Skupno skrbništvo nad otroki
Ker stokrat ponovljena laž postane resnica in ker se tako grozno sprenevedate in obračate stvari, bom zapisala še enkrat.
Mojim otrokom je dobro, lahko poskrbim za njih, očeta nimajo ja, tudi jaz nimam vsega – kdo pa ima …. Ampak jaz ne govorim o nas o meni in mojih otrocih. Govorim o tem, da ni sprejemljivo, da leta 2015 preživninski zavezanci mladoletnih otrok ne prevzamejo svojega dela odgovornosti. Kaj ima to z mano in mojim travmiranjem? Tako bi mislila tudi, če bi bila srečno poročena. Menda imam pravico? No morda srečno poročena ne bi o tem toliko razmišljala in ne bi bila na tem forumu. In ne vidim samo sebe, vidim kopico otrok, za katere eden od staršev ne skrbi. Vi fantje pa očitno vidite samo sebe, če bi imeli skrbništvo, če ne bi otroka imela bivša, če ne bi rabili plačevati preživnine, ne bi videli ničesar kar se dogaja okrog vas. In moji otroci so zavrženi. Na srečo samo s strani očeta. Zakaj ne bi smela tako misliti, če je to dejstvo?
In Miki daj preberi kakšne nabuloze pišeš:Sicer pa zamer do žensk nimam. Niti do bivše. ………Če bi jaz imel skrbništvo nad otrokom in otrok nebi imel nobenega stika z njo…
Ponavadi nimamo stika z ljudmi, ki nam ne pašejo, do katerih imamo neke zamere . A ne? Če bi razmišljal v dobro otrok, pa bi imel stike z bivšo kljub zameram. Zaradi otrok a ne?[/quote]
Žal je to zunaj dometa nekaterih sodelujočih. Jaz celo z bivšim nimam nekih hujših problemov tako kot ti, me pa boli splošna situacija. Ampak ob odgovorih nekaterih je seveda malo bolj jasno, zakaj je tako.
@no ja no: Fantastično si napisal. Ogromno moje bivše najdem v tvojih besedah. Ne boš verjel. PO obnašanju nje, njenih staršev (bivši tast me je celo tožil zaradi grožnje in razžalitve), (podobno njena odvetnica) celo sklepam, da bi moral otroka itak apriori pustiti pri njej, ker je ona pa tako zelo boga. Tako boga, ker se ji ni ljubilo v šolo hodit, sedaj se ji ne ljubi delat, ni se ji ljubilo biti na porodniški, ob prvih znakih nosečnosti se je ulegla in “čakala Matildo”. Pa to še človek preživi, ampak dejstvo, da se ne zaveda niti tega, da je s svojimi dejanji otroku odvzela normalno troštvo, to pa človek težko požre. Zato pravim, da imamo zločinski sistem, ki take parazite podpira in uničuje naše otroke.
@včeraj: država ima vzpostavljene mehanizme. Sem in tja jih pa kdo zaobide. Tvoj bivši jih je. Nimaš kej. Sicer pa. Najdi si novega. Ločena si že dosti dolgo. Ni hudič, da ne boš koga našla in boste pač kompletna družina. tako naredi mnogo, mnogo ljudi. Pač živijo naprej.
Ja veliko neodgovornih moških se na koncu zateče v alkohol in verjamem, da je zaradi mame statistike, verjetno precej podoben procent žensk, ki so nedorasle in se zatečejo v ne vem kaj, pa saj gori opisujete.
Ampak a veste kdaj sem vam že napisala, da smo pravzaprav v istem čolnu,. pa fantje pravite , da nismo. Ja kako , da ne?
A veste kdaj sem vam že napisala, da če je vse to res, kar pišete o bivših, imate DOLŽNOST otroka rešit pred tem. Zakaj ne ukrepate? Jaz sem, ker sem prepričana, da mojim otrokom ni potrebno odraščati v evidentno bolni družini. Vso možnost imate tudi vi, čeprav ste očetje. Samo je pa res da z retoriko, ki jo je videti tu gori verjetno res ne morete biti uspešni. V borbi za otroka se več ne gleda na vsak cent. Jaz npr. bi prevzela plačevanje prav vseh otrokovih stroškov, čez eno leto npr. bi bila na CSD in na sodišču zmaga moja. PA ne zlorabljajte zdaj tega za obračun z mano, samo primer sem vam hotela dati.
Nekega dne vam bodo otroci očitali, da jim niste pomagali, da ste jih zapustili.
Če pa vas greje zgolj maščevanje in zamera (in velikokrat vam napišem, da govorite kot moj bivši), vam je seveda vsak cent odveč. Ker v resnici ne gre za vašega otroka ampak za vaš bolni ego.
