Tako jezen sem ta trenutek
Kakor lahko razberem iz tvojega plozanja, je jedro problema v tem, da ti ne uspe položiti bejbe. In zaradi tega se počutiš razvrednotenega.
No, razumljivo. Saj kdo pa je vesel neuspehov in zavračanj!
Ampak če o sebi in svojem “problemu” razmišljaš tako, kot pišeš tukaj, potem je jasno, zakaj si tako jezen ta trenutek. Zato, ker razmišljaš na način, ki mu nisi kos. Življenje je očitno zaenkrat še prepametno zate, da bi ga uspel razumljivo opisati. Kajti toliko plehkobe in nesmislov, kot si jih natresel okoli svojega “problema” (v resnici povsem simpatičnega problema osvajanja), najdeš kvečjemu pri najbolj orto hormonalnih najstnicah.
Na primer:
Bil sem mnenja, da če hočem da bom enkrat dobil vso sprejetost ki jo premorem, bom moral tako dolgo študirati in pristopati in vztrajati, dokler je ne dobim. Vso sprejetost, ki jo premoreš??? vat-da-fak? “Dobiti vso sprejetost, ki jo premoreš” je seveda čisti nesmisel in le znak, da ne veš, o čem govoriš, čeprav kar pokaš po šivih, ko bi rad povedal, da sem le prizadet ker nisem dobil tega kar sem pričakoval, ker, kot pišem, dokler tega ne dobim nevem povedat če mi je ženska všeč ali ne, s čimer si povedal le, da si običajni miselni pozer, ki bi rad iz vode potegnil zaklad, ne da bi se pri tem zmočil. Za izgovore pa si takoj na mestu: Gre se mi za nek tretji faktor, citiram nekoga “da iščem potrditev, da sem puncam zanimiv”, zaradi katerega, ko ga ne dobim, bediram in to bo hkrati taisti motiv. Spet, kaj so to za eni “faktorji” pa “taisti motivi”, je jasno samo tvoji razboleli glavi, čeprav kako leto nazaj pa sem začel sumit pozornost, a nikoli nisem bil prepričan – kar je razumljivo, saj o čem si pa lahko prepričan, če “sumiš pozornost”???? Kako pa se “sumi pozornost”? Je potem mar čudno, če s takimi “sumi” in “sprejetostjo, ki jo premoreš” spodbujam drugim tako reakcijo?
Skratka, precenjuješ svoje miselne sposobnosti. Namesto da bi zagrabil za jedro problema, skušaš zakamuflirati svojo nebogljenost z razmišljanjem o stvareh, ki jim nisi dorasel. Daj se najprej zamisli sploh nad paradoksom, da te v globino duše potre 2/3 “cifer in kavic”! Ne ena punca, ki bi ji posvetil življenje in spesnil sonetni venec in zastavil zanjo življenje naroda – ne! Pač pa veriga fast-food bejb, ki talajo cifre ko komercialisti na terenu! In ti hodiš od vrat do vrat in sprašuješ “A me imate kaj radi?”, ko bi bilo edino logično vprašanje kvečjemu le “A imate kaj starega papirja?”. Zato prenehaj sebično in otročje tumpati po neki kvazilogiki, da dobim občutek da sem zaželjen in vreden, preden se “sprostiš”, ker je to le tvoje skrito nagnjenje po dominaciji nad punco in hkrati perverzna zaščita pred lastno odgovornostjo (“Saj si me ti hotela”), in se najprej preprosto vprašaj: Kaj tebi pomeni imeti človeka rad. Kava in cifra? Ali kaj drugega? In znebi se misli, da nikakor nikakor nikakor za to ne krivim svoje površinske komunikacije. To je zadnje kar bi sumil. Če se namreč pod to površino skrivajo take “globine”, kot jih trosiš tukaj, potem se te “površinske komunikacije” raje še bolj oprimi!
Ne, Jasno in glasno, to ni jedro problema. To so samo razpoke na površini poledenelega jezera. Pod površino tega ledu se skriva jedro problema, ki ga je M.S.T. zelo dobro opisal s svojimi občutki.
