SMRT FANTA
Saj ni na mojem zelniku zrasla, se mi je pa vsedla v dušo. Pred tremi leti je to po pošti kot sožalje prejela prijateljica, ki ji je umrla mama. Lani sva našli v Angliji taiste misli. Angleški original (?) je takle:
I AM NOT THERE
Do not stand at my grave
and weep.
I am not there.
I do not sleep.
I am a thousand glints on snow.
I am the sunlight
on ripened grain.
I am the gentle
autumn rain.
When you awaken
in the morning’s hush,
I am the swift uplifting rush
of quiet birds
in circled flight.
I am the soft stars
that shine at night.
Do not stand at my grave
and cry.
I am not there; I did not die.
Alenka, čimveč miru ti želim. Pa čeprav sedaj še po tako drobnih koščkih…
nekako mi je znana tvoja bolečina, kajti tudi meni je pred dobrim letom umrla najboljša oseba na svetu, mamica. Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, da je ni več, da ne bom več slišala njenega smeha, videla njenih lepih, modrih oči, čutila njenega toplega dotika. Še vedno se sprašujem zakaj je odšla in me pustila samo.
Res sva se dobro razumeli, si zaupali in skupaj hodili na počitnice. Potem pa je po kratki, a hudi bolezni odšla. Za vedno. Čeprav sem bila vse dni ob njej, si niti v sanjah nisem predtsavljala, da bo odšla. Pa je. V prvih mesecih je bilo zelo hudo:Imela sem občutek, da me bo raztrgalo. Rešitev sem našla v tem, da sem se zaposlila kolikor se je le dalo. Tako nisem imela časa, da bi kaj dosti mislila nanjo. Čeprav seveda temu nisem mogla povsem uiti. Kajti prišla je noč. Takrat, ko si sam, ko vsi oddidejo. Domov. Takrat začneš razmišljati. In jokati. In prav je, da jokaš. Pomaga. Vsaj meni je.
Srečna sem lahko, da imam dobre prijatelje, ki so mi stali ob strani in me bodrili. Vendar pa se tudi oni počasi odmikajo in se ti ne posvečajo več toliko. Z bolečino se moraš v večini spoprijeti sam. In jo poskusiti nadvladati. Čeprav je težko. Tudi tisto, da čas celi rane, ne drži povsem. Pri meni je vsak dan težje. Vsak dan težje razumem, da mamice ni več, in, da je nikoli več ne bo.
Večkrat, ko mi je hudo, si preberem tole pesem, ki jo je napisal nek slovenski pesnik, vendar žal ne vem imena:
MED NAMI SI
Saj ni rečeno, da te ni.
Čeprav v teh dnevih sonca ni
in dež na šipe se obeša –
med nami si.
Saj ni rečeno, da te ni.
Čeprav beseda dah nam peša
in solze brišejo oči –
smed nami si.
Saj ni rečeno, da te ni.
Čeprav tvoj glas se več ne sliši,
beseda tvoja v nas živi –
med nami si.
Želim vam čimveč lepih, veselih trenutkov!
Alenka, prebral sem samo zadnji odgovor pisca “pikanž”, drugih nisem, verjetno sem med moško manjšino.
Torej, da najprej opravim z tistim “pikanž”-em: res si se človek s svojo skromno mislijo/bedarijo lepo predstavil. Za take pisce je krivično da je forum anonimen !!!
Torej, draga Alenka nikarte upoštevati njegovega/njenega pisanja. In nikar si očitati kakršnih koli negativnih zaslug za nastalo situacijo. Ljudje smo sami tako blizu smrti ves čas svojega življenja, da si to nikakor niti v sanjah ne predstavljamo. Od tod do tam je samo hipec. Hipec, katerega ni moč spremeniti, niti nanj vplivati. Verjetno zate slaba tolažba. Potrebno bo precej časa da boš lahko dojela smisel tega mojega stavka.
Sam delam v poklicu kjer sem neizbežno povezan s smrtjo. Okoli tega bi se lahko razpisal na dolgo in široko, svoja videnja, izkušnje in ostalo. Pa se mi ne zdi umestno. Bodi močna, predvsem se ne zapiraj vase, kriči po potrebi na glas – to je najboljše zdravilo !
Dragi Andrej….
