Srečanje, sprehodek …
Tko, da se najprej oglasim jaz kot glavni in edini razlog, da smo Krim gledali le z Barja. Kar se mene tice je bilo sicer prav luštno, hodili smo malo manj, smo pa zato kako več rekli. Iz potrebe smo navezali kontakt celo z lokalnim prebivalstvom (občasnim sicer, pa vendar) in se potrdili v prepričanju, da dobri ljudje še obstajajo.
Pa še eno splošno opozorilo. Če imate namen iti na pijačo se najprej prepričajte, da imate s sabo denar – kartice ne vzamejo povsod.
Še ena mi je padla na misel v momentu, ko sem pritisnil tipko Pošlji. Zakaj se takih srečanj ne udeležujejo tudi taki, ki imajo kako težavico, važen je namreč namen, ne cilj – vsaj jaz to tako razumem. Če narediš pet metrov je vseeno bolje kot če cel dan presediš. In na uho povedano, ljudje, MS- ovci pa sploh, imajo neverjetno razumevanje za vaše težave. Ker ni, da bi človek to izkoriščal bi se lahko na kakem sprehodu dobili tudi samo taki, ki nam pot v hribe ne pride več na misel (ali pa le v sanjah). Lahko bi se dobili na kaki povsem ravninski “turi”, nedoločene dolžine z virom pitne vode (beri bife) v bližini ali zadostno količino omenjene dobrine v nahrbtnikih. Če kdo svoje doživljaje z domačimi raje deli, kot da jim jih pripoveduje “post festum”, naj jih vzame s sabo. Sicer je pa to že stvar za novo temo – ZLEZIMO NA PLANO, na primer.
BoR, pa sva ti razložili, da je bil cilj samo in samo druženje. Na Krim grem lahko kadarkoli, sama, z drugimi, ampak želela sem si spoznati prav tebe in prav Katko. Tako da boš vedel. Da tudi ni treba, da se dobite samo kao taki, ki ne morete hribolaziti. Jaz bom tudi prišla na vsako srečanje, sprehodek … če bom le uspela, pa si kar slikaj, da boš delal range znotraj naše bande. Nehaj, ker to sva ti že s Katko povedali: ti si nama pomemben in samo ti. Ne pa to, kaj zmoreš.
Tako da se bova še videla. Velikokrat. Zato ker to želim. Zadnjič sem morala potem malo odvihrati, ker sva s fantom hitela na morje, kjer je moral pomagati staršem. Ja nazadnje sva šla celo z motorjem.
Tako da sem zelo vesela, da te poznam, da poznam Katko. Pač, ja, nisi mogel hoditi navkreber, navzdol. Pa kaj, si pa drugače super človek, si pa poln življenja in prijeten. To je meni pomembno, in verjemi, večini.
Evo Mulc, zdaj sem ti povedala, in še drugim, vse svoje mnenje.
No, a vam nisem rekel – dobri ljudje pa to. m* hvala, ampak a mi znaš razložit zakaj je v Sloveniji (dobro, v Ljubljani) toliko in toliko ljudi z MS pa tako malo zanimanja, oziroma volje, da bi naredili kaj zase. Res je, niso vsi na netu, kaj šele na tem forumu, a sem prepričan, da jih vsaj še enkrat več kot nas piše, napisano samo prebira (tudi sam sem to počel lep čas). Kaj pa če jih zadržuje strah pred drugimi (drugačnimi – “normalnimi”, “boljšimi”), strah,da bi bili obsojani ali strah, da bodo drugim v napoto? Sam sem te strahove uspel premagati (upam) in kot sem napisal, meni je bilo v soboto super. Torej: na naslednje srečanje.
Spoštujem odločitev vsakega posameznika glede tega. Vsak sam zase ve, kako mu je lažje …
Glede normalnosti, “boljšosti” – huda slavistična, pa takole: kdo ima pravico postavljati kriterije normalnosti, boljšosti? Nihče. No, jaz predrznica … si jo bom zdajle vzela: zame je nenormalen, slab … tisti, ki s svojimi dejanji škodi drugemu.
Glede “biti v napoto”: vsak se ti lahko izogne, zbeži …, če si mu v napoto. Torej, sam si je kriv, on, ne ti.