No ja no dobro si komentiral, v zadnjem odstavku pa je potreben popravek in itak si se ujel v svojo zanko.

Namreč ves čas ponavljam, da ne pričakujem, da bi država igrala vlogo v mojem bivšem konkretno, ampak da bi morala nekaj narediti, da bi se preživninski zavezanci mladoletnih otrok začeli zavedati svoje odgovornosti. A vidiš razliko? Verjetno ja saj sam praviš da Liberalizem ni nekaj, da vsak počne tisto, kar mu pade v glavo. Torej se tudi ne moreš kar odločiti in nehati skrbeti za svoje otroke. Vsak kdor hoče najde svojo pot, da poskrbi za svoje obveznosti in se ne izgovarja na alkoholizem, bivšo ženo, žleht taščo, novo družino……[/quote]

Liberalizem ne pomeni, da dela vsak kar hoče, vendar to še ne pomeni, da ima država vstop na vsa področja človekovega življenja …

narediti nekaj (s strani države), da bi se preživninski zavezanci mladoletnih otrok začeli zavedati svoje odgovornosti …

Žal za Slovenijo ni nobenih podatkov, ampak v drugih državah velja, da večina preživninskih zavezancev plačuje preživnino brez izvršb in prisile države … tako da večini preživninskih zavezancev je jasna odgovornost do lastnih mladoletnih otrok.

Problem so tisti, ki tega ne počnejo prostovoljno. Ti pa se delijo v dve skupini. V prvo, kjer država (in upniki) najdejo premoženje in ga izrubijo in pa tisti, ki resnično zaklošarijo in jim ni mogoče ničesar vzeti. Za otroke slednjih naj bi bili na voljo socialni korektivi in s strani države plačana preživnina (kar imamo v Sloveniji deloma celo uvedeno preko Jamstvenega sklada).

Država pač nima pristojnosti in ne more s prevzgojo posegati v psiho posameznikov, ker pač obstaja nekaj kot so človekove pravice … in ker zgodovinsko gledano so te države tiste, ki imajo Auschwitz in Goli otok … predvsem pa, ker prisilna prevzgoja odraslih ne deluje … problem je, ta ti tega ne želiš razumeti .

@no ja no: Hvala. Tvoji zapisi so naravnost briljantni! Je pa tako. Jaz sistem do neke mere racionalno celo razumem. Bodimo iskreni do samih sebe in nenazadnje do sistema. Jasno je, da deluje po liniji najmanjšega odpora, ker drugače pač ne gre. Vrednost enega posameznika v družbi (torej otroka) je pač sistem ovrednotil bistveno nižje kot ga subjektivno ovrednoti nek starš. Sistemu je v bistvu za tega starša (ponavadi očeta) popolnoma vseeno. Odvzame mu starševstvo in racionalno od njega pričakuje, da bo pač igral tradicionalno vlogo “nabiralca” in, da bo navkljub vsemu bil v podporo otrokovi mami. V takim primerih je sistem izjemno učinkovit in pravzaprav odličen. Zakomplicira se ko bi ta isti oče rad kaj več. Takrat pa poka po tem očetu, da s čimerkoli naredi škodi otroku. Na sodišču samo, da stopim noter slišim, da s svojim ravnanjem škodujem otroku! Pa, da se zastopimo. Jaz nisem vložil nobene zadeve na sodišče. Sem se dolgo boril za “pravico” in za zakonsko določene pravice mene in otroka. Šele potem sem uvidel, da se dobesedno norca delajo iz mene sodišču, CSD-ju in, da je moja vloga defacto “zavezanca”.

Čeprav vse to razumem, priznam, da namerno j*b*m v glavo tako bivšo kot sistem, kot vse vplete odvetnike in podobno golazen. Tako čisto iz principa, ker dejstvo, da so mi odvzeli otroka zaradi blodenj otrokove mame pač moram maščevati. Sem borec v življenju vedno bil in zato sem v življenju tudi uspel….Enostavno bi izneveril samega sebe, če se nebi boril do konca, čeprav resnici na ljubo s tem samemu sebi hudo škodim. Zdravje iz dneva v dan peša, spim več kot kake 3-4 ure ne več,….

