Slovo…v parku zvončkov
3.7. torej pojutrišnjem se bova poslovila od našega sončka v parku zvončkov.
Posipali bomo pepel.Nisem vedela ali se naj udeleživa ali ne.Rodil se je 11.6.,vse je še tako sveže…psihijatrinja mi je svetovala naj greva,ker je videla kako mi je hudo in da bo mi mogoče enkrat kasneje žal,da nisem šla na njegov pogreb.Res sem ji hvaležna.Ker je že minilo toliko časa od rojstva,sem se bala da so ga že posipali in da me niso obvestili.Zadnjih nekaj noči sem imela grozne-žalostne sanje,cele dneve mislim samo na njega,na mojega malega sina.
Ko me je včeraj klical gospod iz Žal in mi rekel kdaj bo,sem bila tako olajšana,v tistem trenutku sem si mislila,nisem zamudila.Enkrat ga bom še srečala.Ampak potem sem se zavedala,da bo takrat samo še pepel…nikoli več ga nebom videla.Ne vem kako bom to predelala,kako se bom v četrtek držala.Kako bom sploh še lahko normalno živela.Nikoli si nebi mislila,da bom
šla v cvetličarno naročit venček v obliki srčka,za SVOJEGA OTROKA.
Iste obcutke sem imela sama dve leti nazaj. Po dveh letih sem sla ponovno v Park zvonckov…vse je prislo na dan, kot da se je cas zavrtel dve leti nazaj, ko sem sedela na klopci, jokala, jokala, usluzbenec pa je hodil okoli hribcka in posipal pepel…pepel mojega zlatega soncka, moje zvezdice, ki jo iz dneva v dan bolj pogresam, iz dneva v dan se sprasujem kaksen bi bil, kako bi me razveseljeval ta moj lepi otrok.
Pred pogrebom mi je se nekako slo, po pogrebu je resnicnost z vso silo butnila vame, ni se je dalo pregnati, morala sem se spoprijeti z njo. Sele takrat sem se zavedala, da je resnicno KONEC.
ne morem si predstavljati, kako te boli srce, ker nisem doživela izgube otroka, toda globoko sočustvujem s tabo. Vem da je pred tabo še dolga pot, preden boš prišla kolikor toliko k sebi, a drži se, bodi močna, že zavoljo drugih dveh sončkov, ki te rabita in sta ob tebi.
Kaj pa se je zgodilo, da je umrl tvoje malo dete. Prosim, ni ti treba odgovarjati, če ne zmoreš, vem da te preveč boli…
lp,
B.
Hvala twins.Vesela sem zate,da nisi doživela take izgube.Tega ne želim nobeni ženski.
Mojemu sinu je moj ‘šlampasti’ginekolog opravil morfološki uz. v treh minutah.Videl je organe,ni jih pa pogledal,smešno zveni ampak tak je.Imel je potter2 sindrom,to je huda okvara ledvic.Poleg tega pa srčno napako.Nisem imela nič plodovnice,torej se niti pljučka niso razvijala,tako da niti sekundo nebi mogel živet.Zaostajal je v rasti.
Otroka so ubili v meni,z injekcijo.Potem so sprožili popadke in rodila sem ga v 31.tednu.Že to,da sem doživela ta poseg,teh najdaljših 15 minut mojega življenja,ko so mi ga uspavali,mi je čisto spremenilo življenje.Potem pa sem ga držala,mrvega.Ampak izgledal je,kot da je spal.Lep je bil.Jutri se bom pa morala dokončno poslovit od njega.Ne morem verjet da se je to zgodilo meni.
Ne morem sprejet,da je to tako kot je.
Res nobeni ženski ne želim te ikušnje,ampak na žalost je preveč takih primerov na tem svetu.Žalostna sem.
