Strupena privlačnost med narcisi in sočutneži ( slo verzija)
Ne bodi tako huda, bom upošteval nasvet.
Tu nobeden ne soli pameti drugim in tudi v bodoče bo tako.
Tukaj je pa strel v prazno. Nimam nobene potrebe komurkoli soliti pamet, tega pri meni ni.
Treba je globino videti, ne samo površino. Saj se zastopiva.
To je moj pogled. Mehki pristop mlačni rezultati. Trd pristop močni rezultati.
Ah Srečko, kaj naj rečem? Morda navidezno funkcionira trdo postavljanje meja in pogojev v odnosu ženska MOM? In morda, ker je MOM?! Predvsem pa zato, ker je nimaš več rad in ker ti je vseeno ali ti ona izrazi njeno ljubezen (o pristnosti sedaj ne bi…). Le tako lahko pokažeš, da se ti za njo fučka kot praviš. Le tako lahko živita skupaj.
Odnos z moškim NOM ni istoveten. Tudi jaz živim z mojim NOM sedaj po načelu se mi fučka zanj, ali bolje rečeno nimam ga več rada. Ampak v takšnih okoliščinah si je hitro našel nove žrtve (ne bi ponovno o tem). In še vedno me preslepi z lažmi, v katere lahko mimogrede verjamem. Verjamem, da bi lahko z njim tako živela še dalje (če bi tako res želela). Manipulacije niso več tako intenzivne, pusti me, ker pri meni ne najde več hrane. Ampak, ali bi res bila zadovoljna in srečna še naprej? Ne, ker živiva kot soseda, ki se glih ne marata posebej. Ki si nista pripravljena pomagati, si stati ob strani, se bodriti itd…
Ni kvalitetnega in ljubečega odnosa s pogojevanjem tega in onega… Prava ljubezen je brezpogojna. Na koncu šteje le odnos, v katerem sta oba zadovoljna in srečna.
Ali si s tem našel svojo srečo?
Lp,
Srečko5, tudi mene zelo zanima, kaj pomeni:
“Kaj storiti, hm, jaz sem vso zadevo tako postavil, da je bilo bivanje z monm znosno in okolica zaradi tega ni trpela. Drugače je to skoraj misija nemogoče.”
To je bil moj prvi plan za prihodnost. Iskreno povem, če bi bil moj partner samo malo manj monsterski, malo malo bolj normalen ali pa bi mi vrgel še kakšno “drobtinico več”, bi sama s seboj sklenila pakt o prihodnosti z njim v peklu oz. “znosnem” bivanju z njim, depresijo in anksioznostjo.
Roko na srce. Skozi vsa svoja sranja (da vsakič ne naštevam vsega…) me je v desetih letih izučil v “njegovo-nom-marinko”. Tudi meni so “drobne ptičice” čivkale! Za cele jate jih je bilo!
Po letih njegovih tretmajev (da jih spet ne naštevam) sem postala apatična, nedružabna, jokava, samo ležala bi, samo spala bi, a spanca ni bilo…sem MORALA nekaj spremenit, in sem postala njegova “učenka”. Odhod do nekega datuma dobesedno NI BIL MOŽEN zaradi okoliščin, v katere me je on napeljal. To je njegova specialiteta. Ustvariti situacijo v katero sem bila ujeta kot v past.
Ko me je vrgel na finto sem si zapomnila lekcijo in situacije obračala v smer, da sem postajala neodvisna, tako materialno kot čustveno. Plod njegovih vsakodnevnih deset-letnih treningov 😉 je bil moj odhod, zaradi besed, katere mi je on izrekel…to je bilo nujno ker je bil tudi fizično nasilen…
A prav razumem tole o pristopu/ukrepanju?
Se strinjam, ampak trdoti raje rečem neomajnost, ki ima hudo globoke korenine. Do neomajnosti (neomajnega samozaupanja) pridem s pomočjo spoznanj in ta me obrusijo, naostrijo, ojeklenijo… ki v srečanju z MOM deluje kot neprobojni zid. Ni nujno, da je pristop do MOM-a oster na zunaj, bistvo vidim v tem, da neprobojnost veje iz mojih globin.
