stiska
Pozdravljeni!
Stara sem 34 let, imam družino. Pred sabo imam zahteven državni izpit, mene pa hromi strah v taki meri, da ne morem študirat. Strah pred neuspehom me je tokrat paraliziral. Znašla sem se ujeto. Imam depresijo (posledica stričevega spolnega nasilja v ranem otroštvu), pač jemljem Cipralex in se prebijam z voljo naprej, na zunaj normalno življenje. Zaradi depresije sem pač malo težje študirala, vendar mi je uspelo. Študij ni bil ravno moja izbira, če danes pomislim, je zadeva precej hecna, ampak takrat sem bila strašno pod vplivom očeta, do katerega sem čutila veliko strahospoštovanje in sploh avtoriteto, in sem bila zelo vodljiva. Danes sem sicer zadovoljna v svojem poklicu. Tu pa se začne moja zgodba.
Z mešanimi občutki sem se podala v ta izpit. Z občutkom, kot bi se le ta od mene pričakoval, kot da če se ga ne bi lotila, bi pomenilo, da sem nesposobna.. Ta izpit mi sploh ni življensko pomemben, zadovoljna sem že, ker sem doštudirala, rada bi imela še kakega otročka… Mož se seveda podpira, ker seveda misli, da je ta izpit in posledično poklic tisto, kar si najbolj želim…Zaradi očeta sem nekako ustvarila pri njem in drugih ljudeh vtis, da sem samozavestna, da mi je študij in poklic pisan na kožo, da obvladam…..To je samo zunanja fasada in v vseh teh letih nisem znala sneti te maske…tako možu sploh ne upam, ne morem povedat, kar sem zaupala vam…da sem v stiski….Kot vidite, nikakor nisem motivirana za študij , izpit pa se približuje…Seveda bom pristopila…toda, ko vzamem v roke gradivo, začnem jokati …..Zakaj me je tako strah?
..Hvaležna vam bom za kakšno besedo
Monika, jaz sem se pred vsakim izpitom tako bala, da se mi zdi, da se še tega, če bi me peljali na vislice, ne bi mogla bolj bati. Kar pa še ne pomeni, da nisem bila nič drugega, kot en navaden luftar, ker sem se vedno začela učit takrat, ko so se drugi že nehali. Se pravi, da me ni traumiral noben drug kot sama sebe. Ne predstavljam si, da bi mi za hrbtom stali ljudje in me “podpirali”. Potem bi po mojem kar bruhala od sile. Hočem ti povedat, da tvoj strah ni nič čudnega. Vsi ga doživljamo, bolj ali manj intenzivno. Če je pred tabo res težek izpit, pa res ni čudno, če si čisto uničena. Poznam ljudi, ki jim je npr. pravosodni izpit uničil voljo do življenja vsaj za pol leta. Željo po nadaljnjem študiju pa za vedno. Ljudi so bolele ledvice, doživljali živčne zlome, jokali, itd. itd. itd. Čista štala, v glavnem. Važno je, da veš, da si dala od sebe vse. Od tu dalje ne moreš več nič. Pristopila boš k izpitu, potem pa bo, kar bo. Tako kot vselej doslej. Če bo OK, bo pač OK, če pa ne bo, se pa ne bo svet podrl. Pejt na zrak in dihaj, dihaj. Kisik pomaga. A ja, če bi jaz čakala, da bi me prijela kaka motivacija za študirat, še zdaj ne bi imela niti srednje šole 🙂
Ja, koka ti je super povedala. Vse to je res, pa še mnogokaj zraven. Na tale mnogokaj se bom pa jaz oprla. Zakaj misliš, da se moraš pretvarjat, lagat vsem po vrsti o svoji namišljeni sreči, o pravilni izbiri poklica, zakaj hudirja se ti zdi potrebno flancat vse okoli sebe? Niti duša niti telo te tvoje zlaganosti ne preneseta več, zato si zajadrala v vse sorte strahov in v depro. Če hočeš ven iz sedanjega stanja, odstrani vzrok! Tablete ti vzroka ne bodo odpravile, še nobenemu ga niso, tablete le pomagajo premostiti najhujše, potem mora pa človek delat na sebi, da ja zagleda vso sranje, ki puhti z njega. Zagledat moraš svoje lastno blato, da ga lahko začneš čistit, saj drugače niti ne veš, kje se umazanija nahaja. Čiščenje pomeni pot približevanja k resnici in z iskrenostjo v srcu odkrivaš, kaj te ovira v doživljanju sreče, kaj te sploh ločuje od neposrednega dotika življenja. Laž. Okolje pod nekimi pogoji še lahko okrog prineseš, sebe pa nikakor ne moreš, to je to. Ko z iskrenostjo v srcu stopiš na pot resnice in njene sestre pravice, se ti kot po čudežu odvalijo iz srca ogromne skale, ki so te ves čas tlačile k tlom, beri v strahove, v obupno tremo, v depresijo. Zdaj pa preštudiraj, če se ti splača še naprej igrat maškaro iz same sebe ali je bolje ugrizniti v jabolko spoznanja! To izbiro imamo vedno, kakorkoli že ga sračkamo za časa življenja. Ko pravilno izbereš, zagledaš življenje kakršno je, do takrat te pa do tja ločuje prepad, ki ga sama ustvarjaš.
