NE VEM KAKO NAPREJ!

Z ženo sva že kar nekaj časa poročena, rodili so se nama zlati otroci…a še vedno je težava pri ženi, no pri obeh.
Pri meni je to, da več ne vem, kako naj reagiram na ženine reakcije, bo di v odnosu do mene, bodi si v odnosu do otrok, in ostaluh ljudi.
Žena je v globini zelo vredu, dobra žena, ki jo spoštujem in ji, in nama ,nam želim le dobro.
Od kar sva poročena opažam, da postopoma, odtenek za odtenkom narašča njena brezvoljnost, oziroma pogostost brezvoljnosti. Razumem, da “nihamo” in smo kdaj brezvoljni, toda, če je to le pogosto, kot sedaj (vsak teden), slabo počutje, ki ga kdaj spremlja tudi glavobolj, depresija, pretirane skrbi…
Res, da živimo skromno, toda imamo vse osnovno kar potrebujemo in kadar je depresivna sama pove, da ne ve kaj se dogaja z njo, da je tako brezvoljna, in sama ne ve zakaj, a ve, da ji v resnici nič ne manjka v našem življenju.
Trudiva se pogovarjati, greva ven na sprehod, na vrt… nekaj čas vredu potem po starem, kot, da bi pred odgovornostjo bežala v depresijo. (Odgovornostjo do sebe)
Vedno bolj ji pomenijo mnenja ljudi, kaj mislijo o njej, (ampak verjame samo to, kar bi kdo kritiziral, če ji jaz iskreno povem v objemu, da mi veliko pomeni, se samo skromno nasmeji in mi ne verjame…) vedno bolj išče rešitev za se, da bi nekam šla -> npr h komu na obisk. Potem greva je za kratek čas dobro a zopet po starem. Vtis mi daje, da jo nekaj teži in sama ne ve kaj. Vzameva si trenutek zase, da se pogovarjava a mi pove, da ne ve o čem bi se pogovarjala. Potem iščem prijetne dogodke iz najinega življenja, prijetne dogodke iz življenja otrok in postopoma preidem na dogodke, ki me skrbije, a ko se jih malo dotaknem so kot prepovedana tema in se zapre v “školjko”kjer so solze, strah…
Potem se odmakne v prenajedanje.
Včasih ji dam predlog, da ni potrebno, da se sili v pogovor, če sedaj čuti težo in ne more, ter ji predlagam, da si sama izbere trenutek, ko se bova pogovarjala tudi o tem, kar ni prijetno, saj ji zaupam in verjamem, da zmore.
DO SEDAJ V TOLIKIH LETIH ŠE TEGA NI BILO. Sem mislil, da sem slep in sem bil “buden” da vidim, toda ni povoda.
Otroci so dopoldan v vrtcu drugi v šoli, jaz kdaj v službi, tako, da ima čas zase, a ko pridem zvečer domov, je vsa utrujena, jo vse moti, otroci so ji muka, a hkrati prizna, da ji ni všeč, da se tako počuti do otrok, a da ji baje telo ne da.
Tako mi je vse nenavadno, tako čudno, kakor koli se trudim spremeniti sebe, svoje odzive, tudi to, da otroke kdaj usmerim k ženi, ker pre večkrat zaznajo mojo odprtost in pridejo k meni za pestovanje, za varnost, za odgovore, ki jih iščejo… Žena se včasih ne samozavestno odzove pri otrokih, kar zelo dobro spoznajo in delajo naprej po svoje, jih potem spomnim, da se držijo edogovora z mamico…
Enostavno pogrešam, da bi se žena zavzela zase, zavzela za svoje stališče, pogovor, se v duhu ljubezni postavila zase, saj se potem pogledajo argumenti in velja moč argumentov…
Včasih mi pride nasproti z željo, da bi kupila to in ono ( do sedaj je bilo tako, da je zapravljala in kupovala stvari, zato, da smo jih imeli in ne ker jih potrebujemo in , da bi jih potem uporabljali), danes pa, ker se zaveda nagnjenosti k zapravljanju, narediva spisek in kdor koli gre v trgovino od naju prinese to po kar je šel, tudi če kje drugje piše akcija, saj smo bili zelo blizu bankrota, sedaj nismo zelo ampak le blizu.
