Spoštovani,
vsaj otrok se prilagaja na svoj način, tudi stiske in napetosti vsak doživlja na svoj način. Tega ne moremo spremeniti. Glede na to, da je deklica bolna in da ne gre samo za en dejavnik, bo prilagajanje na spremembo trajalo dlje časa. Vsega kar se dogaja pri ljudeh (kaj šele pri otrocih) ne moremo vedno razumeti. Otrok potrebuje samo varen odziv in občutek, da ima nekoga, ob tem se uči svoje stiske reševati sam. Tako odrastemo v samostojnost.

Pozdravljeni, naj se sama dodam svoje vprasanje. Sin, 2 leti in 9 mesecev, se je ze vse rojstva lepo in brez tezav uspaval, nikoli ga sicer nisem pustila jokajocega v posteljici, v skupni spalnici je bil 1,5 leta, potem smo kinderbett prestavili v sosednjo otrosko sobo, kjer je tudi dobro zaspal in spal. Nase tezave z uspavanjem so se zacele pred dobrim mesecem, ko je dobil vecjo posteljo, iz katere lahko pride sam. In hodi konstantno ven in ne vem vec, kako naj ga zadrzim v njej, rutino imamo, vecerja, kopanje, preberemo pravljico (partner ali jaz). Ne gre ne lepo, ne grdo, vodenje za roko v posteljo nazaj ne zaleze, prav tako ne groznje (ki jih sicer uresnicim, ampak vecina nima ucinka, niti to ni resitev). V bistvu mu cez cas uhajanje iz postelje postane igra in zabava in se cisto razigra, kljub temu, da je bil po pravljici ze umirjen. Ker sem drugic noseca, sem sedaj doma, veliko se igrava, hodiva na sprehode, cez dan se crkljava,… v vrtec gre sele septembra, ta teden se uspesno odvaja od plenick – na njegovo iniciativo. Pri tezavah pri hranjenju je pomagal nasvet iz tega foruma, ko sem se sama prenehala obremenjevati, prevzemati odgovornost in da prositi naj pride za mizo – takrat je “cudezno” pricel jesti vse obroke brez upiranja. Kaj lahko storiva s partnerjem drugace glede uspavanja? Se veliko pogovarjava o tem, isceva resitve, poskusava razlicne pristope, vendar neuspesno.

Pozdravljeni,

Ah, to spanje! Trenutek, ko nas otroci najdejo šibke in utrujene.
Sprememba postelje pomeni spremembo na področju varnosti. Pomembno je, kako ste dečka pripravili na to spremembo. Se je veselil? Je vedel? Zdaj je ‘velik’ fant in ima veliko posteljo. Ampak dejstvo, da na svet prihaja še en dojenček lahko spremeni ta odnos. Morda lovi trenutke, ko skuša biti čim manjši, išče pozornost, izziva meje…
Vsa ta zgodba bo zahtevala od vaju raziskovanje, kaj ga tako močno vznemirja? Sprememba postelje ali sprememba, ki se obeta?
Če na novo posteljo ni bil pripravljen, bi mu jaz postavila nazaj staro . Ali ste mu staro vzeli, ker ste jo pripravili za dojenčka?

Skratka, za otrokovo vedenje je vedno nek razlog, za tem vedenje je nek smisel. odkrijte ta smisel in potem boste lažje ugotovili, kaj mali potrebuje.
Sama sem to počela z raziskovanjem, z vprašanji, preko igre, s pogovorom v njegovi postelji pred spanjem, med tuširanjem… Iskala sem tiste močne trenutke povezanosti.
Morda se bodo oglasili še drugi starši s svojimi izkušnjami.

Srečno,
Lea

Hvala za odgovor. Ja, verjetno se mu je res porusila varnost, ceprav sva ga pripravljala na veliko posteljo, velikega fanta, poleg tega je postelja v istem prostoru kot prejsnja manjsa. Res si ne bi mislila, da ga bo tako vrglo iz ritma. Manjso posteljo smo res prestavili nazaj v spalnico za bratca, vendar sem mu nekaj casa se pustila njegovo staro, manjso posteljnino v njej. Sedaj smo tako dalec, da po pravljici ostanem pri njem v sobi, da zaspi. Sicer me je na zacetku odganjal stran, ampak sem vztrajala, da ostanem pri njem dokler ne zaspi in se je navadil. Najprej sem lezala poleg njega v postelji, sedaj je ok ze, ce samo sedim poleg postelje. Se mi zdi, da vsak dan traja malo manj, da mirno zaspi in imamo potem vsi miren in prijeten vecer.

Pozdravljeni,

doma imamo dvoletnika, ki nam v zadnjih treh tednih začel delati ‘težavice’ pri spanju.
Ponavadi smo imeli tako nočno rutino: večerja ob 7:15-7.30, kopanje in ob 20:00 odhov v posteljo in spanje. Uspavanje je ponavadi trajalo nekih 15-20 min tako, da se on uleže v svojo posteljico in jaz ali pa mož mu držimo rokico.
Zdaj pa je situacija taka, da oba z možem rabiva nekje 45min do 1.5 ure da otroka uspavamo.
Glede dnevne rutine nič se ni spremenilo: gre v vrtec, tam spi nekje 1 uro čež dan tako da je rutina enaka.
To dolgo uspavanje res postaja naporno saj sva z možem res živčna kaj seveda ne pomaga pri uspavanju.

A imate kakšno idejo kaj naj bi bilo? Upam,da je samo faza in da vse minilo ,…

Hvala in lp

Pozdravljena.

Verjamem, da ni lahko in je lahko kar naporno. Vendar bi vam svetovala, da poskusite biti čim bolj mirna in boste videli ali je to samo faza in koliko časa bo trajalo. Ravno zadnjič sva se pogovarjali z eno mamico, ki se je vznemirjala in vznemirjala, pa ni nič pomagalo. Potem je pa na eni točki rekla, bom pač sprejela, da je ta trenutek tako. In poskusila (čeprav vem, da je naporno) na situacijo ne gledati, kot na problem. In se je sprostila. Iz lastnih izkušenj vem, da takrat, ko smo se namenili, da bomo zvečer kaj delali (potem ko bodo otroci zaspali), RAVNO takrat pač niso.
Poskusite s kakšno lepo lučko, kakšnim vonjem, poskusite ustvariti tako mirno čarobno prijetno vzdušje.. Mogoče bo pomagalo. Mogoče bo pa potrebno samo zdržat.
Vse dobro.

Pozdravljeni,

Tudi sama imam tezavo s spanjem drugega otroka. Star je 7 mesecev in ze vec kot mesec dni se zbuja na eno uro in le dojka ali nosenje po stanovanju zalezejo. Vse ostalo ga spravi v grozen jok (in verjemite da smo poskusili vse mozno) zadnje case morem reci da vozicek tudi pomaga – ker je nosnja 10kg dojencka celo noc kar naporno. Dude nikakor ne sprejme in vec ne vem kaj narediti. Mojcprvi otrok je spalcsaj po 3-4 ure v kosu in mu je bila vedno dovolj dojka da je zaspal takoj nazaj. Tase pa vrti, obraca, vcasih moram spremeniti pozo dojenja, vcasih ga nositi, vcasih vozicek in dejansko opazamda se zbuja nekje na 50-90min. Naj povem da cez dan je pravi soncek, ne joka in tudi lepo redno spi 2x (zjutraj cca 1-1,5h in popoldne 1,5-3h). Hvala za kaksenkoli nasvet.