Pozdravljeni spet.
Sedaj je minilo že nekaj časa in stari bomo 3 mesece. Naša punčka je dobrovoljna, krčev ni več opaziti oz. se je navadila prebave. Včasih še malo potarna, drugače pa ni težav.
Sedaj pa imamo VELIKE težave z uspavanjem. Ne morem vam povedati kaj vse sva že sprobala z možem. Včasih nekaj uspe, pa spet drugič ne. Npr. povijanje, uspavanje na najini postelji in potem skupno spanje, uspavanje v naročju…
Problem je v tem, da se deklica zbudi dopoldne okoli 9ih, včasih prej, drugič še pozneje. Potem pa dopoldne, ko mi jo uspe uspavati, spi okoli pol ure do 45 minut. Če greva ven v vozičku spi če je resno utrujena, če ne pa noče biti več noter. Potem spet jeva, se previjava, se igrava in pogovarjava, dokler ni spet zaspana. Takrat pa se še bolj začne upirat uspavanju. Tudi v naročju izteguje nogice da jo komaj držim in tuli. Če jo obrnem “na avijon”, se umiri, vendar tako nikoli ne zaspi. Seveda potem, ko jo odložim se zbudi ali pa spi samo pol ure. Tako je tudi v avtu. Potem pa zvečer postane tako zelo utrujena od celega dneva, da se zvečer še bolj joka in kljub rutini umivanja okoli 6-7 ne zaspi pred 10 do pol 11. Ponoči pa lepo spi!!
Pri tem sem seveda jaz že psihično izčrpana in jokam z njo, tako da je seveda tudi ona še bolj razdražena. Če greva k mojim staršem se pa seveda še bolj rutina poruši! Ne vem več, kako naj jo uspavam oz. katero metodo naj uporabim. Poizkusila sem jo dati v posteljico, da bi sama zaspala (ker nekateri rabijo samo mir) in se je seveda še bolj razjezila, da jo potem ni mogoče pomiriti. Dojenje ne pomaga, ker jo čisto zbudi (tudi če se bolj pogosto dojiva). Kopanje tudi. Zdaj je pa otrok še bolj zmeden, ker sem vsega po malo sprobavala. Prosim, svetujte mi, kako naprej! Na kakšen način jo uspavati – trenutno ji res nič ne ustreza, ker je neprespana. Kako jo pripraviti do daljšega spanja? Ali ji naj dodajam čaj? Za kašice je še prezgodaj…

Pozdravljeni!

Draga bralka … prenehajte se bojevati z mlini na veter. Težava ni v uspavanju, ampak v predajanju temu, kar je. Otroci v nas zdramijo globine. Bolj se boste ukvarjali s težavami, ki v resnici to niso, težje vam bo … začnite reševati prave probleme.

Pravzaprav preberite še enkrat moj prejšnji odgovor, le da sedaj niso to krči, ampak uspavanje. Dojenček za uspavanje ne potrebuje nič drugega kot le zadovoljene vse svojo fiziološke potrebe in fizično bližino mame. Pika…. Nič drugega, nobenega zibanja, dude, pojočih in drugače migajočih igrač… nič, le mir in mamino naročje, oz. bližino.

Če začne jokati (in ima vse fizične potrebe zadovoljene) potem je to nemir, ki se je v njej nabral čez dan. Vse kar potrebuje je to, da se najprej VI umirite in potem pomagate še njej, da se umiri. Glejte to je zakon narave, najprej se morate umiriti vi, šele nato lahko umirite svojo dojenčico in ne obratno. … Nam pa se dogaja, da mislimo: samo, da ona neha jokati, pa bom jaz mirna … Ne gre tako. Če boste rešili problem uspavanja, bo pa potem kaj drugega, in kmalu bo tu vprašanje hranjenja, pa varnosti, pa to in ono …In nemir bo prerasel v zahtevnost in mineta leto in dve, pa boste postavljali vprašanje, ali je moj otrok hiperaktiven.

Glejte, če je deklica nahranjena, previta in joka ter ne more zaspati, potem se mirno uležite skupaj z njo, globoko dihajte in umirjajte sebe. Naučite se tapkati in takrat predvsem tapkajte sebe … in šele ko boste vi totalno skulirani, lahko tapkate otroka (oziroma dojenčke samo nežno masiramo), pa boste minute joka zmanjšali na sekunde. Ne ustavljajte joka, samo prigovarjajte ji, da ste tukaj, da je vse ok, in da je na varnem in da jo imate radi… In ko bo dala ven iz sebe, bo veliko bolj miren in srečen otrok, ki bo spal dolgo in globoko in mirno (tudi čez dan).

Potem pa naredite inventar. Kaj vašo deklico spravlja v tak nemir? Je to preveč dogajanja, je to premalo fizičnega stika… ali je to le zgolj in le reakcija na vaš nemir, vašo stisko. In to zadnje je daleč najpogostejši vzrok za otroški jok. Na drugem mestu pa sta travmatičen porod in nosečnost.

Otroci so naši največji učitelji. Z veliko natančnostjo točno pokažejo na naše šibkosti… in nikoli se ne motijo. Od nas pa je odvisno, če jih znamo slišati, prevzeti odgovornost in se spremeniti.

Pojdite torej na en dolg sprehod sama, ali na kavo s prijateljico (ali v šoping), potem pa začnite delati vsak dan zjutraj najprej nekaj kar vas bo sprostilo, pa če je to nekaj vaj energijske medicine, glasba za možgane, meditacija, avtogeni trening ali pa če samo berete knjige, ki vas pomirjajo …potem pa poleg skrbi za otroka začnite v svoj vsakdan vnašati še kaj za vašo dušo, nekaj kar bo vas osrečevalo. Jaz sem celo drugo nosečnost preklepetala na čvekalnicah, in celo tretje pisala članke o vzgoji in brala knjige. To je bila moja hrana za dušo. Najdite vi svojo in pomirite najprej svoj nemir.

Pa če vam je kaj v spodbudo ali tolažbo … jaz sem potrebovala dve leti, da sem to razumela in da sem umirila najprej sebe. Bodite boljši od mene.

Alenka O.

