Počutim se res kot ena totalna tepka! Pred pol leta  sem končala zvezo z moškim, ki ne bi mogel bolj ustrezati vsem merilom za narcisa. V zvezi sva bila tri leta in v bistvu sem več čas vedela, da je verjetno narcis, ampak se mi je zdelo, da morda pa je vseeno tak zaradi svojega otroštva ( vzgajali so ga kot zlato tele, da je nekaj posebnega, vajen, da se mu vse prinese na pladnju) in verjela, da si res želi osebne rasti ( ko je izgubili pozicijo v nekem večjem podjetju je nenadoma postal duhoven).

V zadnjem letu odnosa sem prebrala na tone člankov in knjig in si ogledala  ogromno videov o narcizmu, čeprav se mi zdi, da sem bolj iskala rešitev zanj, kot zase. Potem pa mi je dokončno prekipelo zaradi njegovega večnega egoizma in ker je dobesedno izginil, ko sem prvič jaz potrebovala podporo in pomoč.

Ko sem prekinila je bilo res hudo, ker kljub vsej moji pameti in da mi je bilo kristalno jasno, da je šarmanten , zabaven ampak totalni samovšečen egoist, ki se približa ljudem samo takrat, kadar ima kaj od njih, sem ga na trenutke grozno pogrešala.

In ko sem prišla k sebi, spet zadihala in se že režala sama sebi, je seveda spet prišel naokoli. Ves ponižen, poduhovljen, poln opravičil, češ, da sedaj razume, da se je res grozno vedel in celo, da imam morda prav, da manipulira z ljudmi in da se sedaj res grozno počuti zaradi tega.

Valjda me je dobil na to, da je v vsakem nekaj dobrega in da morda se je pa res spremenil, da sem privolila vsaj v pogovor z njim. Niti pod razno nisem hotela spet v odnos. In valjda mu je uspelo spet potegniti vse nitke, da se je spet prižgala tista močna privlačnost, da sva pristala skupaj. IN valjda sem po treh tednih odkrila, da je še vedno isti.

In tako sem spet na začetku, pri tistem groznem filingu, ko ga grozljivo pogrešam in mi je jasno, da ga ne smem več nikoli pustiti blizu in da bo spet trajalo nekaj mesecev, da bom pri sebi.

V bistvu sem sem prišla zato, da me ob prebiranju drugih zgodb ne bi spet zamikala kakšna neumnost, da ne pozabim, da se narcisi v resnici nikoli ne spremenijo.

Joži

Pozdravljena Joži!

Ločitev ali konec odnosa z narcisom je maraton, ne šprint :). Narcisi so kompleksna bitja in kdaj res ne veš ali se nekdo vede, ker je bil tako vzgojen, ker je imel težko otroštvo …ali je preprosto narcis. Še posebej, če nekoga že od malega vzgajajo, kot da je nekaj posebnega, upravičen do posebne obravnave, da mu ni treba sprejemati odgovornost, da se vse vrti okoli njega. Glede na vse bolj narcistično družbo v kateri živimo in otroke, ki jih kdaj vzgajamo kot da so center sveta, bo verjetno še težje prepoznavati, kdaj gre za resen problem, kdaj pa za nekaj, kar se da spremeniti ( če seveda ta oseba to želi).

Pravzaprav je najpomembneje, da se bolj kot na oznake ali je kdo narcis ali ne, osredotočimo na vedenja, kaj nam je ok in kaj ne. In če kljub trudu, pogovoru, delu na sebi….ni sprememb na drugi strani in če nam vedenje drugega škoduje, je dejansko čas za razmislek o odhodu.

Iz takšnih, običajno precej toksičnih odnosov, je navadno zelo težko oditi iz mnogo razlogov. Vem, da se ponavljam, ampak knjiga Naj odidem ali grem ( Ramani) lahko zelo pomaga osvetliti te mehanizme. Pogosto gre za stare scenarije iz otroštva, zaradi katerih so nam lahko narcisi tako zelo domači in zakaj se nam ne prižgejo ‘alarmi’, ki bi se pri komu drugemu že zdavnaj  prižgali.

To, kar opisuješ, pa je eden bolj značilnih znakov narcističnih odnosov ob razhodu. Narcisi namreč svojih bivših nikoli zares ne spustijo iz rok, tudi če prekinejo z njimi ali imajo že drug odnos. IN še posebej, če ti gre dobro ( imajo nezmotljiv čut, kdaj si spet na konju…) ali če trenutno nimajo dovolj narcistične hrane drugod ali se jim kaj sfiži. Takrat skoraj vedno pridejo nazaj pokukat že znano, če bi lahko tu dobili še kaj več.