Tako nenavadno jo vidim v vedenju, tako ne zbrano, tako odtujeno od same sebe…
Sedaj se pogovarjava o tem in onem, čez pol ure sploh ne ve za to, ne ve, da sva se sploh pogovarjala. Tukaj me zelo skrbi, ker poroča da pogovora ni bilo, torej ne gre za besedni nesporazum.
Tako nenavadno mi je, ko me včasih pokliče v službo po 5x, da mi pove, da me ima rada a v zameno pričakuje, da ji povem isto. Povedal sem ji že, da pri meni ne potrebuje “peklati” za ljubezen, da mi to ne potrebuje govoriti s temi pričakovanji, ker jo imam rad ne glede na njeno počutje in, da se ne potebuje bati na najini odtujitvi zaradi njenih čustvenih pogostih nihanj.
Tukaj imam vtis, da se preveč nnaslanja name in na druge, kot, da nebi verjela, da je ogromno dobrega in sposobnega v njej.
…
Tako kot je sedaj tukaj čuden zapis, tako je vse čudno nenavadno v naši družinski dinamiki.
Ne pijem, ne kadim, sem zvest, se trudim biti dober mož in oče, ne zanima me pohajkovanje, sem nenasilen, sem pa odločen, ko gre za izpolnjevanje dogovorjenega s komer koli. Žena namesto, da bi občudovala kar za občudovati pri je tudi pri njej, občuduje le druge kot, da nje ni.
Kadar predlaga kakšen izlet, nakup predlagam, da se vsedeva in pogledava možnosti za uresničitev tega, kajti prevečkrat, ali kar običajno predlaga, da bi se šlo tja in tja, ker bi ji to veliko pomenili, ker bi to veliko pomenilo za njeno slabo počutje… pogled v to, kako bi bilo to videti v praksi (prazen tank, prazna denarnica, vikend in otroci doma…) to pa kot, da ni pomembno. Seveda, da kar ne obsojam in ji dajem občutek brezveznosti se zanimam kako vidi to v praksi, glede financ, hrane itn, hladno odgovori, če nimamo, si bomo pa sposodili, kot, da tega nikoli nebi bilo treba vrniti. Zopet smo tam. Imeti ali nekam iti ne glede na posledice.
Tako naspol, tako površinsko, tako malomarno, tako kar neki se mi zdijo njeni odzivi. Če pogledam vsakdanji trenutek. Ima v roki telefon, ga kar tako odloži npr. na kauč, ko gre mimo, kmalu za tem, da gor na telefon svojo jakno, ker se odpravlja venj, potem išče telefon in ključe od avta, ki jih je položila na mizo nanje pa kapo.
Ne moti me toliko samo početje, ker vem, da nihče ni polopl in ker jo kljub temu ljubim, in ravno zato ker jo ljubim, me skrbi zanjo, ni mi vseeno zanjo, ko vidim kot, da bi v nekaj neprijetnega tonila.
Sama sebi povzroča zmešnjavo, stisko, trpljenje, in reagira, kot da je v začaranem krogu.
Ko pripravlja kosilo, vzame npr. sol iz predala, jo pusti popolnoma drugje na pultu, vzame to in ono in ne pospravi sproti, nato išče in tarna kako ji čas beži in se matra in matra, na koncu vsa zmatrana obsedi, pri kupu posode in razmetanega a še kosili nismo. Kar ena zmešnjava se ji dogaja. Podobno pri perilu. Včasih kar pere in pere, sušu, lika… potem se pa vstane zjutraj ob 04:30h da gre likat kar potrebujejo otroci za tisti dan. Neorganiziranost, nezbranost, samouničevalnost…
Seveda, ko sem doma, jaz z otroci pospravim po obedu z mize in si z otroci razdelimo delo, ko tudi sam pomijem posodo,a stvari, kot so sol in podobno, ko se lahko da sproti na svoje mesto ne pospravljam več, ker je nočem potrpirati v zmešnjavi.Ne iz jeze ampak iz solidarnosti.
Morda mi boste sedaj rekli, daj obiščem strokovno pomoč. Ženi sem predlagal da greva na posvet, da bi dodala olajšanje v njeno stisko, a je dejala, da bova to že sama uredila, ni za stvar.
KAKO NAPREJ?
Hvala za odgovor.
Miha