Najlepša hvala za odgovor in spodbudne besede. Sem prepričana, da imate prav. Preveč poglabljanja in sekiranja škodi meni in otroku. Sem pa že od prej tak človek, da se za vse sekiram in sem nestrpna, če ni kaj tako, kot bi sama hotela. Najprej spremeni sebe, potem pa boš druge…
Je pa res, da več kot bereš, slabše je, ker nekdo priporoča nekaj, drugi ravno nasprotno. In potem ne veš, kaj je bolje. Ali otroka vseeno pustiti jokati, tudi če si zraven in ga držiš in božaš, ali to ni dobro in ga vzeti v naročje in tako pomiriti…
Torej, delo na sebi. Upam, da bom lahko boljša od vas…

… Dojenček, ki joka, vedno potrebuje materino naročje… če sem bila mogoče premalo jasna …. ne pa tudi vsega, kar mi mislimo, da otroka tolaži (guganje, duda, non stop dojenje …). To otroka samo utiša, ne pa tudi potolaži. Resnično potolaži le in zgolj mirno mamino naročje in mirna mami in nežne nežne besede, da je vse ok.

Kar pogumno … notranji nemir in negotovost se da spremeniti.

Alenka O.

MonaLisa,

sama imam skoraj 4 mesece staro hči. Do pred enega tedna smo tudi mi hodili spat nekje med 22.00 in 00.00, ampak smo zjutraj potem zato dlje spali. Pozno smo hodili spat ne zato ker bi bil to naš problem, ampak ker je bila hči šele takrat zaspana. Že od samega začetka imamo rutino, ki pa vsebuje veliko fizičnega kontakta otrok – mama (sem zelo proti temu, da se otroka samo položi v posteljo in pusti jokat od začetka). Sama sem vedno zelo sproščena, spontana in nasmejana in moja hči je tudi takšna, če pa sem sama živčna, jezna ali žalostna pa to čuti in se odraža tudi na njej (neutolažljivo joka), vse dokler se sama ne pomirim. Lahko pa te pomirim, da boš že pri 4-rih mesecih lahko razbrala bioritem svojega otroka, ki bo postal rutina. Midve se zjutraj vstanema ob 9.00 (se previjeva in jeva), med 11.00 in 12.00 za 30 min zaspi, ob 12.00 jeva kosilo (uvajam gosto hrano ker je po samem mleku vse obroke skoraj v celoti izbruhala), po končanem hranjenju podereva kupček in ob 12.30 nekje jo položim v posteljo (z dudo in pleničko) – sama zaspi nekje v 20min (prej se malo meni sama s sabo, se smeji itd.), spi do 16.00 , ob 16.00 jeva in ob 19.00 (po tem obroku se igramo, pogovarjamo itd. – skratka veliko fizićnih stikov), med 19.30 in 20.00 se pokaka, po tem se gremo kopat (se skopamo, jo zmasiram z oljem z vonjem sivke, oblečem in greva na stalno mesto v dnevno sobo kjer jo položim poleg sebe in nahranim v zatemnjeni sobi kjer zaspi takoj po hranjenju ali po 5-10min cartanja) nekje okoli 20.30 -21.00. Ugotovila sem, da zadnje dni niti ne potrebuje več toliko moje bližine pri uspavanju, lahko jo že takoj po hranjenju dam v posteljico in zaspi. Moj nasvet je, da bodita z atijem čim bolj sproščena, ne hitita z uvajanjem ure spanja ker otrok okoli 4.meseca že nakazuje svoj ritem, čez dan in posebaj zvečer otroku nudi čim več fizične bližine, pomaga pa tudi uvajanje rutine (tako da točno ve kaj sledi). Sama nisem zagovornik tega da otroka pustiš jokati, da se pomiri sam sploh v prvih mesecih. Sama jo vedno vzamem v naročje in jo pomirim (malo pocartam, popolnoma mirna in z mirnim glasom se z njo pogovarjam). Pomoje ker ve, da sem vedno tu in se lahko zanese name zelo redko sploh joka (bolj kot ne ko je zaspana, ali pa če nisva čez dan imeli veliko fizičnega kontakta – cartanja ..malo pojamra).

Skratka bodita mirna in počakajta da hči sama “ustvari” svoj bioritem. Zdi pa se meni osebno kopanje že okoli 6.00 malo zgodnje. Midva sva prej delala čist po občutku, ko si je mala začela čohati oči je bil zadnji čas za kopanje, če pa to ni bilo do določene ure, pa smo se umili takrat.

Veliko sreče.

Enažena, hvala za tvojo izkušnjo. Sedaj vem, da sem bila čisto preveč neučakana glede hčerke. Na koncu sem ugotovila, da je res najbolje, da jo sama opazujem in ji, ko je zaspana, pomagam pri uspavanju, kakorkoli že. Najprej smo se nosili v nosilki vsakič. In spala ne pri meni v naročju. Če se je vmes zbudila, sem jo pogujsala in potapkala po ritki in je zaspala nazaj. Tako je spala tudi 2 uri. Počasi sem jo sedaj začela navajati, da jo dam na najino posteljo, se uležem za njen hrbet, ji prižgem zvok sesalca in jo tapkam po ritki. Vsakič se sicer krega, ampak zaspi pa v manj kot petih minutah! Se še vedno velikokrat vmes zbudi in če ene gre drugače, jo dam še malo v nosilko, vendar je vedno bolje. Končno grem lahko tudi iz sobe, ne da bi morala vsakih 5 minut nazaj.

Tukaj moram povedati, da mi je bil v neznansko pomoč forum E.A.S.Y. na http://www.babywhispererforums.com. Tam sem se šele bolj izobrazila o spanju 3-mesečnega otroka. Da je pokonci približno 1,5 ure, potem pa postane zaspan. In to je pri najini deklici res. Potem to, da naj ji najprej omogočim čim več spanja, na kakršen koli način, ker je preutrujena. Tudi to je bilo res. In da naj nima preveč igračk, ker jo lahko to preveč stimulira. Sedaj se drživa njihovih nasvetov in spanje je veliko boljše. Tako da jaz osebno ta forum zelo priporočam.

