ja. xenea, travca dela svoje…

Zdravo!
Nevem če še kdo po tolikih letih prebira to temo…ampak če je bi prosila da se odzove.

Hvala

Načeloma ne prebiram tovrstnih tematik, ker se mi vsakič znova odpre bolečina, čeprav v sebi nosim lepe spomine in še vedno bolečino po 3 letih in pol. Ne prebiram zato, ker mi je tako lažje. Ker je treba preboleti. In živeti. Ne hodim na grobove, ker so mi tako prepovedali, saj mi v tem delu to ne koristi, zato ohranjam spomine, lepe, ki so ostali. Tako lažje živim. Ko je mami umrla, sem hodila na grob tudi ob 1 ponoči in sem “izdihavala” v solzah v priloženem cvetju do 3 ponoči in jokala in jokala. Kar me je samo potegnilo še bolj na dno. Ko sta umrla partner in prijatelj, sem se odpovedala, ki sta odšla eden za drugim v roku meseca in pol. In mi je lažje.Zame je bolje, da slednjega ne storim, ker v nasprotnem ne vem, kako bi mi Univerzum postregel.

Mojemu partnerju je zalila voda pljuča, srce in možgane pri 32 letih. In se je zadušil med spanjem. Kar tako. Nič niso ugotovili, da bi bilo kaj narobe.In takrat bolje, da me ni bilo zraven, ker se še do danes nisem pobrala in se še vedno pobiram. Če bi bila zraven, se morda nikdar ne bi, za kar se močno trudim. Na lastne oči sem doživela smrti obeh staršev, sreča ne, da nisem bila zraven, ko je tudi prijatelj poginil v nesreči. Niti pri partnerju, ki je pač zaspal in se zadušil zaradi vode, naseljene v pomembnih delih organizma. Pri partnerju bi se morda lažje sprijaznila, če bi imel nesrečo, pa je samo zaspal ob zadušitvi. Predno se je to zgodilo, ga je tašča še pokrila z dekco, ker je bila zelo zaščitniška do njega, pa ji je rekel, mama daj mir, da še odspim kakšno urico. In te so se razvlekle do danes. In naprej.

Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko si med seboj pomagamo v sedanjosti in prihodnosti, ker sedanjost gradi tudi prihodnost.

Težko je, vendar, kjer je volja, je tudi pot. Sama sem se dolgo časa spraševala in ko sem odhajala spat po smrti partnerja, sem pričakovala, da bo tudi meni padel cegel na glavo. In sem bila razočarana zjutraj, ker se to ni zgodilo. Ker ima z nami živimi Bog še načrte. Učimo se celo življenje, čeprav v življenjski šoli ne dobivamo ocen. Stvari dejansko pa ostajajo včasih nerazumljive, morda tudi zato, da nas prebudijo, iz česarkoli že. Ne bi preveč govorila, ker že tako veliko govorim hehe.

Predvidevam, da si Night izgubila ljubljeno osebo, podeli izkušnjo, morda ti bo tako vsaj malo lažje.

Pa drži se. S skupnimi močmi je vse možno, da se obdržimo in rešujemo stvari. Oglasi se kaj.

Zakaj mi nič ne odpišete?A vam moj post ni všeč?Drugod me vsi hvalijo,pa kak komentar bi mi bil všeč.

Naj sonček posije v duhu.

Daj prosim neprava Štefka, ne dribljaj, ker ta post ni bil moj. Če boš oseba želela pogruntati mene, boš potrebovala veliko časa. Zato se umakni in se ne blamiraj.

Ne moreš me klonirati, pa če se še tako trudiš, zato je to tvoj jalov poskus. Če ne odnehaš, bom sprožila akcijo, kjer se te bo dalo najti, zato za tvoje dobro prenehaj, ker ti nisem nič storila, da bi se kot oseba norčevala.

No pa se je Štefka deklonirala.Mamu ji jebem,da se je name spravla!

Neprava Štefa, še vedno dribljaš. Tak besedni zaklad od mene prave Štefke ne boš slišala, zato se prosim skuliraj. Administratorji so bili obveščeni, zato točno vedo, kdo je sem jaz, kot prava Štefka, ker se le to vidi skozi IP, skozi katerega vedno pišem, tako da se lahko ubrišeš pod nosom, da še zdaleč nisi jaz, kot jaz, prava Štefka.