Včasih jih razhod začasno strezni, še posebej, če je bil partner tisti, ki je končal. To so tudi eni redkih trenutkov, ko so nenadoma povsem drugačni, ko naenkrat ‘razumejo’ vse, kar prej niso hoteli slišati …itd. Žal to običajno traja samo do trenutka, dokler ne popustite, potem gre pa spet vse po starem.

Dr. Ramani pravi, da je precej običajno za narcistične odnose, da se partnerja kar nekajkrat razideta in ponovno prideta skupaj ( iz mnogi razlogov) zato se nikar ne obsojaj. Je kar je, izkoristi to izkušnjo za učenje in ne dopusti, da te pri tem ovira  (ponovno) razočaranje tako nad njim, kot na seboj. Vsakič prideš ven močnejša in z globljimi uvidi in spoznanji, ki ti bodo pomagali, da bo tvoj naslednji odnos povsem drugačen, kot je bil ta.

GittaAna

Lekcije boš dobila, dokler se kaj ne naučiš. Potem bos spremenila način razmišljanja in velik del tvojega pogleda na svet in partnerstvo.

Hey. Da te potolažim😂 jaz sem se zaljubila v narcisa preko računalnika, ko sem brala njegova sporočila… Prebolevala sem ga 4 leta, videla samo 3 krat v življenju. Bila sem čisto noro zaljubljena😂😂😂 ženske znamo biti neumne. Življenje je prekratko. Aja še vedno privlačim narcise. Zato zdaj delam na sebi

·       Moja zgodba v rimah – nisi sama:

      Naš sam prizna, da je res psihopat,

ki ima rosno mlada dekleta rad,

žal vedno pristane pri stari dami,

ker še vedno pogreša svojo mami.

·        Bivše nonstop obletava,

sprašuje se, če je bila le »taprava«,

a v naslednjem trenutku našteva napake,

le njegova popolnost je za nad oblake.

·        Ima denarja kot pečka? Sploh ne!

Le avto, ki še komaj gre.

Oblači se kot gizdalin

in nasploh je super fin.

·        Riga arije kot iz Rigoletta,

v ritmu se vleče tudi dreta,

pomanjkanje posluha ni problem,

le njegov refren ni zaželen.

·        Ko ga potrebuješ

sploh ne obstaja,

ko ga kaj prosiš,

pa raje nagaja.

·        Ob izjavi »Rad te imam!«

postane iz strahu zares bolan.

Sledi: »Če se ne pobereš, visela boš.«

A se nato tega »kao« ne spomni, figa-mož.

·        Za poslovilno darilo te še okuži,

da lažje nadzira, kdo se s tabo druži,

Za moške testiranje res ne obstaja,

A tudi ko ve, ga molče prodaja.

·        Strah pred rakom ostaja,

on mirno z drugo odhaja.

Ko ni po njegovem, te ignorira,

kimanje pa vrata odpira.

·        Strah pred zvezami ga tako preganja,

da o problemih vsak dan sproti sanja,

da ne bi kot očka imel težave,

išče takšne upognjene glave.

·        Namesto, da bi terapevta obiskal,

bo, ko se bo najbolj stiskal,

nič več preklinjal in se s cevmi boril,

raje tebe okoli metal ter grozil.

·        Manipulira, »ghostira« in basira,

dokler ti megla pogled ne zastira,

ko je do konca izkoristil vse ponujeno,

išče po oglasih novo »ženo«.

·        Da bo mirna in tiha ter lepe postave,

ravno prav pridna in odprte glave,

ustreza, če je na novo ranljiva,

ker bo vsaj zaenkrat še miška siva.

·        Pa pornografijo naj odobrava,

saj zanj ni vsaka poza več prava,

je toliko zmahan in redkeje na vrsti,

da delajo maratonsko predvsem jezik in prsti.

·        Vse dame iz njegove bližine trdijo,

da ni za resno kompanijo,

a kaj, ko te tako dolgo obletava,

da pade še tako pametna glava. : )

Pozdravljena Še ena!

Moram reči, da si me spravila v smeh :))) Tvoje rime odlično opisujejo nekatere narcise, Upam, da si svojega že poslala odjahat v sončni zahod 🙂

GittaAna

Hey,

Že več krat sem napisala tukaj kaj o svojem odnosu in na koncu le to pred objavo obrisala…

Z možem sma v odnosu 9to leto. Začetek je bil v rosnih letih.

