Pisala sem vam o svojem odnosu z partnerjem. Še vedno je isto, le da imam sedaj moč, da se postavim zase in povem kaj si mislim. Ne pustim da me v kali zatre.
Včeraj pa se mi je zopet zazdelo, da vse kar počnem, da bi rešila najin odnos nima smisla. Da moram končat, da tako ne gre. Zopet sem bila prizadeta. Ne vem ali si stvari jemljem preveč k srcu ali ne. Prosim, povejte mi.
Sestra od fanta je njega klicala, da ji naj posodim lasuljo za pusta za hčero. Fant je povedal, da imam te stvari doma in naj kar jutri prideta probat, katera ji bo prav. Brez vprašanja meni ali sem pripravljena posodit in prosit mamo za lasulje. Potem ko končata dolg brat-sestrski pogovor mi lepo reče, da moram danes prinesti lasulje domov, da prideta pomerit in si sposodit, če ji bo katera prav. Mislila sem, da se ni vredno kregat. Potem pa sem začela premišljevat… Čez pol ure sem ga lepo vprašala, če se mu ne zdi, da bi mene moral najprej vprašat, potem šele povedat sestri oz. ji rečt, da naj mene pokliče …. Rekel mi je, da mu je samoumevno, da bom posodila, da to pa tako lahko naredim… Potem pa me je razjezilo. Kaj pa če bi jo jaz rabila? Razmišljala sem da bi se sama napravila gor… Ampak moj “dragi” ni za take reči, in tako tudi jaz ne smem biti. In sem mu lepo povedala, da če danes prideta je pa škoda, da sem pospravila in popucala v hlevu, ker sestra že od decembra ni. Jaz pa ji še vedno krmim prašiče, kure in sploh skrbim za vse. Ona pa niti hvala, niti trohice zahvale ni v nejj in njenem odnosu.pride samo na kavico, pecivo, sprehod, klepet, potem pa vsak teden vleče vse domov. Sicer nočem več pisat o tem, toda to me že pošteno žre. In fantovi odgovori, da to lahko bnaredim zanjo, da je njegova sestra, da je hči od njegovih staršev, pri katerih imava stanovanje me me vedno bolj jezijo in žalostijo. Kaj za vraga pa naj še naredim? Kdaj bo dovolj??? In potem se še zaradi takih stvari kregava, ker imava že težav z njegovim ljubosumnjem dost. Ne vem, če bom še imela moč, da se bom sama borila, da bi najim odnos uspel. Kajti on vidi bistvo v drugih stvareh kot jaz. Kaj mislite sem bila premalenkostna ali sem se po pravici razjetila?

Poziraj, poziraj…..Ko ti bo vrglo pokrovko z glave od prevelikega pritiska, bos takoj vedela, kaj ti je storiti…..LP

Ana;
poznam tvojo zgodbo že od začetka, ker jo spremljam. Toda v tem primeru sedaj, mislim da si malenkostna. Tok se ti je že vsega nabralo (lahko verjamem po tvojem pisanju), da sedaj več niti ne moreš razmišljat razsodno, kaj je prav in kaj ne! Zato te prosim, da včasih malce kako stvar pa le požreš. Ne se vedno spraševat, zakaj pa tebe ni prvo vprašal, itd…… v nedogled.

Eh, Ana ne se ukvarjat s takimi stvarmi!

Pač ji boš posodila lasuljo, pa kaj! Vedel je da jo imaš in je pač samoumevno reku, da jo boš posodila.

Sicer pa se v ostalih stvareh strinjam s tabo. To kar pripoveduješ, ni prav. Že zdavnaj bi se morala postaviti zase. Sedaj se bojim da je prepozno, ker so se tako že navadili.

Bi morala že kaj drastičnega narst, da bi te resno jemali in se vprašali, kaj za vraga je narobe?

Pa lep dan ti želim. Ne bit tok žalostna, prosim,….. ker me kar stiska ko te berem.

LP

Ana

napaka v postopku. Ko jeodlozil telefon in ti rekel, da pripravi stvari, bi mirno rekla da to ne bo slo, ker si jih ze posodila (sodelavki, prijateljici, komurkoli). Ce bi se bunil, mu poves, da so stvari tvoje in lahko jih posodis komur zelis. On pa naj obljublja svoje stvari ….

…. daj no, postavi se zase in se mu ne uklanjaj. Sploh pa ne za take zadeve! Sploh ne razmisljaj. Reci NE in basta.

