Malo off topic. Na nekem drugem forumu (ameriškem, o vrtnarjenju), na katerem sodelujem, je nek možakar opisal, kaj naredi, ko mu kdo pozvoni na vrata. Ni odveč podatek, da je iz Texasa. Ko zasliši zvonec, vzame pištolo, gre ven skozi zadnja vrata obiskovalcu za hrbet, uperi pištolo vanj in ga vpraša, po kaj je prišel.
Nekako tako ravnam tudi jaz, ko se dvigne prva rdeča zastavica. S to razliko, da najprej streljam. In v tej temi je bilo mahanja z rdečimi zastavicami enostavno preveč. Me pa čudi, kako rešiteljski instinkt pri ženskih članicah foruma še vedno deluje kljub vsem negativnim preteklim izkušnjam.

Rjavi medved tvoj opis reševanja situacij v primeru, da posumiš, da gre morda za podobne mehanizme kot prej, se meni zdi tako, kot če bi muhe streljal s topom. Res je, da ko si enkrat iz take situcije in si še ves razmahan od vseh dram, te lahko že najmanjša morebitna podobnost precej spravi iz tira. Vendar se mi zdi bolj smiselno res sam pri sebi predelat, kaj se je sploh zgodilo, zakaj si se sploh znašel v takšni situaciji, oziroma, kakšna je tvoja soodgovornost in kaj je (ali je bilo) bolno in kaj je zdravo. Drugače se ti zna zgoditi, da boš zaradi preobčutljivost in morebitnega projeciranja nerazrešenih stvari razstrelil tudi kakšen odnos, ki bi lahko bil čudovit.

GittaAna, Rjavi medved in ostali,
ne vem kako naj napišem, da bom pravilno razumljena…poskušam bit pravična…

Tudi sama za sebe sem malo pobrskala po svojem otroštvu (če sem že po otroštvu bivšega, je fer, da tudi po svojem) in ugotovila (prej se s tem nisem ukvarjala, sploh nisem pomisila na brskanje po svojem otroštvu, kot verjetno on ne pomisli kako naporen, manipulativen in nevaren je oz. po njegovi verziji sva se imela full lepo… pravi, da sva se tu pa tam kdaj malo skregala, da je pa to čisto normalno, in da nikoli ni bilo nič hujšega v najinem razmerju!!!!!!!….ker je bilo pri njih doma še veliko, veliko hujše, predvidevam), no da nadaljujem…sem ugotovila, da sem vzorec prevzela po svoji mami, ki je nežna, skrbna, čustvena, želi vsem ustreči, o nikomer nima slabo mnenje, z nikomer ni imela konfliktov, videti je bilo da je bila nekoč vesela, družabna, TODA, njen mož (moj oče) jo je tretiral kot lastnino, vse je bilo po njegovo, verbalno jo je maltretiral, najedal, poniževal, obtoževal, varal…, amapk pred nami otroci in okolico sta kolikor se je dalo, skrivala probleme, MAMA PA JE ITAK NAREDILA VSE, DA OTROCI NE BI TRPELI. To, za otroke, zdaj počnemo tudi mi (dokler nam ne “poči” ali pa vztrajamo). Je pa res, da je bila mama gospodinja in da se je poročila kljub prepovedi njenih staršev…torej 100 % je bila odvisna od človeka, ki je to veselo izkoriščal. Danes sem pogovor malo napeljala v to smer in oče je zgrožen, da to ni res, da on ne najeda mamo, da je ona tista ki ga bla bla bla….

Če jaz ne bi naletela ravno na človeka z motnjo bi se morda vse super izšlo. Pred njim moja pripravljenost prenašat sranja, ni bilo izražena, ravno obratno, zelo sem bila (sama pri sebi) “pametna” za druge (kaj vse jaz ne bi prenešala v razmerju, ni šans, jaz nisem kot moja mami…). Bila sem športnica in ženska, ki se zaveda svojih pravic.
Je pa res, da sem, ko sva se spoznala in poparčkala, imela velike odprte rane.

Očitno se odzovemo le pod določenimi pogoji na način, ki smo se ga naučili nezavestno. Ne vem…učim se še…ugibam…

Ne vem še, kako je z drugimi žrtvami narcisev in momov….glede na pestrost genov in medčloveških odnosov je variant neskončno…

Ma ne muhe, mikrobe streljam s topom. Postravmatski sindrom, kaj češ. Glede bodočih odnosov si pa za enkrat ne belim glave, ta moment mi je noben odnos najboljši odnos. Ko pri +50h lepiš črepinje, ki so ostale od razbitega življenja… Ampak vseeno hvala, si mi dala za misliti, tudi tebi hvala Tihuljica.

