Danes je partnerju umrla babica, taščina mati.
Že par let ne hodim več k njim, ni me marala, kar je tudi jasno pokazala in povedala. Enako tudi njena druga hčerka, taščina sestra.
Pravzaprav ne, da ne bi želela več hoditi na obiske, dobila sem prepoved. Partnerjeva mati pa je popustila in tudi k njim ne hodim več. Tast nič ne komentira. Niti, da je prav, da me ni, niti da ni prav. Pač pusti ženi, da pelje svoje.

Danes pa je tašči umrla mama.
Ker trenutno živim na drugem koncu Slovenije, sem poslala telegram.
In je bilo spet vse narobe, cirkus že na pošti, potem še doma. To, da vem, to, da sem poslala telegram..tast je partnerju povedal, naj raje ne hodim na pogreb, da ne bo cirkusa. Taščina sestra ga je parkrat namreč že naredila, ko me je videla. Bila sem vse, le človek ne.

Težko mi je. Partner je imel kljub vsemu babico rad, to tudi razumem. Po eni strani sem jo imela tudi jaz rada, kot partnerjevo babico sem jo spoštovala, kot človeka sicer ne. Pa vseeno.
Rada bi mu bila v oporo, mu stisnila roko, ga objela, pa ne smem. Ne morem tja. Vem, da bi sovraštvo tete do mene prevladalo nad njeno izgubo matere in bi naredila cirkus. Tega pa ne želim.

Vedela sva, da enkrat bo prišlo do te situacije, a sva upala, da se bodo odnosi uredili. Vsaj do nekega tihega prenašanja in spoštovanja sočloveka. Pa ni šlo. A vseeno mi je težko..

Sem zahajam bolj poredko … žal mi je, da v najtežjih trenutkih nisi prejela besede podpore. Zdaj je verjetno že vse mimo … pa vendarle. Sama sem (bila in še bom) v podobni situaciji … ko je partnerju umrl ded, sem se umaknila, na pogreb je šel sam. Kadar bo šlo za njegovega očeta, vem da bom šla tudi jaz za pogrebom pa naj se njegova žena na glavo postavi. Hudo je, ker se na takšnih žalostnih srečanjih lomljejo kopja zaradi drugih problemov. Človek pa bi se želel od nekoga samo dostojno posloviti. Želim ti, da je vse skupaj mine kar najmanj boleče.

Mimo je… partnerju je bilo jasno in soglasno sva se odločila, da ne grem na pogreb. Bolje, da je šel sam, kot pa bi namesto pogreba imeli tam cirkus.
Na srečo sta njegova starša še relativno mlada, v dobri formi, tako da v bližji prihodnosti česa podobnega ne pričakujeva več. A takrat bom, ne glede na vse, zraven.

In pravzaprav mi je bilo težko le zaradi partnerja, ker je bil takrat sam. Ne zaradi njegove babice, ki me ni prenašala, ne zaradi njegovih staršev, ki me ne prenašajo. Pač so, kakršni so. Ne želim se srečevati z njimi, ne želim prenašati njihovih žaljivk, zmerjanj, nesmiselnih obtožb…Hudo mi je bilo samo zaradi njega.
Pa čeprav je razumel…je bil tam sam.