In očitno tukaj je, da tega večina ni sposobna razumet, saj bi skoraj vsi od vas te razpoke ledu reševali z dodatnim hlajenjem. Namesto, da bi jedro ogreli, da bi se ves led stopil in omogočil jedru da svobodno zadiha. Ampak, ker jedra sploh ne vidite, je vaše početje seveda razumljivo.
M.S.T se je težave lotil s pravega konca, to je iz svoje notranjosti, iz razumevanja svojih lastnih občutkov in to je edina prava pot. Vse drugo je prenašanje odgvornosti na okolico ali pa le začasna rešitev, ki ne bo prinesla uspeha na dolgi rok.
Prav zanimiva je vaša debata. Kaj pa rečete na mojo zgodbo. Tipa sem spoznala na neki prireditvi, drug dan poiskala njegov mail in ga kontaktirala, pisala sva si kar nekaj časa vendar samo takrat, ko sem mu jaz prva pisala je odgovarjal. Maili njegovi so bili recimo: povabi me na pijačo, pa…, ko je bilo govora o seksu je rekel, da se ponavadi ne brani,… ob koncu pogovora je vedno napisal, da sva na vezi, liniji, keep in touch in zraven tri klicaje. To je trajalo 3 mesece in se še vedno nisva dobila na kavi, ker pač on ni imel časa. Oktobra sva se naključno srečala na neki zabavi, spregovorila sva nekaj besed imela sem občutek da sem mu všeč, opazoval me je, gledal, učke so mu švigale po mojem telesu. Drugi dan sem mu pisala, bil je tiho, potem sem mu poslala še en mail, kaj je narobe in da ok mu ne bom več težila in da naj uživa. Nakar se je takoj oglasil (kot da se je zbal da ne bi mu več pisala) in odgovori da naj ne bom tako zamerljiva, da je bil tam pa tam… in spet da sva na vezi… in zdej je tiho, od tega je že mesec in pol, nič se ne javi, jaz mu pa tud nočem pisat. Kaj se plete v njegovi glavi sam bog ve, v bisvu sploh ne vem pri čem sem. Veste vi, mislite da se bo še ta tip kdaj sam od sebe javil?
Ko tole tako preberem dobim obučutek, da tip ne dela nič drugega kot to, da se igra s tabo, rabi neko pozornost a mu v resnici ni do tebe. Če bi mu bilo, bi kavica padla v parih dneh po prvem mailu, nikakor pa ne tako. Kot da moraš ti prosjačiti za njegovo pozornost. Morda se bo res še kdaj oglasil, a ne prej kot takrat, ko ga bo kakšna postavila na realna tla in mu bo manjkalo pozornosti.
Ali povedano drugače, Nothing to see here, Move along…
Očitno igra hladnega, odmakjenega, nedotakljivega in čustveno neodzivnega ledenega moškega, kjer si ženska vedno znova mora izboriti njegovo pozornost, da caplja z njim, ga roti, se poniža pred njim, ker je mogoče željan časti, potrditve, zvišen, narcis….. To je ena opcija, najslabša, druga pa, da ima težave z nasprotnim spolom, z bližino, z navezovanje stikov z ljudmi, predvsem ženskami, kar pa verjetno malo verjetno, če je okrog 30?
Vprašaj se raje, zakaj te takšni moški privlačijo? Si imela očeta?, je bil tudi on tak, da se ni veliko ukvarjal s tabo, da je bil nekako neodziven?
Moj zadnji pripetljaj je recimo temu čista groteska:)
En fant je preko določenega insistiranja pri kolegici od kolegice prišel do moje cifre. Poslal mi je sms, češ kako je prišel do cifre in če bi šla kdaj na kavo. Ko sem po nekaj tednih odpisala, češ greva ( zakaj sem toliko časa rabila – on je rabil malo manj kot leto za sms), me je naslednji dan tik pred kavo skenslal. Pa sem predlagala nov termin in seveda mi ni več odpisal. Predpostavka iz katere vse štarta je, da bi on šel z mano na kavo, zato me je tudi kontaktiral. In ker se je 2x zgodilo tko, da ko se je bilo treba uskladiti termin za kavo – drugače si jaz res ne predstavljam, kako it na kavo, če se ne dogovoriš za kraj in uro, je poniknil za nekaj dni, kljub temu, da mi je pisal, češ da ima vsak dan čas zame in da upa, da bom pristala na kavo z njim.
