Spoštovani!

V odnosu s partnerjem se je začel pojavljati problem, ki ga nekako ne znam razrešiti in se zato obračam na vas v upanju, da imate morda zame kak nasvet ali pomoč.

Gre pa za to, da zame tašča enostavno NI dober človek, poleg tega pa me zelo očitno in nedvoumno ne prenaša in zato svojih otrok ne želim puščati samih pri njej, saj verjamem, da ima lahko dolgoročno na njih zelo slab vpliv, poleg tega pa jaz ob tem občutim silno nelagodje in veliko mero stresa. Če je možno bi prosila, da se na tem mestu ne spuščate v upravičenost mojega mnenja o njej, saj imam za to tehtne razloge (take, ki bi zdržali tudi pravno presojo, če bi do tega prišlo). Če bi vam pri osvetlitvi problema vseeno pomagali natančni razlogi, vam jih brez težav zapišem v zasebnem sporočilu, javno pa jih ne bi pisala, saj konec koncev vseeno ni prav veliko ljudi s podobnim maslom na glavi, zato bi hitro lahko prišlo do prepoznave dotične osebe.

Nobenega problema nimam s tem, da gremo z otroki družinsko k njim na obisk, kjer se imamo običajno tudi sorazmerno prijetno, če pač odmislim, požrem ali ignoriram nekaj njenih muh in zbadljivk.

Nikakor pa mi ni lagodno ob misli, da bi otrok (in kmalu bo tudi drugi dovolj star, da se bo nanj apliciral isti problem) sam ostajal v njenem varstvu. Partnerju sem do sedaj razložila, da kot prvo nimam želje in potrebe po varstvu, saj rada preživljam čas s svojima otrokoma, ki sta zelo prijetna in neproblematična. Poleg tega sta še majhna, zato ne vidim nobene potrebe, da bi otroka morali na silo navajati na daljšo odsotnost brez staršev.

To je do sedaj še šlo, zdaj pa so se začeli pojavljati vedno večji pritiski s strani partnerja, češ da otroci morajo imeti priložnost biti tudi sami z njimi, da bo to dobro za njih da se navadijo na to in da ne more več iskati izgovorov za utemeljevanje svojim staršem zakaj vnuki niso več/dlje pri njih, ker me že tako ne marajo in (citiram) “itak vedo, da je vse to nasprotovanje tvoje maslo”. Vnuke po drugem otroku imajo namreč vsak teden vsaj za en dan (pogosto pa še več) v varstvu, saj so doma bližje in so mladi starši radi malo bolj “na komot” kot jaz, tast in tašča sta se pa tega navadila in zdaj to jemljeta kot nek standard ustrezne pogostosti varovanja vnukov.

Vsi moji do sedaj navedeni razlogi absolutno držijo in nimam slabe vesti, saj ne lažem in za tem trdno stojim. Je pa to le del celotne slike, tretji – zgoraj navedeni razlog – pa postaja vse bolj prevladujoč. Do sedaj sem verjela, da s tem delam dobro, saj ne prizadenem partnerja in ne poslabšujem odnosov z njegovimi starši, a bom slej kot prej morala spregovoriti in ne vem kako se tega lotiti.

Partner je jasno – kot večina ljudi – do svojih staršev neobjektiven in malo dvomim, da bo sposoben mirno sprejeti, če mu rečem: “Tvoja mama zame ni dober človek”, vse ostale manj direktne metode pa itak ne bi imele učinka, saj vedno najde potem kup razlogov kako zadevam zmanjšati pomen in najti razloge, da vztraja na svojem, t.j. pri tem, da naj otroke pošiljava k njim v varstvo. Slabe lastnosti svoje mame vidi, tudi priznava, saj mi je za nekatere pretekle celo sam povedal, a jim ne pripisuje velikega pomena oz. ne vidi kako bi lahko škodljivo vplivali na otroka. Celotna družina, vključno z mojim možem in njegovim sorojencem, namreč funkcionira tako, da se ji ne zoperstavijo, ampak oni za njenim hrbtom rešujejo probleme, ki jih ona povzroča, ji rešujejo rit in požrejo vse v stilu “kri ni voda”.

Vesela bom kakšnega nasveta ali smernice da ta mučni pogovor izpeljem čim manj boleče.

Hvala!

