Ja sama si kot služkinja, sama si ponižna služkinja, on te tako smatra in nikoli ne bo drugače. Ker si ponižna preveč. Sama si dovolila to draga moja ponizana20, sama.
In on to izkorišča. Do smrti bo tako, res boš imela lepo življenje ja… se je splačalo vse zapraviti, celo življenje za takega …. (raje ne napišem, ker ne najdem ustrezne besede) vem samo da jaz ne bi bila na tri metre s takim smrdljivim gnojem.
Oprosti, nisi bila odločna, vse si tiho požrla, če si to celo življenje delala, sedaj na stara leta ne bo nič drugače.
Pa prosi sinove da naj se do žensk obnašajo bolj spoštljivo kakor se je mož do tebe, da niso obnašanje od njega pobrali.

prebrala sem samo prvi post in lahko rečem da je res zelo žalostno, da to dopuščaš sama sebi.
dopuščaš mu vse mogoče, ga finančno podpiraš on pa se šlepa na tvojih ramenih. Mislim da sama veš da nikoli ne bo bolje. Ja, to da si noseča je velika ovira pri tem, da ga ne zapustiš, ampak kaj pa imaš realno od njega? Samo to, da ti zastruplja življenje in sesa iz tebe še tisto energijo iz tebe, ki jo imaš. Mislim, da bi jo imela več, če bi ga zapustila pa čeprav bi bila sama z dvemi otroki. Tudi sama sem bila v zvezi z velikim egoistom in vem, da ga ni večjega strupa zame kot to. Ampak k sreči sem se naučila nekaj iz tega in je ni ljubezni ali strasti, ki bi me pripravila do tega, da bi se še enkrat spustila v razmerje s takim človekom.

Enkrat sem napisal: Hvala Bogu, da sem alkoholik in ko sem vse to prebral, hvala.

Spreletava me srh, ko berem zapisana maltretiranja in verjamem, da je to samo vrh ledene gore. Kakšne kalvarije in trpljenja ostanejo nemo neizpovedane med štrimi stenami. Troture bi lahko primerjal z loncem na pritisk, ko je pritisk neznosen v grozni bolečini in nemoči mučeni/žrtev eskalira – o njih potem beremo v črni kroniki, kjer so običajno prikazane kot krivci.

Kdo je kriv?

Vsekakor sistem, čeprav je postavil določene varovalke, katere pa se da zaobiti, kako bi drugače otroka dodelilo psihopatu (mojemu sosedu). Sistem je določil tudi seznam terapevtov z različnimi tarifami, kakor pravi gospa in vzpostavil represivno podporo. Je to dovolj? Glede na dejansko stanje se milo rečeno norčuje iz nas. Kljub temu pa jih še naprej plačujemo.

Največ pa lahko in moramo narediti sami.

Ne igrajte hvaležne žrtve. Verjemite da vem, kako igra poteka. Sem alkoholik. Agresivneš se hrani s strahom žrtve. Banalno je slišati – morate se mu upreti, ne dovoliti, da se izživlja na vas -VENDAR JE TO EDINI NAČIN – upreti se povzročitelju gorja.

Če že pride do vidnih fizičnih posledic NE SKRIVAJTE JIH PRED DRUGIMI! Z njimi na policijo, da se naredi uradni zaznamek in k zdravniku, da dobite zdravniško potrdilo. Naj vam ne bo nerodno, saj okolica itak ve, kaj se pri vas dogaja.
Saj veste, prijazni sosedje, nič ne vidijo, nič ne slišijo toda vse vedo. Taki so kot mi.

Me pa veseli, da so take ženske kot je Celjanka. Prav zavisten sem tistemu, ki ga bo osrečila, samozavestna, odločna, čedna, ljubeča samohranilka dveh otrok.

Rozalindi, Pupapupa in ostalim želim in držim pesti da čimprej krenete na svojo pot in naj se vam v srce in dušo zadane rane zacelijo.

pozdravljena!

Prebrala sem samo tvoj post, ostalo sem malo preletela….Naj ti ne bo žal, da si se odločila še za enega otroka, to je najlepše darilo za tvojega starejšega otroka (brat, sestra). Tvoj starejši in mlajši otrok zaradi tega nikoli ne bosta ostal sama, vedno bosta imela drug drugega. Lahko bosta drug grugemu botra, priči, stic/teta….kar edinci nimajo takega privilegija. Imela boš več odgovornosti v življenju in to ti bo bogato poplačano.
Glede partnerja…kot, da bi opisala mojega očeta….GrOzA. Vem kaj pomeni imeti ob sebi nesposobneža oziroma se znajo zmuvat samo za svojo rit. Vendar ti predlagam, da ne obupaš. Tudi jaz ti svetujem zakonsko posvetovalnico. Ne mislit, da ti bo ob drugem lažje, vsak ma svoje dobre in slabe. Če pa bi te začel preveč psihično obremenjevat, dušit (skrajni primer) je ločitev.
Preberi si knjigo pet jezikov umetnosti in to knjigo daj prebrati tudi partneju- ne bo ti žal.