Zato prosim, če prenehaš.

Neprava Štefka!!

Prava Štefka je napisala svojo grenko izkušnjo življenja in ne zgolj eno.
Sram te je lahko, da na takšnem mestu pišeš take žaljivke, provokacije.Tu ljudje trpijo, si medsebojno pomagajo in lajšajo bolečino s pogovorom.
Namesto srca imaš kamen, duša pa je umazana. Sramota!!

Ne vem sicer, kaj sem tej osebi sploh storila, da se je tako spravila name in mi kradla nadiimek ter se predstavljala v “mojem imenu” Štefke. Kjer me je želela s svojim besednjakom očrniti in podati v luč, kjer je v bistvu samo samo sebe predstavila kakšna je kot oseba. Nisem pa dovolila, da bi to delala v mojem imenu, kjer ji ni bilo zadosti v tem podforumu bolečinskih zadev in se je čez čas šla spravljati kot neprava Štefka še v podforum Delo in zaposlitev.

Opozorila sem, da bom sprožila akcijo, da se to preheha, kar sem tudi storila tako javno na forumu, kot tudi z obvestilom pristojnim, ki so zadolženi za delovanje Medovernet.

V namen, da se preneha kraja nadiimka z namenom, da se koga očrni in ga meče v slabo luč ter se hkrati še norčuje, sem se tudi pred časom registrirala s Steffy.

Neprava Štefka je verjetno iz kakšnega drugega zornega kota vredna kakšnih besed, vendar ne na moj račun. Iz mojega dela jih je bila deležna le iz razloga, da mi preneha krasti nadiimek in da se to preneha in v namenu, da tega ne počne na račun nikogar več.

Če ima pa oseba kakšno težavo, naj jo deli. Verjamem, da bo deležna tudi kakšne vzpodbudne besede ali tolažbe, vendar na način, ki ga izraža, verjetno res ne. Mogoče jo celo deli vzporedno pod xy nadiimkom, glede na to, da lahko neregistriran nekdo piše tudi kot fazan. Ampak, vse kar je prav.

Želim vam veliko poguma in volje, da prebrodite, kar je najtežjega (tudi nepravi Štefki, ko ne bo mogla več kakati po drugih iz kraje mojega nadiimka).

Četudi ni oprijemljivega kot fizičnega, včasih lahko tudi beseda stori čudež. Včasih jo tudi sam lahko daš, včasih ne moreš in tišina zna ubijati, čeprav zna biti tišina prav prijetna. Vendar smo tu zato, da drug drugemu ublažimo vsaj delček, ki nam lahko pomaga.

Držte se.

Neprava Štefka pa upam, da je iz naslova kraje nadiimka ter sodelovanja z namenom škodovanja zaustavljena.

Draga Alenka.
Želim ti veliko notranje moči, da preživiš te tako težke dni. Vsaka minuta je tako boleča, da ni besede, ki bi to opisala Sama sem doživela izgubo partnerja pred 5 leti, zato ne govorim o fiktivnih stvareh. Sledila je tudi tožba… Hudo je bilo.
Dovoli si žalovati, vsako žalovanje je edinstveno, ni pravega ali napačnega. Spoznaj se, izlij iz sebe vsa čustva, zaupaj se ljudem, ki jim lahko zaupaš, ki te lahko razumejo, govori, govori, izjokaj vso žalost…
Draga Alenka želim ti veliko ljubezni do sebe, ki ti bo pomagala v teh tako težkih časih.

Objem.
Alica

Alica, zelo si prijazna, žal mi je za tvojo izgubo in lepo od tebe, da želiš s svojo izkušnjo pomagati drugim. Toda Alenka je svojega fanta izgubila tri leta pred tabo, verjetno ne bere več tega foruma in upam, da zdaj živi srečno življenje. Enako upam tudi zate!

Pozdravljeni!