Mene je pa prešinilo, da morate biti vsi, ki ste se zapletli v zvezo z narcisom, res ene super osebe v vseh možnih pogledih. S tem ciljam predvsem na to, da oni ob sebi ne bi imeli partnerjev, ki bi se jih sramovali – njihov nivo zahtevnosti je očitno zelo visok.

Jaz sem se zelo močno zaljubila v narcisa. Zaljubljenost se je začela tako, da sem v njem kljub navzven perfetni sliki, ki jo je kazal, videla nekoga, ki mu moram pomagati (dejansko sem to čutila kot dolžnost). Ko sem mu povedala, da mi je všeč, mi je postavil zid. Sicer sva še naprej prijateljevala, niti slučajno pa me ni več spustil blizu. V bistvu se je zelo grdo vedel do mene bila sem mu zadnja briga. Ampak jaz kot jaz, sem v tem videla novo reševalno misijo … Dvigala sem mu ego do neba (imel je ogromno monologov, tega takrat sploh nisem opazila), hotela sem mu pomagati na vse možne načine, sebi pa dobiti potrditev, da sem ga vredna (na kakršenkoli način že). Prenašal me je, dokler sem mu še koristila. Ko ni potreboval več mojih uslug (pa ne spolnih, da se razumemo), je bilo slabše; ko je dobil punco, me je čisto odsekal.

Počasi dojemam, da sem vztrajala, ker sem (nezavedno) čutila vzporednice med mojim očetom in tem narcisom. Oba sta me poniževala (oče še zmeraj). In sem nekako iskala očetovo potrditev prek potrditve narcisa. Da vsaj enemu dokažem, da sem vredna ljubezni, spoštovanja; da z mano ni nič narobe. Ne morem vam povedati, koliko energije sem vložila v to. Potrditve nisem dobila nikoli.

Seveda dva odstavka niti slučajno ne zajameta vsega (tega je za cel roman), mogoče pa bosta komu pomagala, da si sproži lastno refleksijo.

Še to sem pozabila povedati. Ko je narcis dobil punco, sem sčasoma začutila ogromno olajšanje, ker vem, da bo zdaj ona “skrbela” zanj. Prav smešno.

Izgubljena3,
ko sem bila najbolj obupana sem pomislila, da bi mu jaz nastavila žensko….tako sem bila že na robu pameti…
Naj je smešno ali čudaško, neverjetno je, kaj vse iztisnejo iz nas.
Pa sem si dolgo časa govorila: “Izpod časti mi je, da spustim na njegov nivo!”

Tisuljica, mogoce ti bo lazje razumevat zakaj tako tezko prekinemo..
https://www.huffingtonpost.com/entry/the-spellbinding-bond-to-narcissists-and-psychopaths_us_57a4dbabe4b034b25894cc80?puewlqkto0ly833di

Lp

Hop, hvala!
“I want to leave because he hurts me. But I just can’t!”
Vse kot je napisano. Ko vse to prebereš, predelaš in se “usede” si lahko nehaš očitati svojo “slepoto”, “neumnost”,…

Glede prispevka bi v kratkem povedal samo bistva.

Narcisi – ena od njihovih glavnih lastnosti je, da nimajo niti kančka empatije do samih sebe, posledično ne morejo imeti nikakršne empatije do drugih (mož/žena, otroci, starši, prijatelji, sodelavci), navzven pa po navadi prikazujejo (se pravi le na površju) empatijo, ki jo še Picasso ni znal narisat.

Narcisi – vsekakor je dejstvo, da si mora druga stran (v članku je omenjen Sočutnež) sprejeti svoje del odgovornosti, brez tega sprejema odgovornosti ste naredili skoraj nič, pa četudi ste Narcisa zapustili. Obsojanje in kriviti samega sebe ni način prevzemanja odgovornosti.

Narcisi – vsekakor vlečejo vzorec iz otroštva, kot tudi Sočutnež. Ta vzorec je dobro prepoznati in na tem delati za naprej. Govorim predvsem da ga Sočutnež spozna sam pri sebi v izogib prihodnjim Narcisom oz. njihovo pravočasno detektiranje.

In kot zadnje, ga ni popolnega človeka na tem svetu in tako imajo tudi Sočutneži vsekakor tudi kaj napak. Poanta pa je v tem, da v normali so napake čisto ok in lahko skozi zdrav odnos dveh oz. neke skupnosti izzvenijo. Če pa imate nezdrav odnos, se pa te težave na potenco povečajo, seveda v negativo.

eden1,
pišem v svojem imenu….popolnost je nekaj kar nekateri radi kažejo pred sosedi….ravno za to gre, da si z nekom bolj srečen kot če si sam, da komaj čakaš trenutke, da boš s to ljubo osebo preživljal čas, da se sprejemata takšna kot sta, z napakami vred, z KONSTRUKTIVNIMI konflikti vred, ker, s KOMERKOLI živiš (starši, otroci, partnerjem, prijatelji,…) pride do nestrinjanj in to se mi zdi popolnoma normalno, ker smo si različni. Stvar se zaplete, ko imaš opravka osebki, katere opisujemo na tem forumu…
Lp,

Tudi jaz se strinjam, da nihče ni popoln in se pridružujem mnenju Tisuljice. Res je namreč težko živeti z nekom, ki se ima za popolnega in ki ti tvoje napake neprenehoma očita, kljub temu da se trudiš ugoditi mu. Pri vsem tem pa zate nima lepe besede. Res je težko…..

