Pozdravljeni.
V svojem obupu in stiski sem se znašla na vašem forumu. Prebiram druga sporočila in si mislim, da so težave mnogih velike. Mogoče večje kot moje. Pa vendarle so moje težava zame trenutno tak šok, da preprosto ne morem dihat. Znašla sem se v začaranem krogu iz katerega ne vidim izhoda.
Stara sem skoraj že 40 let. Ne morem reči, da mi je v življenju kaj posebej bilo hudo. Odraščala sem v ljubeči družini, ki pa je živela bolj skromno, čeprav sta si starša vedno “od ust odtrgala”, da smo otroci dobili to in ono. Skratka, garača celo življenje.Izredno ju cenim.
Srečo sem imela tudi z izbiro poklica, saj opravljam tako delo, ki mi je v veselje. Poleg tega pa imam kar nekaj aktivnih hobijev, ki mi zaponjujejo življenje.
Z ljubeznijo in z izbiro partnerja pa nisem imela nikoli sreče. Zaradi mnogih razočaranj sem se že pred leti zaprla vase in nehala pričakovati tistega pravega. Čeprav želje in potrebe po čustveni in nenazadnje tudi telesni ljubezni zelo težko zatreš. Enkrat privrejo na dan. In tudi so. Samo na pravo struno je bilo potrebno zabrenkati. Tako sem se zaljubila, da še sama preprosto nisem mogla verjeti, da je to sploh možno. V napačnega – poročenega. Bolj kot sem se poskušala rešiti iz vala čustev, slabše je bilo. Vedno bolj sem tonila. Zaradi občutka krivde se nisem upala nikomur zaupati. Ko sem to končno storila, ker preprosto nisem mogla več nositi sama tega bremena, sem bila deležna razumevanja. Bila sem prepričana, da bom lahko zdaj ob podpori zvezo prekinila, pa ni šlo. Dobila sem še večji občutek krivde in sramu, ker še vedno nisem bila zmožna narediti konca, čeprav sem vedela, da tako ne more naprej. Imela sem slabo vest pred celim svetom.KO sem njega prosila, da naj mi reče, da prekineva, ker sama tega nisem bila zmožna, je vedno znova ponavljal, da je od mene odvisno. Odgovornost je bila na meni.
Tako se je vleklo tri leta. Postala sem drug človek, vase zaprt, neiskren, zapirala sem se v svoje stanovanjce in bežala pred ljudmi. Pojavljati so se začeli napadi tesnobe
KO mi ga je že skoraj uspelo izriniti iz glave, se je pojavil spet na vratih, češ da se bo ločil. No iz tega ni bilo nič, razen vaških govoric. Otrok mu je zbolel in jasno je bilo, da sem se umaknila. Stikov, čeprav so bili izredno redki pa nisva nikoli popolnoma prekinila. Ves čas me je držal v varnostni razdalji in me spustil k sebi le, ko je on tako hotel. Jaz pa sem hrepenela po nečem ,kar sploh ni obstajalo. Vedela sem ves čas, pa si nisem hotela tega priznat.
Sedaj pa me je udarilo. Po skoraj letu dni sva imela spet tesnejši stik in zanosila sem. V tednu dni sem se spremenila v razvalino. Vzgajali so me, da za svoje napake krepko plačaš in, da vedno sledi kazen božja. In tega otroka jemljem kot kazen in ne kot dar. Seveda ga bo on zanikal, kar sploh nisem pričakovala, da bi bilo obratno. Jaz pa sem pred strašno odločitvijo: otroka obdržati ali ne?
Če ga obdržim, me močno skrbi, da na svet sploh ne bo prišel zdrav ampak živčna razvalina. Groza me je pomisliti na to, da bi imela otroka sama, brez podpore partnerja. Kaj če gre kaj narobe, kaj če otrok ne bo zdrav, nikogar ni, ki bi mi pomagal skrbeti zanj, sem v najemniškem stanovanju, kam z otrokom, če mi odpovedo najem ….Ne čutim se sposobno. In zraven, če še pomislim, koliko ljudi bo prizadetih… Moje domače bi novica strla do konca. Zdravje staršev že tako ni dobro in ravno zdaj me najbolj potrebujeta.Njegovemu otroku se bo sesul svet.
Če prekinem nosečnost…Nikoli nisem mislila, da bom sploh pomislila na splav. Vendar v tem trenutku zgleda kot rešitev – trenutna. Se pa toliko poznam, da vem, da me bo občutek krivde razjedal do konca življenja in ves čas bom čakala, kdaj bo spet prišla tista grozna kazen za moje strašno dejanje.
Počutim se stisnjeno v kot. Ne vidim izhoda. Duši me. Kaj naj storim, kako naj se odločim….prizadeti druge ali sebe?
Poleg tega pa še pred ljudmi skrivati in držati v sebi solze, ki so ves čas na robu. Ne vem, če bom zdržala – ne spim, ne jem in upam na nemogoče- da se zbudim iz te more.