Kako se je razpletlo? Seveda se je opravičeval, da ima neke težave it, pa sem mu lepo napisala, da ne štekam, kako si predstavlja it na kavo, če ko se je treba zment za kraj in uro, ponikne za nekaj dni in da je škoda mojega časa, tko da adijo.
Mi bo pa ta pripetljaj ostal v lepem spominu in vsakič, ko se spomnem na to, mi gre na smeh:)
Kar se tiče tvojega vprašanja, pa … a si pripravljena čakati, da se bo njemu zazdelo vredno te poklicati ali se javiti? A boš njemu prepustila, da kroji in določa tvoj čas in preko tega tvoje življenje? Jasno ti kaže, da nima interesa, ker če bi ga imel, bi kaj naredil, tko da … zakaj hočeš nekoga, ki te noče? Ne skušaj prepričati nekoga, ki te noče, da te pa mora hoteti. A se mu boš celo večnost dokazovala, da si dovolj dobra zanj? A boš njemu prepustila, da postavi merilo, koliko si in koliko nisi vredna?
Škoda je tvojega časa zanj, ampak do tega moraš sama priti:)
Nina28 to je zzzelooo podobno eni moji aktualni zgodbi, on “bi kavo” in “se slišiva” in potem 3 mesece mrk in potem naključno srečanje, ponovno kao-iskrice (ki jih neti predvsem on!) itd. in nekje vmes izvem, da ima punco (o ti šok!!) pa “ne ve, kako bo z njima, ali je to to” in podoben bullshit, na koncu spet – “se slišiva” in potem nič od tega… 😛 ja, glede na to, da oba živiva v LJ dogovarjanje za eno kavo RES ne more steči prej kot v pol leta… 😛 tako niti prijatelja oz. kolega ne moreva bit, ker kaj drugega kot da je to j… v glavo si ob takem vedenju ne morem mislit.
Been there, done that. Že nekajkrat, z nekaj njih. And moved on, prej ali slej… DinDin ima prav.
Sej ga ne čakam, sam tko mi je zanimivo, ker še nisem naletela na takega tipa. Sem pa slišala, da bi naj imel punco in celo, da je noseča. Sam mi tega ni povedal (kar mi je zanimivo), ga tudi spraševala nisem ali ima katero ali ne. Vedno kamor je šel, je šel sam, nikoli ga ni bilo videti s katero… Ne vem zakaj je tko težko ženski povedat, da ga ne zanima oz. da ima punco in nima nobenih resnih namenov. Namesto tega mi poudarja, da sva na vezi,…čeprav se zdej ne javi že skoraj 2 meseca.
Je bila moja hipoteza, da ima morda tudi tale “tvoj” punco, tako da me to ne preseneča 🙁 Na osnovi lastnih izkušenj. Tip, ves zagret, ti leze in nazadnje zleze pod kožo, potem nenadoma ne razumeš več njegovega nerazumnega obnašanja in resnica, ki jo ti izveš zelo pozno, je ta, da je bil ves čas vezan! In – se strinjam, totalno nezrelo 🙁 Jaz se prav zdaj spet enkrat trudim “ne čakat” in čeprav ni lahko (tisti večni “Se slišiva!” pa pri tem gotovo ni v nobeno pomoč…), je vsakič lažje. Isabel80 je vse skupaj napisala zelo dobro, predvsem zadnji odstavek in stavek.
He is just not that into you. Mogoče seks, to je pa to. Še posebej, če se izogiba srečanju…neki razlogi so. Ali skriva, da ima žensko, ali ti noče spustit kensla, ker je reva ali si pušča odprte možnosti ali pa plete nekaj še z eno drugo in je neodločen.
Če je skrival da ima žensko, zahvaljuj nebesom, da nisi ti ta ženska. Danes, jutri bi bila njegova…in bi on hodil in si pisaril z drugimi, ne bi te pa nobeni omenil. Noben noče biti omembe nevreden, to je jadno in jasno pokazuje, kakšen odnos ima do svojih partnerjev.