Lepo pozdravljeni,

čutiti je vašo stisko, ki se vam prebuja ob ženski, ki je mama vašega partnerja. Kod, da iščete rešilno bilko, nekoga, ki bi vam pomagal rešit problem, ali vam vsaj potrdil, da razmišljate v pravo smer. Resnično ne vem, ali bom odgovorila na vaše vprašanje in ali bo s tem odgovorom vaš problem rešen, vsekakor pa se mi zdi zelo pomembno, da poskrbite zase in se ne ukvarjate z problemi družine vašega partnerja. Toliko pozornosti dajete tej ženski, da je ona že postala konstantno prisotna v vašem življenju in je njen vpliv segel globoko v vaš svet. Kakorkoli že, umirite se, usmerite pozornost na svoje cilje in se ne ukvarjajte več z njenimi problemi. Kar ima vaš partner nerešenega s svojo mamo, naj rešuje sam. Vsi kaj prinesemo v odnos, s čimer moramo živeti tako mi, kot naš partner in velikokrat potrebujemo veliko časa, da to predelamo in lahko gremo naprej.

Naj vas osvobodim, ta gospa se ne bo spremenila, najverjetneje nikoli, čeravno je to morda malo negotova trditev, vam lahko veliko pomaga. Preprosto se nehajte ukvarjati z njo in ji pustite ta prostor, da je to kar je. Postavite se v ozadje in samo opazujte, distancirajte se, ker vas ves sistem srka vase in vam jemlje energijo. Čemu?

Kar pa se tiče otrok, pa imejte razumno mejo. Ni vam potrebno dajati otrok v varstno, če tega ne čutite in se s tem ne počutite varno. Ne počnite tega zaradi partnerja ali zaradi drugih in tudi ne zaradi sebe(v primeru, da jih ne daste). Če boste dali otroka k njej v varstvo, naredite to zaradi otrok, ker jim je ta ženska babica, ker jih ima rada in ona dva imata rada njo. Imeti babico je lahko za otroke pravo bogastvo. Premislite in prečutite, kje se tukaj končajo vaši odnosi in kje se začno odnosi vaših otrok s svojo babico. Vsekakor je jasno, da če bi bili otroci zlorabljeni v tej hiši, so tu jasne meje. Če pa gre zgolj za težave, ki jih imate odrasli med seboj, pa so otroci prikrajšani za babico, ki je lahko za njih prava obogatitev. Torej, je resnično babica tako globoko destruktivna v odnosu do vaših otrok, ali gre le za neke oblike vedenja, ki jih ima in vas to zelo moti.

Gospa, ne vem, kaj je pravi odgovor, predvsem se umirite v sebi in naredite to, kar je varno in prijetno za otroke. Si otroci želijo tja? Torej če si, naj gredo. Ali otroci bežijo od nje? Če ja, jih ne vozite k njej in v tisto hišo. Otroci vse povedo, sledite temu. Predvsem pa razmejite, da vi nimate ničesar z njo, nesmiselno se je boriti proti vetru, ki piha proti vam. Kaj naredimo, če je veter premočan. Umaknemo se, čemu bi se mu nastavljali in vendar ga ne obsojamo, da je veter. Pač tako je, ne spreminjamo mu smeri, vemo, da se bo umiril in nehal. Torej če ne boste temu dajali prevelike pozornosti, bo s časoma izgubilo moč nad vami. Vi daste tej zgodbi preveliki pomen in preveliko moč, za ceno sebe in svoje družine. Osredotočite se raje nase v smislu, da bo vaša družina ob vas sproščena in jim bo ob vas lepo, da si bodo vaši najbližji želeli biti ob vas, ker je ob vas prijetno. Saj ne želite biti kot ta gospa, od katere vsi bežijo in se nanjo jezijo?

Odnosi so naporni in zahtevni in vedno nas nekaj učijo. Razmislite, kaj lahko vi potegnete iz vsega tega, ne da bi vam bilo potrebno spreminjati okolico. So stvari, ki jih ne bomo nikoli spremenili, naj se še tako borimo za to, izgubljamo samo energijo in živce in se zasedamo s stisko nekoga drugega, medtem, ko trenutki z vašimi otroci in partnerjem bežijo in se ne vrnejo nikoli več. Kaj je torej resnično pomembno za vas?