@Nkeichi: Če prebereš tole zgoraj boš morda razumela kaj več. Preprosto smo ljudje, ki se ne bomo spustili na tak nivo. Za mamo kot si sama je to verjetno popolnoma nerazumljivo, vendar jaz temu pravim, da gre za neko notranjo energijo….le-ta najbrž nekatere pripelje tudi do skrajnih dejanj v takih zadevah…..

Saj je v vecini drzav podobno – Anglija, Francija, Zda – povsod imas sodisca, povsod neko socialno sluzbo, z vec ali manj pooblastili, in otroke, ki so med dvema ognjema.
No, mogoce je kaksna drzava ze iznasla magicno formulo, kako starsa ne bosta vec skupaj, otrok pa bi se vseerno skupaj z obema starsema – prav rada bi jo izvedela.
Kadar si popolnoma izpraznjen custev do bivsega partnerja, se lahko potem prelomis na dvoje in se posvetis samo logistiki – da bo otroku najboljse.

No, v nekaterih ( muslimanskih!) drzavah je tako, da otroci pripadajo ocetu, v vecini evropskih pa je
mislenost, da mladici pripadajo materi, kar se pocasi spreminja; in protipol – bentenja nad podivjanimi locenkami, feministkami in blah di blah.

Glede osebne nezrelosti – ze alkoholik zanika in za svoje tezave krivi vse druge ( ceprav je jasna bolezen).
No, potem se najdejo se taki biseri, ki pravijo, da je za alkoholizem kriva njegova zena – moz pa v obratnem primeru ne, zanimivo!
Osebna nezrelost pa ni psihiatricna motnja. Lahko je osebnostna motnja -( nekatere simptome bi lahko priprisali histrionicni, narcisisticni, borderline motnji.) In kako si jo priznati.?
Koliko jih poznate, ki bi sami sebi ali drugim lahko rekli – sem nezrel/a in zato nesposoben / nesposobna
skrbeti za otroka?

Ne sprevračajte mojih besed glede srečke.
Saj imate dovolj svojih floskul. In ja, dajte spodbujat očete, naj ne vlagajo tožb, naj ne težijo, naj niti ne poskusijo. Seveda, saj drugače ne boste več mogli goniti svoje, da je sistem na strani žensk in bla bla bla ter bla bla bla.

[quo

Država pač nima pristojnosti in ne more s prevzgojo posegati v psiho posameznikov, ker pač obstaja nekaj kot so človekove pravice … in ker zgodovinsko gledano so te države tiste, ki imajo Auschwitz in Goli otok … predvsem pa, ker prisilna prevzgoja odraslih ne deluje … problem je, ta ti tega ne želiš razumeti .[/quote]

Ne razumem, zakaj ne bi smela verjeti, da se da miselnost ljudstva da spremeniti. Če država poskrbi z drakonskimi kaznimi malo hitreje, sicer pa počasneje.

Sem že povedala, da bi se za našimi otrocmi še pred 50 leti drli da so pankrti, ker se je v glavah ljudstva vendarle nekaj spremenilo, danes tega več ni.
Ne razumem, česa po tvoje ne razumem. In ja pisarim, ker vem, da država ne dela nič. Mogoče sem le glas vpijočega v puščavi. Ampak imam svoje mnenje in sem nanj ponosna ker ni krivično do otrok.

Ne razumem, zakaj ne bi smela verjeti, da se da miselnost ljudstva da spremeniti. Če država poskrbi z drakonskimi kaznimi malo hitreje, sicer pa počasneje.

