@Marko
imaš srečo, da mi je javilo napako in ni objavilo mojega sporočila. Zdaj se mi pa ne da vse še enkrat pisat na dolgo in široko.
Bom samo bistveno naštela: meni se ne ponavljajo nobene težave, nobene slabe stvari. Ne vem niti kako lahko sve to razbereš iz mojega zapisa. Ti imaš eno takšno fiksno predstavo o tem kaj kdo misli, pa kaj se mu dogaja. Bilo je samo enkrat in takrat.. hmmm izvenserijsko! 🙂
Nimam niti nobenih težav s tem, da se ukvarjam samo z enim ,živim samo z enim. Moje pozornosti niso nikoli zmotili drugi, ker jih ni bilo., kar pa bi težko trdila za človeka, s katerim sem se zapletla.
V bistvu pa malce na splošno pišem tudi zato, ker sem pač ob tej temi obudila spomine na mojo preteklo izkušnjo. Razlogov zakaj sem šla stran od interneta je več, pa ne bi zdaj o tem. Če bi me poznal, bi razumel. Nisem obupana samska ženska, ki tukaj benti čez moški svet, internet in še kaj. Trenutno sem v zelo perspektivni zvezi, ki se počasi že razvija v dolgotrjano razmerje. Spoznala sem ga v “resničnem življenju”, naključno, na en tih deževen dan. 🙂 Mislim pa, da tudi če bi bila trenutno še samska, da se ne bi odločila za internet. To je pač moja odločitev in do tega imam pravico. V Sloveniji je ogromno samksih ljudi, pa vsi ne visijo na teh portalih. Torej mora bti še kakšna druga možnost, ne le ta, da koga spoznaš.
Jaz sem prevzela svoj del krivde za tisto, kar se mi je zgodilo in zelo dolgo delala na tem. Vseeno pa imam čisto vest in vem, da nikoli ne bi bila sposobna nekomu naredit tega, kar je ta človek naredil meni. Tudi če se je stokrat spreobrnil v angela, bo v mojih očeh vedno navadna nula. Noben normalen človek ne bo po dolgotrajnem poznanstvu z nekom tega človeka samo izkoristil, vzel njegov denar in ga odj… kot da je kup dreka. To naredijo samo določeni ljudje, za katere je rezervirano tudi določeno ime. Kaj nekdo išče in kaj nekdo verjame? Jaz iščem ne nič, verjamem pa v Boga inv to, da se dobro z dobrim poplača, slabo pa s slabim. Slej kot prej. Nihče temu ne uide.

@Marko
Tudi če se je stokrat spreobrnil v angela, bo v mojih očeh vedno navadna nula. quote]

S takim razmišljanjem se težko živi.

@ kakor kdo

Bom zmogla. Tako drastične spreobrnitve se vendarle ne dogajajo niti če verjameš v vse verske dogme. 🙂
Sicer pa če bi se kdaj res spreobrnil, bi verjetno kdaj stopil do mene kot človek in se pogovoril kot človek. Mogoče bi potem spremenila mnenje. Odpuščati je krščansko.

To sploh ni res, da nismo bili za skupaj. Jaz zase dobro vem, da sem bil sam preveč nezaupljiv, da sem preveč pričakoval od drugih (iz česar so sledila razočaranja), da sem kdaj tudi skrival svoj pravi obraz, jaz, ker sem se bal, da če bi kdo spoznal takšnega kot sem, bi me zavrnil. Te težave sem se ves čas sproti zavedal, seveda pa je bilo potrebno nekaj časa, razmišljanja o tem, da sem te težave odpravil. Ni vedno oseba na drugi strani ne prava, pogosto tudi mi nismo, ali pa celo obe osebi nista.

Najlažje je govoriti o pogumu na internetu in pod “nickom”, v reali pa je precej drugače.

Ko berem tvoje razmišljanje, se vseeno malo bojim, da se vseeno niso naučila pravih stvari. Ne morem sodit, le občutek je, ker nisi povedala, kaj si se naučila, tudi nisi povedala, zakaj ti spletno spoznavanje ne diši. Tudi to, da sovražiš nekoga tako zelo, pomeni, da nisi prevzela vse odgovornosti nase, vsaj ne še. To lahko pomeni, da se še nisi naučila stvari, ki so potrebne, da bi v bodoče preprečila podobno. In če se nisi naučila potrebnih stvari, to lahko pomeni, da še vedno razmišljaš podobno, kot si takrat, ko si spoznala tipa, ki ti je pobegnil z denarjem. To pomeni, da si morda nase spet pritegnila nekoga podobnega, ni pa nujno.
Lahko ti pa povem, da ko človek ne zaupa v druge (zaradi slabih izkušenj) pogosto vidi grožnje tam, kjer jih v resnici sploh ni. In celo tako zelo verjame v to grožnjo, da se ustraši, obtoži ali pobegne od nekoga, ki ima povsem dobre namene z drugim.

