Velika večina verjemi, da razume. Tudi nič sramotnega ni, če je človek zato večkrat na obisku pri psihiatru. Saj so zato strokovnjaki, da pomagajo. Hospitalizacija pa ni nobena sramota, veš. To se lahko zgodi vsakemu. Poznam mlade ljudi, ki so tam bili in marsikomu so pomagali. S tem se ti ni treba obremenjevati, pa tudi ne razmišljati, kaj si kdorkoli o tem misli. Na poti pa je človek včasih še sam sebi, kaj šele drugim. Tako jaz razmišljam. Ko mi je najhuje se sprehodim po pokopališču in se zavem, da tam nihče nima ne problemov, pa ne skrbi. Takrat mi je lažje in presrečna sem, da živim. Vesela sem za vse probleme in skrbi, za vse slabo in lepo, kar me še čaka.

Psihiatri so lahko tudi zelo dobri. Meni moja zdravnica zelo pomaga, sem okusila zelo zelo hudo obliko depresije in vem, kako ti je. Sicer se jaz nisem počutila odveč ali kaj podobnega, ker mene imajo vsi radi, je vse ok… Bili so drugi problemi, ampak ajde, glavno, da je mimo. Imam pa še vedno antidepresive, ki pa mislim, da niso tako slabi kot opisuješ. Na začetku je sigurno čudno, ko začnejo delovati, sploh prve reakcije so burne. Ampak mene sigurno antidepri niso oropali čustev… Treba si malo več prebrati o teh zdravilih, da razumeš.

Celo kuro sem dala skozi …celo leto…lani. Bila sem kot zombi. Nisem občutila toliko bolečine, pa tudi veselja ne. Zdaj sem srečna, da čutim, ker me je bilo groza, ker nisem prej in sem mislila, da bo tako ostalo.

Ja zgleda, da na vsakega drugače vpliva in deluje. Kako pa si zdaj? Je vredu ali ti je še hudo?

V bistvu moraš rešiti probleme, da rešiš posledice…

Elena, ne vem kako lahko govoriš o meni, da ne poznam ‘primerov, ko se trpljenja ne da odpraviti’… saj me sploh ne poznaš in ne veš kaj sem doživel in česa ne in kaj poznam in česa ne. Pa ne bom sedaj o tem… tudi zato ne, ker ni povsem neboleče, pa še tema ni temu namenjena. Lahko le rečem, da ni vse moje pisanje zgolj ‘zelo zelo teoretično’.

Nikoli nisem rekel, da je treba trpljenje odpraviti. Nikoli. Če se trpljenja ne da odpraviti, ga je potrebno sprejeti… da, tudi trpljenje ob izgubi otrok, ob smrtnih boleznih, hudih duševnih stiskah. Resnici na ljubo zelo težko odpravimo primarni vzrok trpljenja – nemalokrat ga je težko že najti in razumeti.

V tvojem pisanju se jasno postavi tisto znamenito Kajnovo vprašanje: “Sem mar jaz varuh svojega brata?” Ti praviš da ne, jaz pravim da ja… v tem bistvemen izhodišču se najini mnenji razlikujeta in zato verjetno nikoli ne bova istih misli o tej temi.

Morda se ti res zdi ‘strašljivo’ razmišljati, da nekdo nima svobodne volje. Ne vem zakaj bi bilo to strašljivo. Mislim, da človek vedno ima neko voljo do nečesa, vprašanje pa je, ali je ta volja svobodna v vsaki situaciji. Mislim, da ne moremo govoriti o ‘svobodni volji’, kadar je človek v stanju tolikšnega trpljenja, da kot edini izhod vidi zgolj samomor. Trpljenje samo – ne glede na vzrok – ga postavi v položaj, ko morda svoje situacije ni več sposoben videti z več vidikov in zato nima sposobnosti videti kake druge rešitve. In tu se svobodna volja konča, kajti bistvo svobodne volje je v tem, da človek lahko izbira.

In v takšni situaciji je po mojem mnenju dolžnost njegovih bližnjih in družbe, da mu pomagajo na ustrezen način v upanju, da ga bodo nekako odvrnili od njegove odločitve za samomor.

Samomor je kompleksna stvar, s silno širokim spektrom vzrokov. Nekdo se ubije, ko izve za svojo diagnozo, kdo drug zaradi depresije in osamljenosti, tretji zato da drugim prihrani kako težavo, četrti morda zaradi prezadolženosti… osemnajsti in petdeseti zaradi česa drugega… Dejstvo pa je, da nihče, ki je zdrav tega ne stori iz igrive radovednosti kaj je po smrti, ampak ga v to prisili situacija oz. način kako jo dojema. Njegovo situacijo pa sestavlja več dejavnikov in ni nujno, da so vsi nespremenljivi in da jih samomorilno odločena oseba sploh pozna.