Srečno in lp

Pozdravljena- celjanka!
Vidim in vem v kakšni stiski si. A žal tako je življenje “solzna dolina”, a rešitve ne vidim…morda življenje v “svojem” svetu, kakšno dobro prijateljico (prej preveri tudi to, ker ponavadi kasneje postanejo moževe ljubice)- ker z nekom pač moraš govorit, pa kakšno gospo, ki bi ti pomagala gospodinjiti, če ti finance to dopuščajo. Tvojega gospoda ne boš spremenila, če pa se boš odločila za spremembe pa le nasvet…ko boš stopila na ta “vlak”, vmes ne boš mogla izstopiti, pa četudi bi hotla.

Iskren odgovor??
Sem moški. Vezan. Kuham, perem, likat znam če je treba, sesam prah, brišem prah, SAM OD SEBE, partnerki v zadnjega pol leta NIKOLI ni bilo treba kuhat, saj dela kaj bolj pametnega.

Drage dame!
Velikokrat berem forume o starševstvu in partnerstvu.Vse zgodbe so si enake in v vsaki smo me tiste,ki potegnemo krajšo oziroma smo veliko bolj čustveno vpletene kot moški.Ker smo mame in ker bi rade da bi bili naši otroci srečni in zadovoljni pozabljamo na sebe in naše potrebe.Nevede pademo v situacijo ko si govorimo,malo še potrpimo saj pol bo boljš. Resnici na ljubo ne ni in ne bo boljš,treba je nekaj narediti,da nam bo boljš.In to je to,na sebi je treba delat.Prvo kar je,je treba sebe imeti rad in se vprašat kaj je za nas dobro.Tudi jst imam dve slabi izkušnji za sabo.Mislia sem,da ne bom zdržala,da sem najbolj nesrečna na svetu,pa zakaj se samo meni to dogaja,komu sem se zamerila,da moram tako trpet in še bi lahko naštevala.Ravno v tem času sem se ločila,oba mladoletna otroka sem jst dobila v vzgojo in varstvo,ni še pravnomočno in bivši se je pritožil.Čakam kdaj bo višje sodišče odgovorilo na pritožbo in v tem času on neumorno leta vsepovsod in se dela,da je on žrtev in še mnogo tega bi lahko naštevala.Hočem povedat,da v teh dveh letih,ko se mi to dogaja sem se okrepila samo s tem,ker sem resnično začela delat na sebi in na svoji samopodobi.Ko pridemo do spoznanja da nemoremo drugemu oprostit,ne moremo sebi,če nimaš drugega rad,nimaš sebe,itd.Ni treba za to plačat samo na CSD se obrneš,ki so svetovalke in ti lahko pomagajo s svetovanji veliko pa dobiš tudi v knjigah o povrnitvi in ohranitvi svoje samopodobe,čustveni inteligenci in vse to lahko dosežeš samo če si zares želiš,da se duhovno izpopolniš.Jst bivšeg ne sovražim,ampak sem zadovoljna da se mi je to zgodilo in da sem se spremenila in okrepila.Sedaj vidim,da lažje živim in sprejemam situacijo kot bivši.Sem zadovoljna ker sem duhovno izpopoljnjena.