Smo v istem čolni ali ne?
Enemu od otrok pač pripadam:). Se bova npr. na državnem prvenstvu zmenila, da imam nedeljca v roki, ti pa vrtnico v gumbnici :).
Kaj je država? Država smo ljudje. In če je splošna družbena klima in povprečno razmišljanje povprečnega slovenca, da če nekdo noče skrbeti za svojega otroka mu ni treba . OK. Lahko je to sprejemljivo lahko ni. Ampak država ima tudi prisilna sredstva. Zakaj plačujemo davke? Ker nas država sili. Zakaj ne skrbimo za otroke? Ker nas noben ne sili?
Zakaj te sankcionirajo če voziš pijan , ne pa če ne skrbiš za otroke?
Zakaj se plačujejo kampanje proti alkoholu, tobaku, drogam? Ker je kolateralna škoda, ki jo zasvojenci naredijo državi velika.
Zakaj ni kampanje proti preživninskim zavezancem mladoletnih otrok, ki otroke zanemarijo? Ker nihče kolateralne škode ne ocenjuje in zato ker se nihče od tistih, ki so na svoja ramena prevzeli vso skrb za otroke, nima časa ukvarjati s tem. Če pa kateri od nas kaj reče, smo pa takoj zasuti s sveto preproščino: kaj bi rada red zaslug za narod? kaj hočeš saj imaš otroka in ostalo kar lahko na tem forumu prebereš. Vsi pa se itak brigajo samo še zase……[/quote][/quote]
em, ko sem napisal “država” sem mislil na državni aparat
drugače pa, vsaj kolikor je meni znano, še nobena kampanija zoper alkoholizem, droge in jebivetrstvo ni imela učinka na nivoju posameznika. Alkoholik preneha biti alkoholik šele po lastni odločitvi in delu na sebi. Tako da državna prisila ali kampanije nimajo tu nobenega učinka. Zato tudi ločitev ni nekaj, kar bi vzgojno vplivalo na alkoholika in jebivetra, da bi po ločitvi funkcioniral kaj bolje kod pred njo … Mislim, da tudi Goli otok ne bi rešil tega problema :)) Pričakovanje, da bo država oz. državni aparat spametoval budalo, je naivno če že ne kar nezrelo pričakovanje. Pa se s tabo povsem strinjam, da so starši tisti, ki morajo prevzeti odgovornost za otroka.
… osebno menim, da bi morali obstajati tečaji, kako prepoznati jebivetra, alkoholika, ali siroto jerico … in se mu v življenju uspešno izogniti
Tukaj ti moram odgovoriti, da izvedenci niso na strani moških. Kar sem zgoraj napisal o moji ex svakinji je kot ugotovljeno dejstvo potrdilo tudi sodišče in izvedenec, vendar pa je to kar je zapisano zgoraj ne naredi za nekompetentno in otroku škodljivo mater ali vsaj za starša, ki bi slabše kot oče v bodoče po ločitvi skrbel za interese otroka.
Naš odvetnik in družinski kolega je rekel tako, da sistem je tak zaradi ljudi v njem in njihove mentalitete. Naše sodnice so tiste, ki sodiji najpočasneje v Evropi in to ne zato, ker bi imele več dela in primerov, ampak zato, ker se jim ne ljubi delat. Od takega babševja pa ne moreš pričakovati, da bodo lenobo in ležernost dojemale kot patologijo, ki bi jo štele za nekaj, kar je škodljivo za vzgojo otroka. Saj bi delovale zoper lastna načela lenobnega, ležernega in neodgovornega dela. Skratka, lenoba in neodgovornost sodnikov se via ločitvenih postopkov kot imperativna vzgojna norma seje naprej na otroke v Sloveniji.
Moram pa nekaj dodati. Sam se ne strinjam s tvojim stališčem, da je selitev otroka malo sem ali tja, nekaj posebej travmatičnega zanj (v kolikor so odnosi kolikor tolikor normalni). Osebno menim, da je to (tvoje) stališče preveč v skladu z duhom našega permisivnega časa prezaščitenosti otrok, ko je vsaka najmanjša frustracija pomeni nekaj blazno škodljivega.
Moj starejši sin se je v obdobju starosti 4-6 let metal po tleh, ker mu je bil naporen vsak premik. Od doma v vrtec, iz vrtca domov. V trgovino, k babici, k prijateljem. Ampak gej, gibanje in interakcija je del človeškega življenja, po dopolnjeni starosti 6 let je začel sprejemat, da pač naša družina precej hodi na okoli, In kasneje je to čisto zapopadel in je tudi sam postal tak potepuh, kot vsi ostali. To travmiranje zato ker je otrok malo pri mami malo pri očetu, se meni zdi kr’ neki’. Tudi argument različne vzgoje. Tudi midva z ženo nimava enakih pristopov in močno dvomim, da enak pristop obstaja celo v najbolj funkcionalnih družinah.