Mislim, da je pomembno tudi, da se v naši družbi prizna neko vrednost tudi trpljenju in dejstvu, da je tudi trpeči sam po sebi dar za ljudi v svoji okolici, pa čeprav po drugi strani morda zanje predstavlja velikansko breme… in tukaj govorim iz lastne izkušnje.

Človek je namreč človek v vsakem stanju in v vsaki situaciji. Življenje je pot, na kateri bo vedno trpljenje. Mnogo lažje je po tej poti hoditi, če veš, da imaš nekoga, ki gleda tvoj korak in prav tako tvoje življenje pridobi dodatno vrednost, če imaš nekoga, na čigar korake paziš. Mislim, da je v tem bistvo človekoljubnosti, sočutja, dobrodelnosti…

In če se še enkrat povrnemo h Kajnovemu vprašanju “Sem mar jaz varuh svojega brata?” Da seveda si… razen če hočeš hoditi po svoji poti sam.

Clementine, brez antidepreivov sem že več kot leto. Problemi so ostali. Najbolj boli, ko ravno tisti, ki se jih to tiče, ravnajo tako z mano..kako naj rečem…me preskakujejo. Samoumevna sem, samoumevno je, da delam, da zadovoljujem potrebe…in ko se uprem čemu, sem napadena. V takih trenutkih me hitro odnese nazaj….še sem bila v trenutkih, ko bi najraje ponovila samomor…pa da bi do konca…da se rešim…pa me je do zdaj vedno kaj zadržalo…kaj naj rečem…izmozgana, pa se trudim, res…in zelo prestrašena. Tako je zdaj.
Bila sem pa lani na CSD, kjer so me gledalo kot zločinko, češ to se ne dela, sploh če imaš otroke, pri psihologinji sploh nisem prišla do tega, da bi povedala kaj je bit vsega, me je samo dala na avtogeni trening, psiholog pa mi je kot sem omenila, napisal le tablete. Teh pa res nočem. Aja, pa takrat ko sem delala samomor je bilo zelo priročno da sem jih imela…bolje da jih nimam.

nihče ne naredi samomora takoj. Vsi se pripravljajo na to dejanje, s svojim vedenjem pa tudi večkrat kažejo potrebo po pomoči. Jaz pravim, da jo iščejo,pomoč namreč, samo okolica mora to znati odkiti. Taki ljudlje potrebujejo nekoga, s katerim se lahko pogovarjajo o težavah, vzrokih zaradi česa bi se odločili za ta korak.

življenje je lepo, škoda ga je uničiti že prej, kot za to poskrbi narava!

ko bi ti vsaj malo bolj konkretno opisala zadevo, bi ti še mogoče kaj svetovali…

a si kdaj pomislila, da obstaja možnost (ker menda ja ne živiš v ujetništvu), da se odstraniš od teh ljudi, ki te spravljajo tako daleč??? aleluja…

Bila tam, prosim, razmisli o odnosu do sebe! Vse dokler ne ljubimo drug drugega in Boga v enaki meri kot samega sebe, dotlej se te ljubezni pač učimo! Da se naučimo pravilnega odnosa do sebe in okolja, nam življenje ponudi za sobivanje ravno prave ljudi, tiste, ki nam znajo zastaviti ravno pravšnje naloge za brušenje ravno pravih lastnosti. Učenje poteka do neke meje s pomočjo projekcije, da zagledamo zunaj sebe vse to, kar je za postoriti znotraj nas samih. To je pot trpljenja, samo zato, ker se počutimo oddvojeni od vsega živega, od Boga, od soljudi, od vsega sveta. Ampak naš razvoj ne poteka samo skozi trpljenje! Ko dozorimo do točke preobrata, se obrnemo vase in odslej vemo, zakaj v življenju gre. Vemo, ker se nam je odprlo, vemo, ker smo spregledali. Ne kažemo več s prstom na krivce zunaj nas, ker vidimo stvari od znotraj in vemo kaj storiti. Začeli smo v dvorani Neznanja, se prebili skozi dvorano Učenja in končno pristali v dvorani Modrosti, ko že znamo sebe, Boga in drug drugega enako ljubiti.

V drobni, a bogati knjižici Glas tišine H.P.Blawatska pravi nekako takole:
“…Ko se ti duša, že okrepljena, izvije iz varnega objema,
ko ovoje zaščite pretrga in ko srebrno nit odmota,
ko uzre svojo podobo na valovih prostora in zašepeta: ‘To sem jaz’
moraš priznati, učenec, da si ujetnik velike zablode!
Učenec, ta svet je dvorana trpljenja!
Na poti težkih preizkušenj te čaka past za pastjo,
samo da bi tvoj ego speljale v zablodo,
da bi verjel v veliko laž oddvojenosti od Boga!
Ta svet je, neuki učenec, le beden vhod v somrak,
kot preddverje resnične svetlobe,
svetlobe, ki nikdar ne zbledi, ki brez stenja in voska žari….”