N

Ja, moj glas k tvojemu…Ana, nikomur ne pusti, ampak nikomur, razpolagati s tvojimi osebnimi stvarmi!….LP

Ana, že enkrat sem ti napisala, zdaj pa še enkrat, spakiraj in pojdi… Upam, da imaš kam. Pa je ne boš celo življenje služkinje špilala. Če si tvoj ljubi zdaj ne da nič dopovedati, bo kasneje ko bosta že več let skupaj, će samo slabše.
Saj vem, mi ki nismo vmešani, smo lahko pametni in dajemo nasvete, zate , ki ga imaš pa rada, je pa težko. Sama se odloči, a živimo samo enkrat in je lepo če živimo vsaj pribljižno tako kot smo si začrtali. Če pa boš ostala se moraš pa takoj pogovoriti s tole sestro in 100% spremeniti vaš sistem.

lp

Imaš prav Ana, zakaj neki bi bilo samoumevno, da posodiš tvoje stvari njegovi sestri, brez predhodnega dogovora s tabo. Hmm kaj bi rekel, če bi se ti kar dogovorila z nekom za njegove stvari??? Ne NI SAMOUMEVNO, absolutno ne.
Enostavno mu reci, da so stvari žal že sposojene, da pa priporočaš, da se drugič predhodno dogovorijo s teboj…

Ja vse je šlo tako daleč, da si že malenkostna. Odloči se ali imaš fanta in njegove rada ali ne. Kadar imamo koga radi ne kalkuliramo, če nam to tisti vrača točno v enaki meri kot mi dajemu njemu.Na tebe se njegova sestra ni obrnila zato, ker čuti, da je ne maraš in da si tečna. Tudi ona bi bila drugačna, če bi bila ti bolj pozitiven človek. Da nebi fantovi sestri posodila lasulje četudi je sama ne rabiš?! Če hočeš sovraštvo ga pa imej!

Postala si malenkostna, ker ti že vse pošteno preseda. Koliko boš še vzdržala predno boš kaj ukrenila? Kar se sestre tiče ji lahko mirno daš lasuljo, vendar ji reci da naj se drugič raje s tabo zmeni, ker te je že sodelavka prosila za lasuljo in je bilo prav nerodno, ko si ji morala odreči.

NISI MALENKOSTNA!Ne vem, kako lahko Pika in Sanja napiseta, da si. Nisi. Zakaj sploh skrbis za hlev, ce ni nobene hvaleznosti? Res pa je, da si si jih razvadila. Nekaj bos morala ukreniti. Pa zakaj se ne maskiras v Pusta-hrusta, ce je tebi to vsec? Mislim, da si se prevec prilagodila tvojemu fantu, on pa premalo tvojim zeljam. Cudim se, da lahko to tako mirno prenasas. Zivljenje je res samo eno. Zapomni si to! Misli nase…

Draga Ana!

V tvojem pisanju sta po mojem mnenju izstopajoči zlasti dve vprašanji:

– Kaj za vraga naj še naredim?
– Kdaj bo dovolj?

Prav vesela sem, da si se sama vparšala, kaj naj narediš (da boš ugajala nekomu drugemu.) Slutiš, kje je problem!?!

Mislim, da moraš najprej poskrbeti zase. Šele, ko boš zadovoljna sama s svojim življenjem, ko te bo izpolnjevalo, boš lahko svoje zadovoljstvo delila z drugimi. Potem boš tudi na bolj ali manj nepomembne zadeve (posoja lasuje) gledala drugače.

Želim ti vse najboljše!

Ekola, točno tako.

DO SEDAJ NAJBOLJŠI ODGOVOR IN NASVET!

lp

Malenkostna gor ali dol, če ti ne paše posoditi, ker te nekdo jemlje preveč samoumevno, ji pač ne posodi. In še ti naj bi nosila lasuljo od doma, ne da bi te kdo prej vprašal, kakšne načrte imaš za danes. V primerjavi z vsem ostalim je to verjetno res malenkost, a včasih je tudi malenkost dovolj, da človeku prekipi in se začne postavljati zase.

Svojih partnerskih težav ne boš rešila, ker se z njimi ubadaš sama.
Predvsem pa se “vzemi vkup” in premisli, ali si v resnici želiš preživeti svoje življenje v takšnem odnosu. Če bo tvoj odgovor da, potem se sprijazni z vsem, kar ti partner ponuja, če pa je tvoj odgovor ne, pojdi.
Res je veliko lažje reči kot storiti, pa vendarle je to tvoje življenje. In namesto, da bi se zazrla in si do podrobnosti ogledala svojega partnerja, še vedno iščeš potrditev o pravilnosti svojih dejanj. Ne ukvarjaj se več s tem. Ne razmišljaj, kdo je kriv in kdo ne. Vsak ima svojo resnico in ti živi tisto tvojo, ne njegovo.