Draga P.W., dobro vem, kako se počutiš. Da ne moreš verjeti, niti sprejeti. Kakšnih tolažilnih besed ti ne bom napisala, ker ne pomagajo. Vem, da bo zate jutri grozen dan, ampak verjemi mi, da bi sama dala vse na svetu, da bi zavrtela čas za 2 leti in pol nazaj. Zato, da bi se poslovila od svoje hčerke. Da bi jo pobožala, pogledala in ji povedala, da jo imam rada. Na pogreb sicer ne bi mogla it, tudi če bi hotela,ker sem morala biti v porodnišnici ves mesec. Ampak danes najbolj od vsega obžalujem, da se od nje nisem poslovila. In s tem bom morala živeti vse življenje. Draga P.W., ti imaš to možnost in se boš lahko poslovila od sinka. Vem, da bolečina ne bo prav nič manjša, ampak nikoli ne boš obžalovala, da tega nisi storila.
Drži se in velik objem!
Jerca
Draga PW, malce lahko zajokaš tudi pred otroci in jim rezložiš, da je mamica žalostna, da pa imata onadva čisto posebnega angelčka, ki ju pazi in jima pošilja sončne žarke!
Vem da je hudo, vem da boli, vem…..bila sem tam, pa ne 1x in vem, da boš zmogla, čeprav trenutno misliš, da ne boš.Boš, ker si močna, ker si pogumna in ker si mama trem otrokom.In imate prav posebnega angela varuha in imate eden drugega!
Moj Gašper bi letos praznoval 18 let, pokopan je na žalah v skupni grobek(takrat še ni bilo parka zvončkov), Bine bi letos oktobra dopolnil dve leti, počiva v parku zvončkov.Želela sem, da sta skupaj.In naj ti povem le to, da na žalah od takrat, dolgih 18 let nisem bila, preveč boli!Vedno pa jima(in tudi vsem ostalim najinim angelom) prižgem svečko na očetovem grobu.Mislim, da ni tako pomembno kje gori, pomembno je tisto kar je v srcu!
Želim ti veliko moči danes in v prihodnosti!
pip
škratek
Drage mamice.Rada bi se vam zahvalila za vso vašo podporo,ne vem kaj bi brez vas.Slovo od našega sončka je bilo težko.Še težje mi je,ker imamo do Ljubljane skoraj tri ure vožnje in je tako daleč od nas.Najraje bi šla zdaj k njemu in sedla in sedela…poleg njega.Ko sem že od daleč zagledala park zvončkov,se mi je srce skoraj zlomilo.Vsedla sva se na klopco in čakala,ker sva bila prerano tam.Po nekaj minutah,sem se obrnila-kot da sem začutila da prihaja uslužbenec z žaro,videla sem ga že od daleč.Mislila sem si:prihaja,moj otrok prihaja,nikoli več mu nebom tako blizu,kot v tem trenutko ko pride do nas.Trgalo mi je dušo,boa sva jokala,solze so mi tekle kot še nikoli prej.Ko je stopil do naju,in nam pokazal ime sem bila šokirana,ker to ni bil moj dojenček.Pred našim je bil še en razsip pepela,to je bila deklica.Potem sem začela še bolj jokat še za tem otrokom,ker nihče ni prišel,deklica je bila sama,res mi je bilo tako hudo še zaradi tega.
Nato je šel po našega sončka,ko je prihajal sem že bila čisto izven sebe.Z mislimi sem bila nekako odsotna,kot da nisem bila tam-nisem si mogla pomagati.Ne morem opisati kako sem se počutila,kot da je konec vsega…
…kot da je konec mojega življenja.En čas sva še sedela,brez besed z pogledom na kupček pepela,ki ga je bilo tako zelo malo..Nato sva prižgala svečke,položila naš srček iz belih vrtnic in spet stala brez besed.Nato sva se objela,govoriti nisem mogla.Ko sva odhajala,sem se najmanj desetkrat obrnila do njega in mu obljubila,da ga bom kmalu obiskala.Zelo sem žalostna,totalno sem v krizi.Ampak moram povedati,da mi ni žal niti tega,da sem ga v bolnici vzela k sebi,niti tega da sva prišla na pogreb.Žal mi je samo tega,da ga v bolnici nisem imela dalj časa pri sebi.Imela sem ga kratek čas,nisem vedela sama kaj naj,nikoli nisem bila v taki situaciji.Bojim se,da bom pozabila kako je izgledal,zelo se bojim.Pogrešam ga tako zelo,da boli.