Vsak večer razmislite, kaj ste ta dan naredili, da bo vajin svet s partnerjem lepši in prav tako vaš svet z otroci, vse ostalo pa pustite, da si najde svojo strugo in teče mimo vas.

Vse dobro še naprej in srečno.

Se strijam s komentarjem g. Stanovnikove, bi pa tu dodal še pomembno izkušnjo iz moje preteklosti, ki jo lahko strnem v en stavek: nikoli se ne postavljaj med starše tvojega partnerja in partnerja samega.

Bivša mi je nevem kolikokrat dejala, naj se napram njeni (tečni, recimo) mami, torej moji tašči, postavim sam zase in naj ne jamram njej (partnerki) glede težav, ki jih imam z njeno mamo. Pa nisem znal tega upoštevati in eto, sčasoma smo prišli do točke, ki je bila onstran tolerance moje partnerke in je potegnila z mamo. Pa ne, da smo se skregali, ampak enostavno me je začela sovražiti, ker sem dajal znake sovražnega razpoloženja napram njeni mami.
Skratka, previdno s kritikami tašč in tastov.

Jaz pa bi vprašala ga. Stanovnik, kaj pomeni biti “prava babica” v pravem pomenu. Namreč tudi jaz imam taščo, ki zame ni dober človek. Tudi jaz ne bom razlagala, zakaj sem tega mnenja, naj povem le, da se skoraj vsakodnevno poskušam izogniti sporom s tem da ostajam tiho oz. popustim, čeprav mi marsikdaj ni prav. Mož ve za stanje a dela stvari rešuje po načelu “volk sit in koza cela” če razumete. Je pa že ugotovil, da namere in trditve tašče niso vedno dobronamerne in iskrene, zato je v sporu velikokrat udeležen tudi sam, kar ga zamori in od vseh odtuji.
Da ne odtavam – hčerki ne želim vzeti babic. Trudim se, da ima od obeh babic in dedkov čim več, čeprav jo tašča vidi precej več, ker pač živimo v isti hiši. Ne glede na to, da sem slišala marsikatero grdo in žaljivo ter da sta tašča in tast delala vse mogoče (ignoranca, prepiri, hladna hiša, zmerjanje, opravljanje okoli itd.), sem vztrajala pri tem, da gre hčerka v vrtec, ker sem prepričana da je to dobro zanjo. Hčerka se je v teh mesecih hitro naučila hoditi, uči se samostojno jesti itd. Vse to poskušam doma nadgrajevati, vendar so popoldnevi kratki. Velikokrat imam kako obveznost ali pa jo iz razlogov, da je pač babica, dam na obisk in v varstvo k njej. Tam pa hčerka zelo nazaduje – iz razloga da se ne udari (pa ne zato, ker jo bo bolelo ampak zato, da ji ne bom kaj očitala – mnenje tašče – pa še nikoli nisem nič rekla, ker otrok pač tudi kdaj pade) jo ves čas nosi ali jo vozi v vozičku (tudi po hiši), hrano ji daje striktno ona (ne sme sama) in če kdaj prosim, da katere hrane ne daje – jo bo dobila ravno zato. Motijo me tudi druge manjše zadeve kot so npr. da ji pusti odpiranje pečice – pri meni pa je to problem ker ne ve, da jo ne sme, ko je vroča itd. Vse stvari omenim, včasih tudi zaradi tega (ji povem) hčerke ne pustim k njej na obisk – pa je samo še slabše potem, ker goji zamero. Hčerka jo ima rada (seveda, ko pa se z njo delajo kot s kraljično), jaz pa imam potem probleme, ker je neobvladljiva in mi ves čas tuli na hodniku (ko kaj ne sme) tako da ja takoj tašča pride pogledat kaj je narobe. Stvar mi zelo načenja živce. Vidim tudi, da velikokrat pride samo tako malo za 1 min pogledat hčerko, da mi potem hčerka joka še nadaljnih 10 min, ker ne sme k njej (ker imamo mi kosilo itd.). Tudi želodčne težave je že imela zaradi hrane, ki ji jo je dajala zvečer, zjutraj pa je mene tašča ozmerjala, češ kakšna mama sem da mi otrok tako joka ponoči. MIslim ne bom razlagala.. hočem dobro hčeri, pa mislim da je vse skupaj le še slabše za njo. Kaj vi mislite?