameren nsavet, ampak mi je ljubše, če mi takšne nasvete deli kdo, ki me resnično pozna. mene in mojega sina. da opazuje vedenje in navezanost. namerč tisti, ki me poznajo in vidijo, ko sem s sinom, ne vidijo tega, kar si opazila ti. pa so tudi iz te stroke, da bi še prej opazili kaj takega.
lp
NevaM..lepo, da bereš knjige..ravno te bi Ti tudi sama želela priporočiti. O dojenju bi se lahko pogovarjali ure in ure…sem iz tega področja zaradi vseh možnih zapletov skoraj doktorirala…beri uspela premagati včasih nemogoče (drugič mnogo laže s pomočjo LLL). Tukaj se tudi strinjam s Teboj, da po CR ni tako lahko dojiti kot po naravnem porodu (nisem sama izkusila, piše v strokovni literaturi) in da se je treba kar precej potruditi, ter da CR v Slopveniji ni elektiven, torej se ga izvaja le iz medicinskih razlogov ne na željo porodnice (mimogrede osebno mi sploh ni jasno katera ima raje šive na trebuhu in operacijo namesto naravnega poroda, ampak…ljudje smo si različni?????)
Čudi pa me, da ob situaciji kot jo opisuješ (slika moje lastne in mojega skoraj bivšega, samo da sem jaz živela v njegovi “družini” 15 let) pravzaprav vzgajaš (moje skromno nestrokovno mnenje, ne me pretepst a pa popljuvat zaradi tega) enega ravno takšnega maminega sinka kot je Tvoj ex.
To da se cr ponekod zlorablja je druga zgodba,tako kot se zlorablja veliko stvari,vsak normalen zdravnik,ki ne gleda samo na svoj proračun ,bo odsvetoval cr če ni nujno potreben.Prav imaš posvetimo se spanju
Moj otrok spi v svoji postelji,ampak včasih spi tudi pri meni,kakor hoče,včasih tudi ko mu rečem a boš dans pr meni spal reče ne,spet drugič reče mami pri tebi bi spal in spi,tako da pri nas se ravnamo čisto po občutku ,razpoloženju itd…
Ne, NevaM res Te ne poznam in nisem še videla kako se s sinkom razumeta. Verjamem, kot sem napisala že na začetku, da si nadvse prizadevaš biti zavzeta in najboljša mama (saj se res trudiš in se izobražuješ); problem v tejle temi je nastopil predvsem zaradi zagovarjanja nekaterih stališč, ki pa kažejo (spet po mojem nestrokovnem laičnem mnenju…moraš razumet, da sta moja otroka že mnogo starejša in zato gledam na to z druge perspektive kot morda takrat ko sta bila v istih letih kot je Tvoj sine) kot neprimerna. Je pa res, (upam in verjamem v to) da se odnos mame z otrokom z leti razvija in raste. Navezanost mamice na nebogljenega novorojenčka, dojenčka ali malčka je mnogo večja in brezkompromisna kot pa na šolarja ali celo srednješolca…. Vsaj pri tistih, ki rastejo. Izgleda, da je problem (patološki) predvsem pri tistih, ki ne.
In srčno upam, da Ti res ne delujem v stališčih kot Tvoj ex, ker se mi on zdi bolj podoben mojemu skorajex : ))
Ne, NevaM res Te ne poznam in nisem še videla kako se s sinkom razumeta. Verjamem, kot sem napisala že na začetku, da si nadvse prizadevaš biti zavzeta in najboljša mama (saj se res trudiš in se izobražuješ); problem v tejle temi je nastopil predvsem zaradi zagovarjanja nekaterih stališč, ki pa kažejo (spet po mojem nestrokovnem laičnem mnenju…moraš razumet, da sta moja otroka že mnogo starejša in zato gledam na to z druge perspektive kot morda takrat ko sta bila v istih letih kot je Tvoj sine) kot neprimerna. Je pa res, (upam in verjamem v to) da se odnos mame z otrokom z leti razvija in raste. Navezanost mamice na nebogljenega novorojenčka, dojenčka ali malčka je mnogo večja in brezkompromisna kot pa na šolarja ali celo srednješolca…. Vsaj pri tistih, ki rastejo. Izgleda, da je problem (patološki) predvsem pri tistih, ki ne.