[/quote]

take probleme imamo več ali manj vsi.

@kakor kdo
če je to letelo name, ti povem, da sem jaz imela dovolj poguma in volje in sem se s to osebo potem, ko sem se pomirila po šoku, hotela celo pogovorit. Da vidim ali se je njemu čisto strgalo ali se je meni. Očitno se je meni. In ni mi bilo lahko dat to skozi brez vsakega smiselnega odgovora. Česarkoli, kar bi mi pomagalo prebolet in razumet vse skupaj. Sem tudi sebe obtoževala, se pripeljala do roba ali do dna, stvar perspektive, in se od tam počasi korak za korakom pobirala.Zdaj mi je čisto vseeno kaj bo kdo, ki me niti ne pozna niti ne pozna moje zgodbe, rekel na to ali kaj si bo mislil o meni.Vem kaj vse sem v razmeorma kratkem času dal skozi in preživela in če sme to preživela, lahko preživim vse. Tudi še kakšnega gumpca z interneta, a mi zaenkrat na srečo tega ni treba.

take probleme imamo več ali manj vsi.[/quote][/quote]

Saj zato pa ne smemo kriviti sami sebe, če ne prepoznamo barabe. Gliha vkup štriha oz. po angleško It takes one to know one. Torej če nisi baraba, je tudi v drugih ljudeh ne vidiš.
In takim nevrednežem človek ne sme dovoliti, da mu načnejo samozavest, da mu izkrivijo pogled na druge ljudi. Večina ljudi si nas še vedno želi isto.

Vsak ima svojo zgodbo. Vsak ima svoj “poden” in svoje bolečine. Niso zadeve črno – bele.
Vsak mora na en način poskrbet, da lahko preživi. Tudi najbolj “vesel” in pozitiven človek ima svoje črne noči nezaupanja in strahov. Ni vse videti tako kot zgleda.
Kdor se res nauči ljubiti, vidi dlje.

Ni povsem tako. Ker potem se iz takih izkušenj tudi nič ne bi naučili in bi ves čas ostajali lahkoverni, če bi zaupali prav vsemu. Svet pač ni tak. Še vedno je veliko glumcev in nepoštenih ljudi, ki jim je mar le zase. In če takega človeka nismo sposobni prepoznati (tudi če nismo baraba), nosimo del odgovornosti. Nekdo, ki ni baraba, lahko prepozna barabo tako, da se ta vede drugače, kot nekdo, ki ni baraba.

@Marko,
če se boš ti trudil analizirat mene, boš to zelo težko naredil, ker sem tukaj napisala v bistvu zelo malo stvari o sebi in vsem skupaj. Ne bom pa pisala podrobnosti niti razglabljala o tem kaj sem se ali se nisem naučila.Vsaj ne javno.
Pa saj jaz tega človeka ne sovražim tako kot je to mogoče izpadlo iz napisanega. (sem morala na novo napisat vse in sem bila tudi zaradi tega malce jezna 🙂 ) Tako dolgo je to trajalo, da sem se na koncu enostavno nehala ukvarja z mislijo nanj oziroma nisem več ničesar čutila. Ta “nula” meni dobesedno pomeni nič. Jaz preprosto do njega nimam več nobenega odnosa. Ne sovražim pa ljudi, ki sem jih kdaj imela rada. Ampak glede njega in te čudne praznine, ki jo je pustil za sabo, je pač tako in ne verjamem, da bi se to lahko spremenilo. Zdja ne več. Nisem brez napak, tudi jaz sem marsikaj naredila narobe, tudi glede priznavanja svoje krivde. Sem sprejal soodgovornost za to, svoj del krivde. Nikoli pa ne bom verjela, da sem si bila za čisto vse sama kriva.