Je pa res, da moja deklica raste in se razvija, zato je stvar tudi lažja. Počasi prerašča tisto obdobje, ko jo je zbudilo samo preklapljanje spanca iz globokega v plitvega. Jo pa še velikokrat zbudijo vetrovi… Ampak tudi to bo prešlo. Upam samo, da ne bo zdaj slabše, ko sem jo pohvalila 🙂 (ponavadi se mi to zgodi)

Seveda, ker se je stvar umirila, sem se tudi jaz in se ne sekiram več toliko, če je kakšen dan ali večer slabše. Mi je pa veliko pri tem pomagal med.over.net. Tako da hvala vsem.

Pozdravljeni!

Rada bi zgolj podala svoje mnenje.

Zdaj ko berem vaše primere in odgovore AlenkeO., se mi je odvalil velik kamen od srca, saj vem da se vsi ubadamo skoraj z istimi problemi. Sama pri sebi vem, da bo s časoma vse minilo, trenutno pa je zelo naporno, včasih za zjokat. Pa kaj hočem, sama pri sebi sem ugotovila predvsem to, da bolj ko se obremenjujem s tem, težje mi je.
Tudi naša družina se ubada s spanjem naših sončkov. Naj povem, da naša 4 letnica občasno ne spi kot bi PRIČAKOVALI za to starost, o 8 mesečnici pa sploh ne bi izgubljala besed. Povem lahko samo to, da zares zaspi šele tam nekje ob eni zjutraj, pa še potem spi bolj površinsko, vmesni čas pa je skoraj ves čas na dojki. Uspavanje je nejtežje za nas starše, saj smo zvečer utrujeni od celega dne. Raje me ne vprašajte kolikokrat se mi kolca po tistih mirnih večerih, ko sem se samo ulegla v posteljo in zaspala.
Ampak kot je že zapisala AlenkaO., otroci rastejo in še sama ne vem, kdaj je pihnilo mimo mene teh osem mesecev, saj se mi zdi da sem bila ravnokar noseča in v porodnišnici.

Rada bi povedala samo to, da vas vse razumem, pa čeprav vam moje razumevanje ne bo pomagalo, da bi se vsaj enkrat pošteno naspali.

Pa veliko mirnih noči vam želim.

Bom nadaljevala kar tu, saj nisem našla nič na temo starejših otrok.
Gre za 9 letnico, hčerko mojega partnerja. Spoznali smo se pred letom in pol in takrat je očka tudi uvedel “vikende” in “počitnice” pri sebi oz. zdaj pri nama. S punco imava baje dober odnos, čeprav se meni zdi malo hladen. Razlaga je, v njeni izvorni družini niso nagnjeni k izlivanju čustev, recimo močan objem, poljub – ne poznajo. Se pa, kadar želi, pride stisnit k očiju, sigurno je to vsaj enkrat na dan.

Takoj od začetka sem debelo pogledala, ko je šel prebrat pravljico za lahko noč. Halo, saj zna sama brati? Ampak OK, recimo da sem pristranska, ker sem jaz bila knjižni molj, tejle pa knjiga smrdi. Očka mi je tudi razložil, da ne gre toliko za pravljico, kot druženje, njun intimni čas. Res včasih je tudi pogajanje – ali še ena risanka ali pa pravljica, oboje ne. In potem res ni pravljice, ampak še vedno gre on z njo in se pogovarjata ali pa tipka po tablici, dokler mala ne zaspi. In spat hodi zelo pozno, pogosto kasneje kot jaz. Mogoče razumljivo, saj tiste redke dni z očetom polna adrenalina, jaz pa imam svoj ritem zaradi zgodnje službe. Morda je tudi razumljivo, da ko se zjutraj zbudi (lulat), se pride še malo pockrljat v najino posteljo (Postelja je sicer premajhna že za dva, kaj šele 3) A dejstvo je, da ko je tu mala, midva nimava intime. Že tako v naših letih seks bolj redko pade, da ti pa ovira to še takle škrat? Morda se lahko silim, da sem bolj tolerantna do nereda, preštevilnih igrač, pomanjknje zdrave hrane in higiene (sicer bi pa res konstantno samo “težila”!). Ampak da me nekdo izrinja iz postelje pa vem, da ni prav.

Prosim le za nasvet, kako se tega lotiti. Najboljše podpore v partnerju nimam, ker se mu zdi po svoje lepo “dokler me mala še rabi, saj ne bo več dologo”. Kjer živi, z mamo, spita v isti postelji, svojo sobo ima le za igranje. Tu ne moremo storiti nič.

V zadnjem času je še huje. Zvečer (govorimo o 10 uri) ne more zaspati. Sama noče biti. Ponoči se zbuja. Najprej so bile nočne more (Golum), zdaj ne vem več kaj. Danes je ob dveh zlezla k očku v posteljo in spala potem normalno. Jaz pa na kavč.

Kako se začne zahtevati samostojnost? Da ji azlagam, da je to obnašanje malčkov, verjetno ne bo užgalo.

Pozdravljeni!

Torej vas moti, da nimate večerov in svoje postelje samo zase (in partnerja) kadar je z vama njegova hčerka.

Če želite ohraniti dober odnos z vsemi, potem morate razumeti potrebe vseh vpletenih. Recept za dober odnos je namreč: ko so moje IN tvoje potrebe zadovoljene. Skrivnost sreče je v IN. Takoj ko začnete zadovoljevati svoje potrebe na račun drugega, zgubljate odnos.

Hčerka vašega partnerja potrebuje bližino (intimo) z očetom, kadar je z vama. Prav tako vaš partner potrebuje občutek, da je lahko oče, torej na voljo svoji hčerki, kadar je hčerka pri njemu. To ni vprašanje samostojnosti. Otrok bo samostojen, ko bo čas za to. Sedaj potrebuje bližino in občutek, da ji je oče na voljo, kadar ga potrebuje. To je zelo pomembna potreba, posebej ker je hčerka vašega partnerja otrok ločenih staršev. V tem primeru mora biti ta potreba otroka vedno na prvem mestu. Brez tega je ogrožen njen zdrav čustven razvoj.

Glejte pravzaprav je težava v tem, da potreba te hčerke ogroža vaš občutek intimnosti s partnerjem. Začnite gledati širše. Začnite iskati poti, kako sta lahko in vaša potreba po intimnosti in potreba hčerke po bližini zadovoljeni. Ne iščite pa rešitve, ki bodo dobre samo za enega.

