selitev ali ne
Pozdravljeni!
Smo mlada družina, otrok je star slabi dve leti. Živimo v hiši kjer je v pritličju stara mama, v 1nd pa smo moja žena, otrok, moja mati in jaz tako da imamo skupno gospodinjstvo in kuha moja mati. Imamo dve mali sobici kjer smo natlačeni da se komaj premikamo in tudi večino časa smo v eni od teh sobic. Hiša ni velika, dnevna soba, kuhinja, WC in ena soba oz. dve mali sobici enako spodaj.
Moja mati pod nobenim pogojem ne bi šla v pritličje da bi mi imeli celo nadstropje sicer ne velike hiše. Ko sem pa omenil da bi se selili pa tudi ni bilo prav, mati je ločena stara mama pa že stara in kako bi ju lahko zapustil same kdo bo pa kaj naredil po hiši in okoli hiše.
Selili bi se lahko k moji tašči kjer bi si uredili celo zgornje nadstropje in bi lahko zaživeli kot normalna družina, je pa oddaljeno slabih 40km kar se moji materi zdi daleč če bi me kaj potrebovali. Imam pa tudi dve sestri kateri dve sta obe oddaljeni slabih 10km in bi verjetno lahko tudi kaj pomagali, seveda bi vglavnem 1x na teden prišli na obisk in bi takrat lahko kaj postoril če bi bilo potrebno.
Vglavnem ne moremo se nič pogovorit tudi če samo omenim selitev mati takoj v jok in odvihra stran.
Ena od sester je z otrokom vsak dan pri nas celo popoldne tako da dolgčas ji verjetno ne bi bilo, mi pa že sedaj ne komuniciramo preveč.
Sam sem iz dneva v dan bolj živčen saj živim kot 10letnik čeprav imam svojo družino. Žena bi rada sama kuhala in kaj spekla, saj tukaj se raje ne loti ker je mati mahnjena na čistočo.
Upam da sem napisal dovolj in razumljivo, težko se je kar odločit in spakirat ampak verjetno bo treba čimprej. Sem našel ta forum pa še tukaj vprašam za kakšno mnenje.
Hvala!
Spoštovani,
najprej naj povem, v kakšno olajšanje je, da enkrat berem pismo s tako tematiko, ki ga je napisal moški. Večinoma namreč pišejo snahe, mlade žene, ki so v precepu med taščo in možem, ki mamo ves čas »uboga« in ji skuša ustreči. Je pač tako, da mati laže prenese ločitev od sina, če se lahko jezi na snaho. In sin laže prenese ženino jezo na svojo mamo, kot da bi ženino jezo razumel kot jezo na svojo lastno nedostopnost. V resnici pa morata mlada dva poskrbeti drug za drugega. Zdi se, da pa imate vi srce in glavo na pravem mestu. Imate posluh za ženino stisko, ki se boji v taščini kuhinji narediti kaj po svoje. V njenem imenu hvala, da želite ženo razbremeniti in da ste sami vzeli v roke problem, ki ga ona ne more rešiti, pa če bi še tako želela, saj ta problem izvira iz materine pretirane navezanosti na vas.
Vaša mama je ločena, hčerki sta se odselili od doma in »ostali« ste ji »samo« vi. Narekovaje pišem zato, ker v resnici ni imela pravice, da vas je naredila za čustvenega partnerja. Ločitev je mučna zadeva in neurejeno partnersko življenje ali pa osamljenost brez partnerja gotovo boli, toda sin je zadnja oseba, na katero bi se smela ženska v takem položaju obračati. Toda takrat tega morda ni zmogla videti, zdaj pa je menda že skrajni čas. Morda ste ji dolžni marsikaj, partnerstva pa prav gotovo ne. Partnerstvo gradita z ženo in za to je treba imeti pač tudi fizično svoj kotiček. Tudi tega materi niste dolžni, da bi preganjali njen dolgčas. Kar pa zadeva hišo, so mnogi Slovenci tako navezani na te mrzle trdnjave, ki so gojišča slabih odnosov, da bi bilo smešno, če ne bi bilo tako žalostno. Če bi jim omenili, da bi se s prodajo ali zamenjavo znebili hiše, kjer z njimi nihče noče živeti, bi bilo to na meji zločina. Zato je seveda edina za zdaj smiselna rešitev, da si uredite dom pri ženinih starših. Najbrž o tem že dolgo premišljujete, najbrž ste se z ženo že veliko pogovarjali o tem in ste tudi pretehtali razloge za in proti. A tudi ko se boste odselili, dvakrat premislite, katero je tisto neodložljivo delo, zaradi katerega morate k materi enkrat na teden na obisk. Mama, ki ob omembi selitve plane v jok in odvihra, se ne vede kot mama, ampak kot užaljena in manipulativna partnerka. Če se boste na njene prizore odzivali kot mož, ki je kriv za njene solze, vas bo bremenil neskončen občutek krivde in se boste vračali vsakokrat, ko bo treba pokositi kvadratni meter trave ali premakniti poleno.
Kakorkoli že se boste odločili, želim vam, da se začnete predvsem posvečati svoji družini, kar vam tudi pripada; občutke krivde, ki vam jih skuša vzbuditi mama, pa ji mirno in dosledno vračajte: »Mama, razumem, da ti je težko, ampak to je tvoje življenje in zanj moraš poskrbeti sama. Z veseljem ti pomagam, da boš živela bolj samostojno, pri odvisnosti od mene ti pa ne bom pomagal. S tabo bi rad imel dober odnos, rad bi se vračal z veseljem, ne s stisnjenimi zobmi.« Tudi če vam bo to na začetku težko ali nemogoče izreči njej osebno, pa lahko to potrjujete sami pri sebi.
In zavedajte se, da boste mami, če bo to le hotela sprejeti kot priložnost za rast, z odhodom od doma dali možnost, da kot mati odraste in prevzame pomembno materinsko odgovornost: čustveno spustiti otroka od doma. Radi se vračamo le tja, kjer imamo občutek svobode.
Želim vam predanosti vaši mladi družini in bodite ponosni nase.