Tisuljica

Vsekakor se strinjam in tudi z moje strani ni bilo mišljeno, da pride do popolnosti, ko naj bi nekatere napake izzvenele. Bistvo vsega konec koncev je ravno nepopolnost, kar je zdravo. Mislim, da je pa hkrati pomembno tudi to to, da se napake ne potencirajo v negativo, saj je tega danes v odnosih vse preveč, posledice so pa vidne na vsakem koraku. Vsekakor pa popolnosti ni in je tudi ne bo, tako individualno, družina ali pa skupnost … to je lahko samo v reklamah, filmih ipd. zablodah.

Živjo,

sem nova na tem forumu, a zelo hvaležna, da sem ga našla, ker sem dolgo iskala nekaj, kjer bi se lahko poučila o narcisoidnih ljudeh.

Zasledila sem kratico SVO. Mi lahko kdo pojasni, kaj to pomeni. 🙂

Uporabnica nova pozdravljena. Izobrazila se bos predvsem s prebiranjem strokovne literature za katero bos tu nasla precej naslovov in linkov s strani uporabnikov. Vsekakor pa ti ti toplo priporocam, da si vzames cas in tale forum dodobra precesas, preberes iskusnje ljudi. materijala in osebnih zgodb je dovolj, da se najbrz tudi sama najdes v eni ali celo vecih, saj bos videla, da je to prakticno “copy-paste” tako pri MOM kot NOM.
ps SVO je kratica za nickname “se vedno optimist” , no saj pravis da si nova tukaj zato tudi tega se nisi zaznala.. Lp

Uporabnica nova
http://parrishmiller.com/narcissists.html
https://www.huffingtonpost.com/entry/the-spellbinding-bond-to-narcissists-and-psychopaths_us_57a4dbabe4b034b25894cc80?puewlqkto0ly833di
https://www.psychologytoday.com/blog/understanding-narcissism/201705/narcissistic-love-patterns-the-romantic

Uporabnica nova..
http://gettinbetter.com/dance.html
Lp

pozdravljena na forumu,
ti samo beri, premisljuj, se malo beri, pa se malo beri, pa s kom malo prevrjaj stvari, ki se ti dogajajo v zivljenju in v glavi, imej odprte moznosti, imej odprte poglede, potem pa kaj prinesi nazaj semle in ti bomo skusali razjasniti kaksno vprasanje…

ali tri 🙂

lp SVO

Opis Narcista in Sočutneža je super. Kaj pa, ko smo v vlogi otroka, ki ima očeta, ki je MOM in mamo, ki je NOM? Tu ne moremo govoriti o “usodni privlačnosti”, o slepih pegah, o odhodu iz odnosa…..
Otrok (vsaj nekje do 18. leta) enostavno ne more oditi iz odnosa s takimi skrbniki.Še huje je, če sam ve, da je nekaj hudo narobe, pa se je prisiljen slepiti. In ko smo že (vsaj 18. let) preživeli s ključnimi osebami v našem življenju in potem nekako odidemo v svet……..Kaj lahko pričakujemo, da bomo poiskali zdrave odnose? Kaj menite?

Super tema.
Kot empat lahko povem, da neprepoznavanje narcisov/mom pomeni, da ste imeli enega izmed starsev narcisa/mom. Ker zaradi vzorcev iz otrostva dejansko ne morete prepoznati jasno, da sem vam ponovno dogaja otrostvo. Namrec starsi MOM svojega otroka ne naucijo vezano na senzibilnost/empatije oziroma njuno ptepoznavanje, ker bi s tem razkrili sebe. Edina dolgotrajna resitev ozavescanja je terapija po Jungu. Zal res. In terapevt ki je vse svoje temacnosti ozavestil predno je zacel delati kot terapevt. Zato je dobr terapevt tisti, ki je starejsi od 55let. Zal. Sama sem bila v vezi s psihopatom (namrec to je dejansko MOM/narcis, vendar se tega naziva ne uporablja ker se slisi tako grozno). V okviru dolgotrajne terapije sem prisla do tega, da je to dejansko tudi moja mama.