Pozdravljeni!
Prosim vas za mnenje glede naslednjega problema, ki je v naši družini oz. je med nama z možem. Skupaj sva že 20 let, stara 40 let, imava 2 sinova, stara 7 in 10 let, imava ju zelo rada. Pri skrbi in vzgoji najinih sinov sodelujeva oba. Mož je sicer dober oče, problem je le, da imava o določeni stvari pri vzgoji različne poglede in mnenja.
Gre za občasno fizično kaznovanje/discipliniranje sinov za katero sem jaz odločno proti, mož pa v tem ne vidi nič tako hudega in tako se včasih zgodi, da mu ob katerem od otrok »popustijo živci« in tako prileti vsake toliko časa kakšna okrog ušes. Naj poudarim, da se to ne zgodi prav pogosto ampak vedno, ko do tega pride, postanem v sebi žalostna, na moža jezna in razočarana nad njim, za otroka pa mi je zelo, zelo hudo, da sta jih dobila, čeprav včasih res znata pripeljati človeka do roba. Vsakokrat moža potem okaram (sicer ne pred otrokoma) da tega res ne bi bilo treba, naj se poskuša kontrolirat, da to ni nobena vzgoja , a me do sedaj očitno ni kaj dosti upošteval. Pred kratkim je spet prišlo do tega, ko me ni bilo doma. Mlajši se je baje pri mizi afnal in ker kljub opozorilu ni nehal, ga je zato lopnil, da je z usti treščil ob krožnik, tako da je imel še 2 uri po dogodku, ko sem prišla domov ustnico rahlo otečeno. Sinu se je baje na koncu opravičil in ta ga je, ko se je zjokal, objel…
Seveda sem se potem, ko sta šla otroka spat, zopet poskušala pogovoriti o tem. Ponovno sem mu predstavila vse svoje argumente zakaj takšno discipliniranje ni OK (da je ponižujoče, da ima le kratkotrajne učinke,da ni primerno času v katerem živimo, da jih v šoli učijo in se veliko pogovarjajo o ne-nasilju, da dobi otrok tako napačne signale, da lahko pusti psihične in fizične posledice saj ko ti popustijo živci nikoli ne veš, kako močno te bo roka zasrbela,…. da četudi mu je oprostil, ni rečeno, da bo pozabil), da bi bilo po moje dovolj vzgojno, da bi sina zaradi afnanja zgolj odstranil od mize,… Skratka, ni mi vseeno kaj z njima počne. Seveda mi tudi tokrat ni dal v vsem prav. Meni da pretiravam, da smo bili tudi mi vsake toliko časa deležni take vzgoje, pa je z nami danes vse OK. Svoja dejanja opravičuje, da se pač včasih ne uspe kontrolirat, da se je sinu opravičil (sicer se jima ne vedno, oz. če se že, pogosto na koncu doda kak stavek v smislu, če bi takoj upošteval moje opozorilo, do tega ne bi prišlo, ipd.), da ni naredil nič tako groznega, da zaradi tega še ne potrebuje kakšne strokovne pomoči, da jo pa morda potrebujem jaz, ker delam iz tega tak cirkus, da ni nobene potrebe, da iz tega delam tak problem, itd. Naj dodam, da ko nanese beseda o tem kaj o tem menijo strokovnjaki, se obesi na nek članek Vesne Vuk Godina, v katerem avtorica na nek način pritrjuje občasnim vzgojnim “eno čez rit” – vsaj on ga tako bere in razume. Na koncu debate sicer obljubil, da se bo (samo zavoljo mene, ker tako vztrajam) naslednjič še bolj potrudil, ko se bo zopet znašel v situaciji, ko se bo potrebno kontrolirat (ampak to je rekel tudi predzadnjič).
Zanima me, kaj o vsem skupaj menite in kako rešujejo take probleme v drugih družinah?
Hvala!

Spoštovani,

izraza »kaznovanje« in »discipliniranje« se mi v tem kontekstu sploh ne zdita primerna. Kogar »roka zasrbi« ob sedemletniku, kogar lahko sedemletnik »pripelje do roba« (fizičnega obračunavanja), kdor »se ne uspe kontrolirati«, kdor lahko svojega sedemletnika tako udari, da trešči ob rob krožnika itd. itd. – tak človek ne kaznuje, ampak impulzivno reagira; take reakcije niso discipliniranje, ampak kažejo pomanjkanje zmožnosti samodiscipliniranja.

Verjamem, da v moževem telesu kričijo spomini na tako vzgojo, zaradi katere danes z njim niti malo ni vse OK in zaradi katere se zdaj nasilje prenaša v naslednjo generacijo. Verjamem, da bi mu neizmerno odleglo, ko bi se lahko pravi čas ustavil in se na sinovo vedenje odzval tako, kot bi sam presodil, da je prav – in se počutil dostojanstvenega, močnega, sposobnega in dobrega očeta. Na srečo je to mogoče doseči. Strokovnjaki iz Društva za nenasilno komunikacijo pravijo, da smo se nasilnega vedenja nekoč naučili, zato se ga lahko tudi odučimo. Če bi vaš mož lahko premagal ali vsaj podvomil v strah in sram, s katerima ga je zaznamovala domača vzgoja, bi lahko segel po strokovni pomoči. Poskusi kontroliranja – oba vesta, da niso uspešni. To prisilno ponavljanje vedno istega vzorca nasilja ima globlje korenine, in če ga hoče(ta) prekiniti, se bo treba temu resno zavezati.

Kaj pa lahko storite vi? Vi ste mama, ta dva fanta sta bila nekoč del vašega telesa in srce se vam stiska ob nasilju, ki sta ga deležna, da bi vas najbrž manj bolelo, če bi udarci padali po vas. Poleg tega vas je strah, da bo vaša ljubezen do moža zaradi tega slabela, strah vas je, kakšno doto bosta otroka odnesla v svet. Ostanite zvesti temu, kar vam sporoča telo, to so vaši najzanesljivejši kažipoti k rešitvi. Da možu »predavate«, kaj mora in česa ne sme, pa čeprav imate prav, očitno ne obrodi sadov. Da boste od besed prešli k dejanjem, si boste dokazali, ko boste vi poiskali strokovno pomoč. Če je ne bo mož, ste vi tisti, ki ste dolžni zaščititi otroka. Takoj. Grozljivo žalostno je, da mora sedemletnik, potem ko ga je oče najprej udaril, potem pa se mu opravičil, prevzeti vlogo starša in odpuščati očetu, ki se je znesel nad njim, šibkejšim – ne le telesno, ampak tudi čustveno povsem odvisnim od zanj najpomembnejšega zgleda na svetu. Res je, bolje je, da se mu je oče opravičil, kot če se mu ne bi, toda to je vzorec, ki se ponavlja, in koliko spoštovanja do takega očeta bo še ostalo v fantih? Ali bosta morala biti nasilna do svojih otrok, da bosta v sebi ohranila neomadeževan spomin na očeta? Poleg tega pa se v vedenju otrok, če je res tako neobvladljivo, zrcali dinamika vse družine, torej tudi nesoglasja, zlasti prikrita, med vama in širše.

Želim vam, da bi zmogli to moč, da pretrgate krog nasilja.