Spoštovani Miha,

opravičujem se vam, ker je prišlo do tehnične napake in ste morali na odgovor čakati kar celo leto. Morda sta z ženo že storila potrebne korake v novo smer in se aktivneje lotila reševanja problema, vendar je prav, da dobite odgovor, ki bo podprl vaša razmišljanja in vam morda odprl še katerega.

Tako kot ste si vzeli čas in energijo in poglobljeno orisali svojo situacijo, sem prepričana, da si znate vzeti čas in energijo tudi za svojo družino. Ste čuteč in odgovoren moški, tudi v sebi stabilen in močan – kot nalašč za to, da ste nasprotni pol ženine šibkosti. Takšni sta vajini vlogi navzven. V resnici pa je žena ob vsej svoji »nemoči« zelo močna, saj (mogoče nezavedno) ona narekuje ton vajinega odnosa. Bolj ko je šibka, krepkeje jo podpirate. In ker veliko zdržite, ji še kar sledite. Od kod je v vas ta potreba, da je treba kar zdržati, kar podpirati manipulativno, pasivno agresivno vedenje, ki se ne ozira na realno stanje (finance) in potrebe družine? Ste že kdaj živeli v takem vzdušju, kjer je nefunkcionalen član družine drugim odrejal, kako ravnati, drugi pa so se mu (v nasprotju z miselno in čustveno logiko) kar prilagajali? Je bila po sredi bolezen, morda motnje razpoloženja ali kaka druga stiska? In od kod prihaja vaša žena, da je ob vas, »močnem« možu, pravi skali, kar zdrsnila v neučinkovitost in samorazvrednotenje?

Kar koli je že bilo, ste se začeli v svojem zakonskem odnosu po letih prenašanja vse globlje ženine in s tem tudi vaše stiske prebujati. Veste, da vaša podpora seže le do določene meje in da po tisti meji postane svoje nasprotje – začne škodovati. Sami pišete, da ste nehali pospravljati za ženo – iz solidarnosti, kot pravite. Kajti z vso podporo ste dosegli le to, da se počuti še slabše, še bolj nemočno, tone še globlje v depresijo in pomanjkanje smisla. Vaše prebujanje, torej željo po spremembi, je spodbudila jeza, ki je sicer vam precej tuja, če sem vas prav začutila. In ni se treba jeziti na ženo in lahko jo ljubite še naprej, imate pa kot mož – in zlasti kot oče – dolžnost, da se razjezite na takšno vzdušje, na vajine vedenjske vzorce, in ukrepate.

Če bi oseba, ki jo ljubite, dobila vnetje slepiča in kljub hudim bolečinam odklanjala pot na urgenco, češ da bosta to že sama rešila, ali bi pustili, da umre pred vašimi očmi? Duševne stiske so mnogokrat videti manj drastične, in vendar imajo za človeka in njegovo družino prav tako, če ne še bolj uničujoče posledice. Toliko večja je škoda zato, ker se ljudje velikokrat preprosto samo bojijo obiska pri psihoterapevtu, češ da bi utegnili izvedeti o sebi kaj groznega. V resnici pa vse grozne stvari o sebi že vedo, dober psihoterapevt je samo tisti, ki jih osvetli in ovrednoti, da izgubijo svojo strašljivost in da jih človek lahko začne uporabljati kot gorivo na poti napredka in večjega zadovoljstva. Ne gre prezreti, da depresija pomeni tudi hormonsko, kemično neravnovesje v telesu, ki ga je treba zdraviti – z lastno (nujno tudi telesno) aktivnostjo, s psihoterapijo, da človek ozavesti korenine svojih težav, pa tudi razsežnost svojih notranjih rezerv, in če je treba, na začetku tudi z zdravili. Toda za pravo ovrednotenje bo treba seveda stopiti k strokovnjaku. Pri tem pa ne bi zanemarila še enega koščka sestavljanke. Zdi se, da ste zaposleni samo vi, žena pa je ves čas doma? Morda se v tej vlogi ne znajde dobro, morda gre za nezdravljeno poporodno depresijo? Morda vas pogreša, ker ste kot tisti, ki edini prinaša denar k hiši? Morda – naj vas kar naravnost vprašam – bežite v delo, ki je seveda najbolj legalna, opravičljiva, celo cenjena oblika bega pred domačo moro?

Prepričana sem, da boste s svojo tenkočutnostjo in trdnostjo znali obrniti krmilo vajine barke.
Vso srečo vam želim.