So dnevi,ko sem malo boljše,so pa dnevi ko sem obupna-slabe volje,nervozna,depresivna..ne vem kam naj se dam.Danes mi jelo hudo.Imela sem željo biti sama,najraje bi bila cel čas sama.Je pa ravno nasprotno,ker so počitnice in sta otroka cel čas samo z mano.Saj me ne motita,ampak rabila bi malo časa za sebe,vsaj kako urico…
Danes me je vsaj malo iz moje krize povlekel moj starejši sin…
…cel čas je bil ob meni,božal me je in se stisnil k meni.Kot da je vedel,da mi je težko,čeprav tega nisem hotela pokazati,ker smo bili povabljeni na kosilo k fantovim staršem.Saj otroci čutijo,če nekaj ni v redu,vem.
Danes sem mu potem povedala,da je naš dojenček zdaj naš angelček in da ga imamo vsi zelo radi,tako kot njih.Mlajšemu zdaj ne morem tega razlagat,ker ne razume.Star je tri leta in pol,in en čas je spraševal če se bo naš dojenček vrnil iz bolnice ko bo njegov srček v redu.Razlagala sem mu da ne,da ga več nebo,ampak on se z tem ni strinjal.Zdaj več ne sprašuje toliko krat,no danes je ravno vprašal,če imam dojenčka še vedno v trebuhu.Zelo mi je hudo,ko me to vpraša.Tako zelo ga pogrešam,še vedno ne morem sprejet dejstva,da se nam je to zgodilo.Bojim se,drugačna sem kot pred vsem tem.Ker se je to zgodilo meni,moj otrok je umrl.Lahko se mi zgodi še dosti hudega,prej sem se počutila neranjlivo glede teh stvari,zdaj se pa na nek način bojim življenja-dobila sem tudi zelo veliko spoštovanje do življenja.
Prej se mi je zdelo vse tako normalno,zdaj pa vem da sem lahko srečna,da sem imela srečo roditi dva prelepa,ZDRAVA otroka,ki ju imam zelo rada.
Še enkrat bi se vam vsem rada zahvalila,za vsako prijazno besedo.
Nihče drug me nebo razumel,kot ve drage mamice.Vsak dan komaj čakam,da pokukam na forum,nažalost nimam glih kaj časa poleg mojih dveh dečkov in vsega ostalega dela doma.Samo tu si lahko olajšam dušo in se malo sprostim,tu z vami.Čeprav vas ne poznam.Moj partner je tudi zelo prizadet,saj se pogovarjava,ampak ne morem se mu tako odpret kot vam.Ker moškim je vseeno malo drugače,kot nam,ki smo jih rodile,jih čutile v sebi in jih nato izgubile za vedno.HVALA
PW, lepo je, da si se poslovila od otročka!Tudi mene je strah, da bom pozabila kakšen je bil, veliko strahov, veliko žalosti in drugačen svet vidimo po takšnem dogodku.
Moškim je hudo, le da drugače sprejemajo, kot me ženske, pa še nagon:oni MORAJO bit močni za nas, oni nam morajo bit v oporo….imajo verjetno nekje v genih
Moj se pogovarja, mi odgovarja, a zjokal se pred mano nikoli ni tako, kot se je pri prijateljih, pri svakinji……zame je bil vedno tam, trden, močan in pokončen……tako se moški obnašajo, čeprav jim je enako hudo kot nam, le pokažejo na drug način.