Človek bi vedno moral delati po svojem srcu in pameti, ne oziraje se na druge. Nihče ne ve, kako je biti ti in kako je prenašati tvoj strah. Jaz pa mislim, da boš kljub vsemu zmogla, ker če si prišla do sem, boš tudi dalje. Pozabi na očeta, moža in kaj si kdo drug misli. Saj nihče ne ve, kako je biti ti. Tudi mi ne moremo. Meni je vse prevečkrat žal, da nisem zbrala poguma, da na primer nisem ljudem okoli sebe povedala, kaj v resnici čutim, čega se bojim in zakaj. Saj ljudje razumejo. Mar misliš, da drugih ni strah? O pa še kako. Veliko ljudi golta tablete, išče ishode v sili, se sprašuje o smislih in nesmislih in pri tem samo izgubljajo voljo in trošijo energijo v nič. Ozri se nazaj, na svoje uspehe, kar si dosegla s pogumom in močno voljo, pa se boš smejala sama sebi. Saj profesorji dobro vedo, kaj je strah pred izpitom. Strah pred neznanim. Vprašaj koga, ki je podoben izpit naredil ali pa padel, pa boš mogoče dobila več informacij in zgubila strah. Pa kaj pol če prvič padeš? Saj ni to svetovna sramota. Boš pa delala večkrat. Važno je, da vztrajaš. Pa kaj bi ti pisali, ko vsi vemo prežvečeno foro, . Ko boš po opravljenem izpitu tole brala, se boš smejala sama sebi. Verjemi.
Lepo se sedaj nasloni nazaj in premisli, a greš ali ne greš na izpit. Samo odloči se.
Če je odgovor ne, lepo na glas to povej in še vsem okoli razglasi.
Če je odgovor ja, takoj nekaj premišljevat o smiselnosti izpita, itn itn – samo zagrizi se kot le moreš. Garaj. Saj veš, pravo zadovoljstvo človek doživi, ko konča in uspe. Če pa ne uspe, se pa vsaj zaveda, da je dal vse od sebe.
Drugače pa, res te ne razumem, zakaj možu vsega tega ne poveš. Očitno imaš Ok moža. Po mojem te bo prav dobro razumel, mislim, da ga krepko podcenjuješ…..
Drži se in LP!
Sama sem imela podobno izkušnjo. Izpit iz slovenščine sem delala štirikrat. Čeprav sem vse izpite naredila že prej uspešno, me je to zelo bremenilo. Seveda sem se učila, vendar, ko sem se peljala na izpit sem imela občutek, da ničesar ne znam. Vendar nisem obupala, in vesela sem. Ko mi je profesor pisal v indeks oceno sem padla v tak jok. Vendar se je izplačalo. Takrat sem začutila neko močno samozavest, da kljub težavam zmorem. Zato , bodi pogumna in nadaljuj, da si neboš kdaj očitala.
Pozdravljeni!
Najlepša hvala za vaše odgovore, saj sem se v tej moji stiski lahko obrnila le na vas in mi je bilo zelo pomemebno, ker zaradi vas nisem sama!