Ali je pa narcis, kateremu godi tvoja pozornost in mu laska, da mu pišeš, pač ubija svoj čas (glede na to, da je komunikacija trajala toliko dolgo – bi rekla da je najverjetneje to)…zanimiva si za pogovor, pozornost itd. nima pa realnega namena imeti kaj s teboj. Če te odkrito zavrne, bo šel njegov narc supply (hrana s katero futra neskončno otroško lakoto po ljubezni).
Me sploh ne čudi, zakaj večina od vas nima uspeha pri nasprotnem spolu.
Ker ste tako očitni, predvidljivi in vnaprej pripravljeni, kako bi moralo biti, kako bi se moralo končati, kako se morate vesti,kako se mora nasprotni spol vesti, kako vas mora nekdo poklicati, kako mora nekdo držati obljubo in bla, bla,bla..
Kdaj boste spoznali, da življenje NE funkcionira na ta način?!!! Še manj pa ljudje-tako kot moški ne in tako kot tudi ženske ne.
Največ uspeha imajo ljudje, ki so popolnoma in naravno neobremenjeni. SPONTANI in vedno AVTENTIČNI.
To, tukaj od vas pa tega nihče ne zmore.Ker nosite v s sebi hudo težo, ki se ji reče kompleks manjvrednosti in zavoro. Vsaka zavrnitev vas potolče in delate celo dramo.
Samo en primer:
Prejšnji teden sem bila v knjižnici, ki je bila nabito polna. Ko sem si poiskala knjige, ki jih potrebujem, sem ugotovila, da s seboj nimam beležke (oz. niti enega praznega lista) in kaj sem naredila?! Spontano sem “pozijala” okrog sebe, se vstala in šla do najbolj simpatičnega fanta s sledečim stavkom: Zdravo! Nujno bi potrebovala en prazen list a imaš slučajno kakšnega na “zalogi”! In kaj je res simpatičen poba naredil: Najprej me je zelo presenečeno pogledal, zatem se na široko nasmehnil in rekel: Seveda, imam. Odprl torbo, vzel zvezek in odtrgal papir. Ker ga je prehitro se je list na polovici pretrgal in sva padla oba v smeh…torej, je moral odtrgat še en list in na to temo, sva odprla debato…
In REZULTAT vsega tega:: Sledilo je povabilo na pijačko z njegove strani, ki sem jo seveda z veseljem sprejela…ob koncu pijače, sva si izmenjala cifre…rekel, je, da me bo v torek poklical…in me tudi je…in tako nadaljujeva najino spontano poznanstvo…in najlepše pri vsem tem je- vzajemna simpatija!!
Potek:
1. moj spontan, nepričakovan in ne planiran pristop k njemu
2. njegov spontan, nepričakovan in ne planiran odziv na moj pristop
3- oba, tako jaz kot on, sva bila nenarejena, brez vnaprej pripravljenih stavkov, kaj morava (bi bilo dobro reči), brez tenzije ala-joj, kaj če me zavrne….itd.
Niti sanjalo se mi ni, kaj mi bo manjko navadnega papirja prinesel, tako kot tudi njemu ne :-)))
Edini preverjen recept je da, da je potrebno biti NAJPREJ uglašen sam s seboj, da si lahko uglašen z drugim.
Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da sem v hudi množici fantov naletela na ravno pravega fanta, zaradi svoje neobremenjenosti.
Namreč, končalo bi se lahko tudi povsem drugače (če bi imela v sebi zavoro):
-sploh ne bi stopila do fanta /še manj pa do najbolj simpatičnega
-tudi če bi že, bi me lahko gladko zavrnil in butasto pogledal ter na hitro čelebnil: ne, nimam nič papirja. (čeprav, bi mu prazne zvezek visel pred nosom, na njegovi mizi)
-kljub temu, da mi je dal papir,me ne bi povabil na pijačko
-kljub temu, da bi me povabil na pijačko, bi se jaz lahko odzvala negativno -kao ne morem, kdaj drugič itd…
Včasih je življenje res sila enostavno. Vidim pa, da si ga eni znatno in povsem nepotrebno komplicirate in v nedogled analizirate. ŠKODA.
Pn.
Je pa zanimivo, da sem vse svoje fante spoznala, vedno ko sem najmanj (NIČ) pričakovala.