Veza razpade prav iz tega razloga, ker se partnerja ne dopolnjujeta več. Samo v primeru, da oba prerasteta vražjo gugalnico, bi se odnos lahko nadaljeval na višji kvalitativni ravni. A za enkrat v takšen izid ne morem verjeti.
Se strinjam z teboj v vsem.
Ali si s tem našel svojo srečo?
Ne gre za srečo, imam odgovornost do dveh otrok. Zato sem vse postavil tako kot je. Pa ta otroka na državnih tekmovanjih v znanju posegata po zlatih in bronastih priznanji. Moje delo in trud.
Tudi s teboj se v vsem strinjam.
Vedeti je treba, ljudje smo individum in do nobenega monm ni enakega pristopa. Pri meni je bila igra osebe monm tako dobra, da nisem naslutil dokler se ni rodil drugi otrok, po tem pa šok. Nekaj časa sem mislil popularno račeno poporodna depresija, ker se je pa stopnjevalo in nihalo sem počasi ugotovil, da ni to. Potem pa rešuj, najlažje je oditi, jaz sem izbral težjo pot. Zaradi zdravja psihe otrok.
A prav razumem tole o pristopu/ukrepanju?
Se strinjam, ampak trdoti raje rečem neomajnost, ki ima hudo globoke korenine. Do neomajnosti (neomajnega samozaupanja) pridem s pomočjo spoznanj in ta me obrusijo, naostrijo, ojeklenijo… ki v srečanju z MOM deluje kot neprobojni zid. Ni nujno, da je pristop do MOM-a oster na zunaj, bistvo vidim v tem, da neprobojnost veje iz mojih globin.
Veza razpade prav iz tega razloga, ker se partnerja ne dopolnjujeta več. Samo v primeru, da oba prerasteta vražjo gugalnico, bi se odnos lahko nadaljeval na višji kvalitativni ravni. A za enkrat v takšen izid ne morem verjeti.
[/quote]
Mi je zelo všeč, kako si napisala.
Spoštovani Srečko, Seveda se z vašim poenostavljenim prikazovanjem odrešitve s t.i. mehkim in trdim pristopom nikakor ne strinjam. Prav tako ne kaže enačiti MOM in NOM, ne po simptomatiki, ne po etilogiji, kot tudi ne z zdravljenjem oziroma pristopi. Pristop mora biti prilagojen vsakemu posamezniku – če vemo, da je za postavitev diagnoze MOM potrebno prepoznati 5 simptomov od 9, lahko vidimo, da z različnimi kombinacijami po svetu hodi čez 330 različnih tipov MOM. Prepoznamo jih predvsem po trajnem vzorcu nestabilnosti v njihovem delovanju, ki močno posega na teritorij njihovih medosebnih odnosov, samopodobe in čustvovanje (prednjačita impulzivnost in nestabilnost). Izraženost tovrstne motnje pa se od posameznika do posameznika razlikujeta, zato so tudi pristopi različni – od mehkih do trših. Vsekakor pa je potrebno motnjo dobro razumeti, vedeti kaj vsega je oseba z MOM zmožna, da ni vedno dovzetna na vplive drugih….in da NUJNO skrbimo zase, svoje interese, želje, potrebe – sočasno pa osebi postavljamo jasne in konkretne meje; kaj je dopustno in kaj ne. Ob tem ne rabimo kričati in trdo maširati po stanovanju, loputat z vrati ipd…. NAJPOMEMBNEJE je, da smo v postavljanju meja TRDNI, ODLOČNI in DOSLEDNI. Kot pri majhnih otrocih, ki se mečejo ob tla, cepetajo z nogami, kričijo in tulijo, ko hočejo na vsak način izsilit nekaj zase…..rečemo NE, se obrnemo in gremo.