In srčno upam, da Ti res ne delujem v stališčih kot Tvoj ex, ker se mi on zdi bolj podoben mojemu skorajex : ))[/quote]
lena, patološka navezanost pomeni nekaj čisto drugaga, kot to kar čutim jaz. Jaz sem odraščala brez staršev in vem, da je to za zelo malega in malo večjega in še tako velikega otroka zelo hudo. Tega zato moj otrok ne bo začutil. TO je moja DOLŽNOST. zato postavljam otroka vedno pred partnerja. ko bo otrok dovolj velik, d abo razumel, da ga mamica ni zapustila, če ima drugaga moškega, potem bo dosti lažje. Za zdaj pa bo ostalo tako. Ne govorim o vseh drugih dobrinah. Govorim samo o tem, da hočem v dno njena vcepit, da je varen, da bom vedno tu, da naj uporablja svoja krila in leti, če bo pa padel, pa bo mami tu, da ga pomaga dvignit, doker sam še tega ne zna. Najbolj me je zmotil pri vsem tem popolnoma hladen očetovski odnos poiu, nekaterim se zdi pametno, da je otrok vzgojen v hladnem ozračuju, da ne bo preveč občutljiv. Po drugi strani se pa sprašujemo kam gre ta svet, ko nihče ni več sposoben ljubezni, sočutja, prijateljstva..
Otroka vedno postavljati pred partnerja je prva in odločilna napaka. otroka se postavlja pred partnerja (oziroma oba naj bi postavljala otroka na prvo mesto) tam kjer je za otroka to res potrebno in pomembno. Mora pa se tudi otrok naučiti, da se ves svet ne vti okoli njega in da se je v življenju potrebno prilagajati.
Občutek varnosti, zaupanje, toplino, varen dom se ne gradi samo tako, da se svet vedno vrti okoli ene in iste osebe. So zadeve pri katerih je logično in smiselno otroku dati prednost brez pomišljanja. So pa tudi zadeve pri katerih ni smiselno tega storiti, ali pa ni potrebe.
Če govorim s partnerjem in v besedo vskoči otrok – bom ustavila otroka in poslušala partnerja do konca.
Se popolnoma strinjam. Ne govorim o takšnih stvareh, kot je skakanje v besedo. Če pravim, da dajem otroku prednost, to pomeni, da mu jo dajem v kontekstu njegove dobrobiti in učenje tega, da lahko komurkoli skače v besedo ni v njegovo dobrobit.
Smiselno se prilagajam njegovim potrebam in poskušam prilagoditi temu tudi vzgojo. Pa ne zdaj spet tega narobe razumeti. Moj otrok (vsaj zdaj še ne) ne skače po moji glavi z trmo. Sploh ne. Je pa res, da ga moram samo parkrat opozorit in ga z mirnim tonom prost naj preneha, ko pride do tega in res neha. Mogoče ravno zato, ker mu dajem občutek brezpogojne ljubezni in mu postvaim mejo, ne da bi se počutil ogrožen.
NevaM..skozi razloženo zgodbo laže razumem tudi Tvoja dejanja..odraščala si brez pozornosti staršev, dobila si človeka, ki te je prav tako zapustil, vendar ne delaj vendar napake pri svojem otroku. Seveda ga ne želiš zapustiti, vendar kot veje iz premnogih tvojih zapisov se sedaj Tvoje življenje vrti in podreja samo otroku, kar pa prav gotovo ni prav in potrjuje ravno to kar sem zapisala že čisto na začetku. Xenna ima prav, vsak ima pravico do dela Tvojih prioritet, še najbolj pa Ti sama. Cankarjanska mati ni najboljša mati na tem svetu. Najboljša je tista, ki svojega materinstva ne jamlje kot dolžnost temveč kot prijetno in nadvse zadovoljujoče in samouresničujoče se opravilo.
