Pozdravljeni.
V zadnjem času 2 tedna, pa ne vsak dan se mi dogaja, da imam občutek, da moje misli niso sestavljene. Tega ne znam opisat, se pa bojim,da imam shizofrenijo.
Naprimer: sodelavec me pokliče po telefonu In meni se naenkrat tok misli ustavi. Sposobna sem reči samo ja, vredu in prekinem pogovor, ne zmorem debatirati dalje. Nato normalno komuniciram z drugimi ljudmi. To se je zgodilo enkrat, pred kakim mesecem.
Doživela sem mali hujši stres in sem občutila napetost med pogovorom z drugimi ljudmi. Kot bi morala biti skoncentrirana na to kaj govorim. Kot da mi gre težko tvorba stavkov. Vendar vseeno opažam, da tvorim lepe, dolge, besedno bogate stavke.
To se ne dogaja ves čas.
V vrtcu sem prevzela svojega sina in sina od sosede, kar je bilo po sili razmer. Ne vem zakaj sem ga vprašala, če je vredu. Malo začudeno me je pogledal. Ko se začnem pogovarjati, pogovor steče, vendar čutim ob tem napetost. Celo z zdravnico sem se pogovarjala, vendar ji tega nisem omenila. Spremlja pa me zaradi anksioznosti, v preteklosti sem namreč dotivljala panične napade – letos. Najbolje svoje počutje opišem, da je moje mišljenje takšno, kot bi ga mogla ves čas nadzorovati, torej ne pogovarjam se ( vsaj večinoma ne) ne da bi razmišljala kaj govorim.
Ne jemljem nobenih zdravil in naj bi glede na opravljene preiskave bila zdrava. ( fizično).
Ostalih težav nimam.
Tako zelo me je strah, da imam shizofrenijo, da mi je postalo že slabo v želodcu.
Nimam nobenih prisluhov, prividov, blodenj. Presejalni test za shizofrenijo na neki internetni strani je negativen. Fizično se počutim dobro, pravzaprav odlično. Imam energijo in sem dokaj storilna. Tudi glede koncentracije nimam težav. Sem pa nekoliko napeta.
Sicer se poskušam potolažiti, da pač je kar je, da bodo zame zdravniki naredili najboljše. Poskušam se sprostiti, kajti sekiranje mi zagotovo ne bo prav nič pomagalo. Imam močno voljo, da bi težave odpravila in sedaj nekako kljubujem svojemu strahu in poskušam sprejeti kar mi je prišlo na pot.
Vem, da moram do zdravnika. Zanima me samo vaše mnenje. Četudi boste ugotovila, da so to znaki shizofrenije, je to korak naprej. Korak k mojemu boljšemu počutju.
Vnaprej hvala za odgovor.

Pozdravljeni,

z veliko gotovostjo vam lahko rečem, da to kar opisujete ni shizofrenija. Imate pa težave z anksoznostjo in bi bilo koristno, da bi v tej smeri začela razmišljati. Kot prvo, se o tem pogovorite s svojo osebno zdravnico. Priporočam vam tudi delavnico “Spoprijemanje s tesnobo” ki se organizira v zdravstvenih domovih. Preberite si več:http://med.over.net/clanek/depresija-anksioznost-stres-ali-o-tem-vemo-dovolj/

Lep pozdrav,

Spoštovani.
Najlepša hvala za odgovor. Pohvalila bi tudi ta forum in vas, kot moderatorko. Verjamem in tudi na lastni koži opažam, da lahko že par besed izmenjanih s strokovnjakom človeka zelo pomiri, ali ga usmeri na pravo pot k rešitvi njegovih težav.

Imam še eno vprašanje. Morda se moje težave same po sebi ne zdijo pomembne, ali sumljive, če pa vse skupaj poskušam sestaviti v celoto, me nekoliko skrbi. No, kar precej. Anksiozna sem vsekakor in k temu tudi “paše” moja zaskrbljenost.
Že po naravi sem nekoliko pesimističen in zaskrbljen človek, na kar je zagotovo vplivalo ne ravno veselo in brezskrbo otroštvo.
Poleg teh težav z govorom, ki sem vam jih opisovala in niso ves čas prisotne – sedaj naprimer že nekaj dni nimam težav, govorim spontano in vse je tako kot mora biti. Tudi počutje je razen blage napetosti, ok. Se smejem, imam energijo, voljo in načrte. To je najbrž dober znak kajne?
V preteklosti se mi je 2x zgodilo (v obeh primerih sem bila na psihoterapiji), da s e mi je zdelo, da se sobna lučka nekako ugaša, kot bi bilo v prostoru naenkrat temneje kot sicer, ali kot da bi lučka spremenila intenzivnost svetlobe. Vendar je ni. To je trajalo kratek čas. Morda minuto, pol minute. Potem se je stanje popravilo oziroma normaliziralo. To se je zgodilo, ko sem bila na terapiji prvič in enkrat vmes. Ne spominjam sem, da bi se takrat kaj posebnega pogovarjala. Psihoterapevtka je dokaj nežna z mano. 🙂
Omeniti tudi moram, da se mi je ravno v tem mesecu zgodilo, da sem imela občutek, kot da so moja čustva nekoliko otopela. To se je sicer popravilo, vendar občutek ni bil lep. Kot, da v celoti ne bi bila povezana sama s sabo. Sedaj se tudi teh občutkov prav dobro več ne spomnim, vendar vem, da sem takrat sama sebi rekla, da se počutim, kot bi imela prazno glavo.
Stara sem 35 let. To sem omenila zdravnici, ki pa mi je rekla, da dokler se z njo tako dobro pogovarjam, sodelujem in se smejem, da se ji zdim ok. Naročila me je na pregled čez 1 mesec.
Ko sem bila v tej stiski, v tistih dneh sem tudi opažala, da poleg splošnega nemira opažam tudi, da grem večkrat na malo potrebo, čeprav je bil dejansko mehur prazen, ali skoraj prazen. Kot neka obsesivno – kompulzivna motnja?
Se opravičujem, da se poskušam samodiagnosticirati. Bi pa rada te svoje težave rešila.