Pa še en filmček prilagam:
https://www.youtube.com/watch?v=967Ckat7f98
Lepo bodite, Leonida
Medalje in priznanja tvojih otrok sta tvoje delo in trud? Temu bi jaz rekla precej huda egocentričnost. Tvoja otroka sta se morala kar sama potruditi in sama storiti precej veliko dela, da sta prišla do teh priznanj in če si jima pri tem pomagal in ju spodbujal je to zgolj tvoja starševska dolžnost oziroma povsem tvoja odločitev. Si se kdaj vprašal ali otroka nabirata medalje zato, da bi zadovoljila tvoje potrebe ali da bi zadovoljila svoje ? Ena od značilnost otrok iz disfunkcionalnih družin je, da poskušajo storiti vse, kar menijo, da bo zadovoljilo in umirilo starša, četudi kdaj ni v skladu z njihovimi željai in potrebami, v nerealnem upanju, da bodo tako morda “pozdravili” situacijo.
Ja, Srečko, tudi za srečo gre ,oziroma notranjo izpolnjenost, ena bolj bistvenih stvari v življenju, ki pogojuje tudi vse ostalo. Ni vse v medaljah oziroma drugih navzen bleščečih dosežkih in navidezno znosnem miru….niti ni rešitev v tem, da zabetoniraš pravila, drugega postaviš v kot in jebi ga, stvar je rešena, ker se bodo slej ko prej na betonu pojavile razpoke in potem se bo vsul plaz, ki se bo zdel, kot da prihaja od “nikoder”.
Prav tako neka rešitev, ki je dobra za nekoga, ne pomeni avtomatično, da je ista rešitev primerna za vse ostale. Nekatere situacije niso rešljive brez trdega pristopa, spet druge ne brez mehkega., spet druge potrebujejo nekaj čisto tretjega.
Kot sem že rekla, veseli smo vsakšnega razmišljanja, vendar je tu jasna meja, da jih ne vsiljujemo drugim, oziroma tu ni Edino Veljavnih Resnic, ker takšnih ni, je življenje veliko bolj kompleksno.
GittaAna
Se strinjam z teboj v vsem.
Ali si s tem našel svojo srečo?
Ne gre za srečo, imam odgovornost do dveh otrok. Zato sem vse postavil tako kot je. Pa ta otroka na državnih tekmovanjih v znanju posegata po zlatih in bronastih priznanji. Moje delo in trud.
[/quote]
Odlično opisano, imam podobno mišljenje.
Srečko5, praviš da si ostal zaradi otrok… Seveda, kako da ne a le dokler bo to njej ok. Jaz sem tudi ostajal zaradi otroka, dokler si ni dobila drugo žrtev in posledično mene odpikala. (Postavljal sem meje oz vsaj poskušal na tak ali drugačen način rezultat pa.. MOM vedno izberejo zase nekaj kar je po liniji najmanjšega odpora. Zakaj bi se ona spremenila, če ji ni treba? Zamenja tebe ko stare gate ko te ne rabi več. ,Tako da ne si mislit, da si storil nekaj blazno izjemnega.
Srečko5, še tole bom dodal… Ostati v bolanem razmerju zaradi otrok je predvsem posledica lastnega strahu in malo manj zaradi “odgovornosti” s katero si bolj kot ne izkrivljamo realno sliko. Otroci še kako dobro vidijo in čutijo odnos. Posledice se velikokrat pokažejo šele kasneje, sploh v dobi pubertete in odraščanja. Kaj pa misliš, da bodo otroci imeli za vzor kot odnos v družini med staršema? Lp
Glede na to, da se je debata tukaj začela vrteti zgolj okoli Srečkovih provokacij jo zaključujem, zato sem in bom brisala morebitno nadaljevanje, ki bi še naprej šlo v to smer.
IN Srečko, če meniš, da ti je vse jasno, kaj sploh počneš tukaj? Ta forum ni namenjen temu, da se dokazuje kdo ima bolj in kdo manj prav , komu je bolj in komu manj jasno in še manj kdo je večji orziroma kdo manjši tepec. Dvakrat sem te že opozorila, naslednjič te bom dokončno blokirala.