Otroci niso naša lastnina, so nam le zaupani v vzgojo in odraščanje do takrat ko lahko odletijo iz našega varnega zvetja in se podajo na samostojno pot. Da takrat ne bomo sami pa si poiščemo partnerja. Saj si brala Hednrixa, mar ne?
Lena 39, moja zgodba je dolga, ne bom je razlagala na forumu. Bivši ni zapustil mene, ampak jaz njega. Ravno zato, ker ni dojemal naju s sinom za svojo družino, ker je sina naredil zato, ker ga je imel tudi njegov prijatelj, ker ni bil zmožen prezpogojne ljubezni (ni bil sam kriv vem, ampak njegova vzgoja). Šla sem, ker si moj sin ne zasluži čustvenega izsiljevanja, kot ga je bil v otroštvu deležen njegvo oče in zdaj to dela naprej. Sina, res ne želim zapustiti in tudi ne čutim tako, moja dejanja niso podrejena temu. Ampak to, kar je v moji glavi, moj še ne 2 letni sin ne more razumeti, ali ne? Ko sva šla stran od njegovega očija, je bila ful kriza. Mali se me je začel oklepati, kot da mu gre za življenje. Zdaj sem se postavila na noge in mali to čuti. Ves čas govorim, da ne gre za moje občutke (jaz sem velika in razumem tudi z glavo), gre za občutke mojega otroka (on pa je še premajhen, da bi razumel).
Svojega materinstva ne jemljem LE kot dolžnost. Tega nisem napisala. Napisala sem, da ne gre le za čustva, ampak TUDI za dolžnost.
In ravno zato, ker vem, da bo moj sin enkrat poletel naprej, ga moram dobro oborožit z znanjem in sposobnostjo dajanja in prejemanja brezpogojne ljubezni, da kasneje ne bo imel težav.
da takrat ne bom sama? recimo, da nimam težav z tem, da sem sama. ja, saj družba paše, ampak nikoli v življenju se ne bom več zaradi nekoga odpovedala svojemu življenju, samo zato da bi bil ob meni. torej družba samo zaradi družbe, kot preprečevanje osamljenosti pri meni ne špila več.
Jaz ob sebi ne bi hotela ali sprejemala partnerja, ki ne bi razumel dobrobiti otroka. V bistvu hočem povedati, da ob meni mora biti partner – kjer se mine bo potrebno odločati med njim in otrokom – ampak bo partner dovolj dobro razumel in čutil otroške potrebe in bova tako skupaj dala prednost otroku ko bo/je to potrebno in tudi NE kadar ne bo potrebno, smisleno, nujno.
In ja, ljubim svojega otroka bolj kot vse na svetu, vendar on ni celo moje življenje, ne živim samo zaradi njega in vsa moja pozornost se ne vrti samo okoli njega. Meni bo največja sreča videti odrasti mojega sina, ki me bo imel rad, me spoštoval, vendar me ne bo več potreboval!
Najbolj so se mi vtisnele neke besede, nekoč: Da smo starši samo spremljevalci otroka na njegovi življenjski poti.
Tudi jaz sem srečna, ko ga vidim, da je vesel, ko pride ati in gresta k njim domov. Ne morem ti povedat, kako vesela sem, ko ga vidim, da ne joče za mano. Vem, da me ima rad, ampak je že toliko velik, da ve, da mamica ne izgine, ko je ne vidi in ve da je ljubljen otrok, kamorkoli gre. In samo to je moj namen. Da ve, da ga imam brezpogojno rada.
SPLOH PA: POGLEJTE KAM SE JE ZDAJ VSE TO SPREVRGLO! To sem napovedala že kar v drugem postu. Samo sem mislila, da se boste spravile spet na katarino, pa ste se name :-)))))