Živjo,

torej situacija je naslednja..s punco bova skupaj že 5 let, tudi 3 leta živiva skupaj v najemniškem stanovanju in ona zadnje čase vztraja na tem da bi morala nadgradit zvezo z zaroko in kasneje tudi s poroko in z otrokom seveda. To je seveda vse lepo in prav, ker si tud oba želiva da bi se po tolikem času v zvezi tudi nekaj spremenilo in premaknilo naprej.

Vendar pa se pojavi težava predvsem na finančnem področju, saj sva oba brez redne službe, preživljam pa naju predvsem jaz s priložnostnimi deli, da lahko živiva skupaj, čeprav komaj prideva čez mesec in imava vsak tudi kar nekaj svojih dolgov še za odplačat. O tem sva se tudi veliko pogovarjala in se probala nekako uskladit, da si bi lahko najprej normalno uredila življenje, da ne bi imela večjih skrbi za naprej kako se bova preživljala in skrbela za otroka. A kljub temu ona vztraja, da bo v primeru da se v kratkem nič ne zgodi na področju nadgrajevanja zveze, vzela svoje stvari in odšla, ker nima namena več čakat na partnerja s katerim po njenem mnenju ne bi imela prihodnosti. Ona je stara 24 jaz pa 29 let.

Prvi 2 leti zveze sva živela pri njenih starših in je bilo vse super, oba sva delala, hodila skupaj ven, imela svoje prijatelje, tudi v postelji je bilo vse ok.
Ko pa sva se odločila da greva na svoje, so se stvari nekoliko spremenile..ona se je precej zaprla vase, veliko časa preživi pred računalnikom, v kraju kjer živiva nimava prijateljev, če ji predlagam da greva skupaj nekam, ji nikakor ni do tega da bi se premaknila iz stanovanja, ker je pač njen odgovor da se najboljše počuti doma in preživi čas v postelji ali pred tv. Tudi za spolnost ni z njene strani skoraj nobene pobude, ali zelo zelo redko in ko se že pripraviva do tega, se mi zdi da ji je vse bolj obveza kot pa užitek in nekaj kar bi si želela. Tudi ljubosumna je precej na prijatelje, ki jih imam na facebooku in na znance, ki jih srečam v trgovini in jih na hitro pozdravim. Zato se zelo hitro razjezi če ji nekaj ali nekdo ni všeč in če ni po njeno, tudi na tak način na popolnoma ignorira vse okoli sebe.
Oba sva precej trmasta in vztrajava pri svojih načelih, kljub temu da se poskušam dosti pogovarjat z njo in poiskat skupne točke.

Seveda jo imam zelo rad in si še vedno želim ostat z njo, ampak kljub temu da sva skupaj že nekaj časa, še vedno nimam prave predstave kaj se bo zgodilo z najinim odnosom v prihodnje, ali bojo šle stvari na boljše, bo ostalo isto ali se znajo stvari še poslabšat in me ima namen s poroko in otrokom samo vezat nase. Kot že omenjeno se poskušam čimveč pogovarjat z njo a kljub temu se lahko njeno razpoloženje precej spreminja, saj ne bo nikoli takoj povedala če ji kaj ni všeč, ampak reagira samo z ignoriranjem in nesramnostjo in čez nekaj časa potem šele očita stvari za nazaj, ki ji pač niso odgovarjale, kar pa zna bit precej naporno.
Vztrajam pa tudi da bi morala čimveč časa kvalitetno preživet en z drugim, ker se mi ne zdi smiselno “nadgrajevat” zveze s poroko in otrokom, če potem ne bi imela kvalitetnega čustvenega in spolnega življenja.

Težko se je odločit kaj naredit, ampak vem da se ne bi lotil stvari, ki jih ne bi mogel speljat do konca ali pa obljubit, da se bom poročil z njo v roku enega leta, če nama to potem ne bo uspelo kot sva si zamislila.

Spoštovani Sid29,

težko vam je, ker se nahajate na prelomnici in se zavedate, da v nobenem primeru ne bo več tako, kot je bilo prej. Za vami je pet let mladostne ljubezni, v kateri sta na začetku (med drugim tudi zato, ker sta bila mlada, brez prisile, da je treba prevzemati odgovornost za življenjsko pomembne odločitve, kot sta poroka in zlasti otrok, pa tudi vajina materialna varnost je bila z današnjo neprimerljiva) čutila, da se imata zares lepo in želita skupaj graditi tudi prihodnost. Zdaj pa se soočata s tršo realnostjo: stroškov je več, dela in s tem zaslužka manj, celo v dolgovih sta. Pa to ne bi bil tak problem, če ne bi obstala na mestu, ker »trmasto vztrajala vsak pri svojih načelih«, kot pravite. Če gre tu za vrednote, bi bilo res dobro sesti za mizo in si naliti čistega vina: kakšne so tvoje vrednote, kakšne so moje; kajti vrednote so tako zelo močno del nas, da bolj ali manj ostajajo enake, in če sta partnerja v njih neskladna, ju čaka samo še več razhajanj, torej po najbolj črnem scenariju poroka, otrok in nato vztrajanje v mrtvem zakonu, polnem konfliktov, ali pa razveza – in žrtev je v obeh primerih predvsem otrok, vidva pa po njem vse življenje povezana. Najbrž je to scenarij, ki se ga najbolj bojite.

Obenem pa bolj zaradi lepih spominov na prvi dve prijetni leti vztrajate v odnosu, v katerem se vse bolj sprašujete, kaj pozitivnega vaju sploh druži. Ne zdi se vam smiselno »’nadgrajevati’ zveze s poroko in otrokom, če potem ne bi imela kvalitetnega čustvenega in spolnega življenja«, pravite, in na vašem mestu bi zaupala temu občutku. Vajino čustveno in spolno življenje se samo od sebe ne bo izboljšalo; z rastočimi dolgovi, nezaposlenostjo, preživljanjem časa v postelji ali pred televizorjem in nosečnostjo se bo samo slabšalo, saj si je pri naštetem res težko predstavljati, kaj naj bi bil kvaliteten skupaj preživet čas. Sklepam, da vas skuša dekle s svojimi grožnjami (»nima namena več čakati na partnerja, s katerim po njenem mnenju ne bi imela prihodnosti«) pripraviti do tega, da bi odločneje zastavili svoje ambicije glede stalne zaposlitve oziroma finančne skrbi za vajino sedanjo in bodočo skupnost. Vi pa si želite, da bi k temu prispevala ona. Oba sta razočarana drug nad drugim. »Najprej štalca, potlej kravca« bi bil za vaju zdajle temeljni pogoj, ki pa ga ne izpolnjujeta.

In ker ne izpolnjujeta pričakovanj drug drugega – navedli niste niti ene skupne točne, ki bi vaju še povezovala – se bo vaša dilema verjetno razrešila sama od sebe, ne da bi bilo treba kateremu od vaju prevzemati odgovornost. V vajinem primeru bi bila poroka ne prvi, ampak šele zadnji korak v potrjevanju resnosti, odgovornosti in zrelosti vajine zveze, pred tem pa je treba prehoditi še veliko drugih, da bosta sploh zaupala drug drugemu, da sta za poroko »ta prava«. In da bosta – kar je morda sploh najpomembnejše – zaupala sama sebi, da sta sposobna odraslega življenja z vsemi obveznostmi, ki ga prinaša.

Zaupajte svojim občutkom in prevzemite odgovornost za svoje odraslo ravnanje.

Lep pozdrav,