@ nekoč nekje
Mislim, da so redke ženske, ki iščejo resno razmerje in se kar takoj zmenijo za dejt z nekom. Pa veliko je tudi takšnih, k so šle podobno kot ti samo z enim. Ni šel pa tudi njihov moški smao z eno. Tudi če imaš srečo in je vse ok, še ne pomeni, da se ne moreš enkrat nasankat. Navkljub previdnosti.
Drugače pa, brez zamere, ampak dve leti meni ni ravno neka hudo dolga doba za zelo uspešno resno razmerje.To se ravno dobro uspeš z nekom spoznat in po dveh letih je ravno pravi čas, da se vrneš nazaj na te portale, ko zaljubljenost mine in adrenalin popusti. Še posebej tisti, ki so dolgo viseli na teh portalih in spoznavali veliko žensk/moških začnejo to pogrešat in težko zdržijo v “monotonosti” neke zveze več kot 2, 3 leta. To pa ni neko partnerstvo za celo žilvjenje ali vsaj dobršen del življenja. Povratnikov je ogromno.
Vseeno pa mislim, da ni problem v portalih in ni treba, da to izpade kot antireklama proti določenemu portalu. Na vseh je isto. Problem je v ljudeh, v medsebojnih odnosih, ne v internetu. Drži, da se ogromno takšnih negativnih zgodb zgodi na internetu, ampak tudi drugje se dogajajo. V takšnem času živimo. Tega je ogromno povsod. Premalo spoštovanja do sočloveka, egocentrizem in zelo, zelo liberalni pogledi na ljubezensko razmerje. Živim se vse zgodi, pravijo. Poskušajte pač iz vsega, kar vam življenje prinese, odnesti trezno glavo in celo kožo, pa še kakšno izkušnjo.

Ja, to je že res, da nisi dolžna za nikogar skrbeti. Verjetno pa bi potem skrbela drug za drugega, hkrati pa tudi vsak zase a ne, če si v dvoje s kom. Sicer sploh ne vidim smisla v življenju v dvoje.

Ampak, če nekdo nima svojega stanovanja, še ne pomeni, da ne zna poskrbeti zase oziroma da ne bi znal poskrbeti zase, ko bi šel na svoje s parterjem. Ne govorim na pamet, govorim iz izkušnje. Meni se ne zdi pošteno človeka, ki ga ne poznam, kar tako obsoditi na podlagi enega podatka, da ne zna skrbeti zase. Saj sploh ne vem, kaj se mu je v življenju zgodilo, dogajalo, da je tam, kjer je. To ni pošteno niti do mene, ker bi tako lahko izpustil čudovito osebo, ki se lahko skriva za to obsodbo.

Seveda Marko, so izjeme. Pa mislim, da se pri takšnih izjemah zelo hitro vidi koliko je ura kdo je kje iz kakšnega razloga, kaj se mu je zgodilo itd. Enim se pa nič ne zgodi, enostavno živijo takšno življenje in čakajo, da bodo samo nekam na postlano premaknili svojo rit. Zelo hitro se pri tipu vidi ali je pripravljen it živet na svoje s partnerico in si delit stroške, ali recimo pritiska na punco naj se odseli na svoje, da bo potem on samo svojo rit tja primaknil ali če že na začetku poznanstva komaj čaka, da bo kufre preselil k ženski, ki ima pač svojo nepremičnino. Mislim da tukaj ni treba it v kakšne hude detajle, ker vsi kar dobro vemo o čem je govora. Če pa tridesetletnik, ki je v službi, še živi pri starših, potem bi bilo normalno, da ima vsaj našparanega nekaj denarja. Če pa se cele dneve zakaja in igra igrice na računalniku, potem normalno da niti opazil ne bo, kdaj bo star 30.
Eni živimo samostojno od polnoletnosti dalje. In ves ta čas nismo bili v zvezi. Kakšni, ki imajo izkušnje z dijaškimi domovi, praktično še dlje živijo samostojno. Ampak to je kakšnemu tičfiriču recimo iz Ljubljane nepojmljivo. Človek, ki se mu ni v življenju zgodila res kakšna huda katastrofa, naj bi bil vsaj po tridesetem sposoben samostojnega življenja. Ne govorim o tem, da mora imet lastniško stanovanje, ampak da je sposoben preživet v tem svetu. Poleg tega pa je totalno nesmiselno, če gresta dva skupaj živet še preden sta si sploh na jasnem kam pelje njuna zveza. A potem boš, če stvar ne bo funkcionirala, z njim ostal v zvezi samo zato, ker si z njim deliš stroške? Oziroma zato, da ne boš šel nazaj domov v tesno stanovanje poslušat pridige tečne matke in fotra? Mogoče zveni absurdno, ampak dejansko veliko ljudi prav iz takšnih razlogov ostaja v nezdravih zvezah. Ali pa da sta dva prekinila razmerje pa še vedno živita pod isto streho. En kolega je tako eno leto metal bivšo iz svojega stanovanja in ji na koncu še sam iskal streho nad glavo. Pa ej, to se dogaja, niso to pravljice.
Kar se pa “čudovitosti” človeka tiče, pa vprašanje kaj je nekomu čudovito pri partnerju. Človek, ki samo čaka, da se bo komu obesil na vrata, že ne more bit čudovit. Zveza, kjer samo en partner podpira sebe in drugega na dolgi rok, ne v neki konkretni izredni situaciji, ima bolj malo možnosti, da je čudovita.