Mislim, da so razni enaki vzgojni pristopi in stabilnost doma (v smislu betonske kocke) neki utopični ideali, ki so se ga izmislili strokovnjaki brez lastnih otrok.
Z mojo bivšo svakinjo na srečo stiki niso noben problem, ker otroka še vedno zelo rada porine v varstvo nekomu drugemu. Je pa ongoing dribljanje okoli denarja.
Konec avgusta sem bil priča sledečemu pregovarjanju (moj brat zmeraj na razgovore z bivšo vzame pričo, ker je sit očitkov “psihičnega nasilja”):
ona: v tem času so se stroški za otroka močno povečali, ali bi mi lahko dal nekaj več zanj, kot je to določeno v sodbi.
on: ni problema, povej samo za katere stroške je šlo in daj račune.
ona: pa saj veš, da je treba zdaj kupit šolske potrebščine in jesensko garderobo.
on: saj sem rekel, da sem pripravljen prispevati, če je bilo res več.
ona: rabila bi dodatnih 200 EUR
on: ok, ali lahko končno vidim račune? Nenazadnje so šolske potrebščine že vkalkulirane v preživnino naletni ravni 100 EUR, pa tudi garderoba. Poleg tega sem otroku čez poletje kupil kopalke, natikače, dvoje kratkih hlač in tri majice, spomladi pa nove superge, ki jih še ni prerastel ali zgonil, ne glede na to, da je tudi to vkalkulirano v preživnino. Poleg tega, bo šolska torba ostala od lanskega leta, pa tudi copati so še OK. To si sama rekla zadnjič, ali se morda motim?
ona: pa saj moraš vedeti, da otrok stane …
on: ne zanikam, torej bi lahko videl račune?
ona: jih nimam, nisem vedela, da bo dodaten denar tak problem, saj gre samo za 200 EUR
on: tudi jaz denarja ne serjem, pa me vseeno zanima, kam si potem dala preživnino. Morala bi ti zadostovati za nakup šolskih potrebščin za letos in novo obleko. Kaj konkretno od obleke pravzaprav rabi. Bom jaz kupil.
ona: pa sej, glej … trenutno sem v krizi z denarjem, sem imela registracijo avta in nekaj nepredvidenih stroškov
on: ok, kaj ima to veze s stroški otroka
ona: to, da ne zmorem vseh stroškov
on: tvoj avto in tvoji stroški načeloma niso moj problem, tako kot mene nihče ne bo poslušal, da zaradi nepredvidenih stroškov ne zmorem plačevati preživnine … torej, če prav razumem rabiš neke vrste mali premostitveni kredit. Glej, lahko se zmeniva, da ti dam 200 EUR, ti pa mi podpišeš, da si jih prejela na račun preživnine. Ta znesek pa lahko poračunam kasneje v obliki nižje preživnine, sploh če bom sam zapadel v kakšne finančne probleme.
ona: ničesar ti ne bom podpisala
on: a denar bi pa vzela
ona: ja seveda, saj gre vendar za NJINEGA otroka
on: ali nisi rekla, da gre za registracijo avta in nepredvidene stroške
ona: saj je to v povezavio z otrokom, kaj misliš, da ga ne vozim okoli z avtom
on: a jaz ga pa ne vozim okoli z avtom
ona: tisto je drugače
on: kako, drugače
ona: ti nisi skrbnik …
on: a dej … torej, če prav razumem, dam lahko denar, brez dokaza, da sem ga dal, pri čemer nimam od tebe nobene garancije, da boš razumevajoča, če bo s plačevanjem preživnine kakršen koli problem … jaz pa moram biti razumevajoč, kadar imaš ti probleme …
ona: saj gre vendar za NAJINEGA otroka
on: torej kaj od oblačil in obutve potrebuje letos jeseni, in ali lahko to kupim jaz?
ona: ne vem, moram še pogledat
on: kako to misliš, saj si rekla, da rabiš za jesenska oblačila, zdaj pa ne znaš povedati niti, kaj otrok potrebuje? Kako pa si potemtakem ocenila višino zneska, ki ga rabiš?
ona: zdaj pa nad mano zganjaš psihično nasilje …
on: ok, potem pa sva pogovor zaključila in grem …
ona: ali lahko torej dobim 200 EUR, ki si jih obljubi?
on: (samo še neumno zja, zamahne z roko vstane in gre, skupaj z mano)
toliko o nekaterih “prascih”, ki nočejo dati nič za otroka
To o selitvah sem jaz napisala in to je eden od razlogov za probleme, ko gre za omejevanje stikov. Ker se nekdo od staršev, večinoma skrbnik, izgovarja na travme zaradi prehajanja med dvema gnezdoma.
