Pozdravljeni,

sin je star 3 leta in že od čisto majhnega ima vedenje, ki si ga ne znam razložiti, razmišljam ali je to mogoče oblika trme? Bom opisala na primeru: Zelo nerad gre spat, že od nekdaj, občutek imam kot da se boji da bo kaj zamudil, je zelo zvedav otrok, energičen, živ… Zvečer bereva pravljico za lahko noč in ko jo zaprem začne noreti po postelji v hipu se spremeni, včeraj je tako skočil in z glavo nazaj pribil v steno z vso močjo (seveda je pozabil, da je zadaj stena). Kadar mu kaj ni, torej se od njega pričakuje, vendar tega ne želi (obleči se, sleči, pospraviti) bo začel noreti po stanovanju, skakat po sedežni in v takem posebnem stanju, smeji se ta čas tako igrivo vendar ne ve kaj dela in zato se običajno takrat kam udari ali pade. Sploh ne vem kako reagirati, do njega težko pridem, ker nori, pa tudi če ga lovim vidim da je še huje, umiriti se sploh ne more… Ne vem ali imate kakšno idejo kaj bi to bilo in kako postopati v takih primerih. Drugače je čisto normalen fant in sodeluje, je pa zelo živ.

Spoštovani,
Trma ali postavljanje meja otrokom:
Družinsko okolje je otrokovo prvo socialno okolje, kjer trenira za vse življenje v širšem socialnem okolju in nujno je, da se že zgodaj nauči, do kod segajo njegove meje in do kod meje drugih.
Otroku ne smemo zatirati vseh potreb in želja, a hkrati mu tudi ne smemo vsega dopuščati.
Meje postavljamo tam, kjer so potrebne – taka vzgoja otroku ustreza, četudi se ji na videz upira. Znotraj teh okvirov, meja se otrok uči, se počuti varnega. Čeprav nas nenehno preizkuša, je potrebno vztrajati in odločno stati za svojo odločitvijo. Pravila, ki jih postavljamo otroku, morajo biti realna, jasna, otroku razumljiva, primerna njegovi starosti. Dosledno se jih upošteva, vedno pohvalimo vedenje v skladu s postavljenimi pravili.

Kaj je trma?
Trma je nujna za otrokov razvoj. Nastane kot otrokova reakcija na vzgojne zahteve odraslih. Otrok odrašča in skuša okolje podrediti sebi. Otrok odreagira s trmo, ko se bori z željami in nagibi svojih staršev in drugih. Otrok pri tem občuti neugodje in odreagira s trmo.
Trma je naravna in nujna reakcija otroka na naše vzgojne zahteve, težnje, da bi ga preoblikovali in socializirali. Je izraz otrokove razvijajoče se osebnosti, zato se moramo do neke mere sprijazniti z njo. Z ustreznim ukrepanjem lahko omilimo njene posledice.
Pogosto se pojavi že pri 1–2 letih, izrazitejša pa je okoli 3. leta. Lahko pa se pojavi tudi kasneje.
Trma se kaže na najrazličnejše načine, od metanja ob tla, kričanja, bruhanja, lulanja v hlače, udarjanja z rokami in nogami, ne pustijo se prijeti, mnogi razvijejo posebno različico (npr. zadržujejo dih, da pomodrijo, v besu udarjajo z glavo ob zid,…), itn…
Na vse načine želijo doseči svoj cilj, pri tem velikokrat že med trmoglavljenjem pozabijo, kaj so sploh želeli.
Kako ravnati ob izbruhu trme?

Pomembno se je zavedati, da otrokova trma ni njegova slabost/značajska napaka, temveč je razvojna značilnost otrok. Zato je potrebno vedeti, kako ravnati: bodite strpni in razumevajoči,
poskušajte otroka ne spravljati v situacije, iz katerih se lahko reši le z izbruhom trme.

Prepovedi otroku postavljamo tako, da vzpostavimo z njim očesni stik in mu z mirnim glasom sporočimo oz. povemo, kaj je za nas sprejemljivo in česa mu ne dovolimo.
Otrokom pri izbruhu trme ne smemo popuščati, še zlasti ko jim grozi nevarnost (npr. na cesti, ob vodi…).
Trme naj ne bi ustavljali na silo, če želimo doseči vzgojni učinek.

Otroka nikakor ne smemo pustiti samega ali ga samega poslati iz sobe… Kreganje, vpitje ali fizično kaznovanje močno poslabšajo položaj. Najbolje je, da mirno in razumevajoče počakamo, da otroka napad mine, pa če je še tako hudo.

Tukaj pa nekaj dejstev o trmi v zgoščeni obliki:
– Otrok ne trmoglavi nalašč.
– Prehitro in pretrdo reagiranje na kljubovalno vedenje ima lahko neugodne
dolgoročne posledice.
– Največkrat otrok trmoglavi nezavedno, ker ni kos novim zahtevam, in bi
potreboval vašo pomoč in ne kazen.
– Otroka ne sprašujemo: »Zakaj si jezen in trmast?«, ker vam v tistem trenutku
otrok tega ne zna odgovoriti.
– Otroku moramo dovoliti, da se veliko igra zunaj, z vodo, peskom, da packa
z barvami, glino, da kuha, pomiva, gnete in oblikuje testo, pere…
– Otrok mora svoje težnje izživeti v igri, potem lažje sledi vašim navodilom in
zahtevam.
– Čeprav jih je hudo videti, napadi trme niso nevarni – so pa neprijetni.
– Otrok mora dobiti na njegovo neprimerno vedenje pravo informacijo. Ko se
otrok umiri, mu je potrebno jasno povedati, da njegovo vedenje ni bilo primerno.
Večinoma trma z razvojem izgineva, do takrat pa velja le velika mera potrpežljivosti in razumevanja.
Upam, da zapis kaj pomaga.

Vse dobro vam želim,
Mirjana