Ja, to je že res, da nisi dolžna za nikogar skrbeti. Verjetno pa bi potem skrbela drug za drugega, hkrati pa tudi vsak zase a ne, če si v dvoje s kom. Sicer sploh ne vidim smisla v življenju v dvoje.

Ampak, če nekdo nima svojega stanovanja, še ne pomeni, da ne zna poskrbeti zase oziroma da ne bi znal poskrbeti zase, ko bi šel na svoje s parterjem. Ne govorim na pamet, govorim iz izkušnje. Meni se ne zdi pošteno človeka, ki ga ne poznam, kar tako obsoditi na podlagi enega podatka, da ne zna skrbeti zase. Saj sploh ne vem, kaj se mu je v življenju zgodilo, dogajalo, da je tam, kjer je. To ni pošteno niti do mene, ker bi tako lahko izpustil čudovito osebo, ki se lahko skriva za to obsodbo.[/quote]

@Marko, če je nekdo pri 44 letih brez službe, brez prihrankov, brez strehe nad glavo. Kako bova potem skrbela en za drugega?? Samo od ljubezni se ne da živet, ane ;). A si predstavljaš da se tip preseli k meni, ga nekaj let redim in se meni nekaj zgodi. Tip bo uveljavljal izvenzakonsko zvezo in mojemu otroku skušal pobrati pol premoženja. Tudi če naredim oporoko, mu potem pripada vsaj nujni delež.. Zakaj bi se moral moj otrok vlačiti po sodišču, zaradi nekega parazita, ki ni prispeval nič v skupno dobro? Vem da se sliši grdo, vendar časi so taki. Skoraj tri leta je že od tega, ko sem se ga rešila. Zveza je trajala 10 mesecev. Sanja se ti ne, kako težko sem se ga znebila. Ves čas je rabil denar in si sposojal od mene. In potem me je 2 meseca silil, da mu naj vzamem kredit, da bo lahko odpru nevemkajže. A si predstavljaš, da bi vzela kredit, še sedaj bi ga sama odplačevala.

In kam je šel potem? Naselil se je k svoji bivši, zato ker nima kje biti 😀 Tri mesece sem potem imela mir. In potem prileti sms, če mu odstopim garsonjero, samo za toliko časa, dokler se ne postavi na noge, da tam, ko je sedaj, ne more bit. Seveda mu nisem odgovorila. Skoraj 4 mesece me je spet zasipaval z esm-i in maili kako me ime rad in kako ne more živeti brez mene. Po naselju mi je vrtnice nosil itd. Dolga do mene ni niti omenil Sama sem ga spomniti. In potem užaljeno, da samo zaradi tega vzdržujem stike z njim in da bom vse dobila nazaj. Še vedno se pri svoji “bivši” postavlja na noge. Kar pomeni, da bi še vedno živel v moji garsonjeri in jaz bi seveda plačevala stroške. Prav prisilila sem ga, da si je šel urediti socialno pomoč, tako da od tega dobim vsak mesec 200 eur. In to bo še trajalo tri leta. Kaj praviš Marko, kako dolgo bi gledal takšno žensko?