Drugače pa, kot kaže, smo od ma-go končno izvedeli, da otroka pri njem sploh nista pol časa, ampak dvakrat na teden … Torej čisto klasična ureditev, zapisana npr. tudi v “naši” odločbi o stikih.
Tako kot smo rabili par mesecev, da se je izjasnil glede preživnine, je trajalo še par mesecev dlje, da je jasno, zakaj uradno ni bilo določeno skupno skrbništvo.
Vso srečo želim njegovi novi ženi, ob toliko enega sprenevedanja jo bo krvavo potrebovala.[/quote]
napisal sem , da sta pri meni vsak ponedeljek, vsako sredo in vsak drugi vikend ..Kapiš? pa si zračunaj kolk je je stikov. Če znaš seveda. Kje si ti dojela da sta samo dvakrat na teden?
To o selitvah sem jaz napisala in to je eden od razlogov za probleme, ko gre za omejevanje stikov. Ker se nekdo od staršev, večinoma skrbnik, izgovarja na travme zaradi prehajanja med dvema gnezdoma.
Drugače pa, kot kaže, smo od ma-go končno izvedeli, da otroka pri njem sploh nista pol časa, ampak dvakrat na teden … Torej čisto klasična ureditev, zapisana npr. tudi v “naši” odločbi o stikih.
Tako kot smo rabili par mesecev, da se je izjasnil glede preživnine, je trajalo še par mesecev dlje, da je jasno, zakaj uradno ni bilo določeno skupno skrbništvo.
Vso srečo želim njegovi novi ženi, ob toliko enega sprenevedanja jo bo krvavo potrebovala.[/quote]
no, da ne boš sama rabila cel mesec za izračun stikov, ti mal pomagam… pri meni sta vsak ponedeljek in vsako sredo..pri njej sta vsak torek in vsak četrtek…za vikend pa, en vikend pri njej, drugi pri meni, pa spet pri njej pa spet pri meni.. a bo šlo zdej…rabiš kalkulator?
@včeraj: Kaj naj pa še naredim? Tožba za predodelitev očitno leži v predalu razvpite ljubljanske družinske sodnice, ki je seveda tudi sama ločenka….Imam odprte dve kazenski zadevi, ker sem šel na nož z nasprotno stranjo,….
@no ja no: Pametno pišeš. Odgovoril ti bom glede stikov. Otrok jih v treh letih ni sprejel. Popolnoma jasno, da zaradi sovražnega odnosa njegove mame do mene. Sam je prevzel tudi tako stališče. In ja, zame je to mučenje otroka. Malo pobrskaj po netu in preberi izpovedi otrok iz takih “družin” glede seljenja sem in tja. Zna biti zelo stresno branje. Naredit pa kot smo skupaj že večkrat ugotovili nimaš kej. Jaz sem z otrokom dober, vendar mama to namerno “z ritjo” vse v naslednjem trenutku podre. Otrok je tudi prevzel mojo vlogo v družini. Spita v isti postelji, z njim razčiščuje ločitev kot bi jo morala z mano,….Jasno je, da tole ne bo šlo. In seveda so njena dejanja namerno. Prav naslaja se nad njimi. Tako v stilu “zdaj pa imaš prasec”….
Dialog glede denarja je pa super:-). Dober je tale tvoj. Jaz bi jo po hitrem postopku steral.
Naš odvetnik in družinski kolega je rekel tako, da sistem je tak zaradi ljudi v njem in njihove mentalitete. Naše sodnice so tiste, ki sodiji najpočasneje v Evropi in to ne zato, ker bi imele več dela in primerov, ampak zato, ker se jim ne ljubi delat. Od takega babševja pa ne moreš pričakovati, da bodo lenobo in ležernost dojemale kot patologijo, ki bi jo štele za nekaj, kar je škodljivo za vzgojo otroka. Saj bi delovale zoper lastna načela lenobnega, ležernega in neodgovornega dela. Skratka, lenoba in neodgovornost sodnikov se via ločitvenih postopkov kot imperativna vzgojna norma seje naprej na otroke v Sloveniji.