Sem že povedala, da bi se za našimi otrocmi še pred 50 leti drli da so pankrti, ker se je v glavah ljudstva vendarle nekaj spremenilo, danes tega več ni.
Ne razumem, česa po tvoje ne razumem. In ja pisarim, ker vem, da država ne dela nič. Mogoče sem le glas vpijočega v puščavi. Ampak imam svoje mnenje in sem nanj ponosna ker ni krivično do otrok.[/quote]

Ker to o čemer pišeš, ni problem miselnosti “ljudstva” (ker ljudstvo se kar strinja s tem, da je treba preživnino plačevati) oziroma tudi če bi v svoj prav, da je država dolžna vzgajati odrasle nezrele posameznike, prepričala več kot 50% ljudstva, je to stvar varovanja osebne integritete posameznika, skratka področje, kjer glas večine ne kreira pravil. (Nekako podobno kot ne moremo z večino izglasovati, da pobijmo vse Žide.)

Bi se strinjal s stanjem in delovanjem države. To o integriteti posameznika je pa čista neumnost, ravno tako dana primerjava,ki je naravnost grozna. Če je kljub integriteti posameznika lahko uzakonjena prevzgoja z zapornimi kaznimi za male kraje in če se podobni ukrepi prisile uporabljajo za moške kot nasilneže, potem bi se marsikaj lahko storilo tudi glede zlorabe otrok v postopkih dodeljevanja in življenju po tem in nasiljem nad bivšimi partnerji, kar najpogosteje odnos rezidenčnega starša preko otroka tudi je. In zanimivo, da integriteta ne varuje staršev če sta v zvezi in se otrok bodisi čustveno ali kako drugače zlorablja. Medtem ko se ob razvezi in dodeljevanju skrbništva in gre pa običajno za dodeljevanje materi in integreteto matere, se ta resnično strogo in prekomerno varuje. Na zlorabe in trpljenje otrok nihče ne ozira, na partnerja in hkrati drugega starša pa sploh ne…toliko o tej integriteti…

In se pravi gre zgolj za to, da zaradi integretite matere kot posameznice ni možno uvest prevzgoje, če bi se jo obvezno preverjalo in bi se izkazalo, da ne izpolnjuje pogojev za primernost skrbništva in s tem tudi dobit skrbništvo? In se zaradi tega z materjo raje nihče ne ukvarja in jo kljub zunanjim opozorilom,opozorilom partnerja nihče ne preverja, temveč se ji otrok kar zaupa kot primerni, čeprav morda to do sedaj sploh ni bila in ni zmožna bit.

Seveda se nič ne bo zgodilo iz preprostega razloga, ker bi zadevalo pretežno matere s svojimi početji katerimi se serijsko dodeljuje skrbništvo v feminiziranem sistemu. Še zadnji ukrep izvršbe se ukinja in ni nobenega sredstva več, da bi lahko oče prišel do otroka ne glede na sodno odločbo – sklep, če se mati tako odloči.

Ne bo se zgodilo niti to, da bi kdo resno obravnaval odvzem otroka iz stalnega doma pred samo razpravo o dodelitvi stikov in skrbništva, kar matere redno prakticirajo,kot da je otrok njihova last in bi se že po zdajšnji kazenski zakonodaji lahko obravnavalo kot odvzem mladoletne osebe.

Ne bo se nihče spomnil, da bi za dodeljevanje otrok pomembno in potrebno ugotovit dejansko krivdo in krivcaza razpad zveze in priiti do odgovora in odgovornosti, zakaj eden noče. Ter do podrobnosti razzčlenit kakoje kdo deloval z otrokom. In prav tako skozi psiholološko obravnavo ugotoviti, kakšen bo bil potencialni rezidenčen starš in če bo dejansko zmožen izvajati to kar bo dolžan, od stikov do splošnega upoštevanja in enakovrednega spoštovanja drugega straša, kar je nujen temelj, da se nekako funkcionira in tako otroku kot nerezidenčnemu staršu olajpša življenje. Zraven tega bi lahko bila obvezna terapija, če bi bilo ugotovljeno, da je topotrebno.

Prav tako se ne bo nihče spomnil, da če se rezidenčni starš ni sposoben držat sodnega sklepa, da se takoj predodeli otroka drugemu staršu, to je običajno očetu, kar je možno že tudi po današnji zakonodaji, pa se le redko sodišča tako odločijo.