tyana42,
skoraj identični primer sem imela jaz….s tem, da je tip se kar preselil v moje stanovanje, privlekel cunje (sem bila slepa kot noč in ljubezen mi je zameglila um….) seveda v svoji hiši pa je imel še vedno ex ženo z otroci (da se razumemo spoznala sva se več let zatem, ko se je ločil od žene)…
No in tako je kolobaril, kakšen dan pri meni, kakšen dan v svoji hiši skupaj z ex, otoci…
Lepo sem mu par let prala gate, on je pa bivšo z otroci vozil na morje, na smučanje…,…
Nikoli me ni vprašal za stoške, za hrano,…za nič…, vedno trošil za svoj luksuz, pa vedno bil brez denarja,…..s tem, da se je okoli vlačil še z drugimi ženskami in vse živo se je dogajalo.
Nazadnje sem bila jaz tagrda, ko sem potegnila črto, ga zabrisala iz stanovanja, zahtevala svoje ključe,…potem je klečeplazil in prosjačim za še eno priliko, imel jih je pa prej že najmanj 100, da bi se skuliral, samo ko spoznaš, da človeka ne moreš spremenit se sam postaviš na realna tla…
Me je potem fizično napadal večkrat, jokal in se branil s tem, da je z menoj fizično obračunaval, ker nisem razumela njegovega lažnivega in pretkanega karakterja….

Ne znam z besedam povedat kako sem zdaj srečna, da sem se tega človeka rešila…in nasplošno srečna v ljubezni s človekom, ki ima poštimano v glavi :)….

In ja tyana42 se podpišem pod tvoje besede in te popolnoma razumem….

To kar bom napisala ti ne bo ravno všeč.
Kot prvo – takoj si šla z njim, brala si njegove sms-e – to je vtikovanje v zasebnost, po krinko si se prijavila na ona.on, da bi ga lahko držala – napadala si ga – ga zasliševala in tako dalje.
Če bi bila ti tako iskrena do njega, kot se sedaj hvališ, mu tega nebi delala. Nič ne opisuješ kako je s tabo ravnal.
Tvoja odločitev je bila, da se z njim dobivaš. Če ti je povedal da ima hči – to se pravi – je bil v neki zvezi – zakaj je ta zveza razpadla – že takrat bi se morala vprašati – saj moški še kako radi naredijo žensko krivo za vse – preden si se z njim spustila v razmerje, bi se morala malo več pozanimati. In potem ko ti je rekel, da ga ne kliči – ne ti si ga še vedno morala – normalna reakcija,da je poklical policijo – jaz bi jo tudi na njegovem mestu – če ti je rekel, da s tabo noče imeti opravka, ga pač noče – sej v končni fazi, če si ga že v štartu preverjala, mu za hrbtom brala sms – in bog ve še kakšne ljubosumne izpade izvajala – a se mogoče čudiš – niso vedno samo moški krivi, tako kot niso vedno krive ženske – tebe pa sprašujem – kaj si sploh pričakovala – tip ima z žensko otroka – normalno da se bosta srečevala.
Mislim, da moraš najprej pri sebi počistit kaj si sploh pričakovala in zakaj si ga sploh preverjala,
Glede ona.on – to se pa ve, da so tam vsi tako pošteni, pridni, delavni, ljubeči, športniki in bla bla bla, tudi ti si se sigurno predstavila v lepši luči kot si, in ko je spoznal kakšna si v resnici mogoče zato ni želel več imeti opravka s tabo in je iskal drugo možnost.
Oprosti – trda sem, vem – ampak taka je reala – resnico o vsem pa veš samo ti – v tem pisanju se mi ti ne zdiš nikakršna žrtev – sori

V vojni in ljubezni je vse dovoljeno ali kako že pravijo.