Moram pa nekaj dodati. Sam se ne strinjam s tvojim stališčem, da je selitev otroka malo sem ali tja, nekaj posebej travmatičnega zanj (v kolikor so odnosi kolikor tolikor normalni). Osebno menim, da je to (tvoje) stališče preveč v skladu z duhom našega permisivnega časa prezaščitenosti otrok, ko je vsaka najmanjša frustracija pomeni nekaj blazno škodljivega.
Moj starejši sin se je v obdobju starosti 4-6 let metal po tleh, ker mu je bil naporen vsak premik. Od doma v vrtec, iz vrtca domov. V trgovino, k babici, k prijateljem. Ampak gej, gibanje in interakcija je del človeškega življenja, po dopolnjeni starosti 6 let je začel sprejemat, da pač naša družina precej hodi na okoli, In kasneje je to čisto zapopadel in je tudi sam postal tak potepuh, kot vsi ostali. To travmiranje zato ker je otrok malo pri mami malo pri očetu, se meni zdi kr’ neki’. Tudi argument različne vzgoje. Tudi midva z ženo nimava enakih pristopov in močno dvomim, da enak pristop obstaja celo v najbolj funkcionalnih družinah.
Mislim, da so razni enaki vzgojni pristopi in stabilnost doma (v smislu betonske kocke) neki utopični ideali, ki so se ga izmislili strokovnjaki brez lastnih otrok.
Z mojo bivšo svakinjo na srečo stiki niso noben problem, ker otroka še vedno zelo rada porine v varstvo nekomu drugemu. Je pa ongoing dribljanje okoli denarja.
Konec avgusta sem bil priča sledečemu pregovarjanju (moj brat zmeraj na razgovore z bivšo vzame pričo, ker je sit očitkov “psihičnega nasilja”):
ona: v tem času so se stroški za otroka močno povečali, ali bi mi lahko dal nekaj več zanj, kot je to določeno v sodbi.
on: ni problema, povej samo za katere stroške je šlo in daj račune.
ona: pa saj veš, da je treba zdaj kupit šolske potrebščine in jesensko garderobo.
on: saj sem rekel, da sem pripravljen prispevati, če je bilo res več.
ona: rabila bi dodatnih 200 EUR
on: ok, ali lahko končno vidim račune? Nenazadnje so šolske potrebščine že vkalkulirane v preživnino naletni ravni 100 EUR, pa tudi garderoba. Poleg tega sem otroku čez poletje kupil kopalke, natikače, dvoje kratkih hlač in tri majice, spomladi pa nove superge, ki jih še ni prerastel ali zgonil, ne glede na to, da je tudi to vkalkulirano v preživnino. Poleg tega, bo šolska torba ostala od lanskega leta, pa tudi copati so še OK. To si sama rekla zadnjič, ali se morda motim?
ona: pa saj moraš vedeti, da otrok stane …
on: ne zanikam, torej bi lahko videl račune?
ona: jih nimam, nisem vedela, da bo dodaten denar tak problem, saj gre samo za 200 EUR
on: tudi jaz denarja ne serjem, pa me vseeno zanima, kam si potem dala preživnino. Morala bi ti zadostovati za nakup šolskih potrebščin za letos in novo obleko. Kaj konkretno od obleke pravzaprav rabi. Bom jaz kupil.
ona: pa sej, glej … trenutno sem v krizi z denarjem, sem imela registracijo avta in nekaj nepredvidenih stroškov
on: ok, kaj ima to veze s stroški otroka
ona: to, da ne zmorem vseh stroškov
on: tvoj avto in tvoji stroški načeloma niso moj problem, tako kot mene nihče ne bo poslušal, da zaradi nepredvidenih stroškov ne zmorem plačevati preživnine … torej, če prav razumem rabiš neke vrste mali premostitveni kredit. Glej, lahko se zmeniva, da ti dam 200 EUR, ti pa mi podpišeš, da si jih prejela na račun preživnine. Ta znesek pa lahko poračunam kasneje v obliki nižje preživnine, sploh če bom sam zapadel v kakšne finančne probleme.
ona: ničesar ti ne bom podpisala
on: a denar bi pa vzela
ona: ja seveda, saj gre vendar za NJINEGA otroka
on: ali nisi rekla, da gre za registracijo avta in nepredvidene stroške
ona: saj je to v povezavio z otrokom, kaj misliš, da ga ne vozim okoli z avtom
on: a jaz ga pa ne vozim okoli z avtom
ona: tisto je drugače
on: kako, drugače
ona: ti nisi skrbnik …
on: a dej … torej, če prav razumem, dam lahko denar, brez dokaza, da sem ga dal, pri čemer nimam od tebe nobene garancije, da boš razumevajoča, če bo s plačevanjem preživnine kakršen koli problem … jaz pa moram biti razumevajoč, kadar imaš ti probleme …
ona: saj gre vendar za NAJINEGA otroka
on: torej kaj od oblačil in obutve potrebuje letos jeseni, in ali lahko to kupim jaz?