Še marsikaj bi se lahko kdo spomnil pa se nikakor ne bo, ker se noče in ne pride v poštev, dokler praktično vlada diktatura feminizma.

In še to, da enostavno povem kar sem že tolikokrat. Večno ta preživnina. Nekateri očetje se otepajo preživnine iz preprostega življenskega razloga. Življenje, čutenje in odnos ne morejo bit napisani na papir, sploh pa v taki obliki ne kot jo poznamo.Pri dodeljevanju skrbništva in stikov, je običajno očetu starševstvo odvzeto, tu ne gre več za nobeno starševstvo, kaj šele enakopravno in tega seveda ženske namerno nočejo slišat in se pritlehno sprenevedajo na vse načine, same pri sebi pa iz čiste zlobe in sebičnosti zadovoljno smehljajo, ker jim je sistem takolepo pisan na kožo. In potem ta prizadet oče mora plačevat za otroka, ki mu je bil odvzet. Odvzeto mu je bilo del njega, ki ga je vse do takrat čutili in imel ob sebi….

Bravo Modri val v celoti se strinjam. Pod črto nihče ne dela v dobro otrok. Pa je čisto vseeno ali gre za očeta, ki je otroka zapustil, ali mamo, ki manipulira z otrokom. Samo še to se moramo zmeniti, da nismo vse mame manipulatorke, ker tudi jaz ne rečem, da so vsi očetje neodgovorni zapiti nasilneži. Vseh sort nas je. In namesto, da tu prepucavamo, dajmo že enkrat rečt da smo v istem čolnu, ko poskušamo zaščititi otroke. Bodisi pred neodgovornim očetom, bodisi pred manipulatorsko mamo, prepričana sem, da bi sistem velikemu procentu lahko stopil na prste. Zato pisarim.
In ja res sem vesela, da si uporabil moje razmišljanje.

Kar pišeš glede prevzgoje s prisilo države … le-ta je glede kurjih tatov res zapisana, vendar ne deluje. Ves ta državno vsiljen sistem prevzgoje ima učinek edino le na zaposlenost diplomantk humanizma v javnem sektorju. Vsak resen psihoterapevt in psihiater, ki ima rezultate s prevzgojo (recimo dr. Rugelj) ti bodo povedali preprosto resnico, da prevzgoja odraslega deluje le, če se sam odloči za spremembo v življenju. Vse ostalo je represija, ki ne deluje in ustvarja dodatne družbene stroške.

Velik del problema, ki ga opisuješ odpade na uzakonitev no fault divorce, oziroma uzakonitev razveze brez ugotavljanja razlogov, vzrokov in odgovornosti zanjo. Se pa potem to vprašanje dejansko prenese na vprašanje okoli skrbništva.

Kot sam vidim problem okoli dodeljevanja skrbništva je osnovni problem v tem, da so moške oblike luzerstva družbeno in pravno pripoznane, ženske oblike luzerstva pa so podvržene benovelentni apologiji, celo zdravniški diagnozi, glede na mentaliteto sodnic in CSD-jevk pa je to očitno tudi že v-institucionaliziran sistem. Žal otroci odrastejo prehitro, da bi imeli čas čakati na (državno) prevzgojo svojih luzerskih staršev, zato pa je vloga država v tem, da otroka dodelijo osebnostno primernejšemu in bolj zrelemu staršu.

Drugače pa, če gledam svojo izkušnjo z ex-svakinjo. Zanjo se je že na začetku videlo, da gre za žensko, ki je ne izbereš za mater svojih otrok. Zato pa je zanosila na “ups” vse ostalo do danes pa je zgolj ukvarjanje s posledicami. Odgovornost za to, pa je tudi na ramenih mojega brata, ki je namerno omalovaževal opozorila svoje okolice. So naju starši kot smrkavca večkrat podučili, da je za moškega kondom tisto in edino varno zaščitno sredstvo, ki te na dolgi rok obvaruje nezaželene ex-žene, dolgoročne hipoteke v obliki preživnine in kar je najbolje nemaočnemu opazovanju tega, kako ti en kreten uničuje lastnega otroka.