Moja sestra doživlja blazno težke trenutke, izgubila je fanta, znenada, starega 25 let. Danes mineva en teden. Vsi bi ji radi pomagali a nas zavrača. Zanjo nas je tako strah, za prihodnost, kako bo preživela vse to, si bo pripravljena ustvariti življenje, postavljamo si vprašanja zakaj? Kako naj ji pomagamo….

Alenka je fanta izgubila avgusta 2003. Upajmo, da se je zanjo izteklo dobro.

Oglašam se v imenu Alenke in vam sporočam, da je končno našla svojo srečo. Ima tudi fanta, tako da je zaživela na novo. Sve se pa spoznali tukaj gor( jaz sem tista tiNa, katera je tudi izgubila fanta v prometni nesreči) in sve še danes v stiku preko Facebooka.

Meko, vam pa svetujem, da ji pustite da nekaj časa(par tednov) žaluje sama. Ko pa bo pripravljena na pogovor, pa se veliko pogovarjajte. Pustite ji da žaluje, da joče,da obuja spomine…. Sedaj ji bo najhuje ( dan mrtvih, božič,novo leto- sami spomini). Vse okrog nje bo veselo, razigrano ona pa se bo skrivala v svoji žalosti. Sedaj vas bo najbolj potrebovala. Mogoče bo na videz močna, ampak ko pade tema in bo spet sama s sabo ji bo močno hudo. Pravijo, da ima noč svojo moč-tudi v izlivanju žalosti. V knjižnici je kup knjig o žalovanju- “vesela” bo kakšne knjige o poteku žalovanja, o osodi duše, o potovanju duše…Naj jih prebira-pomaga!
Spomnim se, da pol leta ni bilo noči, da nebi jokala za njim. Težko je. Zakaj??? To je pa uprašanje na katerega ni odgovora. Tudi jaz sem se spraševala. Zakaj ravno on, zakaj ravno jaz, zakaj ravno midva….??? Ni odgovora! Pomagale so mi prijateljice s katerimi sem obujala lepe in žalostne spomine o njem, o naju. Pogovor je zdravilo za dušo.
Punca sedaj ne vidi prihodnosti. Niti nima nobenega cilja za naprej. Niti si ga ne želi. Živi iz dneva v dan. Živi za svojo žalost in samoto. Ne verjame, da bo nekega dne prišel nekdo drug in bo z njim spet srečna. Ne verjame, da se da z veliko moči ter volje, nekako preboleti izgubo. Prebolela bo čez nekaj let, pozabila pa nikoli.
Pazite nanjo!!!

TINA

Najlepša hvala za te spodbudne besede. Težko je pomagati ko tudi vsi ostali trpimo ob izgubi, nihče ne ve kaj je prav, kaj ni. Bojimo se prihodnosti, ne naše, njene. Danes je bil zanjo zelo težek dan, ampak mislim da hrani svojo dušo s spomini, z njegovimi stvarmi, ki jo krepijo, v njej zbujajo spomine, za katere se tako zelo boji, da bi jih pozabila. Ampak naj joka, včasih ko jo tako zelo boli pri srcu ji vsi pomagamo da spomini v njej prebudijo solze. Sedaj tudi jaz spoznavam da je to da preboliš izgubo počasen in dolgotrajen proces, ampak naj traja, v čast in spomin nanj, in za prihodnost, da bo lažje zaživela. Upam samo da se bo pobrala. Hvala za zadnji besedi – PAZITE NANJO – nihče mi ni še tega rekel, ampak v obupu potrebuje tudi zemeljske angele varuhe. Hvala za te besede. Upam da bo nekoč spet srečna, ker njena bolečina zbuja bolečino v njenih najbližjih in ubija naše upanje na njeno lepšo prihodnost.