Hvala, da ste prebrali. Odločitev je tako le moja. Posledice pa tudi.

Roza!
Praviš da si na pragu 40-h let.Zdaj če je to tvoj prvi otrok in če že danes v naprej veš,da bi v primeru splava trpela celo življenje,potem tega ne počni.
Otroci niso kazen!To si ti umišljaš v svoji glavi,ki ti je versko popačila pogled.
Predpostavljaš,da drugače ne more biti,ker je on poročen,ti pa tja ne spadaš.
Zdaj opisuješ o sramoti in krivdi…
Jabolko si zagriznala,zdaj ga še pa pojej.
Za nobenega otroka na svetu ni nobene garancije,da se bo rodil popolnoma zdrav.To ne obstaja.
Naenkrat si se začela bolj ozirati na to,kaj bodo pa drugi rekli,če ostaneš noseča in bojiš se,da staršim uničiš življenja.
Zdaj ni čas ,da se oziraš na druge,ampak na sebe.Če imaš materinski nagon,ne boš kvasila takšnih neumnosti o otroku,ki se še rodil ni.

Je škoda,da si nisi uspela najti nekoga,ki je samski.Več možnosti bi imela za skupno prihodnost.Tako pa ne veš kako bodo odmevale njegove reakcije.
V vsakem primeru na nekoga večno čakati pa tudi ne moreš,ker tudi tebi čas beži.
Največja napaka,ki si jo naredila je po mojem ta,da si mu na razpolago takrat,ko se njemu zazdi,da te rabi.Dobro te je spoznal in malo manipulira s tabo.
Zdaj sta oba v kotu,ti pa najprej glej nase in ne potenciraj vsega kar se ti je zgodilo.
Življenje nam prinese naloge,ki jih moremo rešiti.Ena od teh je pri tebi zdaj ta,da spelješ situacijo tako,da se boš ti v redu počutila in da se ti bo zdelo,da si se potrudila po svojih najboljših močeh.

Pa ne bodi tako črnogleda!
Če ti ostane otrok,on pa odide iz tvojega življenja,še ni najhujše kar se lahko človeku zgodi.
LP!

Draga Roza! Res ste v hudih težavah. Nesrečna ljubezen je eno najhujših trpljenj. Skoraj nemogoče je s svojo voljo zatreti čustva. Za to je potrebno veliko časa. Najboljše zdravilo, da bi se pozabila ljubezen, je popolna prekinitev stikov. Toda zaradi pričakujočega otroka je to skoraj nemogoče. Njegov oče je enako odgovoren za to, da bo ta otrok prišel na svet, kakor vi. Imel bo vse pravice obiskovati otroka, pa tudi dolžnost. Nosečnost je stvar res zakomplicirala. Posledicam se ni mogoče izogniti.