@Impure Blood, kje pa tebi uspe izvleči teme iz naftalina? 🙂
@MWAU: to je pa tako kot v romantičnem filmu. Kot da sta si po filmsko usojena. Lepo da se ti je to pripetilo, moram pa dodati da se taki filmski scenariji ne dogajajo na vsakem koraku. Upam si trditi, da si sedaj pod močnim vplivom čustev in dogodka samega, pa zato tak prispevek. S tvoje strani je čutiti vzvišenost in trkanje po prsih, češ “glejte kako se je meni pripetilo, glejte kako so te stvari preproste”, na kar nakazuje sledeč zapis:
Praviš, da tukaj nihče tega ne zmore. Čisto vse si označila za take, da nič ne zmorejo in da je z vsemi nekaj narobe. In sedaj svetuješ tistim, ki jim navezovanje stikov povzroča preglavice. Ne razumi narobe, toda po bitki smo vsi generali. Takšni kot so avtor teme in njemu podobni, pa morajo kot prvo dati skozi osnovno “vojaško usposabljanje” (pa še pri tem je kot kaže, pogrnil), poleg tega pa ne morejo računati na to, da bo punca nekje tako po filmsko pristopila k njim.
točno to. problem avtorja teme je, da preveč prebira tumpaste nasvete ala pick up artista od straussa in podobne “guruje”. jasno NIMA uspeha, po vseh poskusih mu celo še ni postalo jasno, da dating guruji delajo z enim samim namenom – da sami dobro zaslužijo, ne pa da hlodi dobijo ženske. punce pač dajo cifro zato, ker je preveč zoprn, ponarejen in se ga hočejo znebit, zraven pa “pozabijo” omenit, da bojo “zasedene” naslednje 3 leta.
jbga… za pecat ženske rabiš možgane, ne pa klišejskih priročnikov, katere ženska mogoče celo pozna – potem šele izpadeš največji debil, ker točno ve že v naprej, kaj vse ji boš naložil…
Meni se pa zdi, da je MWAU kar dobro zadela! Verjetno tudi zaradi tega, ker se sam malce najdem v tem kar pravi.
Po bitki je lahko vsak general, je res dober pregovor. Ampak ne ustreza najbolj v tem primeru. Želela je povedat, kako se je ves čas prej obnašala, preden je fanta spoznala. Pač živela je spontano življenje, se brigala za svoje stvari in se ni mučila, da nima fanta in le te ocenjevala, ko je po ulici hodla in se vmes spraševala, “o tale je fajni, sam si ne upam…ipdipd”. Res zanimivo situacijo, so opisala, da si v takšnem trenutku zbrala njega. Ker če ne bi bila tako sproščena o svojem življenju, bi po mojem takoj začela izbirat komu bi šla komu ne, na koncu mogoče celo istemu spolu, da bi se izognila čudnim situacijam.
@M.S.T: Hvala, da si odprl temo, sem jo v parih dneh predelal in se odločil, da tudi sam napišem odgovor oz. mnenje. Definitivno je smotano, da se ti to tako pogosto dogaja, potem se pa začneš samega sebe uničevati, ker toliko razmišljaš o tem. Ne razumeti tukaj narobe, dejansko je pravilno da o tem razmišljaš, vendar mogoče napačno. Tudi sam, nisem nek žigolo, kljub mojemu dobremu izgledu in nenehnim vprašanjim, kako to da sem še samski? In vse te stvari se v podzavesti premlevajo in te sesipajo, nevede.
Recimo sam imam kar zbirčen okus, ženska mora že na prvi pogled nek impact naredit name, drugače nimam niti kaj velikega interesa, da bi sploh se o čem pogovarjal oz. kam na pijačo hodil, ker pač že sam vidim, da tukaj enostavno ne bo nič. Da imam tako smotan pogled na situacijo sem opazil šele med prebiranjem odgovorov v tej temi.