ona: ne vem, moram še pogledat
on: kako to misliš, saj si rekla, da rabiš za jesenska oblačila, zdaj pa ne znaš povedati niti, kaj otrok potrebuje? Kako pa si potemtakem ocenila višino zneska, ki ga rabiš?
ona: zdaj pa nad mano zganjaš psihično nasilje …
on: ok, potem pa sva pogovor zaključila in grem …
ona: ali lahko torej dobim 200 EUR, ki si jih obljubi?
on: (samo še neumno zja, zamahne z roko vstane in gre, skupaj z mano)
toliko o nekaterih “prascih”, ki nočejo dati nič za otroka[/quote]
tipičen dialog ja, takih dialogov sploh ni tako malo, preveč jih je, zato ni čudno, da pametni možje več ne nasedamo na take zahteve bivših.Bolano sploh od take bivše, da odpre tak pogovor, in te že v štartu postavi na nivo norca, bedaka, kot da nebi znal šteti do 5. Neverjetne so, probajo, zagrozijo z vsem mogočim, in vedno se pojavljajo iste besede: saj gre za najinega otroka. Zakaj niso tega tudi sodniku povedale, da gre za najinega otroka, ne ..takrat so povedale le, da si ti “prasec” , vse, samo človek ne.
To o selitvah sem jaz napisala in to je eden od razlogov za probleme, ko gre za omejevanje stikov. Ker se nekdo od staršev, večinoma skrbnik, izgovarja na travme zaradi prehajanja med dvema gnezdoma.
Drugače pa, kot kaže, smo od ma-go končno izvedeli, da otroka pri njem sploh nista pol časa, ampak dvakrat na teden … Torej čisto klasična ureditev, zapisana npr. tudi v “naši” odločbi o stikih.
Tako kot smo rabili par mesecev, da se je izjasnil glede preživnine, je trajalo še par mesecev dlje, da je jasno, zakaj uradno ni bilo določeno skupno skrbništvo.
Vso srečo želim njegovi novi ženi, ob toliko enega sprenevedanja jo bo krvavo potrebovala.[/quote]
no, da ne boš sama rabila cel mesec za izračun stikov, ti mal pomagam… pri meni sta vsak ponedeljek in vsako sredo..pri njej sta vsak torek in vsak četrtek…za vikend pa, en vikend pri njej, drugi pri meni, pa spet pri njej pa spet pri meni.. a bo šlo zdej…rabiš kalkulator?[/quote]
A tudi prespita pri tebi s pon na torek in sre na čet?
To, da sta dvakrat na teden pri tebi in vsak drugi vikend je čisto standardna ureditev stikov. Tako imamo na papirju tudi mi, le izvaja se ne.
Moj starejsi je imel neko obdobje, kjer je najmanj 3x na teden rekel, da gre od doma, ker smo zlobni do njega. Zloba je konkretno pomenila, da ni dosegel svojega; ali risank, igric, igranja s prijatelji …. tako da, lahko gre samo po sebi za tip karakterja in obdobje …
Ti pa glede na napisano svetujem, da si najdes psihologa, ki ti bo pomagal cez postopke. Druzinski postopki so ze v osnovi zasnovani tako, da skusajo moske sprovocirati k nenadzorovanemu izbruhu jeze. Od cisto legitimne jeze in besed izrecenih v jezi do ocitka o psihicnem nasilju … Moj brat je bil precej vzkipljive narave in je s pomocjo psihologov ta problem odlicno spravil pod kontrolo. Na provokacije bivse je ze nekaj casa hladen kot spricer …
Takisto ti predlagam psihologa, ki bi ti lahko svetoval, kako postopati z otrokom in njegovim odklanjanjem … morda gre le za lojalnostni konflikt, ki ce ga bos razresil, bo to dolgorocno delovalo tebi v prid
Naredil sem vse kar si napisal. Večkrat. Ne strinjam se pa čisto s tvojo trditvijo kako so zasnovani družinski postopki. V resnici je tako, da se od moškega pričakuje, da bo v “dobro otroka” plačeval preživnino in imel stike z otrokom na tak način kot naj bi bilo domnevno zanj dobro, in to po nareku nekoga, ki se mu o tej problematiki niti sanja ne.
Glede otrokovega obnašanja. Jaz sem drugačen človek kot ti. Po duši liberalec. Otroke se danes hudo zatira in jim “v glavo vbija kaj je prav in kaj ne”. Moj princip je drugačen, mnogo liberalnejši. V mojem primeru je jasno, da je otrok ponotranjil mnenje bivše do mene. Le kako ga nebi. In resnici na ljubo otroku v korist ne more biti, da se sedaj to na nevemkakšen način izbija iz njega, ker to je v njem zakoreninjeno ravno toliko kot navezanost na mamo.