Kot razberem iz vašega posta, bi splav pri Vas povzročil slabo vest nad dejanjem, česar se dobro zavedate. Če bi splavili, bi trpeli ne le zaradi moškega, ampak tudi zaradi splava. S splavom bi si nakopali spet eno žalost in tega ne bi več mogli popraviti. Otrok v Vas je majhen človeček, živo bitje, ki potrebuje varno in toplo zavetje v Vašem telesu, in ki čaka na rojstvo. No, o tem se boste morali odločiti sami.

Pa vendar je bilo in je na tem planetu še veliko žensk, ki so otroka obdržale in jim je ta prinesel v življenje veselje. Marsikateri otrok je lahko hvaležen materi za življenje, čeprav oče ni živel v njunem domu. In jaz sem prepričana, da bo tudi Vaš otrok hvaležen Vam. Nič ne vemo, kako se bodo v prihodnosti stvari razvijale. Mogoče ne bo tako težko preživljati otroka. Tudi Vaši pobožni starši, ki bodo morda najprej šokirani, bodo sprejeli svojega vnuka v svoje srce, Vam oprostili in Vam pomagali prebroditi težave. V to sem prepričana, saj če imajo radi Vas, bodo imeli radi tudi Vašega otroka. Je pa tako, da noben človek ni vreden, da bi zaradi njega umorili začeto življenje.

Naj Vam napišem eno pesem, ki si jo preberite:

PESEM BODOČI MAMICI

Drobno, nevidno srce je vzplamtelo,
tiho in nežno je vztrepetalo.
Želje in upe na svet je prignalo,
kot dih tiho prošnjo je tebi zadalo.

Najlepše poslanstvo sedaj ti ponuja,
najburnejša čustva in upe ti vzbuja,
največje vrednote v tebi odkriva,
ko v tvojem osrčju prav sladko prebiva.

V varnem zavetju svoj sen pričakuje,
v zibelki mehki zdaj pesem si snuje.
Ura življenja začela je bíti.
To kepo ljubezni začenjaš ljubiti.

Ta črviček bo sonce ti, sreča, zaklad.
Vse solze ti osušil ta mali bo škrat.
S predrobno ročico ti bo mršil lase,
in z zvonkim bo smehom ti božal srce.

Nihče te bolj ljubil ne bo kot otrok,
nihče bolj hvaležno objemal ti rok.
Kaj ljubezen je, sreča, boš videla sama,
ko dete že kmalu ti reklo bo: “Mama!”

Zadonite gore, zašumite gozdovi!
Šumljajte srebrni, blesteči valovi!
Oj, sonce, spij roso trav valovečih,
Poljubi cvetove marjetic dehtečih!

Zapoj zdaj narava! Naj ti poje tako,
kakor poje ti duša in čuti telo!
Narava je lepa in lep je njen zvok,
a lepši od nje bo rojenega jok.

Želim Vam, da bi se dobro odločili. Ni rečeno, da bo vse tako črno kot izgleda sedaj. Mene je recimo mož hotel prisiliti v splav tretjega otroka. Ta je bil z njegove strani nezaželjen. Še imena mu ni hotel dati. Postavil mi je ultimat: splav ali ločitev. Izbrala sem, da ne bom splavila. Ko se je ta otrok rodil, je bil možev najljubši ljubljenček. Jaz pa sem čisto zaman vso nosečnost skrbela (ogromno noči sem prejokala), da mož tega otroka ne bo maral. Torej se ni končalo tragično, čeprav je vse kazalo na eno nevzdržno in grozno prihodnost. Upam, da bo tudi Vam zasvital lepši jutri.
Mogoče boste spoznali moškega, ki bo bolj odkrit z Vami, kot je ta poročeni moški, ki Vas drži ujeto, čeprav se drži žene. In ta moški lahko postane prav dober očim Vašemu otroku ter ljubeči mož.

Sprejmi otroka kot Božji dar – vse ostalo se bo uredilo samo po sebi. Tudi tvoji starši ga bodo vzljubili.