Da opišem situacijo, ki bo najbolj definirala, kaj mislim, ko pa se pojav interes do ženske. Nekega večera, smo se odločili skupaj par pirov spit in uživat. Bila sva 2 kolega in 2 kolegici. Eno izmed teh že poznam kar lep čas, druga, je kolegica. Ker so bile z avtom, sem jima omogočil prenočišče, nakar je bil pogoj njene kolegice, da bo z njo spala. Meni osebno ni predstavljalo to problema, kdo pa želi na suho z nekom, ki ga ne pozna spat v isti postelji? In kaj je sledilo? Ko smo prišli v sobo, je moja kolegica kar sama predlagala, da bo na kavču, medtem bom pa jaz z njo v postelji. Zelo me je presenetila situacija, ampak sem šel z “go with the flow”. Malce smo se še pogovarjali in kasneje tudi zaspali. Še pred tem, pa sva se nekaj z nogami “butala”, kar je bilo tudi presenetljivo, kar tako na suho vse. Ampak kaj se je zgodilo pri meni? Takoj me je psiha začela j**** v glavo. Mislim sem si, ja hudo tole, ženska katera je prej vztrajala da spi z kolegico, je zdaj z mano (čeprav ni bilo telesnega stika ali objemanja), kasneje sem zvedel, da sem ji pač tudi “kul”. In kar naenkrat sem začel dobivati nekakšno tesnobo v sebi in strah.., ki me je napeljal na misli kot so: Ja fak, kaj naj pa zdaj? Kako naj ji še bolj ugajam, kak naprej, ipd…enostavno sm dobival take smotane vzorce po glavi, da sem si šel na bruhanje. Vse skupaj, je pa oviralo situacijo na pjači in nism bil najbolj sproščen in ves čas je bila pozornost na njej, kaj bo naredila, kakšen bo njej naslednji korak in kaj moram tudi sam rečt, da bo še njej bolj fajn…in pa kaj ne smem rečt, da se ji ne bom zameril.
In vse to je popolnoma napačno. IN tudi tukaj vidim, da bi se enako počutil kot ti, če bi dobil številko od punce, pa bi potem blo vse skupaj kr neki. Ne vem sicer, na kakšen način si prišel do nje, ker včasih je tudi to zanimivo, da ti ženska da res velik interes, potem se pa tako obnaša. Enostavno ne razumemo. In mnenja sem, da je tuki problem globoko v obeh, če smem tako reči. V tebi seveda in prav tako v meni, ker se najdem v situaciji.
Takoj ko ženska dobi interes, se počutiš zaželjenega, potem pa se to ustavi in začneš sam brskati in vleči to ven iz osebe. Iz tega razloga, si tudi tisti SMS napisal, ker si želel doseč mogoče malce slabe vesti v njej, da se je tako obnašala in bi posledično dobil dozo pozornosti. Ravno tu, mi je pa od MWAU odgovor tako všeč. Če bi bil spontan in sproščen, bi se ti že od številki, ki si jo dobil, gladko j***. Mogoče bi na koncu poslal sms in čist pozabil, da si ga poslal, pa bi bil ob odgovoru presenečen.
Ne vem, tak sproti malce razmišljam o situaciji. Bom zelo vesel, če bi še naprej temo razdrli na faktorje in prišli do odgovorov ali celo metod, kako se najbolj mirno obnašati. In seveda pričakovanja, so tista, ki nas tako zelo sesipajo.
Vsi pričakujemo, ko ne dobimo, smo jezni. Jezni na osebo, ki je nekaj obljubila in tega ni izpolnila. Preveč polagamo svoje življenje v roke drugih, potem pa nam ga stisnejo in težko dihamo. Če bi imeli svoje življenje pod kontrolo bi stvar bila definitivno drugačna. In tukaj je zelo dobra beseda ta, ko pravijo, da jemli vse z rezervo! In to je tudi to! Vsak ko nekaj reče, vzemi z rezervo, pač drži se svojega plana in samo upoštevaj takšne stvari, da mogoče bo, mogoče ne. Vsaj toliko jih ne dat na stranski tir, da pozabiš na njih, saj potem postaneš kar dober ignorant. Je pa to definitivno težko v prakso spravit, takšnega mnenja sem tudi sam, ki se spuščam na to pot sedaj.
Upam, da ima moje sporočilo smisel, ker vmes dobim občutek da odtavam iz bistva. Bil bi vesel, če bodo tudi naslednji odgovori, mogoče pokomentirali mojega. Kaj sem narobe napisal, kaj se jim zdi mogoče pravilno in pa kaj bi še dodali.