Še nekaj zelo pomembnega: hčerka vašega partnerja ne pride na obisk. Obiskom ne bi dovolili, da sredi noči vdrejo v vašo posteljo. Ko pride hčerka k vama, postanete vi trije družina. To je zelo pomembno. Ne glejte nanjo kot na obisk, ampak kot del nove celote, ki jo tvorite vi trije skupaj kadar ste skupaj. In ko imamo otroke, postane zakonska postelja družinska postelja, prostor kjer so vsi dobrodošli.

Pravzaprav je na mestu, da se o tem pogovorite s partnerjem. Mogoče pa najdeta skupaj kakšno boljšo možnost. Ena izmed njih je, da kupite večjo posteljo. Pravzaprav je to organizacijska težava, ki pa jo boste lahko rešili, ko boste razumeli, da to ni vprašanje samostojnosti, ampak potrebe po pomembnosti. Vaše in njene. Obe sta enako pomembni.

Alenka O.

Samo to bi dodala: Naš skoraj 11 letnik je samostojen in odgovoren otrok, a zvečer še vedno pogosto zaprosi, da ga eden od naju pocarta.Takrat se ponavadi odvijajo zaupni pogovori med njim in mano ali očetom.

Načeloma mi je vaše razmišljanje všeč, je odločno, zrelo, logično. Sem nekaj časa razmišljala še o situaciji. Trenutno problem ni aktualen, ker sva oba s partnerjem za 1 mesec v tujini (vsak na svojem) in bogsigavedi kaj bo na sporedu ko bomo znova vsi trije skupaj. Nazadnje je oče predlagal hčerki, da bi pri njej spala psička, da ne bo “sama”, kar je priletelo na plodna tla, kaj pa se bo zares odvijalo v polsnu, je pa drugo.

Vendar vsej teoriji prihaja do diskrepanc.
Najprej, oče je na voljo, ko ga potrebuje (navsezadnje sem jaz predlagala, da ji kupimo telefon, da se lako slišita po svoji volji), če je na voljo seveda on. Med sestankom ne bo dvigoval telefona, pa če ga kliče bežni znanec, oče, jaz ali hči. Enaka pravila! Tudi ponoči ne bo dvigoval telefona, ker ga ima preprosto izklopljenega. Zakaj bi torej moral vstajati na njene netelefonske klice?
Ne moremo biti vsi zadovoljni. Če hoče prvi črno in drugi belo ne bo nihče zadovoljen s sivo, vsaj če ima močno voljo. Treba je ugotoviti ali je bolj “pravilna” ali “običajna” črna ali bela in k tisti popustijo nestrinjajoči. Če se to ne da ugotoviti, pa bomo ali vzeli oranžno ali bili brez barv sploh.
Ker punca ni obisk, zanjo ne morejo veljati posebna pravila. (Na račun obiskov se odrečemu kakemu lastnemu udobju. Jih damo za tisti krajši čas na prvo mesto, zamižimo ko kaj polomijo ali umažejo…smo narejeno bolj fini.) Punca pa je ena izmed nas, z vsemi dobrotami in slabostmi.
Zato je prva stvar, ki smo jo naredili, soba zanjo. Roko na srce, ko je ni, jo uporabljam za sušenje perila in kako odlaganje. A preden pride, to izgine. Ko bo odraščala, bo notri delala štalo po svojem okusu. Njen lastni kotiček, da ve, da ima bivalno pravico. Da če bi se po kakem ključu zgodilo, da bi se (ko se bo pravno lahko) odločila več časa živeti z očetom. In tako kot je/bo njena soba svetinja, tako mora biti tudi moja. Sama sem zelo trpela, ker v mladosti nisem imela svoje sobe. Vašega izraza: družinska postelja,kjer so vsi dobrodošli, res ne morem razumeti. Vsi so dobrodošli v skupnem dnevnem prostoru, za veliko jedilno mizo, na kavču, pred kaminom…moja polovica postelje pa je moja soba. Vsak človek mora imeti kotiček, kamor se lahko umakne. Že tako je hudo, ker s partnerjem nisva najbolj usklajena v tej sobi. Če si uredim svojo spalno (in glasbeno?) nišo je to na poti v propad veze.
Brala sem o različnih pogledih in praksah, ali sploh sodi dojenček v skupno posteljo…nimam izkušenj, a zdi se mi zelo naravno, da se dojenčke nosi na sebi, da spijo ob starših, ne da se nekajkrat na noč vstaja… a ta stvar se mora s postopnim prenehanjem dojenja postopno nehati. Navsezadnje je popolnoma naravno, da starši naredijo kmalu novega dojenčka…kar pa seveda ne gre, če je prejšnji še “priklopljen”.
No, tudi če bi se zmenili za večjo posteljo, bi stvar trajala mesece, saj bi bilo treba prestaviti stene. ali pa spremeniti njeno sobo v skupno (torej postaviti veliki jogi tja). Kar pa iz prej povedanega mislim da je najslabše, saj bi se ravno na ta način začela počutiti kot gostja.
“v tem primeru mora biti na prvem otrok na prvem mestu” To s ne sklada z zadovoljevanjem potreb vseh. Biti otrok ločenih staršev je dandanes nekaj vsakdanjega in ne vem zakaj bi bilo potrebno posebno ujčkanje v ta namen. Nasprotno, oče želi hčerki pokazati, kako izgleda pravo, ljubeče partnerstvo, saj ga v svojem življenju še ni imela prilike nikjer videti. V to partnersvo spada tudi intima med odraslima, ki jo mora otrok razumeti in se vanjo ne vrinjati z izpostavljanjem svoje šibkosti, ranljivosti. Torej to je najpomembnejši del moje vloge pri vsem skupaj. Če je ne bi bilo, bi bilo zelo enostavno. Za “otroške vikende” bi preverila vremensko napoved, spokala kufre in se šla zabavat po svoje, s stvarmi, kjer otrok (menda) ne more slediti. Verjetno bi bilo to vsem všeč (razen mogoče psu), ne bi pa bilo koristno za čustveni razvoj nikogar. Ne jaz ne ona si nisva izbrali niti želeli druga druge. Ker pa imava obe radi “njega” in ga potrebujeva, se morava spoštovati, kajne.
Pravite, da bo samostojna, ko bo čas za to. Čas za to je že bil. Tako kot je morala v šolo pri 6 letih, pripravljena ali pa ne, morda se zadeva lahko zamakne za 1 leto…ne pa v nedogled.
Ali bi na “cartanje” vašega 11 letnika gledali enako, če bi on prosil zanj, ko bi vi že spali ali se na smrt utrujeni trudili ob ropotanju po hiši zaspati? Verjetno bi ga prestavili v kak drug del dneva. Zakaj delati veliko sceno za zaključek dneva? Zjutraj bo več časa in energije.