Marči

Morda boste splavila in si nekoč očitala. Če pa boste rodila, bo otrok, ki ga zdaj dojemate kot kazen, v tistem hipu postal smisel in sonček vašega življenja. Ne boste si mogli zamisliti, da ga ne bi bilo. Verjemite, tudi sama sem mama nenačrtovanega otroka. Otrok je veliko darilo, koliko žensk si brezupno želi, da bi ga imele! Kar pogumno, ko boste otroka stisnila k sebi, se boste smejala sedanjim strahovom! Želim vam srečno materinstvo!

Draga roza,

zbodel me je stavek ko pravite da si ne predstavljate otroka vzgajati sama, kot samohranilka, da niste sposobna!!!?? Do sedaj ste bila sama, pa vam je čisto zneslo se mi zdi. Imate najemniško stanovanje, službo, hobije, pač nimate stalnega partnerja ampak greste skozi življenje in to sama!!! Njega tako ali tako nikoli ni ko ga potrebujete. Jaz mislim da ste vi zelo sposobna, samo slabo samopodobo imate. Pri 40 letih roditi otroka je mogoče zadnja priložnost sploh imeti otroka. Se zavedate kakšno čudo je zanositi in donositi pri teh letih!
Pomislite 5 let naprej. Imeli boste otroka, na katerega boste ponosni, ki vas bo nasmejal, razjezil, potolažil…… mogoče spoznate tudi sorodno dušo in imeli boste vse!!! Čakati na nekoga ki vam bo naredil otroka iz ljubezni, s katerim boste sezidali hiško in imeli vrt ter prikolico na morju nima smisla. Očitno ima bog z vami drugačne plane in vam daje eno po eno stvar in ne vse naenkrat. To zna biti včasih boljše!

Razmislite dobro.

Srečno.

Obdrži otroka. Imel te bo rad. Postala boš mati in to je lepo. Zdaj te hormoni delajo popolnoma zmedeno. Čeprav ne bosta imela očeta, bosta imela drug drugega in predvsem je na tebi velika naloga, da ga vzgojiš v zdravega, pametnega človeka, ki se bo nekoč osamosvojil. Nič črnega ni v tem. Mogoče pa spoznaš še koga. Pusti se presenetiti. Otrokovega očeta pa zaenkrat odpiši, vsaj toliko, dokler si on sam ne uredi svojih zadev. Zaradi otroka bodita prijatelja. Kakšne koristi imaš ti sama od tega, da se zapiraš in odtujuješ od sveta? Koliko ljudi živi tako kot ti? Mnogo žensk in moških ne najde rešitve in pač nadaljujejo tako stanje. Volk je sit, koza cela. Ne obremenjuj se sama z nekimi predsodki in še kaj, kar se ti plete po glavi, to si ti sama tako izbrala, ne on, ne starši, ne bog. Staršem ni treba vsega povedati, pač da bodo dobili vnuka, in jih prosi za pomoč. Verjemi, da ti bodo pomagali. Verjemi, da je še lahko nekaj lepega na svetu; in verjemi, da je veliko žensk, ki ne morejo zanositi, pa so veliko mlajše od tebe.

Pogumno in srečno! Pa oglasi se kaj, da vidimo, kako si. Saj boš zmogla, kajti otrok bo iz tebe potegnil materinstvo in sposobnosti, ki jih ima mati.

Pozdravljeni!

Kot ste napisali. Odločitev bo na koncu vaša. Posledice tudi.
Upam le, da ste preverili vse možnosti. Včasih lahko to naredimo v glavi, včasih se moramo pogovoriti s pravimi osebami v naši bližini, včasih pa si poiskati nepristransko mnenje (strokovnjaka).

Nosečnost pri mnogih izzove podobne občutke, dvome in strahove. Na srečo traja 9 mesecev, dovolj dolgo, da se človek pripravi. Ne podležite tem dvomom in strahovom, ker minejo.

