Ni problema za lasuljo. Čeprav sem eno posodila, imam še tri. Žal pa je šla ravno tista, ki sem jo hotela zase. Pa bo že. Enemu otročku pa res ne moreš odreči. Tako so sijale očke….od sreče.
Zdaj pa druga plat. Ni mi vseeno, kako se je to zgodilo. Ni mi vseeno, da bo mojega razmerja konec. Nisem hotela da propade, ampak bo. Hotela sem da uspe, toda zadnje čase samo razmišlam kakšno življenje me čaka, če bom ostala z njimi, če bom delala tako kot oni želijo. Navezala sem se na tisti kraj, ljudi…. Ampak morala bom narediti konec. Jaz bom morala biti tista, ki bo to naredila. Ljubše bi mi bilo, če bi me nagnal,,,,pa me ne bo. Samo nezadovoljstvo (moje in njegovo) raste iz dneva v dan. In nihče od naju ni res srečen. Saj sreča ni to, da imaš avto, stanovanje….moraš jo čutit, tega pa jaz ne. Bil je pripravljen nekaj narediti, samo je po dveh ali treh izboljšavah ugotovil, da imava vse, da nama gre dobro in da ni razloga, da bi bilo še bolje, da pa sem glavni krivec sama oz. jaz (večni nezadovoljneš).