Veliko samozavesti in odločnosti ti želim.

lp

Pa kaj ji pišete, da je malenkostna.
A če bi si sestra po telefonu hotela sposoditi njen avto, pa bi ji ga brat/mož obljubil v smislu, kar pridi ga iskat takrat in takrat, bi ji tudi napisale, da je malenkostna in da je vse skupaj brezzveze? Ne vem, zakaj ste se zapičile v to, da je to itak neka uboga lasulja. Sploh ni stvar v predmetu, ampak v ODNOSU. A je tako težko nekomu reči “ej draga, moja sestra bi si rada izposodila to in to (pa je čisto vseeno ali lasuljo ali avto), ali ji lahko posodiš?” Če ti nekomu obljubljaš tuje stvari, imaš te stvari vključno z osebo, katere last so, za svojo lastnino. Glede na to, da je Ana napisala tudi, da je njen mož ljubosumnež, se to perfektno ujema, ker se že iz tega vidi, da jo ima za svojo last. Bojim se, da je to težko prekiniti, zlasti če se bo on izogibal pogovorom o tem. Mislim, da sta zrela za partnersko terapijo. Drugače ti pa bog pomagaj.

Ne, nisi malenkostna. Samo še en cegu je doštukal v zid med vama. Raste mu pred očmi, pa sploh ne opazi tvojega vpitja, da te bo zazidal. Pri tvojem pisanju sem ugotovila, da želi in se trudi ustreči vsem, ki so člani njegovega plemena. Torej ni brezčuten in nepozoren. Tak je samo do tebe. Nisi njihova, to je. Pa tudi njegova ne. Ker če bi bila, bi v sebi našel tisto malo pozornosti in ljubezni, ki jo tako pogrešaš.

Čudno je že to, da ni o tej zadevi govorila s tabo ampak preko svojega brata. A te ni mogla preprosto prosit, da ji posodiš tisto brezvezno lasuljo? A je to tako težko?

Glede na to, da še vedno vztrajaš v takšni zvezi, si res malenkostna, saj bi vsaki drugi pametni ženski že zdavnaj prevrelo in bi odkorakala iz nje.

Se strinjam. Nikoli si jaz ne bi upala posojati nekaj, kar ni moja last, ampak mojega dragega. In enako pričakujem od njega. Pa četudi sva že pol stoletja skupaj. Je bila situacija, ko je on posojal prijateljem skupno lastnino, in sem mu zamerila. Zato, ker me ni vprašal, pa bi me moral. Sem pač tehtnica in vem, kaj je pravično.

Dopuščam pa tudi drugačne odnose, a obojestransko. Lahko tudi oba rečeta: kar je moje, je tudi tvoje in ne bom ti zameril/a, če s tem prosto razpolagaš.

Danes sem se malo gledal v špeglu….. Anaaaa, a imaš še kako lasuljo za posodit ????

Aja, še odgovor. Veš, ko se imata dva rada, potem je vse, kar stori kdo od njiju prav in odlično. Čeprav v njuno škodo. Če ljubezni ni, potem je lahko povod za kreg že prevroč čaj, da o lasulji sploh ne govorimo. Kar pa ne pomeni, da je ljubezen že davno preč.. lahko se je samo potuhnila. In po kakem burnem tednu spet vzplamti, še močnejša kot prej.

Večinoma je problem samo v tem, da si dva popolnoma različno predstavljata, kaj je to skupno življenje. Dejstvo je, da v nobeni skupnosti dveh ni enakopravnosti, da je sožitje možno samo z odrekanjem.. sicer obojestranskem, ampak vedno eden potegne krajši konec. Tisti, ki je boj razmišljujoč, ki ve, kaj mora žrtvovati, da bo zadeva funkcionirala.

Veliko pišeš tukaj na forumu, veliko sprašuješ.. torej si v tem duetu ti tista, ki razmišlja o razmerju, on pa ga verjetno le bolj konzumira, kot nekaj samo od sebe umevnega. Kar pa še ne pomeni nujno, da ni sposoben tega razmišljanja. Morda se mu samo zdi, da je o tem škoda zgubljati besed. Če ne moreš do njega z direktnimi besedami, ker te bo prekinil in speljal pogovor v brezplodno pričkanje in natezanje…. napiši vse skupaj na list papirja. Napiši vse to, kar si napisala nam…. dodaj še kako misel koga od nas (saj ne bomo veliko računali za avtorske pravice 🙂)) ) pa mu daj listek (knjigo?) v premislek, ti pa se tačas ko bere, nekam umakni. Da v miru prebere, da skozi evstahijeve cevi spusti paro, ki mu bo udarila iz glave… Ko se vrneš, boš videla pri čem si. Ali pri kupu neuporabnega mesa, ali pri človeku, s katerim bi lahko živela…..

Toliko o tem… aja, če boš imela lasuljo viška… imam glavo velikosti 59. Če se na te cifre ne spoznaš.. hm.. nekako tolikšna je, kot dvokilska lubenica……