Lahko pokomentiram?

Tako sem razmišljala tudi jaz, ko še nisem imela SVOJIH otrok 🙂 Kako bom imela vse pošlihtano v družini, otrok bo seveda spal v svoji postelji, red bo kot v vojski … No, zdaj, ko imam tudi jaz otroke, pa sem svoje okvire razmišljanja raztegnila do skrajnosti 😀 Mina4, sprosti se.

Se čisto strinjam z Lilu; Mina4 – že iz posta je razvidno, da na odnose po mojem preveč tehnično in hladno. Daj, poskusi se malo vživeti v to, kaj punca čuti. Saj ni važno, koliko je stara, kaj bi morala itd… ima svoje potrebe, je svoja oseba in rabi tople odnose. Poglej na svet skozi njene oči, saj si bila tudi ti nekoč tam kjer je zdaj ona…

mina4, ob 4 otrocih sva vsak večer utrujena in nikoli nimam prilike, da bi se trudila zaspati ob ropotanju po hiši. Ponavadi jaz ali mož zadnja zganjava hrup z gospodinjskimi deli. Zame je velika potrditev mojega starševstva, ko 11 let star sin zaprosi za cartanje. To pomeni, da me še vedno spusti k sebi in mi zaupa. Saj ne traja dolgo, po kakih 10 minutah se posloviva in mirno prespi noč. Pred njim so za cartanje na vrsti še trije mlajši. In to ni nobena velika scena, ampak tiho branje, pogovarjanje, molitev, stiskanje. Pa z možem si cartanje “razdeliva”, tako še vedno ostane nekaj večera za naju.
Da zjutraj sploh ni časa za cartanje, ti lahko potrdi vsak starš, ki mora biti pravočasno v službi , pred tem pa oblečene in site otroke razvoziti v šolo in vrtec.

Mina, v tvojem pisanju jaz vidim predvsem nepredelana čustva iz tvojega lastnega otroštva, negotovost v partnerski zvezi in posledično veliko ljubosumja do deklice. Morda bi ti pogovor s kakšnim družinskim terapevtom pomagal, nama je zelo.

Mina4, je že res, da je ločitev danes nekaj vsakdanjega, a to ne pomeni, da ločitev kot nekaj vsakdanjega sprejemajo tudi otroci. Nekaj podobnega sem nedavno jezna razmišljala jaz: zakaj se dojenčki, madona, še niso navadili, da zdaj ljudje živimo v stanovanjih/hišah in ne v jamah in da sta mami in oči vedno kje blizu … da lahko torej mirno spijo, ko jih odložimo v posteljico 😀

Najbrž je odnos s partnerjevimi otroki drugačen … ko pa gre za lastne otroke, dvomim, da bi tudi v hiši s petsto kvadrati našla kotiček, ki bi bil samo tvoj … bi se pa dalo najti trenutke, ki bi bili samo tvoji 🙂 😉

Pozdravljeni!

Zelo sem vesela, da sem zasledila tale forum!! 🙂 Večinoma se strinjam s pristopi spanja, ki ga predlagate AlenkaO. Veliko je stvari, ki jih starši ne vemo in ne razumemo, se jih ne spomnimo, čeprav v odraslem svetu logično funkcionirajo.

Moja zgodba ja taka:
Imam 7mesečnega sina. Rodil se je z medenično vstavo, 3 tedne prekmalu. 3 mesece je imel hude krče, čez cel dan (joku čez cel dan), dokler nisem polnoma izločila jajca in mleko iz prehrane (tudi v sledovih). Krči so se pojavili, ko sem čez dva meseca pojedla sir. Torej je bilo nekaj tudi na tem. Sigurno pa tudi zaradi stresnega poroda. In včasih nervozne mame, ki ni vedela kaj naj naredi.

Dobivala sem polno “dobronamernih” nasvetov babic, niti enga nisem upoštevala. Največkrat (vsakič ko smo se videlil) je padlo “pusti ga jokat, si bo pljuča razvil”, “na ropot med spanjem se mora navadit”, “kaj pa tok komplicirava”, “zakaj ga imava skos po rokah, naj malo joka”…

En dan sem se pa odločila, da se ne bom več sekirala, če sem ga morala skos nosit. Na sprehodih sem večinoma vozila prazen voziček, njega pa v naročju, praktično od rojstva, do nekje 6. meseca. Razlika je bila takojšnja! Postal je mirnejši, in jaz bolj mirna. Videla sem, da sem bila res veliko živčna prej, zaradi joka (velikokrat sem jokala z njim. Počutila sem se osamljeno v smislu, da mi starši niso bili v nobeno pomoč s svojimi pametovanji, s katerimi se nisem strinjala.)

Uspavala sva ga tako, da sva ga najprej nosila, potem pa kmalu samo guncala na žogi. Gunncala sva dobrih 6 mesecev, ampak naju je že pošteno začel bolet hrbet, moža pa peče rama! Videla sva, da to na dolgi rok ne bo šlo.

Nikakor pa ne zagovarjam, da dojenčka pustiš jokat samega, da zaspi. Tudi to je težko poslušat, ko imaš veliko znancev, ki ti povejo kako učinkovit je ta pristop. Sama točno vem, da želim odzivnega in ljubečega sina tudi v prihodnje. In nočem, da bi bil tako kot jaz, ki sem bila depresivna (zaradi nepredelanega otroštva) in nesamozavestna. Še sedaj delam na sebi in moram rečt, da me je sinček zelooo veliko naučil in postavil pred dejstvo, ki ga ni bilo mogoče odložiti na kasneje. On je jokal tu in zdaj in ukrepati je bilo potrebno takoj (rpedvsem pri sebi, da sem to sprejela).