….najlepša hvala za tolažbo… dnevi tako hitro bežijo, da bo v nedeljo 28.09. že dva meseca od njegove smrti… pa se mi zdi, kot da sem ga še včeraj videla…
….počasi se pobiram, sicer pod tableti, ampak sem močna, pridejo pa trenutki, ko bi dala vse, da bi le prišel nazaj….pa ne more več…
Pazite nase in na druge….
lep vikend
Alenka
Ojla in pozdravljena !
Morda je neko zadovoljstvo če je nekdo s tvojim (mojim v tem primeru) pisanjem ali mislijo zadovoljen. No, jutri bo res nedelja in tako dva meseca…
Nekaj sem premišljeval, pa bi ti morda samo predlagal. Verjetno boš odšla na fantov grob, se spomnila na lepe prenutke in se zjokala ob tem. Ali pa morda samo v mislih bila pri njem. No, kakor koli že – predlagam da se morda osredotočiš nase in si rečeš – jaz sem tu in živim. Poizkusi jutri brez tablet, seveda če jih redno jemlješ, prepričan sem da bi lahko šlo. Nikar ne postani odvisna od njih, ti si živo bitje in moraš živeti naprej ne pa hirati ob medikamentih in obupu.
Morda sem krut Alenka ? Nikar ne jemlji tega negativno. Tudi jaz sem kljub svoji poklicni dejavnosti (omenil zadnjič) samo JAZ in tudi meni se je pripetila smrt bližnjega. Skozi vse faze sem šel, prav tako kakor drugi. Zelo koristi pogovor, nikarte pa se samopomilovati !
Vem da bo šlo in da boš močna, v tem prepričanju te tudi iskreno pozdravljam !
Alenka, pozdravljena po dolgem času !
Ja, moraš priznati, ta korak si pričakovala in se ga seveda bojiš. Ne vem sicer kakšen je bil splet okoliščin pri nesreči in česa te obsojajo, morda pa le sledeče: če bi človek vedel kaj ga čaka v naslednjem trenutku – ne bi bil človek…
Povsem sem prepričam da boš tudi ta korak zmogla, zatorej pogumno in z dvignjeno glavo !!!
Draga Alenka!
Zelo me je pretreslo to kar si napisala… Nimam besed da bi te potolažila.. Vem pa za eno knjigo, ki se mi zdi nadvse čudovita in upam da ti bo vsaj malo pomagala. In sicer
JAMES VAN PRAAGH : ZDRAVLJENJE ŽALOSTI (znova zaživeti ob izgubi)
Lepo te pozdravljam in ti pošiljam v mislih ljubezen in moč!
Alenka,
sama nikoli nisem in upam da ne bom doživela česa podobnega, ker verjetno ne bi imela niti toliko moči kot si je do sedaj pokazala ti…. ne vem kako te naj potolažim, tudi ne morem te, upam da bo čim prej konec teh morečih dni na sodišču, da te pustijo pri miru z vsemi dogodki, ki si jih verjetno že stokrat podoživela…. drži se, vem da boš zmogla!
maia
Pozdrav!
Ja tle mate pa res probleme glede obrekovanja. Ne vem, zakaj se nekateri tak radi vtikujejo v druge stvari. Verjetno je sestra pisala na ta forum, zato ker rabi pomoč, tolažbo, ne pa obtožbe. Če si že tak hrabra “soseda”, ne vem zakaj tega raje ne poveš na štiri oči, nimaš tolk “jajc” a? Jst sm bla zraven nje in sm še zravn nje, ko ji je hudo, zato ne govorit da ji je vseeno, kr ni nobenmu, ko je njega vsaj mal poznal. Vem, da ji ni lahko, da rabi ljudi v svoji bližini. Mogoče si ti pač drugačn človek in gledaš na to mal drugače. Niso vsi taki, da se zaprejo vase in ne pridejo pred oči nikomur več. Če bi bli pa vsi taki ko si ti “soseda”, bi se pa verjetno vsi doma zaklepali pred svetom. Ker pa že velik vidiš ti pa lahko tud povem, da sem hodjo tud moji kolegi in kolegi, ki smo bli že prej skupaj. Enga žal več ni, ampak to ne pomen, da more zdej Lenkica prekint stike tud z drugimi. Žal ne veš, kaj je pravo prijateljstvo. Pa ne vem, kaj moreš skoz gledat na drug vhod, kdo hodi noter pa ven, veš kak takim rečejo TERCIJALKA. Hvala bogu, da majo vsaj drugi tle okrog kaj bolj pametnega za delat.