Vse dobro, odločite se taako, da ne boste nikoli nič obžalovali.

lp

Izredni odgovori, vsi po vrsti. Res je 9 mesecev ravno prav za premislek, vendar samo za pametni premislek in pametno odločitev-če bi ga obdržala.
Pod pametno mislim tako, da bi otroka sprejela samozavestno, hodila ponosno s trebuščkom naokoli in ob vprašanju, kdo je oče (do tega vprašanja so upravičeni edino ljubeči starši), rekla, da je bil ljubezen tvojega življenja, vendar se žal ni izšlo in tako bo ostalo, pa pika.Potem bi morala z vso materinsko ljubeznijo samozavestno skrbeti zanj, se smejati, vzgajati in negovati, vabiti njegove vrstnike na rojstne dneve, debatirati z drugimi mamicami (tu bi videla, da nisi najbolj uboga) in prebrati na tone knjig od nosečnosti do šole za začetek.Tudi revije so mnoge.

Druga varianta je posvojitev, v SLO imajo otroci zares vse pripravljeno, ko se rodijo ali rejništvo, toliko časa, da prideš k sebi (čeprav ne vem, kdo bi vrnil dojenčka z veseljem).

Napačna odločitev pa bi bila, če bi otroka obdržala, še njega skrivala, se sramovala, bila v depresiji in žalovala za živim človekom. Na koncu bi imela oba psihične težave, lahko bi ti ga celo vzeli. Nihče se ne rodi zato, da bi nas zabaval, osrečeval in delal, kot želimo, temveč, da osmisli le svoje življenje. Na nas pa je, koliko od njegovega življenja sprejmemo oz.z modrimi odločitvami osmislimo svoje življenje, ne dovoljujoč se pustiti čustveno manipulirati.

Poizkusi biti samozavestna in če se za otroka odločiš, začni pisati najlepši dnevnik na svetu v dvojini, o toplem pričakovanju in vseeno omeni veliko ljubezen med vama z njegovim očetom. Tudi, če bi bila poročena, ti nihče ne zagotavlja, da bi bila srečnejša od trenutnega stanja. Samska mamica ima veliko prednosti, saj sama lahko ustvari domačo harmonijo, mir in odloča v otrokovo dobro, ne da bi jo kdo oviral in s tem uničeval še otroka.Si brala, da smo Slovenci vsak 3.par ločeni, zato se ne sekiraj in raje razmišljaj, da si med srečnejšimi. Zaljubljenost pa povsod mine, ljubezen se pa tudi povsod ne razvije.

Sicer pa, kot je ga.Andreja rekla. Srečno in sporoči, kako čutiš.Držimo pesti.

Oprostite,ker se ne oglasim. Zmanjkalo mi je moči. O Bog, kako sem hotela tega otroka, si ga želela kljub vsemu. Sama bi mu dajala ljubezen za oba.
Pa sem bila še enkrat stisnjena v kot. Če se ta otrok rodi, bom naredil samomor – tako je rekel tisti, ki sem ga ljubila. Samo grožnja? Verjemite, da ne.

Sicer pa stvar tudi ni tako črna. Ta moški je na smrt prestrašen in se boji prihodnosti. Vkalupljen je v ustaljeno življenje in se boji sprememb.

Ampak to sploh NI tvoj problem!!! V rojstni list si sploh ne zasluži vpisa svojega imena, prav tako tvoje družbe. To izsiljevanje s samomorom pa si naj kar zar za uho zatakne.Če se boš odločila za otroka, boš vse v redu speljala, če se boš tako odločila. Njega pa pusti, naj vse skupaj prebavi.

Bodi maksimalno samozavestna in se izogibaj slabičev, ki sedijo na dveh stolih! Napisala si v preteklem času, da si si želela otroka. Ga ni več?