Hvala za tvoje spodbudne besede! 🙂

“Nihče ne ve, kaj je prav in kaj ni,” praviš. Res je tako. Vam je hudo, ker jo imate radi in bi ji radi pomagali, pa ne veste, kako. Radi bi del njenih bolečin prevzeli nase – ampak tega se ne da. S tem se mora spopadati sama. Vse, kar lahko storite vi, je, da ste z njo, da ji daste vedeti, da ni sama. Da se pogovarjate z njo. Velikokrat se bližnji izogibajo omenjanja pokojne osebe v blićini žalujočega, ker se bojijo, da bi to prebudilo spomine in žalost. Ampak ta oseba je v mislih žalujočega prisotna ves čas.
Tvoja sestra bo potrebovala čas. Koliko, ne ve niti ona sama. Ne poskušajte “umetno” (torej od zunaj) skrajševati tega obdobja žalovanja – to je proces, ki zahteva čas.
In še nekaj … da se pripravite … Najhujše zanjo morda šele pride. Eno je globoka žalost, drugo je občutek popolne praznine in otopelosti, ki je verjetno še hujši od občutka, ko bi človek samo jokal. Tudi to je del procesa.
Vse, kar lahko storite, je, da ji daste vedeti, da ste z njo. Mogoče se sliši malo, vendar je to zelo veliko.

Pozdravljeni!

Upam, da še kdo spremlja ta forum.
Letos sem tudi sama izgubila fanta v prometni nesreči. Zelo bi bila vesela, če bi se kdo, ki je v podobni stiski in bolečini, bil pripravljen spoznat, pogovarjat in si pomagat v teh hudih časih.

Lp

Pozdravljeni.

Moram priznati da mi pomaga ta forum čeprav imam komaj 20let… te spodbudne besede….

minevata 2 meseca odkar me je tragično zapustil fant:(
v mladih 31 letih je odšel stran…

malo stran od hiše je padel s štirikolesnika… naslednji dan je umrl…

in ja večni ZAKAJ… zakaj ravno zdaj ko nama bi šlo vse na bolje…in zakaj ravno zdaj ko sva načrtovala družino… :((((

Zelo dobro vem kako se počutiš. Bila sem tvojih let, ko je moj fant umrl v prometni nesreči.
Moje življenje se je čez noč spremenilo, kar naenkrat nisem več videla smisla v ničemer. Po mesecu dni sem vrgla v smeti tablete, se zaprla sama v študentsko sobo, kjer sva skupaj živela in jokala kakšen teden dni, skoraj neprekinjeno. Jokala sem dokler sem lahko, dokler mi ni zmanjkalo solz. Potem sem se neka jutra zbudila brze solz. Spakirala sem njegove stvari, pustila sem samo eno majico, eno njegovo sliko in eno njegovo darilo. Vse ostalo kar je bilo njegovega ali skupnega sem dala v škatlo, katero sem ponovno odprla šele 10 let pozneje.
In nisem več jokala, čeprav mi je bilo enako težko kot prej. Posvetila sem se študiju, redno hodila na fitness, poiskala honorarno delo, si zapolnila vsaj 20 ur dneva z različnimi aktivnostmi, da sem ubežala misli nanj in da sem zvečer utrujena lažje hitreje zaspala brez solz. Tri mesece po njegovi smrti sem se tudi drugam preselila.
Ne vem, če je bilo to v redu ali ne. V tistem trenutku je bilo to dobro zame. Pomagalo mi je, da sem se vsaj fizično lahko premaknila naprej. Izogibala sem se mest, kamor sva skupaj zahajala. Tudi glasbo, ki me je spominjala nanj, sem dala na stran. To je bilo zelo težko, ker se je fant ukvarjal z glasbo. Tudi stike z njegovimi glasbenimi kolegi sem skoraj v celoti prekinila.
Danes se mi zdi, da je bilo to morda vse pretirano, ampak drugače nisem mogla. Bilo je preveč boleče. Ko nekdo izgine kar tako iz tvojega življenja v trenutku, ko ti pomeni vse, ko je ljubezen na višku, je soočanje z realnostjo zelo težko. Nenehno se ti dogajajo stvari, ki te spravljajo v obup. Sediš za mizo, se učiš, malce zaideš z mislimi in potem se kar iz navade obrneš, da bi ga poklical, misleč da sedi za mizo za teboj. Kot nekoč. Vsepovsod je. V vsakem kotičku. In tudi potem, ko mine precej časa in spoznavaš nove fante. Vsakega primerjaš z njim. Nihče ni dovolj dober. Tudi če kdo je, se prestrašiš in se umakneš. Težko je. Pa vendar moraš dalje. Tudi tako, da spoznavaš nove ljudi, da se družiš z drugimi.
Rada bi ti rekla samo to, da se nikoli ne trudi pozabit ga. Ker ga ne boš. Samo živi dalje. Ne obstoj na mestu. Ne smeš. Ne smeš dovoliti, da bi šlo življenje mimo tebe sedaj, ko si v najlepših letih. Sčasoma bo lažje. Nikoli pa ne bo lahko. Spraševala se boš, kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi si ustvarila družino z njim, imela otroke, se postarala skupaj z njim. Če nekdo odide v trenutku, ko je tvoja ljubezen na višku, ostane za vedno tisti, ki si ga najbolj ljubila. Čeprav veš, da bi morda tudi ta zveza z leti postala drugačna, tega ne moreš nikoli ugotovit. Tudi pozneje, ko bom z drugim in bosta morda imela kakšne težave v zvezi, se bo kdaj pa kdaj pojavila ta misel. Ampak ne smeš se oklepat tega! Moja babica, ki je bila takrat še živa, mi je dejala, da moram sedaj dalje živeti za tiste, ki so živi, ki me potrebujejo in me imajo radi, ne za mrtve. To je bila misel, ki je tudi njeni mami, torej moji prababici, pomagala preboleti smrt moža in sina med vojno.
Bodi močna in nikar se ne predajaj negativnim mislim. Ne smili se sama sebi, ne objokuj usode, ne neguj svoje žalosti, ker ti bo samo težje in lahko se ti zgodi, da postaneš odvisna od te svoje žalosti. Da začneš živet za preteklost, ki se ne bo vrnila. Da postane višek dneva trenutek, ko z njim v mislih in od solz mokro blazino izmučena zaspiš. Nikar ne počni tega. Vem kako je in vem, da ne pomaga. Samo še bolj boli potem. Življenje je preveč dragoceno in prekratko, da bi ga kar tako zapravila. Prepričana sem, da si tudi on ne bi tega želel zate. Da bi te rad videl srečno. Bodi hvaležna za to, da ti je bilo dano z njim preživeti nekaj najlepših let svojega življenja, da je bil del tvojega življenja. In to bo zavedno ostal, ne glede na to kaj bo prinesel jutri. Tudi zaradi njega si to, kar si. In tudi zaradi tega, ker je odšel, boš jutri drugačna. O tem ni nobenega dvoma. Najbrž ljudje vstopajo in odhajajo iz naših življenj z določenim namenom. In včasih resnično vlogo določenih ljudi v našem življenju razumemo šele ko jih že zdavnaj ni več.