Lp
Tvoj “pristop”, ki to sploh ni, je res najbolj spontan in zaželen pri spoznavanju. Brez pričakovanj, brez razočaranj. Kar pa mi je padlo v oči in mi je zanimivo, je to, da pišeš v množini, torej da si vse svoje fante spoznala na ta način. Namreč, pri vsej tej naravnosti in spontanosti, bi pričakoval nek zrel oziroma zadovoljujoč odnos kot rezultat tvoje osebnosti. Kaj/kje se torej “vedno” zalomi, da je bilo že toliko “nepravih”?
Ljudje včasih pozabimo ali pa verjamemo, da je oseba, ki nam je namenila neko pozornost, popolna za nas in popolna nasploh, zato pričakujemo nek idealen razplet. Realnost pa je daleč od tega. Prav vsi, no velika večina, ima v sebi neke ovire, “motnje” ali vsaj podobne težave, kot jih imamo sami. V enem momentu si tako lahko nekomu zelo všeč, že v drugem pa se v nas pojavi dvom in tega več ne znamo pokazat. In ko se dva začneta spoznavat, se ta “bitka” odvija v obeh posameznikih, ne le v nas, ki čakamo in čakamo na tisto, kar si tako zelo želimo. Včasih enostavno preveč čakamo in premalo naredimo, včasih pa predolgo čakamo tudi zastonj, ko je nekdo že davno pozabil na nas ali pa bi se nas rad znebil, zaradi nekih občutkov, ki so se vzbudili v njemu (ob nas ali misli na nas).
In dokler človek ni pripravljen oziroma dokler ne vidi vse tega in pri tem seveda tudi sebe in svojih dejanj, se mu pač vse to dogaja.
Posplošeno bi lahko rekli, večja kot ima človek pričakovanja, bolj je neodgovoren. Človek lahko upravičeno pričakuje od drugih veliko, šele takrat, ko sam vse to kar pričakuje, tudi da. Težava tega je, ker ljudje vedno mislimo, kako veliko damo (saj se v vsakem momentu trudimo maksimalno), v resnici pa damo tako malo. Zato naj bo vedno večinski odziv drugih, nek bolj realen pokazatelj tega, kaj v resnici damo. Ironija je, da ko sami damo, se nam take stvari (ki jih beremo zgoraj) niti ne dogajajo več oziroma nas ne potrejo, ker gremo mirno naprej.
Včasih je težko objektivno pogledati na sebe in ko nam nekaj ne gre po planu, nam ni jasno zakaj, če pa smo vse naredili tako, kot smo verjeli, da bo prav, da bo rezultat prišel. Torej verjamemo, da bolje ne bi mogli narediti. Seveda smo jezni, užaljeni. Ampak to še vedno je precej otročje. Otročje je tudi, da se ljudje ne znamo pogovarjati med seboj odkrito, da bi se lažje naučili vedenja drug z drugim. Ko sem bral tiste dialoge sms-ov zgoraj, mi je slabo zraven. Kako prazne in nevsebinske besede. Popolno zapravljanje časa, čeprav verjamem, da so nekomu momentalno zelo polepšale tiste trenutke. Poudarek na trenutke, s katerimi si svoja naivna pričakovanja le povečujemo, pri tem pa ne niti ne vidimo razočaranja, ki je že davno na poti. Odnosov se je pač potrebno naučiti in vsak neuspeh si bi morali šteti kot en korak do tega.
Štekam kaj je hotela povedat. Toda poznam ljudi ki tudi živijo spontano, pa jim pri puncah kljub temu ne gre. Torej štimajo jim vsi segmenti življenja, le pri puncah se jim zatakne. Tako kot pri tebi, pa predvidevam da živiš spontano. 😉
To sem tudi jaz pomislil. Resda je tega fanta v knjižnici spoznala povsem nepričakovano, toda da se ne bo čez čas zgodilo, da se bosta tudi z njim razšla, po možnosti že v kratkem. Namreč zdaj na začetku je vse krasno, ko sta oba v devetih nebesih, sploh če se zgodi tako kot je opisano.