V nekem plemenu v Afriki si popolnoma brez šans, če nimaš več otrok. Prav tako imajo v Avstraliji več otrok, preden se poročijo, sploh v odročnih krajih. Saj nisi akumulator, kjer se en bednik napaja z energijo! Pusti, naj ženo obremenjuje s svojimi frustracijami ali pa ančko za napihnit. Skrajni čas je, da udariš po mizi in se odločiš za srečo.

Vse odgovore si še enkrat NATANČNO preberi, ker tudi me nismo pisale iz dolgega časa, vendar s tebi naklonjeno energijo! Piši!

O, kolikokrat sem prebrala vaše odgovore in bila hvaležna za vsako besedo. Moje prvo pisanje je bil trenutn šok, strah pred veliko odgovornostjo. Vendar sem v bistvu že takrat vedela, kako se bom odločila. Za življenje. Počutila sem se olajšano, začutila sem notranji mir, ker je bilo tako prav. Misli so bile pri otroku, črpala sem moč za nove preizkušnje.
Zdelo, pravzaprav prepričana sem bila, da mi on po svojih močeh stoji ob strani. Seveda, bil je uvideven, ker je bil prepričan, da se bom odločila njemu v prid. Sledil je nov šok. Grožnje, samopomilovanje, obtožbe, da sem mu uničila življenje, da…. En sam velik “jaz “.
Da bi me vsaj malce razumel? Tega tak egoist ni sposoben. Moje dejanje je vzel za maščevanje. Le čemu? Ker sem ga imela rada?
Ničesar nisem zahtevala ne hotela od njega. Ne imena, ne denarja, ne priznanja…ničesar.
Podrlo in zlomilo me je do konca. Od “uvidevnosti” do izsiljevanja. Spoznanje, kako hudo naivna in slepa sem bila.
Najhuje pa je to, da je hudičevo dobro vedel, da bo izsiljevanje vžgalo. Samomor je namreč naredil tudi njegov brat. Kako naj vem, da ga ne bo? Kako naj živim v stalnem strahu?

Ne, vem, da ni opravičila. Ni ga več, otročka… ne morem zdaj o njem. Boli, tako zelo

No, če imajo samomore v družini že kot navado, je edina pot, da se na 1000 km izogibaš takšnih pacientov. Saj nisi mati Tereza ali njegova bergla za življenje, da bi lahko pri ženki (uboga ženska) dobro funkcioniral.

Spremeni videz, morda delo in kraj in se osvobodi spon frustracij in njegovih pravil. S poštenostjo in iskrenostjo, pa z iznajdljivostjo in samozavestjo boš že našla pravega in ustvarila z njim srečno družinico. Takšnih, kot je bil tvoj, je povsod dosti. Stavim, da komaj stisne roko ob pozdravu in ne gleda v oči. Žaluje se za tistim, ki je zares kaj naredil za našo srečo, ne pa za nekom, ki daje prednost sebi pred otrokom. Iz take izkušnje se nauči, da si prva ti, ker kdor ima rad sebe in se visoko ceni, lahko tako jemlje tudi druge ljudi. Zdaj praznuj, da je vse to za tabo. Odpri se za ljudi in se vpiši kam, kjer so ljudje s tvojimi hobiji in veselji.Njemu pa o tvojem življenju niti besede, ker ga zate ni več! Srečno!

HVALA!
Tvoje besede mi dajejo pogum in voljo.
Do zdaj sem bila jaz tista, ki sem umikala pogled. Zdaj pa mu lahko mirno zrem v oči in si mislim: Ti si tisti, ki ga je življenje prikrajšalo za marsikaj lepega.
Potrebovala sem kruto lekcijo, da sem spregledala.Mogoče je tako namenjeno.Zato, da znamo cenit tisto kar pride.

Mum, še enkrat hvala. Hvala za pomoč, da se počasi poberem in začnem spet cenit sebe in življenje.

Lep pozdrav in srečno tudi tebi.