Torej nekje pri 6 mesecih sem kar enkrat probala in sem ga uspavala na postelji. Ležala sem ob njem, jokal je na vso moč. Močno sem ga objela in sem mu močno šuškala da bi ustavila jok (to sem pa preblrala v knjigi “Najsrečnejši dojenčkek daleč naokoli”). In je zaspal, ko je sam nekal jokati, šuškanje se mi zdi da ga je včasih kar malo prestrašilo. Nato pa se je navadil, da je zaspal na joški. Meni se je zdelo, da je to vsekakor bolje kot guncanje na žogi, že zaradi hrbta.

Približno pri 5. mesecih se je začel večkrat zbujati ponoči. Kar se je do danes samo stopnjevalo. Najprej 4x, nazadnje tudi 8x. Razmišljala sva, kaj bi lahkok bil vzrok. Pa sva ugotovila, da sva takrat začela uvajati gosto hrano. Malo kasneje pa nehala guncati na žogi. (od takrat naprej je zaspal samo pri meni, na joški).

Naj še povem, da je bila njegova posteljica vedno poleg najine. Ko sem ga nehala guncat na žogi, je spal kar pri nama, pa se je vseeno pogosto zbujal. Čez dan je bil tudi dosti jokav, razdražljiv, hotel biti v naročju, na joški se je velikokrat ful zvijal in bil nervozen. Nad igračami se večkrat razjezil. Bil je večkrat nemiren. Na sprehodih pa je začel spati v vozičku šele ko se je ohladilo in sem ga vedno ful zadekala, da se ni mogel ravno veliko premikat (kot bi se sicer poleti). Takrat vedno najprej mirno gleda, mene in okoli (v polsedečem položaju), nato pa samo zamiži. Pa tudi pojedel je bolj malo goste hrane. Ni pa veliko jokal, povedal je tako, da je spustil kakšen glas (zastokal). To se mi zdi, da sva ga dobro poslušala in nama ni rabil z jokom spročat če ga kaj moti. Dude in drugih pripomočkov ni sprejel.

Dva tedna nazaj:
Po dvotedenskem prehladu, med katerim sva ga ponovno začela guncati na žogi, saj je tako imel vsaj malo prostih dihalnih poti, ker je bil bolj pokonci in ni jokal. Spet je začel boleti hrbet in spet sva razmišljala kako ga uspavati, ne da bi ga pustila jokat.

Danes:
Tamali je zdrav. Pred parimi dnevi sem prebrala tale forum in malemu sem začela pustit da joka, da se jezi. Ta pristop je tudi mene popolnoma pomiril. Mirna sem ob joku in zato se super počutim. Pristop je tudi meni omogočil rast. Ko ga uspavam, ga prej podojim (včasih zaspi na joški, kar mu pustim), če ne zapsi ga vzamem v naročje, mu prigovarjam, on začne jokat. Joka približno 15min in potem mirno zaspi. Če je jokal več kot pol ure (dvakrat) sem ga kar odnesla in ga nisem več uspavala, sem ga pustila pokonci.

Takoj sem opazila spremembe. Čez dan je bolj miren, več se je sposoben sam zamotit z igračami. Več poje pri obroku goste hrane (kosilo, večerjo). In kar je najbolj sproščujoče – ponoči se je nehal zbujati 7x, ampak se zbuja samo 3x oz 2x. Takrat ga podojim in zaspi nazaj. Odlagam ga nazaj v njegovo posteljico (zraven najine), ker se mi zdi, da ko spi pri nama se več obrača in je bolj nemiren, kot če spi v svoji posteljici. Čez dan je bolj vesel, sproščen, pripravljen počakati. Tudi čez dan spi daljši čas. Spremembe so opazno na bolje.
Postopoma ga bo v naročju začel uspavati tudi mož, nato pa bomo začeli leže na postelji.

Res sem vesela, da sem našla novo pot, ki ustreza mojim pogledom, in da sem vztrajala v iskanju. Presenečena sem, koliko sem se sama naučila! In želim se naučiti še več. Z dajanjem in sprejemanjem brezpogojne ljubzeni pozdraviti tudi svoje rane iz otroštva.

Imam pa še dve vprašanji:
Ko je nervozen, vedno tudi pred spanjem, se z rokami praska po obrazu oz močno stiska in praska kar mu pride pod roke (najin obraz). Najinega obraza mu ne pustiva več. Ali je to tudi način izražanja nezadovoljstva oz. jeze? Ali bi se dalo omiliti oz. ali bo izzvenelo, ko bo dal vso nakopičeno jezo od rojstva dalje ven?

Zanima me tudi ali sva na dobri poti, ali bi vi še kaj izboljšali glede njegovega izražanja čustev?

Lep zimski pozdrav!

Pozdravljeni!

Najprej odgovor Mini4.

Ključno, kar ste napisali je to, da ste sami zelo trpeli, ker niste imeli svoje lastne sobe. To je vaša čustvena rana. In ta zdaj škoduje vašim intimnim odnosom.

Glejte kar otrok potrebuje ni svojo sobo, ampak spoštovanje in del spoštovanja je tudi to, da ima vsak svoj prostor in da se spoštuje njegova zasebnost. Spoštovanje zasebnosti pa ni isto kot zanikanje potrebe po bližini. To dvoje ne izključuje ena drugo. Potrebujemo oboje: bližino in zasebnost.

Zapletli ste se v eno zelo nevarno bitko »kdo bo koga«. To je nevarna bitka, ki pušča lahko globoke čustvene rane. Začnite iskati tisti srednjo pot: Kako lahko poskrbimo za potrebe vseh.

Vi sedaj želite žrtvovati bližino na račun zasebnosti, ker je vam v vaši zgodovini manjkalo zasebnosti.

