Pozdravljeni!
Imam težave z depresijo, anksioznostjo,težave s spanjem,paranojo in prividi. Imela sem težave z rezanjem in drogo. Z drogo sem nehala sama od sebe po parih mesecih. Veliko sem pila tudi energijskih pijač ,včasih tudi po 5 na dan ,da sem se lahko učila ponoči. Minilo je pol leta nato sem dobila hude panične napade. Prvič sem mislila ,da bom umrla. Bila sem pri vseh zdravnikih ,ker sploh nisem vedela da to obstaja. Celo poletje je bilo zelo mučno, vendar sem se res trudila ,da bi izginili. Imela sem psihoterapevtko, vendar sem z njo prenehala ,ker finančno nisem zmogla. Enkrat sem odšla tudi k psihjatru kjer sem dobila antidepresive Cipralex. Večkrat sem jih začela jemati ,vendar sem po parih dneh prenehala. Strah me je jemati ta zdravila ,ker nočem postati brezčutna. Zamudila sem tudi termin pri psihjatru in se nikoli več nisem vrnila. Za to mi je zelo žal, vendar nočem govoriti osebi ,ker me je vsega zelo sram. Odločila sem se ,da sem bom pozdravila sama. Pol leta se borim sama s sabo. Vcasih mislim ,da sem super včasih pa zelo močno razmišljam o samomoru. Nekaj casa nazaj so se mi zaceli prividi. Te prividi so zelo cudni. Zdi se mi kot ,da me nek moški opazuje. Velikokrat se mi zdi ,da me opazuje cez okna v hiši. Drugi prividi pa so sence. Velikokrat se ustrašim ce je bolj temna senca v blizini mene,kot da je nekdo za mano. To se mi dogaja samo, ko sem doma. V preteklih mesecih sem tudi zelo velikokrat bolana. Utrujena sem od tega bojevanja sama s sabo ter življenja v strahu. Ne vidim več smisla v življenju. Dolgo razmisljam o samomoru ampak ga fizicno nemorem storiti ,ker me je strah. Nevem kako priti do te točke. Vem ,da to pomeni da si ga potem ne želim dovolj ampak kaj naj potem storim? Doma me zmerjajo ,da sem za v umobolnico(čeprav skoraj nič nevejo), nihče me nerazume, fant mi pravi ,da sem preveč obsesivna, prijatelji me nerazumejo,veliko sem jih tudi izgubila in vse moram skrivati. Neznam se več normalno pogovarjati… sem totoalna zguba ,ki nemore normalno opravljati svojih dolžnosti

Pozdravljeni,

od vseh možnih rešitev, vi vidite samo samomor. Kaj pa če bi pred tem, sebi dala šanso in se pozdravila? To se vam ne zdi bolj logično? Težave ki jih opisujete so ozdravljive in je prava škoda da tako zapravljate čas za katerega itak ne vemo koliko ga še imamo na razpolago. Torej, naročite se k psihiatru, poskusite se zmeniti za čimprejšnji pregled.

Lep pozdrav,