večina duševnih bolezni je dedno pogojenih

ali se bodo izrazile, pa je odvisno od okoljskih dejavnikov (zloraba alkohola, mamil, stres, travmatičen dogodek, slabe družinske razmere etc…), pri nekaterih se kljub dedni pogojenosti ne izrazijo

v nadaljevanju je dodatno vprašanje tudi v kakšni meri se izrazijo, praviloma pa so duševne bolezni brez pravilne obravnave progresivne in degenerativne, pri čemer trend poslabšanja stanja zaradi zlorabe alkohola, drog ali zdravil praviloma, dobi še pospešek

in končno, kdaj je izraženost tako očitna, da jo prepozna laična okolica kot psihični problem in ne kot “slab dan”

naučen … mogoče, ampak dvomim, ker izhajam iz tistega, ker sem videl in še videvam. V primeru mojega brata, je bil bodoči polom napovedan … imaš pa prav, da je bilo moje razmišljanje, da se morda da napovedati izid veze, očitno povsem napačno

Kar se tiče tvojega stališča floskule, da sta za razpad veze odgovorna oba, se povsem strinjam. Zadevna floskula pa izvira iz mentalne lenobe zaposlenih v sistemu. Če postavijo tako diagnozo se z resničnimi razlogi ni treba ukvarjati.

Ravno danes sem prebral zanimivo misel, da je feminizem ženskam obljubljal osvoboditev, dejansko pa je ženskam prinesel ločitev, debelost, obup in doživljenjsko odvisnost od države.

Povsem strinjam se, da so ženske, ki zahtevajo ločitev iz nekih upravičenih razlogov dokaj redke. Da je danes bistveno več tistih, ki gredo v ločitev napumpane z idejo o “pravicah,” in ki preko ločitve dejansko uresničujejo “osvoboditev” od dolžnost in od včasih zelo zoprnih prilagajanja, ki jih taka življenjska skupnost prinaša, obdržale pa bi pravico do denarja drugega. Problemi nastanejo, ko sistem tem ločenkam odmeri njihov del dolžnosti, ki je do tedaj niso opravljale, in sicer zato , ker so “mati,” to pa stori čisto po neumnem in iz čistega babjega predsodka kar pripiše vse bajeslovne lastnosti pravljične slovenske cankarjanske matere, posledica tega pa je upad življenjskega standarda otroka – ne samo na materialnem področju, ampak predvsem na vzgojnem.

Sistem je formalno in deklaratorno nastavljen tako, da bi moral najti bolj zrelega starša in njemu zaupati skrb za otroka. Ker pa se v ta sistem vmeša predsodek “mati je otroka rodila in dojila,” kar s skrbjo in vzgojo nima nobene veze, pa so otroci po tekočem traku dodeljevani mamam, razen če niso alkoholik, zadrogiranka, ali s kakšno hudo duševno motnjo. Lene luzerke očitno ne sodijo v to kategorijo mati non grata.

predlagam ti tudi, da si pogledaš tale filmček – v njem je del, ki razdela tipe psihopatov. Eden izmed modelov je tipično ženski tip psihopata, ki je po mojem opažanju v Sloveniji blazno razširjen. Moja ex svakinja sodi vanj.[/quote]

izpadel je link

http://www.youtube.com/watch?v=MgGyvxqYSbE

Pri bipolarni motnji ( ki jih je veliko vrst) je zelo pogosto tolazenje z alkoholom; ce je clovek visoko funkcionalen, pac skusa nekako ohraniti status quo in se psihicne tezave kot take pokazejo sele kasneje.

Z mantro – mati rodila, dojila etc” se ne strinjam. Pac obstaja tudi bioloska komponenta,imprinting,
vendar ni receno da otrok “pripada” materi.
Otrok ni nikogarsnja “lastnina”, kot je lepo zapisal Khalil Gibran.

“Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.

Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.

Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.

Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje.”