Kjer se ljudje med seboj spoštujejo ni potrebe po zidovih. Če ste si obupno želeli svoje sobe to ni zato, ker ste to rabili, ampak zato, ker ste rabili spoštovanje pa tega niste imeli. Veliko je družin, kjer si otroci delijo sobe, pa je to čisto ok, nič ne manjka. Zato nehajte verjeti, da tudi ta deklica potrebuje svojo sobo. Potrebuje zasebnost in bližino. Ne pa tudi sobo. Seveda jo lahko ima, samo potem spoštujte tudi njeno potrebo po bližini in povezanosti.

Zelo zelo pomembno je, da ločite potrebe in želje.

IN zelo zelo pomembno je, da prepoznate, kako vaša neozdravljena čustvena rana sedaj zastira vaš pogled na vašo sedanjo situacijo. …In dokler so čustvene rane nezaceljene, delamo točno to, kar smo doživljali tudi sami. Ranimo druge.

Karkoli vam ni ok, dogovore sklepajte vedno skupaj s to deklico. Kaj si želi ona in kaj je vam sprejemljivo in kaj vam ni in skupaj odločajte kako in kaj bo pri vas v zvezi s tem vprašanjem. Ne izhajajte iz intelektualne pozicije, kaj je prav in kaj ne. V odnosih ni prav in narobe … ampak je le vprašanje: kako se lahko dogovorimo, da bo vsem ok. To je ljubezen in bližina in spoštovanje.

Ko vas zanese v takole intelektualiziranje (in bodiva pošteni, zanese vas kar močno), se od sedaj naprej ustavite in se vprašajte: Kaj sedaj občutim in kaj v resnici potrebujem.

Družinska postelja ima tako pomembno vlogo v življenju družine kot skupno kosilo. Vaš prostor, ki je samo vaš je vaša glasbena niša npr. ne more pa biti družinska postelja samo vaša. To pomeni isto kot da otroku ne dovolite, da vam je blizu. Glejte saj to ne pomeni, da morajo vsi otroci spati v veliki postelji. Tudi moji spijo v svojih posteljah! To samo pomeni, da če pa to res potrebujejo in prosijo, lahko pridejo tudi v ta veliko posteljo kdaj pa kdaj.

Hkrati pa, če bi to hoteli vsak dan, to ne bi pomenilo, da to potrebujejo (razen če so to dojenčki ali malčki), ampak je to znak, da manjka bližine. In če to hoče otrok pri 11 letih, potem to pomeni, da je z občutkom povezanosti nekaj alarmantno narobe. To so (tudi) posledice ločitve. Ne podcenjujte jih.

In še zadnja tema: intimnost med partnerjema. Otrok ne more vdreti v vajino intimo. To je približno tako kot bi verjeli, da lahko tašča uniči vašo zvezo. Ne more. … Ne zagotavljajte intimnosti tako, da zidate zidove. Zopet žrtvujete bližino na račun zasebnosti. Vidite vaš vzorec? Ta je tisti, ki je v resnici problem.

Otroci niso nikoli problem … le simptom. In otroci imajo to moč, da nam pokažejo direktno naše šibke točke kjer moramo sami še osebno zrasti.

Alenka O.

Joj Mina, kot nekdo ki je imel mačeho ti lahko takoj povem, da slabi odnosi na tem področju prinesejo posledice še čez leta. Jaz sem že odrasel moški, pa še nimam normalnega odnosa z mačeho, ravno zaradi tega, kar se je dogajalo v otroštvu.

Mogoče par nasvetov:
– prvi in najpomembnejši – ne dajati partnerja v položaj, da se bo moral odločiti med vami ali otrokom, zagotavljam vam, da se bo odločil za otroka in se boste slabo pčočutili vi, vaš partner ker se je moral odločiti in otrok, ker sta se dva odrasla kregala zaradi nje.
– ne doživljajte otroka kot konkurenco – tudi v “normalni” družini otrok ni konkurenca, zakaj bi bil v vaši. Če pa se boste obnašali do nje kot do nasprotnice, ki vam krade pozornost partnerja, pa vam zagotavljam, da se vam bo z isto ali še večjo mero postavila nasproti.
– pravite da sta skupaj 1,5 leta, punca je pa stara 9 let – torej imajo nek utečen red, ki bi ga radi naenkrat spremenili in vsilili nek svoj prav. Predlagam, da se najprej vi prilagodite in počasi gradite svoje odnose. Tudi ko ste začela odnose s partnerjem, ni bilo na prvem zmenku: “Nehal boš kaditi, shujšal boš za 10 kil, jaz spim na desni, …”
– otrok pri 9ih ne rabi več bližine starša in je razvajen? Istočasno pa pišete, kako potem vidva nimata intime? Ste vi tudi razvajeni, ko potrebujete bližino partnerja? Ni ista bližina in niso isti odnosi, ampak da bi 9letnica rabila kaj manj pozornosti kot odrasla ženska… Mislim da ne.
– in kot zadnje – ne pozabit da je otrok pri 9ih letih točno to – otrok. Od nje lahko pričakujete veliko stvari, vseeno pa ne vsega, lahkopričakujete od odraslega. Zdaj se razvija v punco in kasneje v žensko, pomembno vlogo boste hočeš nočeš imeli tudi vi. Pomembno je, kako jo boste odigrali.

Ja Alenka…razumem…in zdaj sem zelo žalostna.

Ne bi na suho teoretizirala na tem forumu, če ne bi bilo resnega problema, ki nam dobesedno kvari fizično zdravje in ga moramo rešiti takoj. Čisto rada vidim tudi off komentarje, sicer sto ljudi sto čudi, ampak mogoče bi Sneg’c, Lilu, Mamita, Balea omenile kaj, kar sem spregledala (ne punce, če sem umirjena, skulirana, so pa druge težave; moji prijatelji ki morajo biti pravočasno v službi so že zdavnaj v službi, ko se morajo njihovi otroci sami nahraniti, obleči in zakleniti vrata; svojih otrok ne bom imela zato ne bom “sprevidela”; zakaj jaz ne smem imeti svojega kotička, gazda hiše pa ga lahko ima(garažo)).

Ja, skušala sem najti logistično rešitev. Tako sva dosedaj rešila vse neizvedljive ali nesprejemljive ideje, obnašanja naše punce. Ne z “ker sem jaz tako rekel” ampak z argumentacijo, ki jo je lahko razumela in bolj ali manj sprejela. Pri temle spanju pa sva ostala brez besed. Najlažje je reči “njena mama je kriva”.