LP
Ma, hvala bogu “soseda” da se umikaš. Kaj res ne vidiš da ti ves folk dopoveduje svoje, a seveda ti s svojo kurjo pametjo ne dojameš bistva. Verjetno si se s tem ko si navedla da si izgubila moža že identificirala, tako da Alenka že ve kdo si.
Jaz, ki te sploh ne poznam rečem le eno – spusti rolete in se zanimaj za svoje življenje. Če bi bilo po tvojem in bi Alenka počela točno tako, seveda tega ne odobravam, sklepam pa da imaš ti druge interese. Pa lahko noč, seveda če imaš ponoči čas za spanje…
Draga Alenka!
Ko sem brala poste, so mi pritekle solze na oči. Prvič zato, ker je tvoja zgodba tako žalostna, in drugič zato, ker so nekateri tako podli, da niti takrat, ko je človeku hudo, ne morejo biti tiho. Marsikateri sosed si lahko misli pri sebi marsikaj, in to mi ne predstavlja problema, saj s tem ne prizadane tebe. Na žalost pa so taki sosedje, ki pač ne morejo biti tiho in s takimi imam tudi jaz izkušnje, saj je bil moj fant narkoman, jaz pa ku**a. Vendar smo se navadili in tudi “naši dragi sosedje” so postali neverjetno tiho. Hvalabogu. Mislim pa da bo pri tebi tudi tako.
Vsak kdaj reče kakšno besedo čez svojega bližnjega, sploh če je nanj trenutno jezen ali podobno. Tudi jaz kdaj rečem kaj čez mojega, ki ga pa neizmerno ljubim in ga nočem izgubiti. Ne predstavljam si življenja brez njega pa sva skupaj šele 2 leti. Tako da, Alenka, moje sožalje, upam da boš lahko prebrodila vse težave in da imaš dobre prijatelje, ki te potolažijo. Predvsem pa se ne oziraj na take sosede, ker ti bo samo bolj težko.
Nekaj bi vprašala, ampak upam, da ne bo prehudo?! Kako je bilo s sodiščem? Si uredila?
Želim ti vse najboljše in čimprejšnje okrevanje od tega dogodka, mislim, da bi tudi fant tako hotel.
Lepo se imej!
LP
Spremljam ta diskutiranja na to temo in sem se odločil, da nekaj napišem.
Verjamem, da si tudi ti preživljala težke trenutke zaradi tega, ker je tvoj fant bil narkoman. Takrat, ko človek najbolj potrebuje pomoč jo ponavadi ne dobi oziroma se marsikdo trudi, da bi te še bolj prizadel. Nažalost je veliko takih ljudi med nami. Vsak od nas je kdaj v življenu naredil kakšno stvar, ki jo obžalje. Ni sramota padet, sramota je, če se ne pobereš. Pravijo, da če že ne moreš ( ali nočeš) delati korist, saj ne škoduj.
Samo, da dodam,
da sta tale soseda in znanec ena in ista oseba.
Alenka je prišla po tolažbo in to kar se je zgodilo se ne da več spremeniti. To pa sem izdal zato, da boste vedeli, čemu in kou v tem trenutku pomagati.
narod, narod,…da se vam da, samo da se ne bo kdaj vam pripetilo kaj podobnega.
primož
Spet jaz!
Urg, moj fant ni bil narkoman, ampak to so pač pravili okoli, ker je bil dva meseca v bolnišnici, ker je imel vnetje živcev. In ker je občasno kadil travo, so ga imeli vsi za narkomana. Tako da jaz niti nisem tako trpela. In to, da je narkoman se je zmislila ena znanka, ki mi pač ni privoščila tako vredu fanta kot je on. Samo to sem hotela pojasniti.
Pa še to, ko sem zvedela da sta soseda in znanec ena in ista oseba, se mi je ta osebek še bolj zagnusil – isti je kot moja znanka, ki pač ne privošči Alenki, da jo nekdo tolaži, ampak jo hoče spraviti v še večjo depresijo in žalost.
Alenka, RADI TE IMAMO!!!
lp