Shizofrenija
Jaz ne zdržim več zaradi duševne bolezni – shizofrenije. Vsi ljudje me čudno gledajo zunaj zaradi mojega videza zato, ker sem zelo grd. Nimam niti enega prijatelja. Ves dan sem doma osamljen. Nikoli še nisem imel punce. Zaradi zdravil imam spolne motnje, ki me zelo motijo in erekcija traja samo nekaj sekund in se ne morem normalno samozadovoljevati. Leta 2006 sem bil na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici zaradi poskusa samomora in mi je žal, da ga nisem dokončal. Od takrat naprej samo še trpim.
Pozdravljeni,
žal mi je, da se tako počutiš. Tudi sem prepričana, da so na tebi lepe stvari in da si lahko pridobiš kakšnega prijatelja, le potrebno bi bilo iti več v družbo. Težko pa koga spoznaš, če si ves dan doma.
Vsekakor bi ti predlagala, da obiščeš katerega izmed naših dnevnih centrov ali pa dnevni center katere druge nevladne organizacije, ki je namenjen uporabnikom z težavami v duševnem zdravju.
http://www.ozara.org/programi-in-projekti/nosilni-programi/dnevni-centri/
http://www.sent.si/index.php?m_id=kje_smo
http://www.altra.si/dnevni-center
Tukaj lahko navežeš stike z drugimi ljudmi, ki imajo podobne težave. Zagotovo nisi edini, ki imaš občutke osamljenosti in slabo samopodobo. Tudi nisi edini, ki še ni imel partnerke. Glede stranskih učinkov zdravil pa je prav, da se o tem pogovoriš s svojim psihiatrom. Prav tako mu povej glede trplenja, ki ga občutiš. Namreč, sama duševna motnja še ne pomeni, da mora biti tvoje življenje iz dneva v dan trpljenje. Vendar pa boš moral delati v tej smeri.
Oglasi se še in povej kako ti gre,
lp,
Bernarda
Hvala za odgovor.
Nekaj me zanima. Večkrat imam halucinacije in vedno vem, da se bodo pojavile in me zelo motijo. Kaj naj naredim glede halucinacij? Kako je možno, da vem da se bodo pojavile? Halucinacije so se prvič pojavile en dan pred odhodom iz Psihiatrične bolnišnice.
Ali bom zaradi shizofrenije (halucinacij) in zdravil – antipsihotikov prej umrl?
Pozdravljen še enkrat,
verjamem, da so halucinacije zelo moteče in neprijetne. Za zmanjševanje halucinacij ali odpravo le- teh jemlješ antipsihotike. O tem, da kljub zdravilom imaš halucinacije, se pogovori s psihiatrom. Menim, da shizofrenija sama po sebi ne vpliva na to kako dolgo bo nekdo živel oziroma antipsihotiki ne skrajšujejo življenja. LP
Bernarda
Pozdravljen,
tega ne razumem ravno, kako misliš prizadet? V kakšnem smislu? Vsakdo je nek način “prizadet”, ko ga doleti neka bolezen, ne glede na to kakšna je ta bolezen. Ne vem pa, če si mislil ravno na to. Če misliš na izraz “duševna prizadetost” kot duševno manjrazvitost, pa shizofrenija ne pomeni manjrazvitosti in ljudje, ki imajo shizofrenijo zaradi le- te niso duševno “prizadeti”.
Upam, da sva se razumela,
lp,
Bernarda
Mene me res zanima zakaj morami ljudje pri ljudeh s shizofrenijo vedno sprejemati kaj vse je narobe z vami in nas potem se v nekaterih primerih tudi agresivno napadati, ce ne verjamemo. Spoznala sem nekaj shizofrenikov in niti en nima ne smisla humorja, niti pozitivne samopodobe, nic. Kvecjemu slisijo glasove svojih lastnih misli, ki si jih vrtijo 24h na dan ze toliko let, da ni cudno, da se je izrodila shizofrenija. Ne rabis bit psihiater, da razumes take malenkosti. Sama sem odrascala s punco, ki je po sebi z besedami udrihala od malih nog. V srednji soli so jo popolnoma izlocili zarafi njenega vzisenega, obsojajocega in predvsem ponizujocega obnasanja. Vse skupaj se je spremenilo v 24 urno nocno moro, kjer si je najprej sama govorila kaj je vse narobe s njo, potem v soli in od starsev je to porcijo prejemala iz trebuha ze. In glasove, ki jih je pricela slisati so bili kopija njenih misli. In ne velja isto za vse. Vsak (shizofrenik) ima prisluhe skopirane iz svojih lastnih misli. Malo se bo za vprasat zakaj moramo na smrt sprejeti kako ste vi gnusni in ogabni. In zakaj hocete biti sploh smatrani za nekaj takega. In to nima veze z nobeno boleznijo ma zgolj navado, ki se jo je ocitno od nekje posvojilo.
Psihiatri se sami ne vejo vecino casa kaj delajo, ker je predpisovanje tablet zgolj loterija. Nikoli neves kdaj bos zadel.
Razumem. Verjetno bi tudi vam osebno bilo lažje. V smislu, da imaš tisti občutek, da si razumljen. Ker iskreno, vsako človeško bitje si želi samo in točno to; biti ljubljen in razumljen. Da ne bom preveč pametna, kot sem že bila. Lahko govorim samo iz osebnih izkušenj in moram reči, da sem presenečena, da imate družino, ki vam ne verjame. Ko sem govorila o svoji prijateljici, ona samo narobe pogleda svojo mamo in že kličejo v Idrijo in policijo in rešilce. In, punca je pač morala sprejeti, da je z njo nevem kaj vse narobe, če želi živeti z ljudmi, ki to verjamejo. Ampak to je druga zgodba.
Me pa firbca. Kaj se zgodi, ko doma ne verjamejo? Občutki?