Sin, 20 let, z uspešno končano srednjo šolo. Najprej se vpisal na eno fakulteto, ni šlo; potem na drugo, po par mesecih prav tako pustil. Nekaj časa med šolanjem delal preko štud.servisa, včasih dlje, včasih par dni. Nekaj časa se tudi učil preko računalnika. Potem pa se je začelo…Status ima še do konca septembra, visi doma, po celi dni bere, igra igrice, brska po internetu; ob vsaki omembi, da bo treba v službo, reče da ne bo šel in da ne misli delat zato, da si drugi polnijo žepe…Ukinila sem mu žepnino, nima denarja od nikoder in pravi, da ga tudi ne rabi. Možnost pogovoriti se, je zelo težka, ker se enostavno obrne in gre…Drugače je v redu fant, prijazen, pomaga; ampak ta ideologija glede službe mi je nerazumljiva.
Ima kdo kakšen nasvet?

Posredujem ti nasvet znancev, ki so v podobni situaciji sinu najeli stanovanje, mu plačali najemnino za nekaj mesecev. Samo najemnino, ostalih stroškov pa ne, potem se je moral znajti sam. In je delovalo, zdaj je samostojen, hodi v službo in se s starši dobro razume.

Meni se je zdelo takrat kruto, ampak če bo treba (vsi najini otroci se še šolajo), se bova tudi midva držala tega nasveta.

Hvala, to je zelo uporaben nasvet, a ker živiva s sinom sama, nimam sredstev, da bi mu plačala najemnino.
Sin od 1.10. nima več statusa študenta, zmenila sva se, da se prijavi na Zavod za zaposlovanje in si uredi obvezno zdravstveno zavarovanje. Niti enega niti drugega ni naredil; če zboli, tudi k zdravniku ne more. Nič ne pomaga, nobeno dopovedovanje, razlaganje, prošnje, kreganje…nič. Drži se nekih svojih ideologij, da on ne bo del sistema, ki nas samo izkorišča, pa da je itak zdrav in ne rabi zdravnika in podobne nebuloze.
Obupana sem, ne vem kako naj mu dopovem, da nima prav; kako naj ga pripravim do tega, da bi začel delovati drugače.

Spoštovani,

zapleteni postali teli odnosi starši-otroci-odrasli otroci v zadnje stoletju, kajne? Nekoč je bilo jasno, da je seveda moral prispevati k ustvarjanju,sodelovati v gospodinjstvu in na kmetiji pomagati, sicer mu je trda predla. V sodobni družbi, ko so nam otroci skoraj božanstvo, jim nudimo in omogočamo šolanje, udobno življenje, vse jim preskrbimo, da bi jim bilo lažje in bi se bolje lahko postavili na svoje noge ter osamosvojili, hodimo v ole za starše, jih vzpodbujamo, negujemo, crkljamo… pa dobimo ravno nasprotno – ugnezdijo se pri starših in nočejo niti slučajno odrasti.

Ja, zdaj naloga starša je, da pripravi otroke na samostojno življenje. To pomeni, da je otrok, enkrat, ko odraste (kar je od polnoletnosti naprej) sposoben samostojno preživeti in funkcionirati v družbi. Ok, pomagamo jim za časa študija, če so dejansko študentje. Ampak to je to. Naloga starša je, da se otrok osamosvoji. Kaj bi bilo pri vas potrebno narediti, da se vaš sin osamosvoji? Pa postaviti mu pogoje takšne, kot jih imamo odrasli ljudje. Mi vsi plačujemo ali najemnine ali kredite za stanovanje ali hiše, v katerih živimo. Če nismo imeli sreče, da smo kaj podedovali. Vsi plačujemo svoje položnice in si kupujemo in pripravljamo hrano, obleke, čistimo in pospravljamo za seboj, to odrasli ljudje delamo, tako živimo in to si omogočamo s tem, da nekje in nekako denar zaslužimo. Torej, delo –> denar –> samostojnost. Vaš sin je odrasel človek, ki živi življenje (nefunkcionalnega) otročka… in to pod pretvezo, da ne želi biti izkoriščan s strani družbe preživlja dneve z računalniškimi igricami. Kar ni ne zdravo ne koristno.
Vprašanje, ki se mi postavlja je, koliko dolgo boste še imeli “otročka doma” in se trudili okoli njega in zanj ter kdaj boste lahko v njem videli tisto, kar dejansko je: odrasel človek? S tem, ko (tudi finančno) vzdržujete njegov status mu tudi omogočate nadaljevanje tega nefunkcionalnega vedenja. Prej, ko se nauči odraslo živeti, lepše si lahko življenje organzira in v njem uživa.

Torej, prej ko ga soočimo z neprijetnostmi in nelagodjem, bolje mu bo v življenju. Vi ste svoje v zvezi njegovega življenja že vse naredili, zdaj je čas na njem.

Me prav zanima vaše razmišljanje o tem, kar sem zapisala…
Vse dobro vam želim,
Mirjana

Konkretno; nehajte kupovat hrano. Resno. Izklopite internet. Ko perete perilo, perite izključno samo svoje, pralni prašek zaklenite v klet. Resno.
Vem, da se sliši noro, ampak vašemu ODRASLEMU sinu trenutno NIČ NE MANJKA.
In dokler mu ne bo nič manjkalo, ni realno pričakovati od vas, da se bo karkoli spremenilo.
Zakaj bi se, če mu je tako ok, ima vse.
Hrana in osnovna higiena (če ni anoreksik in v hudi depresiji) sta primarni nujno potrebni “sestavini”, ki ju ljudje potrebujemo, da nam je (še vedno) ok.
Brez žepnine, brez interneta (kar razumeva, da mu nehajte plačevat tudi telefon!), brez čistih oblek in brez hrane poskusite vztrajati nekaj tednov (vi se organizirajte drugače, oz sprejmite to obdobje kot težko tudi za vas, a dolgoročno veliko manj, kot to kar imate sedaj in boste lahko gledali komot še desetletje ali tudi dva in več).
Čez nekaj tednov ga vprašajte, če je še vedno fajn bit “izven sistema”? Ker takrat bo točno to; svoboden, sicer lačen in umazan, a izven sistema.
Zdaj trenutno se mu sanja ne, kaj to pomeni.

“Izven sitema” pomeni, da nima dostopa do spleta, elektrike, pridelane hrane (na samoten otok in tam ustvari vse od začetka, potem pa boš res “izven sistema”, pa še to pogojno, ker bo marsikaj naplavilo na obalo).

Internet je še kako del sistema. Igrice? Zelo sistemska stvar.
Elektrika ista stvar: tako kot vse kar civilizacija, družba ustvarja ter ponuja: sistemsko omogočena.

Ne gre torej za to, da bi dejansko želel biti izven sistema. Gre za to, da življenje pod danimi pogoji razumeva kot “samopostrežno restavracijo”, kjer vzame zgolj tisto, kar hoče in si želi.

To seveda ni nič novega na tem planetu, vsi “religiozni” ljudje tako jemljejo svoje religije na isti način:
[img] https://i.pinimg.com/236x/ad/6d/16/ad6d16734945e7478b3fa7e9f6279085.jpg%5B/img%5D

Samopostrežno restavracijo pa žal omogočate VI sami. Ali boste prekinili z dojenjem sedaj ali pa bo potrebno čakati na vašo smrt, da se bo lahko odlepil od sistemskega izkoriščanja vas?