Mene je izigral človek, ki sem ga poznala cirka 15 let. Sama sebi ne morem verjet, da me je po tako dolgem času lahko tako na suho in da mu je šla taka kolobocija skozi.
Namreč, ko sva bila skupaj, na lepem enkrat prijavi, da bo dobil otroka. Seveda me je kap. Zgodbo pa mi je predstavil tako, kot da je zanosila ženska, s katero je kak mesec pred nama imel krajšo zvezo in da mu je pač povedala šele po pol leta. Bil je seveda ves skrušen, nesrečen … ampak sem rekla, bomo že kako. Saj je itak stalno govoril, da bi imel še kakšnega otroka in da komaj čaka, da zanosim. Bom pač jaz malo počakala z otrokom, sploh ni problem. Sem takrat sicer dobila občutek, da upa, da bom ob novici o nosečnosti rekla, da je konec med nama … neka trma se je zbudila v meni, da naj to odločitev sprejme on in da mu ne mislim olajšat stvari.
No, sledil je cel pekel (ker očitno je dejansko imel tak plan v glavi, pa sem mu ga pokvarila). In tako sem ugotovila, da je v bistvu ženska zanosila, medtem ko sva bila midva skupaj, da je začel z njo hodit že davno pred mano in da v bistvu že skoraj živita skupaj. Kap!
Midva sva prekinila, en teden sem se grizla v sebi, pa ne zaradi žalosti zaradi izgube, bolj sem bila jezna nase.
Kritičarka, tudi jaz sem vohunila za njim, vdrla sem mu v pošto – po hudih notranjih bojih, ampak potem sem si rekla, da itak z njim nočem nikoli več imeti popolnoma nič in je torej res vseeno, ali bi mi zameril ali ne, po vsej nizkotnosti do mene si pa tudi zaslužim kako dodatno pojasnilo. Vdrla sem mu pa predvsem zato, ker me je zanimalo, kaj je z otročkom.
Niti enega maila ni bilo o otroku … Ničesar. Pa je bilo polno pošte prijateljem, mail je bil aktiven. Vmes pa seveda tudi na kupe obvestil z vseh možnih portalov. S prvimi datumi približno okrog tistega, ko sva midva začela (in ko je bil že zdavnaj s tisto drugo oziroma prvo žensko). Torej je iskal in jaz sem mu očitno padla kot naročena.
Iskal je predvsem avanture, obveščali so ga pa o ženskah, starih od 25 do 30 let (ker si lahko tako nastaviš v profilu, očitno), on pa junc pri dobrih 40 … Z nekaterimi si je celo izmenjal par sporočil. Ničesar pa ni bilo v mailih o tem, da je dobil otroka, nobenih čestitk, nič.

V glavnem, po spletu naključij sva se s to žensko spoznali, vedoč, kdo sva (prek tretje osebe). Pustil jo je, še preden se je otrok sploh rodil, in nista imela potem nobenih stikov več, razen kar je bilo nujno urediti zaradi otroka. Otroka noče spoznati in se dela, kot da ne obstaja. Povedala sem ji vse, tudi o mailih …
Bila je vesela, ker je bila to res tista zadnja pičica, ki jo je rabila, da je lahko sama pri sebi dokončno razčistila, kakšna navadna sprijena baraba je. Prej je namreč iskala milijon in tisoč izgovorov, kriva sem bila jaz, kriva je bila moja naslednica, krivi so bili vsi ostali, samo on ne.

Jaz sem se hitro pobrala, ker za tako pizdo od človeka ne mislim izgubljat dragocenega časa in živcev. In sem si rekla, da nisem nič sama kriva pri vsem skupaj, jaz sem se v to podala z najčistejšimi nameni in iskrenega srca.
Kmalu sem – prek interneta!!! – spoznala človeka in sem mu zaupala od prve sekunde naprej. Od prvega čveka naprej se mi je zdelo, da je moja druga polovica. Zdaj je od tega že nekaj let, še vedno sva skupaj in sem vesela, da si nisem dovolila, da bi nezaupanje zagrenilo najin začetek. Tudi on se je v najino skupno zgodbo podal z vsem srcem in na polno. Le kako bi bilo, če se jaz ne bi mogla v celoti predati? Si niti ne morem predstavljati. Midva sva že od začetka taka, kot bi se poznala vse življenje.

Aja, moj partner je bil v celoti preskrbljen, z bivšimi vse lepo razdelano, nobenih spletk 🙂 Pa nobenih rožic po mailu in pihanja na dušo, niti jaz niti on nisva taka, da bi znala leporečiti. Je pa njegova govorica telesa bila toliko zgovornejša … in seveda dejanja. Ne vem, mogoče se ljudje danes res premalo zanašamo na dejanja (velja še za kakšno področje, ne samo za ljubezen) in preveč na besede.

Madoniš, tekmovalka, ti si pa od sile tekmovalka, marinecpikasi pa ostal b.p., lahko ti le od srca čestita za odlične poteze v vojni, kot tudi v ljubezni.