Bilo bi zanimivo prebrati, kdaj je recimo “včeraj” ali “Mick” opazila prve znake luzerstva pri svojem ex, no pa tudi ti to lahko napišeš za svojo ex. Po mojem mnenju bi bilo to poučno branje za vse nas starše, ki danes vzgajamo svoje otroke, zato da bi svoje otroke lahko v bodoče podučili na kaj paziti pri izbiri očeta/matere svojih otrok.

No ti povem zase, morda bi se dali razbrat kaki znaki po 10 letih skupnega življenja, vendar so bili z resnično sposobnostjo vrhunske igre zamegljeni. In vprašanje, če bi jih danes bil sposoben razbrat, ko vse to vem, sem doživel in videl, ter spoznal, da si osebe s katero sem živel ne bi mogel predstavljat niti v najhujši obliki domišljije ali sanj. Pa ne zaradi tega, da bi bil neumen ali drugače nesposoben.
In jaz temu ne rečem luzerstvo, je nekaj kar je očitno moralo prit na plan, čeprav se je po mojem kar nekaj let trudila, da bi bila diametralno nasprotje in je tako tudi delovala, lahko pa da je vse od začetka tudi to bila vrhunska igra, kdo ve ? Morda niti ona sama ne.

V starosti okoli 50 let je postajal čedalje bolj odsoten, depresiven, vse več je pil…. Iz očeta, ki je otroke oboževal in se z njimi ukvarjal se je spremenil v zapito, nasilno, leno nergalo.
Danes vem, da se je to isto zgodilo že očetu, ki je nato naredil samomor. Ker se je ta samomor zgodil mnogo preden sem ga spoznala, (bivši je bil skoraj še otrok) sem vedno znova slišala zgodbo o nenadni smrti zaradi infarkta. Nihče mi ni odkrito povedal kaj se je zgodilo, vse dokler se zgodba ni ponovila.

Tako da ja pri meni je usekala bolezen, ki je nisem mogla predvideti. Niti se nisem mogla proti njej boriti. Mogoče boš razumel zakaj mi gre tako zelo na živce, da sistem ne naredi nič, da bi imeli preživninski zavezanci mladoletnih otrok OBVEZNOSTI. Če bi jih imeli (npr. prisilno zdravljenje alkohola) bi morda mi ostali družina in za družbo bi bilo dolgoročno tako zdravljenje verjetno cenejše.

Jaz sem zgodbo že opisal. Je pa približno tako, da se je bivši ob nosečnosti in po porodu dobesedno utrgalo. Najbrž je bila tudi rahlo poporodno depresivna. V glavnem zanjo sem jaz postal največji sovražnik – najbrž zato, ker sem ji naredil otroka. Realno gledano pa je od mene pričakovala, da bom oče, mama in “zlati prinašalec” v eni osebi in, da bom nadomestil njeno mamo. Njena mama še danes namreč za njo in mojega sina veliko skrbi.

Pika na i je bilo pa otrokovo neprestano obolevanje, ko je šel v vrtec, ko so bili živčki pač bolj napeti. Ženska je dobesedno proglasila mene kot otrokovega sovražnika…..

Kdaj sem videl, da ni lih vse ok z njo? Otrok je bil star kake 4 mesece in, ko sem predlagal kaj bi mu dali za jest (v smislu kakšne zelenjavne kašice,..) je gospa mrtvo hladno prbila “nemaš pravo, da glasuješ”. Takrat temu nisem pripisal dovolj velikega pomena, misli pa tako še dandanašnji. Jaz kot oče ne obstajam v njenih očeh. Ženska pač misli, da sem bil z njo zaradi zastonj bivališča in zaradi zastonj sexa. Dodala je še, da je zame to “fiktivna družina”. Uf, še danes zaboli, ko se spomnim teh scen….Z drugimi besedami. FAK, kje sem imel pamet:-)

Glede na to kar si napisala,se mi dozdeva, da tvoj ex nima toliko težave z luzerstvom, ampak tvoj opis kaže na dedno duševno motnjo, ki se z leti (in nezdravljenjem) poslabša.