Prav je, da pišeš, če ti je lažje.Piši in izpiši svojo bolečino, tudi to pomaga na poti pomiritve in na poti žalovanja.Jaz nimam še nobenega živega otroka, veliko pa jih imava gor med zvezdami in ker nekako živiva.Dogajajo se nama tudi lepe stvari, tudi tebi se bodo, sprejmi jih in živi za tisti trenutek, žalost pride po etapah in takrat boš spet žalostna.Sprejmi smeh in veselje, postopoma, ampak se potrudi, verjemi da se splača potrudit!
Objemi svoja dva sončka, ozri se v nebo in pozdravi vašega angelčka in boš videla koliko lažje bo srce……..
Škratek in najinih 13 angelčkov
PW kako te razumem. Tudi moja punčka je bila 3. otrok. Tudi jaz sem se poslovila od nje podobno kot ti. Le da ima svoj grobek in je nismo dali upepeliti.
In ja, moški te zadeve drugače prenašajo.
Kot ti je že škratek napisala, pridejo tudi lepši dnevi, veseli. Jaz imam spet žalostne. Brat je dobil otroka, punčko. Saj sem imela čas se pripravit na tole, ampak popolnoma se ne moreš pripravit. Nisem mogla it v porodnišnico, telegram sem lahko poslala šele naslednji dan, da ne govorim o tem kako hudo je bilo izbrati tista luštkana majhna oblačilca, da sem jih podarila ob obisku, ko sta prišli mamica in dojenčica domov. Imela sem jo v naročju, pa je ne bi vzela, če mi je ne bi kar dala in nisem upala reči, da ne zmorem. Bila sem trdna, tam. Doma pa me je zvilo in vso noč nisem prav spala. In vse to po dobrem letu od kar moje punčke ni več.
Ja, težko je v naročje vzet drugega malčka, sploh novorojenčka.Tudi jaz sem imala malčico v rokah 1,5 let po rojstvo Bineta in prvo kar mi je šinilo skozi misli je bilo:a bi bil Bine takšen, kakšen bi bil sedaj in koliko mesecev bi bil star in kako bi bilo pestro, če bi ga imeli zraven na tem obisku…..pa je minilo in vesela sem bila, da mi v naročju miga dojenčica, se preteguje, zeha, joka in me začudeno opazuje s tistimi malimi očkami, ko se jok pomiri.
Morda bom kdaj v naročju imela svojega migeca?
srečno punce, pustite smehu na obraz in dihajte s polnimi pluči, tudi ko pridejo žalostni dnevi, lažje je, čeprav se moramo potrudit ali se malo prisilit v to, da smo močne.
lp
škratek
Moje iskreno sožalje!
Sama imam 2 punčki, najmlajša ima skoraj 4 mesece. Danes je prijateljica izgubila svojega otročiča pri 20-ih tednih. Tako sem zašla na ta forum. Solze mi tečejo ob vaših zgodbah in vem, da ne morem v celoti razumeti vaše bolečine. Zato bom poljubila svoji princeski in se Bogu zahvalila za ta dar.In spomnila se bom na vaše angelčke, katerim se je danes pridružil še eden!Čeprav vas ne poznam, vsako posebej stiskam v objem!!!
Tudi jaz sem zašla na to stran z razlogom….škoda sicer, da nisem vedela za to že prej, pred približno dobrim letom sem namreč tudi sama v 34.tednu rodila mrtvo deklico.
Popolnoma razumem vso bolečino, vsa vprašanja,strah, ki se pojavlja…. Danes, ko je že dobro leto mimo, se nanjo še vedno spomnim, kdaj pa kdaj se odpravim v park zvončkov in ji tam prižgem svečko. Je pa težko, zelo težko! Pomembno je, da imaš nekoga, komur lahko zaupaš, nekoga, ki te poskuša razumeti in ti stati ob strani. Meni je pomagalo, da sem se soočila z bolečino in se o vsem pogovarjala. Res pa je, da potrebuješ čas! Midva se šele sedaj, po dobrem letu, zopet odločava, da bi poskusila….tale deklica bi bila namreč najin prvi otroček…ampak nehote nek strah ostaja v meni.
bodite močne!
lp
n.