Uporabil si preteklik. Te žre še zdaj ali rad samo pogrevaš stare dileme?

Pogledal sem še druge teme in našel objavo napisano vsega pol dneva prej, ki se kar navezuje. Pa sem repliciral kot dopolnilo odgovoru v sosednji temi. Sicer pa povsod stalkaš, kaj drugi pišejo? Si tudi v vsakdanjem življenju tako tečen/na?

Evo, to me je žrlo. Kaj je narobe z mano, da sem moral po podobni poti iskati dekle.
[/quote]

Lahko hitro najdeš tisoče primerov, ki izjavo ovržejo. Tisoče, milijone je moških in žensk, ki si najdejo partnerja brez virtualnega profila in niso odraz kvalitete ali zglednega kvalitetnega partnerja. Je pa tako, da bi tukaj lahko debatirali sedaj o tem, kaj je za koga kvaliteta.
Če pa je kaj narobe s tabo, bi pa to moral vedeti ali pa boš še ugotovil slej kot prej. Nič tragičnega. Sicer pa, vsi imajo svoje napake, torej se s tem nima smisla kaj preveč obremenjevat. Bolje je najti svoje prednosti in jih izkoristiti, napake pa, če jih najdemo pri sebi, pa kar se da odpraviti.

Sam sem na portal za zmenkarije začel gledati kot na nek lokal, kamor zahajajo ljudje, željni spoznavanja novih ljudi, pa naj bodo samski ali vezani, nobenemu na čelu ne piše, kot jim tudi v resnici (realnosti) ne.
Torej spletno spoznavanje je zame bilo le orodje, ki olajša navezovanje stikov na več načinov, pa magari s tem priznam, da mi je težko navezovati osebni stik. V bistvu je bil bolj problem, da v življenju nikoli ne bi spoznal toliko novih ljudi, kaj šele, da bi med njimi bila potencialna partnerka, ki mora ustrezati določenim kriterijem.
Še vedno moram iz cone udobja, ko se z osebo prvič srečam v živo in moram ter tudi želim tam navezovati stik ter osebo spoznati bolje. Virtualni portal za mene ni orodje, ki bi ga izkoriščal v nedogled, ampak samo da preskočim prvi korak, to je navezati stik z osebo s podobnimi interesi in popolnoma nič drugega. Vse ostalo poteka v živo naprej, kot to počnejo “normalni” ljudje. 🙂
Če nekomu paše viseti na portalih, brez da se srečujejo v živo, pa naj visijo, jaz nimam nič manj od tega. Kvečjemu več. 🙂

Marko, nisem vedel za niti enega, ki bi še pred 20. letom iskal dekle preko oglasa. Posledično sem menil, da je z mano nekaj narobe. Saj sem v sosednji temi vse do potankosti opisal.
Spomnim se glasbene oddaje z videospoti na Kanalu A pred 15. leti, kjer so se spodaj vrteli oglasi tipa “Iščemo kitarista, iščemo računalničarja ipd.”, pa so se vmes tudi našli oglasi kjer so že najstniki iskali družbo in partnerje. Pa je nekdo v komentar napisal kaj je z njimi, da tako iščejo dekleta. Da zakaj raje ne gredo ven, poskusit najti v živo.

V drugem komentarju praviš, da si imel težave pri navezovanju stikov v živo. To je bil pri meni problem. Še ko je punca prva pristopila k meni ali mi nakazala, da imam zeleno luč in naj pristopim, je bila polomija. Preveč me je bolelo si priznati da sem se zatekel k oglasu, ker nisem sposoben najti v živo. V drugi temi sem opisal, kaj je temu botrovalo.

O coni ugodja bi se dalo debatirati. Takrat sem kljub strahu in pomislekom izstopil iz le-te. Sem pa dva tedna po srečanju z nesojenko navezal stik s še enim dekletom, toda zaradi vsega kar se je zgodilo okoli prve, nisem imel volje se srečati z njo. Pa tudi če bi hotel, je bil problem prevoz. K njej bi lahko prišel edino s kolesom, 40 km v eno smer. Poleg tega sem imel občutek, da mi vizualno ne bo všeč. In mi tudi res ni bila, ko mi je skoraj 2 leti pozneje poslala dve fotografiji.