Da se vrnemo k temi…

Opažam, da večina žensk kar počez udriha čez moške in njihovo (ne)skrb za otroke.

Ob tem želim izpostaviti tudi drugo plat. Namreč niso vedno moški avtomatično “krivi” za razpad družine, ženska pa večinoma vseeno dobi skrbništvo in kar naenkrat začne “zrelo” pametovati, kaj bi bilo za otroke najbolje in kakšno očetovo vedenje bi bilo za njihov razvoj najprimernejše.

Naj podkrepim s svojim primerom: žena me je varala, ko sem to ugotovil sva seveda šla narazen. Dobila je skrbništvo nad dvema predšolskima otrokoma in zaživela sproščeno (promiskuitetno) življenje. Ob tem je z mano manipulirala na vse možne načine, da je le imela čimveč prostega časa za svoje paritvene aktivnosti. Npr., če sem želel videti otroke med tednom, se je sklicevala na to (kljub sodno potrjenemu sporazumu o stikih), da rabijo otroci “ritem” in da jih lahko imam le čez vikend. Če jih jaz slučajno čez vikend nisem mogel imeti, jih je parkirala k svoji mami, ona pa si je privoščila pubertetniško vikend zabavo. Končni rezultat – gospa je imela vse vikende proste, kar je bil tudi končni cilj njenih manipulacij. Namreč, če jaz nisem imel otrok, jih je imela njena mama. Če sem kdaj zaradi različnih manipulacij (besedno) zgubil živce, mi je zagrozila, da bo dosegla sodno prepoved mojih stikov z otroki (?).

Skratka, hočem povedati naslednje: imamo primere, ko so družine razpadle zaradi dokazane nezrelosti žensk (sicer ne bi varale, temveč bi se pogovorile in reševale težave skupaj s partnerjem) – potem pa z bivšim partnerjem manipulirajo in zahtevajo od njega moralno neoporečno, zrelo ravnanje v dobro otrok. Cinizem brez primere.

Za to moraš imeti res jeklene živce in prekleto debelo kožo. Včasih samo ljubezen do otrok enostavno ni dovolj.

Podpišem.
…in to nezrelost vedno plačajo otroci predvsem z manjšimi možnostmi za uspeh v življenju.

Ker je denar nujno zlo v našem življenju,naj se ta,vsaj za otroka ne šteje. Nima vrednosti.Je samo stvar,ki mu omogoča kvaliteten razvoj in napredek.Če le ta ni prevelik problem in ni socialne ogroženosti,se ne gleda na to,koliko je kdo dal ampak se samo da .Otrok je največji dar in njegovo življenje je neprecenljivo. Omogočiti se mu mora najboljše pogoje za rast in razvoj.Omogočiti prav vse kar je v močeh obeh staršev in ne glede na to kakšen odnos imata.Odpovedovanje različnim stvarem samemu sebi v korist otroka je nekaj samoumevnega. Tukaj se ne sklepa kompromisov.Prav otroci dajejo življenju pravi smisel.Smisel v pravem pomenu besede.Vsak od staršev naj prispeva maksimalno po svojih najboljših močeh.In prav nič niso pomembni procenti ali količina odštete gotovine.Tukaj se ne tekmuje ali dokazuje.Ego pri temu nima kaj iskati.Meni se zdi samoumevno,da se o vsemu,kar se gotovine tiče,lahko dogovorita sama in ne potrebujeta za to zadeve razvijati na sodišču.Žal pa v življenju ni vedno tako.Starši,ki se že tukaj ne zmorejo dogovoriti kako in kaj,se bodo pri sami vzgoji še težje dogovorili za najosnovnejših stvari,ki so pomembne za zdravo rast in razvoj otroka.Nekateri imajo sredstev več,drugi manj,ampak vsak naj za otrokovo korist prispeva maksimalno,po svojih najboljših močeh.Nobeno odpovedovanje ni prevelika žrtev za otroka.So naše največje in neizmerljivo bogastvo.
Samo moja malenkost Konfucij