Če v tej luči razumem tvoje stališče, bi tvojemu ex dejansko morali pomagati s prisilnim zdravljenjem, ker sam nanj ni hotel pristati. (Marsikdo psihične motnje, sploh dedne, šteje za en velik tabu in namesto, da bi se šel zdravit, se raje vsi, vključno z okolico in sistemom pretvarjajo, da je vse v najlepšem redu, oziroma da je “alkoholik”.

Čeprav bi se morda dalo pomagat, tako njemu kot posredno tudi njegovim otrokom.

Uf grozna življenjska zgodba … za vse vpletene.

No ja no, , dejstvo je, da so tovrstne pripovedi in analize brezpredmetne. Se mi zdi, da preveč izhajaš iz naučenega in premalo iz lastnega razmišljanja.
Naj bo dedno ali kakršnokoli, tovrstne izpovedi, pa naj jih bo miljon, ne morejo doprinest ničesar, kar bi lahko pomenilo preventivo pri komu v prihodnji generaciji. Najpogostej resnično ni vidno nič na začetku in še kasneje tudi ne, potem pa nekaj pripomore družba, nekaj geni, nekaj sami odnosi in naveličanost in se lahko bodisi postopoma lai v trenutku vse obrne. In zdaj pri komu se bo, prikomu ne in bo vzdržl odgovornost vsaj do polnoletnosti otrok, tega ne more predvidet nihče in nobena stroka.tako da je to na videz strokovno obravnavanje zgolj mletje prazne slame. Za življenje pa neuporabno,saj ne bočlovek vsakodnevno ob vsakem pogledu ali izrečeni besedi delalpri sebi analizo ali gre morda za ka zank in izražal sume pri sebi.

Dejstvo je tudi, da je praviloma eden, ki noče, le redko oba. In da je tista večno ponavljajoča floskula o krivdi obeh, običajno resnično le floskola in potuha tistemu, ki ne premore funkcionalne odgovornosti. In ta, ki ne more in noče, ponavadi nadaljuje tudi po ločitvi s tem, predvsem na račun maščevanja in izlivanja jeze preko otrok. In tu bi sistem lahko kaj naredil, če bi bila volja, pa je ni, ker je sistem dejansko feminiziran in ločitev, ki bi jih zahtevale ženske upravičeno zaradi tega, ker so dejansko v stiski, izredno malo. Znano je pa, da v zadnjih letih ločitve zahtevajo pretežno ženske in to največ v dobi mlajših od 40 let.

Včeraj, ni težko razumet, drugo pa je kaj verjet. To je pa tu na forumu predvsem odvisno od tega, kako nekdo predstavi svojo zgodbo in kakšen odnos in morda motive, ki se lahko razberejo med vrstivcami kaže s svojim pisanjem v nadaljevanju. tako da osebno mnenje, ki si ga nekdo ustvari temelji pač na tem, seveda se pa lahko tudi moti, spremenit to je pa težko…

Ok. Mi lahko nekdo postreže s kakršnimkoli dokazom, da obstajajo dedne psihične bolezni, ki nastopijo pri cca. 50 let starosti????

Dvomim, sem pravzaprav prepričan, da ne obstajajo!

naučen … mogoče, ampak dvomim, ker izhajam iz tistega, ker sem videl in še videvam. V primeru mojega brata, je bil bodoči polom napovedan … imaš pa prav, da je bilo moje razmišljanje, da se morda da napovedati izid veze, očitno povsem napačno

Kar se tiče tvojega stališča floskule, da sta za razpad veze odgovorna oba, se povsem strinjam. Zadevna floskula pa izvira iz mentalne lenobe zaposlenih v sistemu. Če postavijo tako diagnozo se z resničnimi razlogi ni treba ukvarjati.

Ravno danes sem prebral zanimivo misel, da je feminizem ženskam obljubljal osvoboditev, dejansko pa je ženskam prinesel ločitev, debelost, obup in doživljenjsko odvisnost od države.