Nekako bolj berem zgobe bolj se lahko poistovetim z njimi. Namreč je moja največja bolečina pri celotnem (ne)odnosu žaljivke, poniževanje, njegovo ponočevanje (vsekako vedno majn). Poglabljam se v sebe in iscem izvor mojih težav, dogajanja ki izhajajo iz odnosa mojih staresev v otrostvu. Vedno me je bolel odnos očeta do mame, pa tudi do nas otrok. Tako da sem se kljub ocetovem nerganju in nasprotovanju odlocila za studij v tujini in tudi zdaj zivim oddaljeno od mojega primarnega doma.

Moj mož pravi in me zelo rad enači z mojim ocetom. (Oce je velik EGO). Vrjamem, da sem nek vzorec vedenja od tukaj tudi sama potegnila.

Vglavnem, postaja mi jasno, da vse kar se mi dogaja v parnerskem odnosu si dovolim sama.

Nimam občutka kje postaviti mejo. Tudi moj mož zna povedat, da sem naivna, da morem vedet da niso vsi ljudje dobri in pošteni, da me izkoriscajo . Pravi, da samo ko se gre za njega  se znam postaviti).

Prišla sem tudi do točke, ko si nisem vec podobna, podredila življenje družini, umaknila se od druzabnega zivljenja, živim tukaj in zdaj in moje vodilo so otroci.

Otroci so tukaj. Preden ne izrabim vse možnosti in preden ne dam vse od sebe si ne želim bežati iz odnosa. Tudi strah je prisoten kako to preživeti finančno , pa tudi čustveno (z starši nisem nikoli o čustvih komunicirala in nisem dobipa nikoli občutka, da glede na koje zivljenske odlocitve se lahko vrnem kdaj nazaj domov).

Boli duša, sploh ob pogledu na otroke in vidnih spremembah v njihovem odnosu eden do drugega, do naju in tistih ki so jima blizu.

Ali lahko kdo svetuje kakega dobrega psihoterapevta? Le tega vidim kot zadnjo možnost pomoči..

Pozdravljena Another story life!

Pozdravljena na formu , sem vesela, da si se oglasila  in upam, da ti bo prebiranje še drugih prejšnih zgodb malce bolj osvetlilo tudi tvojo, saj so si kljub različnostim tudi zelo zelo podobne v dinamiki takšnih odnosov.

Značilnosti toksičnih odnosov so tudi, da začneš dvomiti vase in svojo realnost, da začneš zgubljat samega sebe, da ne veš več kje so tvoje meje ( ali pa že prej ne veš), da prevzemaš preveliko odgovornost oz. skoraj vso odgovornost, medtem iščeš izgovore in opravičila za slabo vedenje in odnos po vsej verjetnosti toksičnega  partnerja zaradi številnih razlogov , tudi zato, ker se počutiš ujet v takšnem odnosu in nekako je pač treba preživeti….Večina, ki se je kdaj oglasila tukaj je že doživela kaj podobnega…

Terapevt je odlična ideja, vendar jih ni prav dosti, ki bi zares poznali dinamiko takšnih toksičnih odnosov, pri katerih običajne strategije ne delujejo ( pogovarjanje, razumevanje) – kvečjemu obratno. Zato najprej preveri, če mu(je) res jasno oz je dovolj specializiran za to področje. Druga pomembna stvar pa je, da se moraš dobro počutiti ob njem ( njej), da se počutiš varno, razumljeno. Ker brez občutka varnega prostora se ne da kaj dosti narediti.

Sama lahko svetujem dr. Leonido Zalokar, saj dejansko pozna to področje in je tudi odlična terapevtka. Verjetno je še več dobrih, morda bo kdo še koga pripisal, vendar, če bomo opazila, da gre zgolj za reklamo za kakšnega terapevta in ne iskreno priporočilo, ne bo objavljeno. Pišete ji lahko na [email protected], je pa zelo zelo zaposlena…

Meni je res veliko pomagalo tudi branje gradiva o tej temi, da sem vsaj v osnovi razumela, kaj se v resnici dogaja. Ena boljših na to temo je Naj odidem ali grem od klinične psihologinje dr. Ramani, ki je ena največjih strokovnjakinj na svetu, kar se tiče toksičnih odnosov in kako v njih preživeti. V knjigi so tudi strategije tako za primer, da ne moreš ali ne želiš oditi, kot če se odločiš, da greš.

Upam, da ti je moj odgovor v čem pomagal .

GittaAna