Dr žse.

Moj “znanec” z interneta, je tudi zginil kot kafra potem ko si je od mene sposodil nekaj denarja. Pa tako veeeliiiko ljubezen je igral. Seveda sem mu potem težila in zahtevala, da denar vrne. To je po nekaj mesecih tudi storil. Verjetno si je sposodil od nove “znanke”. Po izkušnji z njim me je minilo vsakršno spoznavanje moških na internetu.

Torej se nisi ničesar naučila 🙁 Kaj bi se lahko naučila? To da se denar posoja prijateljem in družini, torej tistim, ki jim zaupaš. Da če ti neznanec prosi za denar, nima čistih namenov. Da niso vsi taki. Ti greš pa posloševat.

Torej se nisi ničesar naučila 🙁 Kaj bi se lahko naučila? To da se denar posoja prijateljem in družini, torej tistim, ki jim zaupaš. Da če ti neznanec prosi za denar, nima čistih namenov. Da niso vsi taki. Ti greš pa posloševat.[/quote]

Treniraj posploševanje, posploševanje, posploševanje….. stokrat prepiši do jutri, stokrat hitro preberi, pa ti bo šlo (ni poslploševanje, niti posloševat, niti …niti). Saj bo.

Je pač bolj na hitro napisal, namen je bil pa dober in to je važno. Saj bo, tudi pri tebi. 😉

Nikjer nisem napisala, da sem imela oz. da imam zelo uspešno resno razmerje. Ker če bi bilo tako – se ne bi razšla s tem fantom. Hotela sem samo podati še svojo izkušnjo. Ki pa je bila takšna kot sem napisala. Lepa, a sva bila čisto preveč različna, da bi lahko še naprej furala skupno življenje.

Verjamem, da bi se lahko tudi nasankala. Sem se pa nasankala tudi, ko sem v reali srečala fanta in me je prizadel tako, kot me še nihče ni.

@poslploševanje – ej ful dober nick! :)))

Pa ni bil čisti neznanec. Poznala sva se nekaj mesecev. Eni se po takšnem obdobju že poročijo in zanosijo. 🙂
Sem ga pač imela rada, hotela sem it z njim skozi vse življenjske viharje, dobre in slabe trenutke. Bit razumevajoče dekle ne neka mevžica, njegova super girl. Potem sem se pa zbudila. 🙂

Nisem pa nikjer napisala,da so vsi tipi na internetu takšni. Vem, da niso. Napisala sem samo, da me je vse minilo. Potem sem se za nekaj časa posvetila drugim stvarem, čisto odmislila moški svet. On je pa hitro našel novo.:) To je moje osebno dojemanje vsega skupaj. Verjetno pa nisem edina na tem svetu, ki je zaradi ene slabe izkušnje razvila strah in predsodke do določene zadeve. ZAvedam se, da je to problem. Tudiv primeru, če bi še kdaj hotela koga spoznat na internetu. In kaj naj zdaj hodim k psihiatru zaradi enega kretena?

Seveda je to problem…tvoj problem. Ni internet kriv za to, da ste se zapletle z napačnimi moškimi.