Bili so dnevi, ali bolje rečeno leta, ko bi z lahkoto dejala, da so zgoraj napisane vrstice moje. Življenje, kot da bi bilo moje, mož kot bi bil moj. Pa danes hvala Bogu ni več.
Nesmiselno je pričakovati, da se bo nekdo spremenil, to lahko naredimo zgolj sami. Živimo z osebo, ki nam iz dneva v dan jemlje več energije, ali pa stopimo na novo pot. Ločitev ni lahka stvar, še posebej če so tukaj tudi otroci. Sama imam 3. Neglede na to kaj vse je storil in še vedno počne bivši, še danes mi je žel zakaj nismo šli že prej. Svoje odločitve nisem objokovala niti za trenutek.
Biti čustveni mrlič, kar s časom postaneš, ko se nekako vdaš in živiš z egoistom, ter vsak dan znova pozabljaš nase, je precej huda stvar. Mene je to hrepenenje stalo preveč. Verjetno bi sprejela vsakega moškega, ki bi me vsaj za sekundo stisnil k sebi in mi dal vsaj kanček opore. Dovolila sem si to, a nisem se spuščala v intimo. A kljub vsemu sem imela občutek, da zverino- moža varam…. in sem se mu izpovedala. Če je bil pred tem grozen, bi lahko obdobje po tem opisala kot grozen na 100 potenco. Vsak dan me je zasipaval z očitki, bil še bolj nesramen žaljiv. Pred okolico me je označil kot pocesnico, sprožal neverjetne govorice, da en otrok celo ni njegov… vstrajala sem 2 leti. Vsak dan znova sem preživljala pekel, jokala in kričala med stenami… na koncu sem našla uteho na računalniku. Svoje težave sem razkrila v neki klepetalnici, kjer se je našel” rešitelj” nekdo, ki me je tolažil. Na nek način mi je pomagal, da sem se prebila do odločitve, da z otroki zapustim partnerja. Seveda me je navidezni rešitelj v vmesnem času tudi finančno konkretno obral, saj nekaterih stvari nisem niti zmogla trezno presoditi. Človeka v reali sploh nisem poznala, pa sem mu posodila par tisočakov, katerih kasneje seveda nikoli več nisem videla. Bila je draga šola. Danes vem, da me je čustvena nestabilnost, do katere sem prispela sama, zaradi neodločnosti, zatiskanja oči, popuščanja, prav zares stala preveč. Po odhodu od moža sem ugotovila, da je kar lep čas imel več prijateljic in da se je zabaval celo z mojimi podrejenimi. Ne vem kdaj je pričel s to svojo aktivnostjo, domnevam pa da je trajala ves čas trajanja zakona. Kljub temu, da je imel drugo žensko , me je po mojem odhodu hotel več kot uničiti. Uničil je mojo dejavnost, me za nekaj časa onesposobil, nagajal, ustrahoval, dobil prepoved približevanja…. grozil….. nočne more skratka. Doma nimam podpore, še danes ne. Vem, da je za mnogo stvari kriv odnos v moji matični družini, kjer so se starši več kot posluževali manipulacije, kar so izvajali zelo taktno in načrtno. Vedno se počutijo kot največje žrtve in se obnašajo skrajno egoistično. Dejansko še sedaj želijo voditi moje življenje, kljub 80 tim letom.
Od tistega rešitelja, s katerim sva se kasneje tudi nekajkrat dobila, predvsem zato da me je finančno še malo obral, sem se vrgla v objem drugemu, poročenemu, kateremu sem bila zgolj igračka. Vedela sem, da ne bom zmogla sama. Bivši mož me je zasledoval, grozil, spala sem pri prižgani luči, se nenehno tresla, ko sem zagledala njegov avto sem postala paralizirana. In vso to mojo nemoč, nepovezanost z družino, vse to sta izkoristila oba, ki sem ju pustila mimo. Ravno to sem jima tudi dopustila.
Tudi poročenega sem se rešila, ko sem se vsaj malo sestavila, saj sem vedela, da iz te moke ne bo kruha.

Lahko bi napisala še več. To so samo majhni delčki. Celotna zgodba je grozljiva, boleča in skoraj neverjetna. Moja plima me je spustila na samo morsko dno. A danes spet plavam v globoki morski vodi, držim glavo nad površjem vedoč, da pride dan, ko bom zopet za nekaj časa izgubila stik z zrakom. Pa vem, da se bom borila. Dokazala sem, da sem borka.

Moja zgodba naj vam bo v opomin. Ne čakajte predolgo, Rešujte težave sproti, lotite se jih konkretno. Ko se nakopičijo je zelo hudo. Hrepenenje po objemih in razumevanju ni dovolj, ne nasiti človekove duše. Potrebni so koraki, tudi boleči.
Življenje res ni lahko in enostavno. Preizkušnje so težke, a nas bogatijo.

pozdravljeni.rada bi z nekom govorila o svojih tezavah vendar si zelim anonimnosti ker je moje zivljenje v razsulu.

Anastasia2009: mislim, da nam svoje težave lahko zaupaš tudi tukaj. Tukaj nas je več, ki imamo prav tako težave in na tak način iščemo pomoč, mnenje drugih, nasvete,…
Prav gotovo se je kdo od nas kdaj znašel v takšnih težavah kot si ti in morda ti lahko zaupa na kakšen način jih je rešil/rešila. Upam, da se je od tvojega sporočila do danes stanje kaj izboljšalo.

Vidim, da so se vsi razpisali … jaz se ne bom. Zelo bom kratka, govorim ti pa iz življenskih izkušenj.

Pojdi zdaj od njega, ne čakati, da bosta otroka večja. To je povsem zgubljen čas in tudi otrokoma s tem prav nič ne prizaneseš. Nasprotno, vidijo vzorec, ki ni dober!

Pojdi in ne oziraj se nazaj. Poskrbi zase ( in tisto deklico v sebi) in čaka te lepa prihodnost. Če boš čakala par let pa se nimaš česa veseliti. Bodi pametna! Odidi. Ne moreš biti v postelji s sovražnikom, ali ne?!

@celjanka
mislim, da vidva prav dolgo ne bosta skuaj oz prav dolgo ne boš zdržala v takem neenakovrednem odnosu. KAr vidim kar opisuješ. Sam bi ga vrgel ob prvi priliki čez plot pa naj potem razmišlja.
Vem kako se bo končalo. Škoda otrok. Ampak žal je tako. In bolje, da bo tako.

Kar nekako vidim to kar pišeš. Postalo bo nevdržno. Konec je le eden. Stran od njega. Sicer bo bila to še velika slaba zgodba. Zberi moči in stran! Vso srečo.

Sicer že stara tema, ampak avtorica (celjanka) lepo opisuje sociopata/narcisa.

(Upam, da si mu dosedaj že zbežala daleč proč in to s čimmanj drame…)

http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11024171 prosim za nasvet!