Čez 2 meseca sem naročena k psihiatru, nimam napotnice, sama sem se odločila za pregled.

Zanima me še vaše mnenje.

Vnaprej hvala in lep pozdrav, ter dosti veselja pri moderiranju tega foruma.

Pozdravljeni,

nenavadna doživljanja ki ste jih opisala, so verjetno fenomen derealizacije in depersonalizacije ki se tipično pojavio ob povečani tesnobi. Žal, tudi sprožijo dodatno tesnobnost, ker jih oseba pogosto interpretira kot dokaz da nori…
Bolj pogosto praznjenje mehurja je simptom stresa. Namreč, pri stresu se telo pripravlja na boj ali beg, in v obeh primerih vas poln mehur lahko moti (ste kdaj bežala s polnim mehurjem?).

Torej, ni razloga za skrb, vse kar se vam dogaja je skladno z anskiozno motnjo.

Lep pozdrav,

Spoštovani
Znova se obračam na vas. Občutki, ki sem vam jih opisovala so bili zame kar mučni in res so me pahnili v globljo tesnobo. Počasi sem se pobirala. Pravzaprav mi je šlo kar dobro.
Se mi pa občasno zgodi, da imam žive sanje. Oriblizni tako kot med nosečnostjo recimo, v prvih mesecih. Danes – pravkar sem sanjala svojo psihoterapevtko, ki pa vsanjah ni bila v svoji podobi, ampak v podobi dveh drugih oseb, ki ju poznam. Na vsak nacin me je hotela prepričati, da me je obsedel hudič in da ga mora izgnati iz mene. Že v sanjah sem se zavedala nesmisla in ji govorila, da bi od mene samo rada tistih 90e, kolikor stane seansa. Grozne sanje. Iz sanj me je zbudil otrokov jok, kašelj – zbolel je. Trajalo je kakšno minuto, da dem sestavila misli, vendar sem v tej minuti občutila strah, ni mi bilo preveč jasno, časa se bojim, saj so bile le sanje. Pa sem ugotovila, da sem pravzaprav pristala zopet pri strahu pred shizofrenijo. Začela sem analizirati sanje in jih popredalčkati s simptomi shizofrenije. Sedaj, po kake pol ure, mi je malo lažje. Navsezadnje so bile samo sanje. Moja težava je, da samo sebe zlahka v nekaj prepričam ( v otroštvu sem se prepričala, da se bojim pajkov in tako se jih bojim se danes). V kaj bi se lahko prepričala sedaj, po takih sanjah mi sicer ni jasno, ker vidim kako nesmiselno je vse skupaj.
Ker imam prvi dan menstruacije in moje razpoloženje v mesecu zelo niha – odvisno od faze m ciklusa, me zanima, če bi tudi moja anksioznost, tesnoba sicer lahko sovpadala s hormonskimi težavami. Menstruacije so redne, normalne. Zato sem malo v dvomih, da bi lahko bila v kaki prezgodnji menopavzi. No te žive sanje mi niso ravno v pomoč pri psihoterapiji.
Tudi omeniti tega terapevtki kar nekako ne morem.
Zanima me vaše mnenje.
Lep pozdrav in najlepša hvala. 🙂
Vesela sem, da vas imamo.

Pozdravljeni,

razpoloženje in anksioznost sta lahko povezana s hormonskimi nihanji, tudi sicer, so spremembe razpoloženja v drugem delu ciklusa, če so izrazite, simptom premenstrualne disforične motnje. Ker stara 35 in imate redne cikluse, ni razloga da bi mislila na zgodnjo menopavzo.
Ne vem koliko časa hodite na psihoterapijo, vendar je za uspeh iste zelo pomembno, da svoji terapevtki zaupate in da vam ni nerodno ji povedati tudi stvari ki niso vsakodnevne. Sicer pa psihoterapija sploh nima smisla. Zadnje stavke zanemarite, če ste pri svoji psihoterapevtki le kratek čas in se zaupanje še ni razvilo, čutite pa, da bo.

Lep pozdrav,