@chocoduo
A sem rekla, da je to mogoče TVOJ problem? 🙂

Meni pač spoznavanje moških na internetu ne ustreza. V resničnem življenju nimam veliko izkušenj z zelo pokvarjenimi ljudmi. Vsaj ne s te vrste pokvarjenci oziroma čustvenimi pohabljenci. Prihajam iz drugačnega okolja, tisti ta pokvarjeni v mojem svetu oddajajo drugačne signale. Imela sem pač to srečo ali nesrečo, da se mi ni bilo treba kaj dosti ukvarjat z njimi. Torej več pozitivnih kot negativnih izkušenj v interakciji z ljudmi. In zdi se mi, da je prav to moj največji problem oziroma problem mnogih naivnih žensk dobrih namenov, da podzavestno mislijo, da če bodo prijazne in poštene bodo tudi drugi do njih takšni. Daleč od tega. Prej bodo zaradi tega postale najbolj zaželen plen šakalov. Pa tudi če kot veren človek recimo spoznavaš samo tiste posameznike, ki se deklarirajo kot katoliki ni nič drugače. Jaz za nič ne krivim interneta ali kakšen konkreten portal, nimam pa toliko časa, da bi lahko zdaj sto let visela na netu in potem še nadaljnjih sto na pijačkah in spoznavala vse živo, da bi se naučila že na 200 km zavohat prevarante. Oni imajo precej daljšo kilometrino od mene, verjetno nekateri tudi bolj tragične življenjske zgodbe in se morajo za svoje mesto pod sodncem borit kakor pač najbolje vedo in znajo. Točno vedo kako se lotit takšnih žensk, pa tudi če imam jaz vklopljene še hujše obrambne mehanizme.
Bom rajši ostala v svojem malem svetu, kjer imam na srečo to možnost, da lahko spoznavam veliko dobrih, poštenih in zanimivih ljudi. Tukaj sem stvarem kos, saj je na kvadratnem kilometru precej manša gostota pokvarjneih ljudi.
Bi pa ob tem rekla še to, da seveda niso samo moški pokvarjeni. Tudi ženske so. Ampak moški znajo bolj “udarit” in se spravit na žrtve, ki so dosti šibkeje od njih. Če boste moški hoteli na internetu spoznavat v redu punce oziroma se nehat soočat s tem, da skoraj vsaka “normalna” zgrožena zapusti te portale že po nekaj tednih, boste morali prav vi prečistit svoje vrste. Na nek način res ni fer, da so tudi tisti v redu moški že apriori obsojani zaradi posameznikov, ki niso v ponos njihovemu spolu.

Kaj boš pa potem, ko te bo “razočaral” še nekdo, ki si ga spoznala v resničnem življenju? Se boš zaprla pred vsemi, ker ne bo več nobene druge možnosti?
Čeprav ne razumem, kakšno je to življenje, če ne resnično, ko nekoga spoznaš prek neta. Kaj to pomeni, da se ne srečujeta z osebo v resnici?

@Marko
pomeni samo to, da niti približno nimam ne časa ne interesa se odzivat na vsak “si za pijačko”, da človeka spoznam v “resničnem življenju”. Spoznavanje na malce daljši rok prek interneta pa je za moje pojme preveč zblefirano in naporno. Da se razumemo, v mislih imam konkretno te strani za spoznavanje, kjer so vsi napsihirani s to mislijo, da iščejo nekoga. Enostavno mi ta princip izbiranja partnerja na takšen način ni ok.Pa ne morem se jaz z večimi tipi naenkrat menit, pa jih ocenjevat na podlagi nevemčesa, poleg tega pa se še it tekmovanje z vsemi ostalimi ženskami za pozornost nekoga. Jaz na takšen način izbiram sadje v trgovini, pa na ebayu licitiram za kakšno stvar in se grebem za nekaj pred drugimi. Partnerja pa nočem tako izbrat.
Je pa internet zelo širok pojem. Internetna poznanstva se lahko oblikuejo tudi na kakšen drugačen način, bolj spontano. Lahko pride tudi do določenih čustev in spoznavanja tega človeka dalje v resničnem življenju. Kje je razlika? Na prvi pogled je ni, pa vendar je. Vsaj zame.
Drugače pa se jaz nisem “zaprla” pred nikomer in ničemer. Možnosti so vedno, če jih človek želi videt. Kjerkoli. 🙂
Mnogim iskalcem partnerja na internetu so ti portali izhod v sili in tako se tudi obnašajo kot da morajo za vsako ceno nekoga poiskat. Že to se mi zdi malce zgrešen pristop k vsemu skupaj. Nihče se še ni zaljubil na ukaz, v zvezi po tehtnem premisleku, tehtanjem plusov in minusov, pa je že marsikdo pristal. Saj ne rečem, takšne zveze so lahko katastrofa, lahko pa tudi zelo uspešne, mogoče celo bolj kot tiste, ki se začnejo z veliko zaljubljenostjo, ampak to ni zame. Govorim zase, nikogar ničesar ne obtožujem ali pa trdim, da je njegov način napačen. Želim samo pojasnit zakaj meni to ni ok. Tudi zato, da bodo tisti, ki so v redu in si prizadevajo, da bi nekoga vendarle spoznali na teh portalih, lažje razumeli določene “zakomplicirane” osebe, ki bežijo od tam.
Saj ženske, vsaj tiste, ki imamo tradicionalne ali mogoče z nekega vidika konservativne poglede na zvezo, nismo tako zelo zakomplicirane kot zgledamo. Če si želimo spoznat nekoga, ki se bo vsaj tisti čas, ko ga intenzivno spoznavaš in poskušaš zgradit nek odnos, ukvarjal samo z nami, še ne pomeni, da smo bolestno ljubosumne in posesivne. V “resničnem življenju” to tako običajno poteka oziroma naj bi. Če se z nekom videvaš, se ne videvaš še z desetimi drugimi in ne rajcah še sto drugih žensk na internetu. Želimo si samo nečesa pristnega. Da veš, da lahko daš čustvom prosto pot, pustiš nekoga v svoje srce, mu začneš zaupat brez da si v strahu, da te bo zaj… Da veš, da če si se z nekom videl že 10x, da to nekaj pomeni, da se stvari nekam premikajo, da se ti ne more zgodit, da te nekdo kar čez noč, brez pojasnila, preprosto izbriše iz življenja. Pa da ti v končni fazi tudi odkrito pove, če se mu zdi, da se s tabo ne vidi v prihodnosti, ne čuti ničesar, ni zaljubljen. Ne pa da zadevo vleče in ti igra neko lažno zaljubljenost za vsak slučaj, če se ne bo našlo nič boljšega. Pišem o tem, česa si večina normalnih, povprečnih ljudi ne želi doživet. Ampak večina jih je prav na internetu doživela že vse to in še kaj hujšega. To niso nepomembni dogodki v življenju človeka, ki te samo izučijo, naredijo pametnega, močnejšega, oh in sploh super. To so dogodki, ki te “uničijo”, ki ti zbijejo samozavest, ki ti uničijo pozitivno samopodobo, ki ti, kar je še najhujše, vzamejo vero v ljubezen, v dobro, v ljudi in bog ne daj celo v življenje samo. Ni internet kriv za to. Človeški faktor je.