Veste, na izpitu nisem uspela. Razočaranje in potrtost kot vedno ko doživiš neuspeh, sploh če si vanj vložil ogromno energije in časa. Hkrati pa je bil moj korak na poti domov tako lahek, kot bi se z mene zvrnila ogromna skala, kot bi se odstranila sekira, ki je visela nad mano, kot bi bila nečesa odrešena. Ne gre za to, da je izpit mimo, ampak dejstvo, da nimam izpita in da mi v nadaljnem življenju ne bo treba “blefirat” kot sem napisala že v prvem pismu, in se od mene ne bo pričakovalo še več. Od tu naprej bom lahko zaživela brez Zlaganosti (kot je napisala v odgovoru Frfra), posvetila se bom družini in sebi in službi, v kateri sem zadovoljna, in srčno si želim še enega otročka, s čimer sem zaradi izpita odlašala, leta pa tečejo.
In zdaj? Možu in staršem se o vsem tem ne sanja in mislijo, da sem strašno razočarana in žalostna in sploh. Ne dopustim pa si, da bi me potrli njihovi razočarani obrazi v smislu, joj kako pa to da ti ni šlo, čeprav si mogoče sama ustvarjam ta vtis. Ko so začeli s tem , ja kdaj greš pa lahko spet, sem se pri sebi odločila, da odložim za nedoločen čas. Če bom v življenju začutila veselje in potrebo po njem, bom mogoče tvegala spet eno leto, da bi se lotila, sicer pa ne. Pa spet odgovori, ja, pa ne boš zdej toliko vloženega truda vrgla stran ipd, in me spet pehajo v stisko. Prosim vas za kako besedo.
Monika
Izpita nisi naredila zato, ker nisi bila dovolj motivirana, ker to ni bila tvoja prva prioriteta, ne zato, ker ne bi bila sposobna. To zelo dobro veš.
Ne, ni škoda časa in truda, ki si ga vložila v študij, je pa škoda tebe, da bi še enkrat šla skozi vso to kalvarijo. Ni ti treba, če ne želiš. Zapomni si to.
Vso pravico na svetu imaš, da se odločiš tako, kot tebi najbolj ustreza. Nikar več ne počni stvari, ki jih pričakujejo od tebe drugi!
Jaz bi na tvojem mestu vsem jasno povedala, kako čutiš, brez slabih občutkov. Biti še enkrat mama je tvoje poslanstvo in tvoja želja, ne pa nek nepotrebni državni izpit, ki si ga želijo drugi, ne pa ti.
Verjemi vase. Biti dobra mama in dobra žena je težka in zahtevna in odgovorna naloga, ki je marsikatera ženska ne zmore, pa četudi ji je uspelo narediti kakšen državni izpit. Če si uspešna na tem področju, boš izpolnjena in srečna in drugo ni pomembno.
Vso srečo ti želim.
Monika, tole o lahkem koraku in zvrnjeni skali je vredno več kot vse možne desetke, po moje se da enačiti z magisterijem na temo stik z življenjem! Zato prejmi moje iskrene čestitke!
O vstran vrženem času smo že nekje debatirali. Ponovno lahko povem, da ni nobene variante, da bi šli naši napori v nič! Kaj nisi pravkar naredila izpit iz bližjega stika z življenjem? Ne mislit, da to ne šteje! Pa še kako šteje, pri šolanju duše tule na Zemlji so samo taki izpiti merodajni. Ko bomo prišli na ono stran, nas nihče ne bo vprašal o šolskih ocenah, niti o uspehu pri najtežjih izpitih. Pokazati bomo morali, koliko strahu pred življenjem smo se znebili in koliko ljubezni smo pridobili na ta račun! Ko vse to vemo in ko po reglcih pretočnosti oz. ljubezni tudi zaživimo, se zaskrbljenim ljudem nad našo usodo lahko samo nasmehnemo…
Ti bi najprej morala razčistit ali se boš podrejala drugim ali o svojem življenju odločala sama. Meni sicer tvoje pisanje bolj diši na samoopravičilo neuspeha, saj mislim, da se za izpit ne bi niti odločila, če ne bi imela vsaj malo želje ga narediti. Morda se motim… Ampak potem se moraš pa res vzet v roke in si pridobit samozavest, saj je to, da zaradi drugih opravljaš izpite katastrofa. Znanje pridobivamo samo in izključno zase, šolo delamo zase, učimo se zase in nikoli, nikoli za druge ali zaradi drugih. To bi morali starši vcepit že osnovnošolcu, saj je to edino zagotovilo, da se bo izobrazil za tisto, kar si sam želi.