Ne bom se delal pametnega, vendar točno to sem na sodišču in csd večkrat izpostavil, da ni mogoče se jit nekakšnih stikov ob takih sovražnih odnosih. Niso znali drugega kot mi nabijati slabo vest kako bo otrok bogi, če ne bo videl očeta. Otrok pa že tri leta trpi, ker mora k očetu. Nihče ga ne posluša. Pač mora. In ker je tako je z njegovim razvojem prišlo tako daleč, da me v bistvu sovraži. Če bi se to nadaljevalo bo pa zasovražil bivšo, ker ga v to sili…….In kje je tu največja korist otroka?
Veš, svoboda, kot jo razume liberalizem, je svoboda odraslih in osebnostno zrelih ljudi, ki razumejo, kaj je to odgovornost in posledice. Moja snaha in verjetno tudi tvoja bivša sta morda kronološko gledano polnoletni, ampak osebnostno povsem nezreli. Od tod tudi otročje pričakovanje, da se je bo še naprej ujčkalo zato ker sta “mati”.
Tovrstna oz. liberalna svoboda pa je otrokom, ki so ker so otroci, osebnostno nezreli, povsem v breme in škodo. Tvoj otrok je ponotranjil mnenje tvoje bivše morda tudi zato, ker kakšnega drugega mnenja sploh ni slišal. Si mu kdaj skušal povedati svojo plat? Pri mojem bratu je delovalo zelo dobro, ko je sione izvedel, da se je mami odločila za ločitev, ker ni hotela k zdravniku ali kako drugače reševati svoje težave.
Tvoj otrok bo moral še marsikaj drugega v svojem življenju … bo tudi takrat bogi? Moral bo v šolo, vsak da ob isti uri. Moral bo jesti zdravo hrano … moral bo, ali pa bo postal moška različica tvoje ex oziroma moški kot ga v svojem bivšem opisuje “včeraj”.
Po tem kar pišeš, postaja malo bolj jasno kako si se nadrajsal na svojo bivšo … in imaš na liberalizmu podobno slepo pego kot “včeraj” o vzgojni vlogi države v življenju njenega ex. Liberalizem ni nekja, da vsak počne tisto, kar mu pade v glavo. Še najmanj so to otroci.
No s tem se pa nikakor ne strinjam. Zame je to tipično nespoštovanje otrok in tega osebno nikakor ne priznavam. Dejstvo je, da je moj sin bil, ko je bil star 2 leti pahnjen v zelo čudno, nenaravno situacijo in več kot očitno je, da je ni sprejel.
Se strinjam s tvojo “teorijo” liberalizma, vendar so tvoje ideje po mojem mnenju pot v otrokovo sovraštvo do mene kot očeta. Glede na dejstvo, da ne živimo skupaj, glede na dejstvo, da sva z materjo smrtna sovražnika, enako je z bivšo taščo in tastom in je popolnoma jasno, da je otrok odreagiral tako kot je. Če ga še naprej silim v nekaj kar noče – torej odnosa z mano, svojim očetom, bo prej ko slej prišlo do bistveno hujših posledic kot pa, da živi samo z mamo in bivšim tastom in taščo. Nekateri pravijo, da je to nasilje nad otrokom, jaz pa pravim, da je naravno nenaravno, noro, sprevrženo, da otrok mora biti pri meni, če tega zelo evidentno noče in nimava od tega popolnoma nič.
Še najbolj smešno se mi pa zdi “saj ga bo minilo”…Ne more ga minit, ker je razpoloženje do mene v njegovi družini skrajno sovražno. Tako je seveda namerno, to vemo vsi, prekleto dobro se pa oni zavedajo, da jim čisto nič ne morem.
Zato se pa tudi dobesedno izživljajo nad mano v obliki raznih kazenskih zadev (popolnoma brezpredmetnih) in stanje samo še poslabšujejo. Te zadeve namreč grozno stanejo….
In karkoli jaz naredim bo na koncu otroku predstavljeno tako, da sem jaz njega zapustil. Je pa res, da imam precej bolj pametnih stvari v življenju za počet kot se ukvarjat z otrokom, ki ga bodo drugi namerno zavozili do nerazpoznavnosti.
OK razumem tvoj point (in dejstvo, da svoj standing napačno imenuješ liberalnost 🙂 )
Naš družinski kolega, ki je zastopal mojega brata, je povedal sledeče.