Ampak ja, če je vzrok moje stiske zdaj v moji mladosti, sem pač fucked up. (pozor, ne da nisem imela svoje sobe zaradi bratov ali sestra – spati sem morala v zakonski postelji s smrčečo mamo ker je oče hotel imeti svojo sobo). Tudi partner je nekaj hudo bral na to temo. Po tej teoriji sva se zbližala zato, ker sva v podobni dobi odraščanja doživljala podobno maltretiranje s strani staršev in potem še težko vklapljanje v družbo. po eni strani razumeva stiske in reakcije drug drugega, v vsakdanjem življenju pa imava bolj malo skupnega. Ampak vse kar sem slišala na to temo so le diagnoze, zdravilo pa?!?
In potem je naša punca sploh ekstrem, “zaj…ana” še pred rojstvom. 6 ali 7 let je odraščala med dvema, ki sta se prezirala in neprestano podj***vala. Da ne bi bil “odsoten oče” kot je bil njegov oče, je v veri, da ji dela dobro, punčko izpostavljal še hujšemu.

Kadar jo zdaj vprašava, kaj si želi med par opcijami, vidiš kako ji delajo klikerji, kaj naj reče, da bo prišla najbolje skozi. Njena mama je mahnjena na socialne stike in šolske naloge, oče na svobodo, naravo, nekonvencialnost, eni stari straši na denar in tekmo, drugi na vero. Bogsigavedi kaj šele prijateljice iz visoke družbe. Uboga reva igra več vlog. Čeprav si sama mislim, da ji lahko ponudim kaj več, da sem dober zgled še v čem višjem, da bi pri nama imela najbolj “normalno” odraščala, da se bo naučila izražati čustva…jo potemtakem samo obremenjujem še z eno spremenljivko.

Je možno zdraviti frustracije vseh treh hkrati? Verjetno ne. Ugotavljam da smo tako nekompatibilni…da bom morala iti vsaj jaz. Zato žalostna.

Pozdravljeni!

Draga Mina, zdaj pa dosti drame. Dan ko vam postane jasno, kaj se dogaja je začetek novega in to je razlog za proslavljanje. Vsi delamo napake. Le redki se začnemo zavedati, kaj sploh delamo in še redkejši zmorejo te napake potem tudi popraviti in odpraviti. Ampak otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Preberite to še enkrat: Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, niti mačeh, niti kogarkoli, ki vstopi v njihovo življenje. Dovolj je, da ste se pripravljeni učiti in osebno rasti … in da, ko je najtežje, ne pomislite na to, da bi šli. To je pa res zadnje, kar ta deklica sedaj potrebuje, da zopet izgubi svoje najdražje. Tudi pomislite ne na to možnost.

Naj bo vaš prvi korak to, da začnete zdraviti svoje čustvene rane. Pa naj bo to karkoli, kar bo vam pomagalo, da začnete notranje čiščenje. Samo ne ostajajte v tej drami. Če nič drugega, pa se spravite na youtube in glejte filmčke o EFT in tapkajte zraven … tako dolgo, da odleže in boste na vse skupaj gledali malce bolj lahkotno in pozitivno. Evo še link, da bo hitreje: http://www.youtube.com/results?search_query=eft+resentment&oq=eft+resentment&gs_l=youtube-reduced.3..0.880.10550.0.12472.14.9.0.5.5.0.169.1046.4j5.9.0…0.0…1ac.1.qjx_E4EctGc

Ali pa pokličite mene in stapkava vašo smrčečo mamo in sebičnega očeta.

Če vam je pa tapkanje mimo, pa se spravite v kakšen položaj krepčilne joga: evo tudi ta link: http://www.youtube.com/results?search_query=restorative+yoga+&oq=restorative+yoga+&gs_l=youtube.12..0l10.14164.20716.0.25123.3.3.0.0.0.0.81.194.3.3.0…0.0…1ac.1.JXbPTE7CbW4

In če tudi to ne, potem pa pojdite na eno dobro masažo. Ali pa si kupite knjigo Donne Eden (še tule link) http://www.gnostica.si/avtorji/donna-eden
In začnite delati njene vaje.

Kar pa se deklice tiče pa: Začnite se pogovarjati. Resnično. Začnite se pogovarjati. Vi niste tako obremenjeni z vzgojo kot oče. Tule imate seznam iztočnic: http://www.ahaparenting.com/parenting-tools/communication/family-discussions

In začnite skupaj hoditi na zmenke, ko je z vama. Resnično. Načrtujte jih skupaj in naj bo to čas, ko boste vsi trije uživali. To naj bo prioriteta za vikend ko je pri vama.

In tretja stvar: začnite se jo dotikati. Zares. Če do sedaj niste imeli z njo fizičnega stika, naj bo to rahel dotik mimogrede, ko se kaj nasmehneta … ali pa: Hej ali ti jaz naredim frizuro? … Ali pa: Ej sem se naučila masaže hrbta, pridi da stestiram če znam.

In še četrta stvar: začnite ji zvečer brati … karkoli po njenem izboru. ja vi … ne oče. Z očetom naj se pocrklja v postelji, vi pa potem pojdite k njej in ji berite in se pogovarjajte. To je neprecenljivo in to je bližina na deseto potenco. To rabite tudi vi: občutek, da ji lahko nekaj daste.

Bližina ima veliko več veze s telesom in s telesnimi občutki, kot si to sploh mislimo.

Če bo deklica čez dan dovolj čustveno potešena in bo dan poln bližine in skupnega časa preživetega tako, da vsi uživate … zvečer ne bo potreba po drami in bodo težave odpadle in sploh ne bo potrebe po tem, kar doživljate sedaj.

Če pa že bo drama, pa bo brez vaše čustvene drame vprašanje kako spati in kdo in kje spi … enako pomembno kot kdo kuha kosilo, pač nekdo ga mora ali pa gremo jesti ven. Brez drame.

Zdaj pa pred ekran pa na delo! Saj ste cel mesec sami, kajne?! Samo eno življenje imamo in izbira je vaša, kako ga želite preživeti.

Alenka O.