Ni povsem tako. Ker potem se iz takih izkušenj tudi nič ne bi naučili in bi ves čas ostajali lahkoverni, če bi zaupali prav vsemu. Svet pač ni tak. Še vedno je veliko glumcev in nepoštenih ljudi, ki jim je mar le zase. In če takega človeka nismo sposobni prepoznati (tudi če nismo baraba), nosimo del odgovornosti. Nekdo, ki ni baraba, lahko prepozna barabo tako, da se ta vede drugače, kot nekdo, ki ni baraba.[/quote]

Vse življenje se učimo, to je itak tako. Pa ne pišem o tem, da ne smemo naučenega in preteklih izkušenj uporabljati v prihodnje.
Ampak vseh barab pa ne človek enostavno ne more predvidet – zato pa pravim, da lahko zmuzljivce prepoznaš samo tako, če si tudi sam zmuzljivec. Ne govorim o očitnih barabah. Ne, ne nosimo odgovornosti, če ne prepoznamo barabe. Otrok nosi odgovornost, če nasede pedofilu? Posiljena ženska nosi odgovornost, ker ni znala pravočasno zbežati pred posiljevalcem? Opala, Marko, nevarne teze postavljaš.
Odgovornost prevzamemo tisti hip, ko zavestno zanemarimo svarilna znamenja.

Ko si v odnosu z nekom, je logično, da nikoli ni kriv samo eden. Vedno sta oba.

Si ti otrok, razmišljal enako kot on? Verjetno premoreš kaj več modrosti.

Kaj pa ženska, ki je slutila, da je tip sumljiv, ampak se ji je zdel tako zelo telesno privlačen in sama si že dolgo želi spolnosti z nekom. Tako zelo, da se upre tistim slabim občutkom in podleže tistemu dobremu, kjer vidi priložnost zase, priložnost za nekaj lepega. Seveda v primeru, da bi se tip izkazal za pravega zanjo. Če bi razumela, kako deluje naš šum, bi vedela, da se ne odločamo vedno zavestno.

Človek najbolj verjetno prinese iz otroštva, da je za vsako stvar potrebno iskati krivdo.
Zase vem, da že dolgo več ne obtožujem in poskušam zadeve gledati drugače. Tukaj sploh ni vprašanje nobene krivde, ampak enostavno, da me nekdo ni slišal, kar mu želim povedat.

Nikoli nisem dajala povoda o misli na ljubezni med moškim in žensko ( če je kdaj tako izpadlo, nisem zanalašč, ker sem se sama zelo borila s tem). Če pa nekdo misli, da lahko obstaja samo to, naslednje možno pa je “friendcone”, ne dojema sveta na enak način kot jaz. Ne razume mojega sveta in mojega načina gledanja, življenja in funkcioniranja. Ne dojema, da spoznati sorodnega človeka pomeni meni nekaj veliko več in me lahko osreči na veliko bolj popoln način.

Glede na nepredvidljivo naravo osebe, ko je bila nekega poletnega sobotnega jutra ogrožena moja varnost, zdravje ali celo kaj več, (mi je bilo dano začutit), ne vem, kaj naj bi naredila.

Možno, da ni slišal. Ampak, a ni tudi tvoja odgovornost, kako jasno in razumljivo se izražaš, da te drugi lahko razumejo, kaj jim želiš povedat?

Hmm, ok. Ampak, se ti zdi pošteno nekoga obtožit, da ne razume tvojega sveta? Kako pa veš, da ga ne razume? Mogoče pa samo ti ne razumeš njegovega. Mogoče oba ne razumeta svetov drugega. Kaj pa če niti ni potrebno razumeti svetov drugih, ampak potrebujemo le malo več zaupanja vase? Kaj pa, če so naši svetovi tako zelo različni?

Hmm, ok. Ampak, se ti zdi pošteno nekoga obtožit, da ne razume tvojega sveta? Kako pa veš, da ga ne razume? Mogoče pa samo ti ne razumeš njegovega. Mogoče oba ne razumeta svetov drugega. Kaj pa če niti ni potrebno razumeti svetov drugih, ampak potrebujemo le malo več zaupanja vase? Kaj pa, če so naši svetovi tako zelo različni?[/quote]

Ne obtožujem, da nekdo ne pozna mojega sveta. To lahko samo začutim. Ravnam se po svojih občutkih.
Sododno dušo pa spoznaš, začutiš nekje v globini. Tudi će funcionira še tako drugače kot funkcioniraš sam, nekako začutiš nekaj kar je skrito, kar še ni uspelo priti na dan.