Zgodovinarji, pravniki, psihologi in psihiatri (pa tudi vsa družba na sploh) nima nobenih težav s priznanjem, da so različni ateistični totalitarizmi, pa tudi različna verstva vložili ogromno energije v indoktrinacijo otrok ali bolje rečeno v pranje njihovih možganov. Celo ljudje, ki se ukvarjajo s pospeševanjem prodaje (lahko jim rećeš dudi, da so ajatole nove vere v potrošništvo) vedo, da so nabolj gnetljiva skupina otroci. Oziroma, če želiš, da bo nekdo kupoval produkt XY se ga mora navadit kupovati in uporabljati že od čim bolj zgodnih let. (Zato pa so Jaffa piškoti, Domačica ipd v Sloveniji še vedno in pri naši generaciji, naši otroci pa imajo raje nutello).
Vsa ta psihološka znanja pa na lepem povsem odpovedo, ko gre za čustveno zlorabo odtujevanja otroka drugemu staršu, čeprav gre za zlorabo otroka na povsem isti način in s povsem istimi posledicami, kot pri pranju možganov s strani kakšne idiotske verske sekte in/ali potrošništva, ki je degradiralo v popolno zapravljivost. Takrat to ni več nasilje nad otrokom (in drugim staršem), ampak perogativ (praviloma) matere, da je jezna … Taka mama bi dejansko potrebovala psihiatra, še posebej takrat, ko je jeza posledica njenih nezrelih blodenj , ki nimajo stika v realnosti… ampak ne … čeprav pravni sistem dejansko temelji na ideji, da bi v takem primeru moral skrbništvo nad otrokom dobiti tisti, ki tega ne počne, otrok pa psihološko pomoč pri premagovanju posledic odtujevanja … ampak ne, zato ker je v sistemu, sploh slovenskem 95% zblojenih bab s povsem isto mentaliteto zjebati dedca … (ne pa varovati otroka, zaradi česar sistem sploh obstaja in zaradi česar jih sistem plačuje)
“histerija” je situacijo in mentaliteto sistema v sosednji temi lepo opisala, da so stiki očeta z otrokom tako kot “nakup srečke”
Pravno gledano otrok pripada staršema (dvojina!!!) takoj po svojem rojstvu. Ne obstaja namreč noben sodni (ali kak drug postopek) v katerem bi država sistematično in pri vsakem otroku posebej ugotavljala, ali otrok sodi k svojim staršem in ali so starši zadosti dobri starši zanj … v vmesnem času pa za tega novorejenčka skrbela neka rejnica za plačilo s strani države, starša v času trajanja postopka ne bi smela imeti nobenega stika s svojim otrokom (ker ne vemo, če je tak stik v največjo korist otroka), ki je prijateljica direktorice lokalnega CSD … nato pa bi sodišče po 3 letih ugotovilo (kar se v resici dogaja v Sloveniji), da sta starša P in L povsem normalna in solidna straša, amapk otrok bo še naprej ostal pri rejnici, ker se je nanjo navadil … staršem pa bi rekli, da “niso kupili srečke” in se niso do ESČP j***** s slovenskim bizantinskim sodnim postopkom
V Sloveniji je praktično nemogoče spremeniti skrbništvo in/ali povečati stike, zato ker sodišča namesto, da bi sodila, raje d*r*k*a*j*o in proces vlečejo do točke, kjer na koncu ugotovijo, da se je otrok na novo satnje pač privadil in mu sistem ne bo delal dodatnega stresa s spremembami … (državljane sem ter tja ESČP useka s kakšno odškodnino, plačilo katere pa nihče ne izterja iz žepa sodnika, ki je tako sodil … in kolesje se vrti na prej … nekateri moški pa gledate, kako vam pred vašimi očmi uničujejo otroka v imenu varovanja njegovih največjih koristi in po možnosti za to še pšlačujete obilno preživnino)
No ja no dobro si komentiral, v zadnjem odstavku pa je potreben popravek in itak si se ujel v svojo zanko.
Namreč ves čas ponavljam, da ne pričakujem, da bi država igrala vlogo v mojem bivšem konkretno, ampak da bi morala nekaj narediti, da bi se preživninski zavezanci mladoletnih otrok začeli zavedati svoje odgovornosti. A vidiš razliko? Verjetno ja saj sam praviš da Liberalizem ni nekaj, da vsak počne tisto, kar mu pade v glavo. Torej se tudi ne moreš kar odločiti in nehati skrbeti za svoje otroke. Vsak kdor hoče najde svojo pot, da poskrbi za svoje obveznosti in se ne izgovarja na alkoholizem, bivšo ženo, žleht taščo, novo družino……