Povsem strinjam se, da so ženske, ki zahtevajo ločitev iz nekih upravičenih razlogov dokaj redke. Da je danes bistveno več tistih, ki gredo v ločitev napumpane z idejo o “pravicah,” in ki preko ločitve dejansko uresničujejo “osvoboditev” od dolžnost in od včasih zelo zoprnih prilagajanja, ki jih taka življenjska skupnost prinaša, obdržale pa bi pravico do denarja drugega. Problemi nastanejo, ko sistem tem ločenkam odmeri njihov del dolžnosti, ki je do tedaj niso opravljale, in sicer zato , ker so “mati,” to pa stori čisto po neumnem in iz čistega babjega predsodka kar pripiše vse bajeslovne lastnosti pravljične slovenske cankarjanske matere, posledica tega pa je upad življenjskega standarda otroka – ne samo na materialnem področju, ampak predvsem na vzgojnem.

Sistem je formalno in deklaratorno nastavljen tako, da bi moral najti bolj zrelega starša in njemu zaupati skrb za otroka. Ker pa se v ta sistem vmeša predsodek “mati je otroka rodila in dojila,” kar s skrbjo in vzgojo nima nobene veze, pa so otroci po tekočem traku dodeljevani mamam, razen če niso alkoholik, zadrogiranka, ali s kakšno hudo duševno motnjo. Lene luzerke očitno ne sodijo v to kategorijo mati non grata.

predlagam ti tudi, da si pogledaš tale filmček – v njem je del, ki razdela tipe psihopatov. Eden izmed modelov je tipično ženski tip psihopata, ki je po mojem opažanju v Sloveniji blazno razširjen. Moja ex svakinja sodi vanj.

Glede na to kar si napisala,se mi dozdeva, da tvoj ex nima toliko težave z luzerstvom, ampak tvoj opis kaže na dedno duševno motnjo, ki se z leti (in nezdravljenjem) poslabša.

Če v tej luči razumem tvoje stališče, bi tvojemu ex dejansko morali pomagati s prisilnim zdravljenjem, ker sam nanj ni hotel pristati. (Marsikdo psihične motnje, sploh dedne, šteje za en velik tabu in namesto, da bi se šel zdravit, se raje vsi, vključno z okolico in sistemom pretvarjajo, da je vse v najlepšem redu, oziroma da je “alkoholik”.

Čeprav bi se morda dalo pomagat, tako njemu kot posredno tudi njegovim otrokom.

Uf grozna življenjska zgodba … za vse vpletene.[/quote]

Hvala ker razumeš.

Ne tako, pac pa obstaja dedna obremenjenost.

Most psychiatric disorders are highly heritable; the estimated heritability for bipolar disorder, schizophrenia, and autism (80% or higher) is much higher than that of diseases like breast cancer and Parkinson disease.[1] Having a close family member affected by a mental illness is the largest known risk factor, to date.[8] However, linkage analysis and genome-wide association studies have found few reproducible risk factors

https://en.wikipedia.org/wiki/Psychiatric_genetics

Ne razumem pa, oprostite moji naivnosti, zakaj govorite o nekem feminiziranem sistemu, kot da bi “zenska solidarnost” igrala pri tem vlogo, medtem,ko na drugih podrocjih ne.

To razumem in se zdi čisto logično. Ampak, da bolezen izbruhne pri 50- letih????
Tip se je pomoje preprosto zapil. Osebno imem tudi mnenje zakaj, vendar ga ne bom delil.

Feminiziran sistem zato, ker je mantra “sem ga rodila in dojila” in ženske neverjetno skupaj skočite. “no ja no” piše zelo smiselne stvari, ki se jih ločenci še predobro zavedamo. On jih napiše res izvrstno.

Zame osebno je del feminiziranega sistema tudi to, da ubogi ločenki nihče ne naredi nič, namesto, da bi se takoj po mizi udarilo in te osebe jasno “pribilo na križ”, da imajo odgovornost do otrok.