Glej, saj se strinjam z večino napisanega. Ampak vidi se, da beži od tega, ker posplošuješ na nek način. Če je tvoj namen dobivat in dopisovat se in spoznavat samo enega fanta, potem ti pač internet tega ne brani, razen, če si toliko nestabilna, da te med tem, ko se z nekom spoznavaš, zmedejo drugi, ki ti med tem pišejo. To samo kaže na to, da še nisi pripravljena na življenje z enim človekom. Verjamem, da imaš za sabo slabo izkušnjo in da težko zaupaš, ampak sumim, da se izogibaš prevzeti odgovornost za težave, ki se ti dogajajo preko spoznavanja preko spleta.
Ljudje so vse to, kar so doživeli preko spleta, doživeli že tudi s spozanvanjem ljudi v živo. Sicer pa preko spleta itak samo navežeš kontakt, ostalo poteka v živo in sploh ne vidim, zakaj delate eni tako galamo okrog tega, kako je spletno spoznavanje zgrešeno. Mogoče se bo komu zdelo, da zagovarjam spletno spoznavanja. Lahko bi se tudi tako reklo, ker nimam nobene slabe izkušnje. Sem spoznal nekaj deklet, ampak če prevzameš odgovornost, da se nekaj ni izšlo, nase, ne kriviš drugih in se jim potem zato izogibaš, ampak se zavedaš, da si k temu pripomogel sam, s svojim razmišjanjem, dejanji, besedami. Seveda ima tudi spletno spoznavanja slabe strani. Ni stvari, ki bi imela samo pozitvne ali pa samo negativne lastnosti. V vsaki stvari se najde oboje. Odvisno je le od tega, kaj iščemo oziroma v kaj verjamemo.

Marko s teboj ni bili nič narobe ne tvoje obnašanje, ne tvoje razmišlanje….da se ni izšlo. Tako krivdo si pa ne prepiši sebi.

Samo niste bili za skupaj. Pa ne zaradi vašega obnašanja torej tvojega in dekletinih ampak samo to, ni se izšlo. Kaj pa veš za ta deklata mogoče so še probolevala, mogoče se niti niso želele veze, mogoče jim je nekdo drug mešal “glavico” in gredo na zmenke, da spoznajo še druge ljudi….ali pa enostavno si niste bili dovolj všeč. Samo da pa bi sebe za to krivil daj no….

Se pa strinjam z vsemi kar je napisala kreditiranje luzarjev.