Je že star datum ob objave, vendar nekako še vedno aktualno. Alenka, upam, da si se pobrala v 10 letih, če še prebiraš ta portal. Meni se je zgodilo po tvojem dogodku po 4 letih in 14 dnevih, stara sem bila takrat 34, on 32. Postavljala sem si kup vprašanj in morda bi bolje razumela, če bi šlo vsaj za prometno nesrečo, da pa tebi nič, meni nič, je odšel. Zdrav, le nek sistem se je naenkrat v njemu porušil, meni pa tudi. Po šestih letih sem nekako predihala, kot sem znala in vedela, ampak menim, da nikdar ne bom v celoti prebolela deset letnega odnosa. Živim pa naprej. Verjamem pa tudi, da bi mi bilo še težje, če bi bila v situaciji kot ti.

Upam, da si našla odogovre na vprašanja. Če jih nisi, je pač tako, da je včasih bolje, da jih ne poznaš, včasih pa jih enostavno ni.

Sama sebi tako enostavno ne dopuščam več preveč navezovanja. Ker me je strah navezovanja in prav tega, da bi morala iti še enkrat skozi to. Čeprav na stara leta je pač smrt neizogibna.

Ko so pa nekateri pisali pred leti o tem, da vse premagaš kot da bi premagal hrib, čez katerega planeš, ko si brez kondicije, pa bo vsak vedel, da so kakšni takšni primeri pač v takšnih primerih neprimerljivi. Ker popravnega lahko delaš s kondicijo, ko pa nekdo umre, pa ni povratka in ni popravcev. Razen do morebitnih novih ljudi, če bi že moral delati popravca. Alenka, upam, da si ok in da si po večini premagala stvari, da si začela vsaj malo dihati.